Odštevamo do 13

Čeprav bo jutri prav takšen dan kot danes, le z drugo letnico, bom vseeno izkoristila zadnji dve uri za zadnji vpis v dvanajstici. Huh, pod pritiskom sem, ker se mi zdi, da bi morala napisati nekaj pomembnega ali pa nekaj navdihujočega, pa nimam navdiha.
V debelih nogavicah in udobnih oblačilih sedim na domačem kavču, z računalnikom v naročju in smrčečim psom na moji desni. Na mizi me čaka kozarec vina, v kaminu prijetno prasketa, hišo in vse ostale okrog pa je ovila tako gosta megla, da je primerna za sivi november in ne današnji dan. Razmišljam o preteklih letih, ko sva zadnjo noč leta preživela kje v tujini... vsekakor najbolj zabavno je bilo v Dubaju nekaj let nazaj, tudi Dunaj mi bo ostal v posebnem spominu. Vendar pa nikjer ni in ne more biti tako prijetno kot je tole letos. Nikjer ni kot doma.

Počasi gre še tole k koncu in za naslednje poglavje nimam prav nobenih zaobljub. Nobenih pričakovanj. Le iskrene želje. Nekatere lahko uresničljive, druge malo težje. In, nov tattoo bom imela v trinajstici. Pa še trinajst dni do nove sezone Californicationa. Trinajstice so zakon in upam, da vam ta, ki prihaja, prinese nekaj čudovitega, neponovljivega in dolgo pričakovanega.

Neke vrste voščilo

Vsak od nas nosi s seboj svoje male ali velike bolečine in skrivnosti. Svoje neuslišane želje in hrepenenja. Male ali večje kamne na ramenih. Razumljivo je, da smo kdaj pa kdaj žalostni, zelo nesrečni, osamljeni ali pa razočarani.
Jaz vse to zelo jasno in dobro izražam, zato je z menoj včasih (ali pa kar vedno) težko. Ja, težko je biti del mojega življenja, ker menjam razpoloženja zelo hitro ali pa sem več tednov skupaj prav nadležno pozitivna. Ko se nekaj odločim, grem za to z glavo skozi zid. Kot mali razvajeni princeski se mi izpolni večina želja. Vendar... tudi jaz sem naletela na zid. Na željo, hrepenenje, ki (da bom malo optimistična; vsaj v tem trenutku) še ne more biti izpolnjeno. Zato se me je malo dotaknila neka predpraznična otožnost. In sem skoraj pozabila, da so prazniki.
In preden se pričnem, veliko prepozno, pripravljati na današnjo že tradicionalno božično večerjo, sem vam želela voščiti praznike. Ker sem v tem trenutku ravno malo boljše volje. :)

Vsem, ki zaidete med tele vrstice želim, da bi vam prazniki prinesli vsaj malo miru in zadovoljstva, dovolj trenutkov s tistimi, ki jih imate radi in seveda tudi kakšno materialno malenkost, ki si je želite. :) Želim vam, da bi vsaj za trenutek odložili tiste kamenčke in skale, o katerih sem pisala zgoraj in bili iskreno zadovoljni s tem kar imate. Da bi vsa hrepenenja zavili v lep praznični papir in bili zanja hvaležni, saj pomenijo, da si želite, da imate neko smernico, ki vas bo gnala tudi v naslednjem letu. Želim vam, da bi vsa svoja nezadovoljstva znali izkoristiti tako, da bodo postala lepe spremembe, ki vas bodo osrečile. Da bi vedeli, da so želje, ki se danes zdijo nemogoče, lahko zelo kmalu popolnoma izvedljive.
Karkoli boste počeli v letu 2013 in kamor koli že vas bo ponesla pot, ljubite. Sebe, svoje najbližje, tiste dovoljene in prepovedane. Na koncu nam vedno ostane le to, da se ljubimo.

Nekaj časa nazaj in pred kratkim me je nekdo, ki ima v mojem srcu zelo posebno mesto, spomnil na to, da je potrebno živeti za trenutke. In prav ima. S trenutki je sicer tako kot z valovi - potrpežljivo čakaš in ko vidiš, da se ustvarja, je potrebno biti na pravem mestu. Ujameš in greš. Dokler gre. Uživaš in izpelješ najboljše kot znaš. Če zamudiš tega, bo prišel naslednji. Toda, obstaja razlika - medtem, ko valovi prihajajo in odhajajo, imamo s trenutki malo manj sreče, saj nam jih je odmerjena točno določena količina. Ravno zato... predvsem za sebe in tako, da se imamo lepo mi.

In hvala vam vsem, ki ste risali portret mojega življenja z lepimi barvami tudi v 2012. Nekaterim bolj, drugim malo manj, prav vsi, ki ste v mojem življenju pa ste prispevali svoj odtenek...

Lepo praznujte in če kdaj, vsaj zdaj, vsaj malo upoštevajte moje zgornje besede - včasih se ne motim. :)




Za nek poseben dan, pred kratkim, za neko posebno obletnico pa neki osebi posvečam še tole, preden se posvetim preživljanju praznikov :)

12-ka. V dobrem in slabem.

December me tako priganja, da sploh ne uspem početi stvari, ki me veselijo. No, razen ukvarjanja z mojo najljubšo in najbolj sladko in najlepšo zaposlitvijo - Ottom. :) On me osrečuje. Moj mali crkljivec in nepopisna sreča. Sedaj razumem...

Hvala Nika, sem si sposodila tvojo sliko :)

Sicer pa smo pri koncu še enega poglavja. Hitro je minilo. In, kot sem že na začetku napovedala, bilo je  eksplozija. Večino časa.

Prvi trije meseci so bili v oblakih nekje. Z ogromno dogajanja, pospravljanja podstrešja, precej egocentrično naravnani, ker sem se, bolj kot s čim ali kom drugim, ukvarjala predvsem in samo sama s seboj. To sem potrebovala in, ko se danes obrnem nazaj v začetek leta, vem, da je bilo zelo potrebno in pravilno, da sem naredila tako kot sem.

Konec marca je prinesel moj tako zelo pričakovani prvi tattoo. Ko se spomnim kako strah me je bilo in kako sem si v ponedeljek zvečer, večer pred tetoviranjem, želela, da bi bilo že mimo. Kako sem si želela le vzeti nekaj, da bi zaspala in se zbudila, ko bo mimo. Pa tako se si želela. Moj brat je bil odlična moralna podpora in čisto po resnici povedano - bolelo je, ampak niti približno tako kot so me vsi strašili, da bo. Če si že dolgo želite tattooja, ne odlašajte, ker zadeva ni tako grozna.
Ko danes pogledam svojo nogo, si sploh ne predstavljam kako sem lahko kdaj bila brez poslikave. Moj srečni pajek me je naredil malo drugačno osebo. Pa če verjamete ali ne.

Ko se je začetek aprila še malo odeval v hladne temperature, sem se nekaj dni sproščala na sončni Azurni obali. Nice is nice, pravijo. In kako prav imajo. Seveda se pa nisem pritoževala niti nad hladnim pivom v Monacu, kjer sem ujela tudi malo zagorelosti. Prve v 2012.
Konec aprila in začetek maja sem se spopadala (ponovno) s svojimi strahovi. Pred globoko vodo. In valovi. S surfom pod seboj. No, pa z njim nad mano, okrog mene, na moji glavi in tako naprej. Z morjem sva sklenila premirje in sva od takrat naprej prijatelja. Mogoče še celo malo več kot to. Mogoče sem se malo, čisto na skrivaj, zaljubila v nežno božanje, ko drsiš po gladini, prijetno šumenje, ko sediš na obali in občutek breztežnosti, ko strmiš v modro nebo, medtem ko te tok nosi kamor se mu pač mudi...
Junij je bil... zmeden. Intenziven. Končno sem videla tako zelo opevani Beograd. Še danes se sprašujem zakaj so vsi tako navdušeni. Saj imam lepe spomine na ta vikend, ampak mislim, da jih bom pospravila v eno škatlico, postavila na omaro in to je to, kar bom imela v življenju od tega mesta.
Bolj trajen vtis in željo po vrnitvi sem si ustvarila na potepanju, oziroma poležavanju po Karibih. Surf, sonce, morje, bel pesek, čudovite plaže... to je to. Kaj naj še dodam...

O avgustu in septembru ne bom niti izgubljala besed. Škoda časa in škoda spominske kartice v mojih možganih. Edina svetla točka so motoristični izleti, fajn koncert, ko smo skupaj s sosedi prepevali ob Balaševiću in vikend odklopa.

Oktober me je postaral, zadnji teden pa nam je odnesel še našo čudovito in neponovljivo Gajo. Še vedno postanem iskreno žalostna in jo hudo pogrešam, vedno, ko pomislim nanjo. Tolažim se z mislijo, da ji je še lepše tam kjer je.

Novembra se ne spomnim, ker je oddrvel mimo. Predvsem služba in nič kaj veliko drugega. Pridejo tudi takšni meseci. In prav je tako.

Potem smo pa na koncu... drugi dan zadnjega meseca je v najin dom pripeljal Otta. Od takrat naprej je življenje precej drugačno.
Nič več poležavanja do desete ure zjutraj. Nič več vstajanja med tednom šele ob 7:30. Nič več pohajkovanja naokrog po službi. Nič več hitrih sprehodov na bližnji hrib, le še počasni z veliko raziskovanja. Vse se je podredilo in vse se vrti okrog male zverinice, ki je sedaj središče najinega sveta. In meni (ne morem govoriti za oba) je to tako zelo všeč.
Moji dnevi so daljši (na žalost pač noči toliko krajše), bolj sem produktivna, ker imam manj časa za opravit enako količino stvari.
Se pa veliko več cartam, dobim veliko več poljubčkov in tudi ugrizov. :)
Srečna sem.

In srečna sem tudi zato, ker sem še eno leto, kljub čistemu dnu in dobrim vzponom vmes, član ene čudovite družine.
Rada vas imam in želim si, da bi se lahko še dolgo skupaj veselili prihajajočih praznikov.

Srečno verzijo 201.3. :)

Za siv, deževen dan

“Čula su naelektrisala vrhove prstiju kojim sam joj doticao kožu i pratio besprekornu liniju glatkih ramena, tragajuči uzalud za malom, najmanjom greškom. Mirisala je na Indiju, na breskvu, na izvor, biseri su virili iz tek odskrinute školjke njenih usana, osetio sam u bradi laki drhtaj, jeku jedne davne groznice za koju sam mislio da umire kad te obuzme i da se više ne može vratiti ako je jednom preboliš.
Da, želeo sam je, jako sam je želeo...
Dodirnuo sam joj mali prst na nozi, bezuspešno pokušao da nadlanicom uklonim beleg iz detinjstva sa njenog levog kolena, udubio se u čudni raspored sičusnih mladeža na tilu vitkih ledja...I trgao se. Uplašen...Koliko to na njoj ima tajnih mesta koja bih želeo da poljubim? Ali ne sad. Jednom. Možda...
Ja sam momak staromodan. Prevazidjen. Po mojoj religiji, moja želja je samo pola želje...
Lepo sanjaj, mali mišu nabareni. Ko zna, da li ćeš mi ikad više biti tako blizu? Mozda ću se kajati, možda ću morati da se napijem svaki put kad se setim ove noči...Neka...
Ako ikad budemo spavali zajedno, to će biti onako kako sam zamislio. I kako Bog zapoveda. I niko neće spavati za vreme tog spavanja...
Laku noć, njene pospane oči..."

Želja. In hrepenenje. In tista naelektrenost, ko ne veš kam z njo.
In jaz nimam več kaj dodati.

Hvala Đ.Balašević.

V pričakovanju

Odštevam dneve. Malo s strahom, z razmišljanjem ali bom zmogla, kako se mi bo spremenil način življenja, ki sem ga bila vajena do sedaj in veliko z neverjetnim veseljem nad vsem, kar bo prišlo. Odštevam dneve do prihoda male zverinice. Z njo bova od takrat dalje delila večji del hiše, sprehode, izlete in svoj prosti čas.
Ja, strah me je. Kar se mi zdi zdravo, kot malo treme pred nastopom. In kogar ni vsaj malo strah pred prihodom novega štirinožnega družinskega člana, verjetno misli, da ve in zmore vse. Čeprav smo v družini vedno imeli pse, je vsak mali kosmatinec zgodba zase. Prav tako kot pri ljudeh, je vsak poseben, s svojimi dobrimi in slabimi dnevi. In sami smo postavljeni pred preizkušnjo, kako dobro razumemo svojega psa. Kakšno zvezo lahko vzpostavimo z njim. Koliko ga bomo razvajali in kje bo tista meja, ko bomo strogi. In tudi, če me je nekoliko strah izziva, se neizmerno veselim. Tako zelo. Tistega najbolj srčkanega smrčka na svetu, pasjih poljubčkov, raziskovalnih sprehodov, igralnih uric, nočnega smrčanja, repkanja, brezpogojne ljubezni, skupnih izletov... Mnogo več je tistega veselega, kot tistega kar me skrbi.
Vem, da imam dobro podporo pri vseh pasjeljubcih v moji družini in da bo Otto srečna mala žverca.

Zadnje dni norije preživljam pretežno v službi in za računalnikom, tako da sem tudi v pričakovanju naslednjega tedna, ko bom imela nekaj časa zase. Za sprehode, dopoldanski čaj v mestu, kuhanje domačega kosila, žoganje in poleg Otta, za druženje tudi z mojima trenutno še najljubšima zverinama Umo in Bell. Moja, oz. naša pasja družina se zopet širi na 3 člane.

Psi so zakon. Čakanje na mladička pa neskončno dolgo. :)

V iskanju izgubljenih besedil in trenutkov

Nad mesto, ki ga je tokrat dihala drugače, se je spuščala noč. Vedela je, da bo dolga in vroča in da jo bo preživela z njim. Ko je izbirala obleko, si je zamišljala kako bi bila rada videti zanj in kaj vse bi dala, da bi tudi ona njemu dišala tako močno, kot diši on v njenem svetu. Želela je, da bi se lahko videla skozi njegove oči in vedela, če jo obožuje, če si jo želi. Imela je eno priložnost, eno noč z njim, saj bo najbrž po tem odšel in se pretvarjal, da se ni zgodilo nič. In, četudi bi zares bilo tako, je bila pripravljena v tej noči dati vse. Svoje srce na dlani in sebe celo. 
Večer je vibriral svojo zgodbo v neverjetni vročini in med prepotenimi telesi se je pričela počutiti dobro tudi v svojem. Med množico je videla le tiste čudovite oči in njegov bežen nasmeh, ki si ga je zamišljala vedno, kadar je postal svet pretesen, preveč sivo črn in neskončno dolgočasen. Pogovori so drveli mimo nje, minute pa se niso premikale nikamor. Ob odsotnem kimanju, da bi bilo videti, kot da spremlja pogovor, si je vrtela popolnoma drugačen film. Na ustnicah je čutila mehko kožo njegovega vratu in mu počasi slačila majico, s prsti božala njegov hrbet... Ni opazila, da je zapustil množico in se premaknil proti njej, dokler je ni prijel za roko in jo odpeljal za seboj proti izhodu. Srce ji je razbijalo s takšno močjo, da je bila prepričana, da je bilo mogoče videti njen utrip. Pozabila je na čas, prostor in ljudi okoli njiju, na soparno noč, naslednje jutro in se vživela v trenutek, v njuno zgodbo. 
Tiha glasba je bila, poleg njunega dihanja, edina podlaga zatemnjeni sobi.
Ustavila se je ob velikem oknu z razgledom na polnočno mesto, ki se je šele zares prebujalo, na drevesa, ki so poplesavala v počasnem vetru. Stal je za njo in globoko vdihnil vonj njenih las, z rokami dresel po hrbtu do pasu, bokov, ji dvignil obleko in zdrsel na trebuh. Nežno jo je božal, ona pa je še vedno gledala na mesto, ki se je v tem trenutku zdelo najlepše na svetu in si želela, da ne bi minilo. Vdihnila ga je, občutek njegovega telesa, ki se je vedno bolj močno naslanjalo na njeno. Obrnila se je proti njemu...

Včasih mi še uspe kaj napisati. Kadar mi ne, pa čistim, predelujem in poliram že napisano. Zgornja zgodba, v celoti, ne le ta odlomek, dobiva končno obliko. Bolj berljivo. Bolj slovnično pravilno. Ko se mi vrne še navdih, bom pa lahko že kaj resnega zapisala. :)

Glasbena podlaga danes je spomin na poletje...

O nesrečnih ljudeh, izgubljeni državi in naši sreči

Najprej sem si z namenom vzela veliko časa stran od pisanja. Ker nisem imela več kaj povedati, ker se mi ni dalo in ker se niti nisem počutila tako, da bi imela povedati kaj pozitivnega ali lepega. Potem pa sem se nekaj dni pripravljala, da bom pisala, pa se mi je zdelo, da trenutek še vedno ni pravi. Tisti občutek me je preganjal, ko se ti zdi, da se bo vse kar je možno, v tistem trenutku, takoj, sesulo nate. Po eni strani si želiš, da bi držal težo in se na koncu lahko hvaležno nasmehnil, ker ti je uspelo stati, po drugi pa si neizmerno želiš, da bi se sesulo čim prej in da bi bilo čim manj boleče. In še danes me. Mogoče je razlika le ta, da me je pred nekaj dnevi prešinilo, da se ne bom kar tako vdala, vsemu navkljub. In da lahko poslušam in pomagam z nasvetom, lahko vidim gorje in se mi ljudje zasmilijo, ampak nikakor pa tega ne smem nositi s seboj. Če gre nekomu slabo, če se nekdo počuti slabo ali pa se zgodi kakšna slaba stvar - z veseljem pomagam, z veseljem ponudim ramo, pomagam najti rešitev, samo nikakor pa ne bom tako sočutna, da potem boli mene in sem sama žalostna. Ne bom več tista spužva, ki vpija vso slabo energijo in jo skuša pretvoriti v nasmeh. Vedno ponavljam, kot kakšna stara plošča, da je vsak za svojo srečo odgovoren sam. Najmanj pa se tega držim jaz. Ja, sprijazniti se je potrebno, da smo lahko v pomoč tudi, če ne živimo v neprestani, bolestni skrbi za svoje bližnje, da se jim bo kaj zgodilo. Ker, če nam je všeč ali ne, nekaterih dogodkov ne moremo ustaviti ali spremeniti njihovega toka. Tudi, če nudimo roko in podporo, ljudje naredijo napako. Ker, tudi oni so sami odgovorni za svojo srečo in če toka svojega življenja niso pripravljeni obrniti tako, da bi s tistim kar imajo, naredili nekaj dobrega, potem pač nismo krivi mi. Je tako?
Nekateri pač nimajo kje najti tistega malega žarka za srečo, boste rekli... Jasno je, da okolje v katerem živimo trenutno pada. Pada pod težo lastne prevzetnosti, pomanjkanja zdravega razuma, solidarnosti, kolektivnosti, dobre energije in še marsičesa drugega. Nakopali smo si gomilo slabega, ki jo potiskajo ljudje, katerim smo v roke polagali upanje in našo dobro vero, da bodo znali gospodariti in upravljati. V zameno za to smo, vedno znova (kar je najbolj grozno v tej celotni zgodbi), dobili laži, kraje, ponarejanja, izkoriščanja in neznanje. In kakšna naj bo energija v takšnem okolju, če ne trpko smrdeča kot gnila jajca? Ljudje se sprašujejo... Kakšno zaupanje naj imamo, če so se vsi izbranci ljudsvta uspešno izneverili? Komu naj verjamemo, so na prostosti ljudje, ki so v državno blagajno dolžni milijone? In če se vse večje zadeve odvijajo zgolj na temelju poznanstev in sorodstvenih vezi?
Ravno zaradi takšnega stanja je počutje takšno kot je. In vse te napake in grehi se seštevajo. In potem kot snežna kepa za nami valijo po hribu, po katerem gremo navzdol. Včasih manjka samo še ena napaka, ki pospeši kotaljenje in nas vse skupaj povozi. Pokonča. In takšen konec sveta si jaz predstavljam. Dosegamo dno, kot družba.
In kam se gre, ko si na dnu?
Navzgor. Z drugačnimi izkušnjami, z modricami, ki bodo še nekaj časa bolele, s poškodbami, ki zahtevajo ogromno rehabilitacije. Tam preživijo najmočnejši - in najmočnejši so sedaj tisti, ki imajo dovolj volje in želje in optimizma, da se postavijo in odšepajo naprej. Tudi, če nas je povozilo življenje samo.

Še enkrat povem, zadnjič, obljubim, da smo za lastno srečo odgovorni sami. In če se pustimo teptati in vleči in potisniti v črno čredo pesimistov, potem nismo dovolj močni. Sama sebi to dopovedujem kot mantro zadnje čase, ko kakšen dan izgubljam bitko in bi najraje obupala. Poleg tega pa je življenje naše in ne glede na to kako pokvarjeno in zanikrno je okolje, si mi svoje toplo zavetje lahko okrasimo po svoje. Če začnemo z nasmehom, smo že naredili prvi korak na svetlo stran.

In memoriam

Zdi se, da so bitja, ki jih vzljubimo nesmrtna. Da bodo z nami do konca našega življenja, le redko pomislimo, da se lahko zgodi, da bomo mi z njimi do konca njihovih. Ali pa vsaj ne želimo misliti na to.
Čeprav smo mi vsi počeli enako, je včeraj naša Gaja odšla.
Na svojo pot v večnost.
Na pot med zvezde.
Zasvetila je v vsem svojem sijaju, kot je to znala že tukaj, med nami.
Biti Zvezda.

Za vsako najdeno pogrešano osebo, je dobila dodatno življenje. To bi razložilo njeno borbo z vsemi zdravstvenimi težavami, ki jih je imela. Njeno vztrajnost in dokazovanje, da je močnejša kot bolečina. Vendar še tako vztrajni tekmovalci, potrebujejo kdaj počitek. In Gaja je včeraj naredila zadnje korake proti zasluženemu počitku. Vem, da ji ne bo hudega tam kjer je, ker je naredila veliko dobrega, ko je bila tukaj.

Pogrešali bomo njeno natančnost, ko je svoje kosilo pričakovala ob 15:30, tudi ko so jo poskušali zmesti z menjavo ure, vztrajnost, ko je ure in ure lahko čakala pred vrati, da se mama spomni na to, da je čas za njen piškot, njeno doslednost, kadar ji je kdo zasedel mesto na kavču, ki ga je imela najraje. Njeno navdušenje nad snegom, ko ga je, pozno spomladi, po srečnem naklučju našla kakšno zaplato v senčni legi in je ni želela deliti niti z Umo in Bell in navdušenje nad vodo in iskanjem težkih kamnov. Pripadnost in predanost.
Njo. Takšno, kot smo je bili vajeni. In jo imeli neskončno radi.

Nismo izgubili ljubljenčka, ampak najožjega družinskega člana.

Gaja, srečno, tam kjer čakaš na nas. ***

Pogrešam...

Pogrešam tiste sončne popoldneve,
ko sem te, kot ristanc na asfalt, risala na svojo razbeljeno kožo
in upala, da ne bo padal dež,
nikoli več,
da te ne izbriše.
Predstavljala sem si te drugače,
mogoče zaradi visokih temperatur ali poletja v meni,
tvoje oči drugačne barve,
tvoj nasmeh raztegnjen čez obraz
in lase si, bi si upala trditi, imel nekoliko daljše.
Naju sem si predstavljala drugače.
Skupaj sva tako glasno zvenela v rdeči in škrlatni
in ob večerih, ko si odhajal v druge sloje realnosti,
v samoti. Da ni barva, praviš. Jaz pa vem, da je.

Lepljive dneve je ohladil jesenski dež
in s površja te je spralo nekam v notranjost.
Izgubil si oblike in obrise norčavosti in postal gospod.
In naju je obarvalo v jesenske, umirjene barve,
da sva videti malo nesrečna, sivo izgubljena,
da nič več ne zveniva. Le še sva.
Bolj globoko. Bolj boleče. 

Pogrešam tiste sončne popoldneve. In naju, kot sva bila. 


Ja, čas gre naprej. Ljudje pa ustvarjamo zgodbe; eden z drugim, sami. Skrite in sladke. Nekatere nesrečne in druge večne.
Ustvarjajte svoje in ne pozabite, da lahko sanjate, včasih pa, če si le dovolite sanjati dovolj močno, se lahko tudi uresniči... ;)

Spomin

Človeški možgani so neverjeten in precizen organ, "hard disk organizma", z včasih že kar nekoliko strašljivimi karakteristikami. Nekateri se zavestno odločijo, da ne bodo izkoristili večjega dela uporabne vrednosti, ki jo naši možgani imajo, ampak to je že popolnoma druga zgodba.
Za razliko od računalniških trdih diskov, našim možganom ne zmanjka prostora kar tako, čeprav seveda obstaja neka fizična meja, koliko podatkov/spominov lahko shranimo. Če izvzamemo bolezni in poškodbe, se v celotnem obdobju človeškega življenja, ne glede na to kako dolgo je, nikoli ne zgodi, da ne bi več morali shraniti kakšnega podatka. Na žalost jih veliko shranimo kar tako, takšnih, cel kup nepotrebnih. In če upoštevamo, da so možgani sestavljeni iz približno ene miljarde nevronov, vsak nevron pa tvori več kot tisoč povezav z ostalimi, je to ogromno povezav. In čeprav bi imeli na voljo le nekaj gigabajtov prostora, ga vse te povezave in možnosoti razširijo do enormnih količin, ali nekje blizu 2.5 petabajtov.
Super. Včasih pa se kljub vsej kapaciteti, ki je na voljo, ne moremo spomniti podatka, ki ga takrat nujno potrebujemo. Tako pač je. Nevroni in vse povezave med njimi pač ne delujejo vedno kot bi morali in se včasih pot do shranjenega spomina ne vzpostavi. Ker, tudi tako čudovit in fascinanten organ, ne more delovati, če smo preveč utrujeni. Je tako?
Možgani delujejo včasih popolnoma po svoji lastni volji. Sploh na področju spomina. Velikokrat, kot sem omenila, se česa ne moremo spomniti, ko bi se najraje, nekatere slike pa nam prikazujejo sami od sebe, kar naprej. Naključne spomine. Določene trenutke našega življenja, ki nimajo popolnoma nobene veze s trenutnim dogajanjem, niti niso relevantni za nas, kot opozorilo pred neko preteklo izkušnjo, ki bi se ji takrat morali izogniti. Preprosto so.
Dolgo sem mislila, da se to dogaja samo meni in da živim neke trenutke skozi te spomine. Da mi pomagajo pobegniti v obdobje, trenutek, ko sem se počutila drugače kot se v tistem času, ko se spomin pojavi. In, prav pogosto sem se jezila sama nase, ker se mi je zdelo, da se kar prepuščam nekim dnevnim sanjarijam. Potem pa sem naletela na tale zapis. In sem potolažena, da vendarle nisem tako zasanjana, kot sem mislila, ampak se samo povezave med določenimi nevroni vzpostavljajao raje kot druge. Mogoče zaradi občutka udobja in sreče, ki ga potrebujem ravno takrat. Kdo bi vedel. Vem pa, da tista slika izpred kar nekaj časa prihaja in odhaja večkrat kot katerakoli druga. Tisti pogled in nasmeh. In svetloba, ki je pod ravno pravim kotom padala skozi okno. Shranil se je tudi spomin na vonjave in občutek. Prav neverjetno.
No, saj pravim - neverjetni so človeški možgani, četudi gledamo samo en mali del njihovega delovanja, kot recimo spomin.

Pazite nanje; dajte jim počitek, ki ga potrebujejo, hranite jih z vsem kar potrebujejo in... dajte vendar na glave tiste čelade, četudi niso lepe. ;)


(za pomoč: klik)

Nasmehni se

Že davno sem opustila prizadevanje, da bi razumela obnašanje in načine komuniciranja nekaterih ljudi. Ker si raje (in verjetno je tako veliko bolj prav) predstavljam, da imajo za vse dober razlog. Mogoče zaradi neke pretekle izkušnje ali pa odnosov v družini ali pa nečesa pač že, se obnašajo kot se. S svojim neprimernimi vedenjem škodijo v resnici samo sebi, razen občasnega stopanja na tiste najbolj občutljive živce posameznikov v njihovi okolici.
Ker je prepletanje časa, okolja in nuje naneslo, da sem jaz tista najbližja okolica osebe, ki ima svoji starosti neprimerne vedenjske motnje, sem kar nekaj časa iskala način, kako se izogniti vplivu slabe energije, ki jo takšno vedenje povzroča. Za prepiranje nazaj in pritoževanje je škoda moje dobre energije, pa tudi kaj veliko ne bi dosegla, ker se je težko spuščati pod svojo najnižjo točko. In se niti ne želim. Biti užaljen zaradi načina, kako takšna oseba ravna s teboj, je nepotrebno, ker ljudje s takšnimi dejanji pogosto kompenzirajo tisto, česar doma ne smejo ali si ne upajo početi. V bistvu si želim, da bi se lahko držala čim dlje in čim bolj ignorirala dejanja, ker pa zaradi poteka mojega vsakdanjika to ni mogoče, se le nasmehnem nazaj. Nasmeh je naboljše zdravilo in najboljša obramba. Ker se nisem bila vajena prav veliko nasmihati in biti že na prvi pogled prijazna, se tega še učim. Na vsako neposredno (včasih pa tudi posredno) žalitev se nasmehnem. Na vsako provokativno vprašanje. Na vsako obrekovanje. In pomaga. Vsekakor se odprejo neka nova vrata in sproži plaz vprašanj. Zakaj se smehlja, če je bil val negativne energije usmerjen vanjo? Zakaj se smehlja, če ve, da jo obrekujemo? Prijaznost in nasmeh lahko tudi malo bolita, kajne?
Jaz se počutim bolje. Veliko bolje.
Včasih se nasmehnem tudi takrat, ko je to skoraj nemogoče. Ko se tiste obrazne mišice kar nočejo potruditi in se premakniti toliko, da bi bila videti nasmejana. Včasih se je potrebno nasmehniti tudi v takšnih trenutkih, pa potem svet postane svetlejši. In, ko se sproži verižna reakcija in dobite v zameno en kup nasmehov nazaj... pa recite, da se ne počutite malo bolje, če lahko.

V zadnjih dneh sem se sploh veliko smehljala in smejala. Zaradi petka zvečer z mojima staršema. Zaradi dejstva, da lahko sedim z njima za mizo v neskončnost in nam ne zmanjka tem za pogovor. Zaradi kuhanja moje prve goveje juhe, z babičino pomočjo in dedkovih idej in komentarjev, ko smo se martinčkali na jesenskem soncu. Zaradi poznopopoldanskega sobotnega kosila, ki sem ga pripravila. Zaradi celega kupa dobrih in lepih tetovaž, ki sem jih videla in zaradi ljudi, ki mislijo o njih podobno kot jaz (ja, tudi zaradi tega). Pa tudi zaradi spominov na dni tam nekje, nekaj listov nazaj na koledarju, sporočila, Ume in nedeljskega poležavanja.
Ja, majhne stvari naredijo dan velik. In, če si sami ne boste našli nečesa, da vas bo nasmejalo in vam raztegnilo ustnice v nasmeh, nihče ne bo tega naredil za vas.

Ker si bom lahko v kratkem zaželela kaj novega (saj veste tisto, s pihanjem sveč :)), bi si želela le tega, da bi znala v vsakem dnevu, tudi tistem temnem in deževnem, najti razlog za nasmeh. In še... No, kakšno željo moram pa zadržati tudi zase. ;)

Puding iz Chia semen. Z nekaj dodatki.

Moj zajtrk. Čisto posrečen in poseben. In prav prijetnega okusa.

Chia semena najbrž že poznate. Če ne, pa tudi nič hudega. Jaz sem zanje slišala šele pred kratkim in se spraševala o uporabnosti. In o tem s čim jih zmešati, da bi bila čim bolj okusna in da bi dobila kar največ od njih. Navdušena sem bila nad naborom idej in receptov, ko sem malo pobrskala po medmrežju.

In, ker mi je bil moj današnji zajtrk res všeč (čeprav juhe z lososom in ene fine sladice za kosilo ne more prav nič premagati), delim recept tukaj, da ga bo mogoče še kdo preizkusil.

Torej, takole;

v posodi sem zmešala približno 50 g chia semen, malo več kot 1 dcl mandljevega mleka, dve žlički bio čokolade v prahu, dve žlički tekočega domačega medu, malo cimeta in malo kokosove moke. Potem pa sem posodico zaprla in jo postavila za približno 45 minut v hladilnik. Zadeva se je nekoliko strdila, okus pa je puding imel predvsem po cimetu. Všečno. 

Original, oz. različico recepta najdete tukaj. Načeloma nisem pristaš nekih veganskih in vegeterjanskih zadev, ker zame je pravi obrok še vedno iz mesa, ampak tole mi je bilo res všeč. 

(če bi tehnologija sodelovala, bi bila tukaj slika njami pudinga v skodelici, skupaj z mojim super kozarcem za vodo :))

Dober začetek dobrega dne. Kaj več si pa sploh še lahko želim? :)

Osvobojena

Pustim, da me trga neka neskončna praznina,
pa je v vsej prostornosti nimam kam umestiti.
Da me grize pogled, ki ne obstaja,
jaz ga imam pa kar naprej pred očmi,
kot počasi plesočo marioneto s polomljenimi udi.
Megleni spomini iz polpreteklosti,
ki jih pokopavam v cvetličnem lončku,
pod sadiko paradižnika.
Samo zato, ker je rdeče barve. Skoraj kot spomini.
Izdatno zalivam in gnojim tudi vse ostalo,
da raste kot ponorelo; nočne more, napake, hibe, bolečine.

Mentalno gredico prerašča toliko plevela,
da ne uspem več sproti uničevati njegovih korenin.
In, tudi kadar se zdi lepo in urejeno,
ko vsa tista rdeča žari navzven,
je vse le zatišje pred novim navalom plevela.

Samo na pravi dež čaka.


Letošnja. Poletna. Ko sem se (uspešno) pustila črnim mislim in bljak čustvom. Ko danes gledam na tisto obdobje, ugotavljam, da malo, vsaj malo pa sem napredovala (in se počutim malo neumno, zaradi trenutka, ko sem Senseiu zatrjevala, da sem zgrajena).
Nekateri občutki, čustva, nas lahko razjedajo navznoter, kot mali črvi gnilo jabolko. Potujejo s svetlobno hitrostjo skozi kanale in povezave, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. Sama sem se pustila tem čustvom. In občutkom. In potem padla v začaran krog; razmišljaš, da obstajaš v nekem čudnem času in da se je vse zarotilo proti tebi. Da so ti bili poslani ljudje, ki v tistem času, na tistem mestu nimajo kaj iskati. Dogodki, ki te vlečejo še bolj k dnu. Vse to poglablja negativna občutja. In postajamo vedno bolj nesrečni in zaradi tega sami sebe postavljamo v vlogo žrtve danih okoliščin. Namesto, da bi stvari vzeli v svoje roke, potujemo z negativnim tokom.
Vem, ker sem bila tam. Mogoče tega ne pokažem tako kot ostali in ne delam iz tega celega cirkusa. Zaprem vse to vase in razmišljam. O še malo bolj negativnih stvareh. Bila sem tam. S tistimi razjedajočimi občutki. In razmišljanji o danih okoliščinah. Želela sem nemogoče. Danes to vidim. Takrat nisem. Verjela sem nemogočemu. Danes ne verjamem več, ker vem, da ustaljenih smernic ni mogoče kar tako spreminjati.
Danes vem, da smo sami odgovorni za svojo srečo in uresničevanje svojih sanj. Zanašati se na druge je zadnje, kar nam je storiti. Ljudje razočarajo. Odidejo. Pozabijo. Izgubijo sami sebe. Nas zamenjajo za druge, tako kakor je njim drago. Na koncu ostanemo pa mi, s svojo bolečino in samimi seboj.


Vsi potrebujemo svoj čas.
Hvaležna sem, da sem ga imela.
Da sem lahko rekla, da je dovolj. Negativnosti. Nepravih čustev. Čakanja. Vloge žrtve.
In da lahko, ko kdo reče, da mi je lepo, prikimam.
Res je. Lepo mi je. Ker sama poskrbim za to, da mi je.

Pssst 1.: Glasbena podlaga je verjetno tudi pesem letošnjega leta. Stara. Dobra. Đoletova. In od letos naprej tudi malo moja. :) In vem, da sem jo že objavila. Vredna je tega.
Pssst 2.: Imam še nekaj dodatnih razlogov, da sem dobre volje in da je svet lep. Katere in zakaj... mogoče pa kdaj povem.

Prihodnost pred vrati

Prihodnost je videti svetla, ane? Če se vam ne zdi, je to mogoče zaradi trenutne pooblačitve, mogoče so krivi mediji in PR službe "pomembnih državnih organov", ki kuhajo same negativne novice. Okoli mene so (vsaj v mojem zasebnem življenju) ljudje, ki mi dajejo upanje, da nam bo uspelo nekaj lepega in velikega. Vsem, ki smo pripravljeni videti preko splošnega pesimističnega stanja in negativcev.

Ni vedno lepo, meni nikakor ne gre vedno vse tako kot bi moralo, ampak you can't always get what you want, kajne? In tako je prav, to nas pusti v pričakovanju in hrepenenju, ki sta dobri gonili za naprej. Za v tiste čase, ki v tem trenutku mogoče niso videti najbolj sončni. Ampak vseeno je potrebno vedno gledati naprej. Razen kadar je za nami kaj legendarnega. Kaj, česar se je vredno spomniti vsake toliko časa.
In letos 50 let praznuje družina, ki je gledala v prihodnost. Jetsonsovi. Mogoče jih ne poznate. Mogoče se jih ne spomnite. Jaz se jih. Simpatični. Njihova prihodnost se danes še ni zgodila, vsaj ne v obliki prevoznega sredstva, ki ga pospravimo v kovček in nesemo s seboj. Nobenih problemov s parkiranjem, ha. Tiste prenosne zadeve, v katere zijajo medtem, ko hodijo naokrog smo pa vseeno že doživeli.
Mogoče tudi ostale pogruntavščine :) niso tako daleč.

Vsi imamo neko idejo o prihodnosti in najboljše jo je zajemati z malimi, čajnimi žličkami. Fino je že, če se imamo česa veseliti. Sploh malih stvari. Pa malo večjih. In potem so naslednji dnevi videti tako privlačni in polni. Pa še daleč se da priti.
Sama vsak dan najdem nekaj, kar me bo veselilo do naslednjega. Vadba in druženje danes zvečer. Smrt, ki kadi moje cigare. Jutri. Bukowski je (bil) za moje pojme nekoliko preveč črnogled, ampak zato nič manj privlačen. Cel teden je tako razvlečen na neke male dogodke in srečanja, ki bodo moj, sicer malo osamljeni, preostanek tedna obarvali v eno pisano celoto. In preden bom vedela, se bodo obrnili listi na koledarjih, jaz pa bom že na poti novim dogodivščinam. Bližje temu, kar naj bi bila moja prihodnost. Nič kaj strašljiva ni videti tako.

Lepo je. Samo znati je potrebno pisati prave zgodbe. In se ne pustit. Tistim malim osebkom, ki nam mečejo pod noge polena. Kamne. Balvane. In vse ostalo, da jih le ne bi več ogrožali.
Glavo gor in gledati naprej. Male sreče nam pridejo nasproti včasih kar same od sebe.

Teden v slikah, povezavah in besedah

Je že znano, da čas hitro mine, ko se imamo fino. Pa tudi takrat, kadar nas preganjajo kakšni roki za oddajo ali dokončanje česa.
Ker sem se tedna, ki se je iztekel, veselila že nekaj časa, je večji del minil izjemno hitro.
Moji tedni se začnejo s soboto, ker je manj stresno, kot če bi štetje pričenjala s ponedeljkom. In tako, se danes pričenja nov teden - konec tedna je nov začetek tedna. Zakaj pa ne. Čas in prostor si lahko krojimo malo po svoje.

Prejšnjo soboto sem se potepala pri naših sosedih na severu, v družbi mami, brata, njegove nežnejše polovice in moje močnejše polovice. Za družinski izlet je manjkal samo oče, pa je nekdo moral zabavati tudi kosmatinski del družine, medtem, ko smo ostali nakupovali.
Vedno, ko se znajdem v kakšni trgovini v Italiji ali Avstriji, se sprašujem, če se le meni zdi ali je tam ponudba izdelkov res precej večja in bojša. Recimo, že samo pri sadju in zelenjavi je ponudba boljša, da o raznih vrstah pijač in sladkarij niti ne izgubljam besed. No ja, lahko se pa samo meni tako zdi. Vsekakor smo se domov vrnili s polnimi vrečkami dobrot in hladilnik je bil zvečer, ko sva ga napolnila, videti precej bolj srečen. Midva pa tudi.

Nedelja je zame pomenila počitek, poležavanje, branje knjige in gledanje televizije. Brez slabe vesti. Medtem, ko sem se jaz še premetavala v postelji, pa se je skupina mojih nekdanjih someščanov, v kateri sta bila tudi moj oče in brat, odpravljala na vrh Slovenije. Z lepim namenom, če mi ne verjamete lahko preverite tukaj.
Mogoče se zdi preprosto. Mogoče se zdi kot nekaj, kar bi zmogel vsakdo. Mogoče se zgodba ne zdi velika in vredna pozornosti. Ampak, potrebno je imeti voljo, ker še samega sebe ni lahko prinesti na vrh hriba. Potrebno je imeti nesebično srce, ker ljudje danes stremimo predvsem k temu, da delamo na sebi in se posvečamo sebi. Zaupanje. Eden v drugega, ker si na takšnem pohodu vsaj malo odvisen tudi od drugih. Zato, in ne zato ker nekatere poznam, drugi so del moje najožje družine, lahko rečem le, da jih spoštujem.

In potem je prišla sreda. Tista, ki sem jo že nekaj časa nestrpno čakala. Ker je bila posvečena nogometu. Času za naju dva in mojemu najljubšemu mestu.

In zakaj imam rada Muenchen? Veliko je razlogov in premalo prostora. Vsekakor pa zato, ker je mesto sproščeno, ravno prav pisano, arhitekturno čudovito in zanimivo, vedno se nekaj dogaja, ima fine pivnice, s hrano po moji meri. In trgovine, kjer vedno najdem kaj zase. In za druge. In Oktoberfest. Tempelj, ker še sama postanem vsaj malo religiozna. In nek pridih domačnosti. Nenazadnje pa imajo tudi moj najljubši nogometni klub - Bayern.

Sreda je Munchen namakala z dežjem in hladila z nekim čudnim vetrom, ki je prinesel ohladitev. Kljub temu, da sem vedela, da me na tribuni Arene dež ne bo motil, saj sva imela karto za sedeže v višjih vrstah, kar pa pomeni tudi, da imaš nad glavo streho, se je vreme vseeno odločilo, da bo počastilo prvo tekmo domačega kluba v tej sezoni Lige prvakov. Zvečer smo že šteli zvezde. In gole.

Vedno se je lepo vrniti tja. Predvsem takrat, ko vem, da bom videla tudi kakšno tekmo. Ker, čisto resno, takrat tudi porazi niso tako grozni, ker je vzdušje med tekmo neverjetno. Vedno me vsaj malo naježi.

Četrtek in petek sta se odvlekla do petkovega večera, malo počasneje, ampak sta se. In potem smo posedali in klepetali in zraven jedli stvari, ki bi morale biti prepovedane, zaradi kalorij in maščob, ampak so vseeno tako dobre.

In moj začetek tedna me je razveselil z zajtrkom na sončni terasi, prostim časom za gospodinjska opravila (kar ni ravno čisto veselje, ampak je toliko lepše potem, ko je vse končano) in časom, ki ga lahko preživljam z mojimi. Najljubšimi. Ljubimi. Tistimi, ko so tukaj, ko ne moreš več naprej sam...

Odštevam dneve. Do še enega leta v mojem življenju. Ki je bilo boljše kot prejšnja. In razmišljam o darilu sami sebi. Nov tattoo se zdi kot dobra ideja. :)

Znebit se strahu pa v akcijo :)

Kakšen dan se zbudim vsa prestrašena. Preganjajo me misli o tem, da ne vem kaj bo z mojo prihodnostjo in v kakšne zanke se bom ujela pri pletenju le te. Kje je tista, ki je za sedaj še ne vidim, pa me bo zadržala na mestu, od koder se ne bom več mogla premakniti. In preganja me (ja, še vedno) tista grozeča številka, ki jo bom obrnila čez dve leti. To me tako ali tako vsako leto pred rojstnim dnem. In včasih se mi zdi, da ne bom zmogla bremena računov in nepredvidenih stroškov, ki se sredi kakšnega lepega dne kar naenkrat pojavijo. Preganja me tista tleča želja v meni, da bi se preizkusila v čem novem, čisto neodkritem, v nečem, česar do sedaj še nisem počela. Ali bi se zmogla preživljati z nečim, kar bi ustvarjala sama? Se mi zdi, v takšnih prestrašenih trenutkih, da vem o čem je pisal Prešeren, ko se je spraševal Kam?

Včeraj sem prijatelju napisala elektronsko sporočilo z mojo dilemo, ki je sedaj ne bom izpostavljala, ampak je nekako podobna zgornjim vprašanjem in preganjavicam. In, kot vedno, je imel preprost odgovor - "Rešitve imaš že na dlani, le strah moraš dat stran in it v akcijo!" Preprosto, kajne?
In to me je napeljalo na novo razmišljanje, česa točno me je sploh strah? Zakaj se zbudim prestrašena pred samo seboj in svojim življenjem?
V tem trenutku so poti še vse odprte, z ničemer se nisem nikjer in nikomur zares zavezala. Imam podporo ljudi, ki me imajo radi in me razumejo, kar se mi zdi precej dobra izhodiščna točka. Imam ideje. Imam nekaj volje. Ostali del pride v paketu z začetkom tistega, kar človeka veseli. Česa me je torej lahko strah? Verjetno same sebe in tega, da nikoli ne bom naredila tistega, kar si želim, zaradi strahu. Ironično. Mogoče soljudi, ki so se vdali slovenceljskem vzdušju in ne stremijo k prihodnosti, ampak so do vratu v neki polpretekli in davno pretekli zgodovini. Ja, saj verjamem, da je tam udobno, o tem že vse vemo. Ni treba pretirano razmišljat.

Danes sem se zbudila z nasmehom. Polna volje in energije za znebiti se tega strahu in iti v akcijo. Kot sem že rekla nekoč in pravim tudi sedaj (in v to trdno verjamem, da ne bo pomote) in so rekli že pred menoj mnogi drugi -  prava moč izvira iz nas samih. Če smo prepričani v svoj uspeh, se ni potrebno bati ničesar in nikogar. Ja, pot do cilja ni lahka, ampak je neke vrste vzdržljivostna preizkušnja. Za orat ledine, stopati iz kroga udobja in misliti s svojo glavo velikopotezno, je treba imeti, khm, jajca. Ker, neke se pobede dobijaju na juriš, pravi nekdo. :)

Še vedno se smehljam (vsaj nekje v sebi), ker je do sedaj tale dan uspel ponuditi že nekaj čudovitih informacij. Vsaj takšnih, ki mi pomenijo, da je moj strah o prihodnosti odveč.
Predvidevam, da se energija zmagovalca, ki jo v sebi vzpostavimo, ko se odločimo, da bomo vzeli stvari v svoje roke, pretoči tudi na vse kar delamo in se potem stvari nekako postavljajo tako, kot bi se morale. Lahko se pa zelo motim. Bom videla.

Imejte se...zmagovalno.
Enjoy the ride. ;)

Moji vikendi. Z zajtrki in sprehodi.

Današnji dan sem pričela, kot se za moje sobote spodobi, malo bolj pozno. Ker rada spim. In če vem v petek večer, da bom morala čez vikend vstati zgodaj, utegnem postati slabe volje. Resno. Mojega spanca ne krade nič in nihče. Če ne, renčim in težim.
No, to ne pomeni, da spim do kosila ali pa še dlje, vstanem tako, da se zajtrk še vedno zdi kot dobra ideja. In med koncem tedna je zajtrk neko posebno doživetje, vsaj za mojega najdražjega, ki se sobotnega zajtrka veseli že v četrtek zvečer. Vse tiste male razvade, za katere nimava časa med tednom. Njegova so vsekakor vse možne nemesne tople stvari, ki jih ješ za zajtrk, moja pa zmešančki, smoothie-ji ali karkoli sadnega in zelenjavnega, zmešanega z vsem možnim. Nič posebnega, ne pretiravam z nekimi eksotičnimi kombinacijami, samo všeč mi je ideja, da mi sadja ni potrebno prežvekovati, ampak ga lahko lepo spijem. :)
Danes sem mešala naslednje:

Maline, banana, nektarina, borovnice...

... dodala sem nekaj listov špinače in malo svežega soka limete.

Vsej tej zmešnjavi sem dodala še veliko žlico medu in to je bilo to. Kljub moji začetni skrbi, da ne bo zmešanec niti približno okusen, se je izkazalo, da je po okusu prav prijeten. In, če dodam k temu jutranjemu prehranjevanju med koncem tedna še dejstvo, da je zunaj prijetna temperatura, lepo vreme in mirna terasa, je vse skupaj čista zmaga. V kakšnem drugem letnem času lepo vreme nadomesti topel kamin ali pa si izmisliva kaj drugega, kar najina jutra dela malo posebna in zelo drugačna od tistih kaotičnih med tednom, ki mi prav zares niso všeč. 

Malo kasneje sem, sicer nad sprehodi in pohodi ne preveč navdušeno boljšo polovico, prepričala v sprehod na bližnji hrib. Veliko bolj miren in prijeten kot tisti, kamor sva hodila včasih, ko sva živela v prestolnici. Srečala sva le malo ljudi, je pa res, da sva se vzpenjala ob dvanajstih, ko so drugi verjetno že razmišljali o kosilu. Najprej nisem bila prepričana, da imam dovolj volje za vzpon prav na vrh, pa se je trud poplačal, ker je bil Triglav kot na dlani, ostali vrhovi prav tako, prestolnica pa na varni razdalji na drugi strani, majhna in tiha od tam kjer sva stala. Čeprav sem si zares želela videti kaj ponuja Nostalgična sobota, sem bila v tistem trenutku, na vrhu hriba, prav vesela, da se mi ni pretirano ljubilo voziti do tja. 

Rada imam sobote in nedelje. Takrat sem noro zaljubljena v svoje življenje. Tudi sicer sem, le da sem med tednom nekje do pete ure malo manj. :) Med vikendom sem rada doma in v prijetni okolici doma, betona in sivine imam več kot dovolj med tednom. In dovolj sem ju imela pet let vsak dan. 

Fajn je, kaj naj rečem. Le nekatere stvari v svojem življenju moraš sprejeti takšne kot so ali pa jih spremeniti. In jaz sem se odločila, da je čas...

Moja mala zadovoljstva

Zopet so me pričeli prehitevati dnevi. Nabrala sem cel kup vtisov in idej in prebliskov, pa navdiha in želja o tem, kaj bi napisala. Nekaj sem na hitro čečkala v moj zvezdnati zapisovalnik, da mi ne bi kaj ušlo, med hitenjem za mojim življenjem. Marsikaj se je zgodilo, vsak dan pride z nekimi novimi dobrimi novicami, slabih zadnje čase niti ni bilo tako veliko (trkam na najtrši les). Vsak dan mimo prinese kakšnega človeka, za katerega se zdi, da se je tam pojavil ravno v pravem trenutku. Je že tako, da v nekem določenem obdobju v letu začnejo koščki sestavljanke padati skupaj. Vsak tja kamor mora. Takrat je pač najboljše, da se samo nasmehnemo in za hrbtom držimo fige, da bi trajalo kolikor le lahko dolgo.
In ker se vse odvija  z nekim približkom svetlobne hitrosti, sem se odločila, da bom zapisala vsak dan eno lepo stvar, ki se mi bo zgodila. Ker tako gredo tisti manj prijetni trenutki in nezgode še hitreje v pozabo. Če jih povozimo z nečim prijetnim. Ujela bom trenutke. V fotografije, stavke, risbe in ljudi. In jih pospravila v večnost mojega čečkalnika. Ja, večnost.

Prvi vpis sem sicer naredila že nekaj časa nazaj, v začetku junija. Ujela sem dva malo dlje trajajoča trenutka. In danes, ko se zdita tako zelo daleč nazaj in tako nedostopna, še vedno živita povsem svoje življenje v besedah, ki sem jih takrat napisala. Med branjem ju skoraj čutim.
Mnogo je tega, kar bi lahko napisali takole, pa preveč hitimo ali  gledamo v napačno smer, tisto kar je lepega pa se odpelje mimo. Čudni smo. Občasno. Nekateri pa kar vedno.

Ko bom izbirala trenutke za nazaj, za dneve, ko sem bila preveč lena, da bi se mi zdelo primerno prijeti za pisalo (shame on me), bom izbirala med mnogimi ljubimi pripetljaji, ljudmi, verzi... takimi, ki so vredni tega; kot recimo, ko po dolgem času srečaš prijatelja in ugotoviš kako zelo si ga pogrešal. Pa, ko si vzameš čas in poješ kosilo v miru, obdan z ljudmi, ki so prišli nekoč v preteklosti, vendar si neizmerno vesel, ker ostajajo tudi v sedanjosti. In tisti, ko ti več dni ne da miru vprašanje kaj si storil narobe, da se je kdo kar izgubil, pa potem dobiš sporočilo od te iste osebe. Tisto "pisamce na displeju", ki ga čakaš. Pesem, ki te spomni na prijetne stvari. Objeme. Poljube. Vonji, ki so naše "magdalenice". Deževen sobotni večer v družbi brata (in pripadajočih boljših polovic). Trenutek, ko nekomu podariš nekaj. Petek zvečer, ko je še cel vikend prazno platno in razmišljaš o motivu, barvah. Sveže jutro med tednom, ko pred službo opraviš krajši tek v prijetni družbi. Pogled. Klepet ob pijači, s pogledom na domači vrt, v družbi tistih najdražjih in najbližjih. Upanje, da se bo nekaj zgodilo, čeprav nisi prepričan, da se res sploh bo. Potrpežljivost, če veš, da te na koncu čaka nekaj lepega.
Mnogo je tega... med drugim tudi to, da se je današnji delovni dan počasi iztekel in da me čakajo le še tiste srčne in čarne stvari in moja mala zadovoljstva.

Na glasbeni podlagi dneva, me bo počasi odneslo med marsikaj od zgoraj naštetega, vam pa želim, da se imate radi. In da ne razmišljate preveč o tem kaj bo. Dovolj je to, kar je. Vse ostalo pride, ko bo na vrsti.

 

Možje v pajkicah

V teh (pre)vročih poletnih mesecih jih kar naprej srečujem na cestah. Ko se vozim iz službe domov. Ali pa, ko hitim po opravkih. Pa še zjutraj, ne glede na to kako pozno ali zgodaj odhajam od doma, vedno jih je polno. Možje v pajkicah. Povsod so. Od prvih malo toplejših sončnih žarkov v pozni zimi, do tistih prvih hladnih vetrov konec jeseni.
Sicer zelo odobravam športno aktivnost, v vseh oblikah - od hoje do teka in vse kar je vmes. Razumem zasvojenost s športom in čudna oblačila in rekvizite, ki sodijo poleg. Ampak najbrž ne bom nikoli razumela kolesarjev. Mogoče zato, ker mi je od vseh športov ta eden tistih, v posebni kategoriji, ki mi niti malo ne dišijo. Kolo je zame prevozno sredstvo do trgovine, knjižnice, za tiste do 20 km dolge počasne vožnje, ko v nedeljo popoldan nimam kaj pametnejšega početi. Mogoče bi še razumela lomastenje s kolesom po gozdnih poteh, ker dobiš dober odmerek adrenalina, dobre spuste, poleg tega pa sodi zraven še cel kup (vsaj na videz) udobnih oblačil, ki so na pogled prav fina in pa čelada, ki bi jo še sama nosila. In tukaj se moje razumevanje kolesarjenja konča.
Sploh, ko opazujem vse te ljudi na cestah. Ob nemogočih urah, tudi takrat, ko je najbolj vroče. In potem se peljem včasih po stranskih cestah k mojim staršem. Nič hudega sluteč pripeljem okrog ovinka, kjer je priročno nastavljena ogromna koruza, zaradi katere ne vidim kaj me čaka za ovinkom, tam pa seveda prvi kolesar. In ker gre nasproti še drug, ki prav tako misli, da je kupil cesto, za njim pa s traktorjem najbrž lastnik tiste koruze, sem se prisiljena peljati prav po polžje za njim. Ker se pač ne želim razburjati preveč v avtu, izkoristim tistih nekaj trenutkov in si ogledam najprej kolo. Vredno sigurno kar nekaj tisočakov. Vsaj dva. Tako se sveti, kot da bi ga ravno pripeljali iz trgovine. Belo. In nekaj svetlih odtenkov modre sem tudi zasledila. Naslednja svetleča stvar so bile noge. Zagorele in popolnoma gladke. Če se niso svetile od potu, potem se je verjetno njihov lastnik z nečim svetlečim namazal, preden se je odpeljal od doma. Najbolj sem bila pa navdušena (in ja, če ste se spraševali, res mislim to sarkastično) nad celostno podobo. Paketek. Če ne bi videla več primerkov kolesarske srenje, bi najbrž mislila, da se omenjeni osebek odpravlja na neke vrste kolesarsko modno revijo. K belo-modremu kolesu seveda sodijo bela in modra oblačila. Modre oprijete hlače. Svetleče, kakopak. In ujemajoča majica. Z nekimi reklamami. Se sprašujem ali takšne majice dobiš zastonj ali ljudje dejansko plačujejo, da potem na sebi nosijo reklame. Ker potem je to še en segment tega športa, ki ga ne razumem čisto. Torej, lep. Ujemajoč. Svetleč. Za češnjico na torti, tudi čelada se kupi v barvah kolesa. In kar nekako si lahko predstavljam tega moškega, kako se pojavi v trgovini, kjer so na policah in obešalnikih po barvni lestvici zložena oblačila in čevlji (ups, na te pa res nisem bila pozorna), vzame iz žepa sliko kolesa in prične iskati barve. Ker, tudi čelado je že kupil in se s stem omejil na nek določen barvni spekter. Ja, težka je najbrž tale kolesarska.

Zvedam se, da gre za izredno naporen šport. Cenim vse tiste, ki brez dopinga zmagujejo na etapah Tour de France-a in drugih takšnih zaresnih tekmovanj. Tudi pred nekaterimi rekreativci bi se lahko priklonila. Ker je potrebnega veliko treninga in železne volje. Kot sicer pri vseh športih, če želiš kaj doseči. Pa vseeno, kakorkoli se trudim, teh gospodov ne razumem, ki jih takole srečujem in ki zapravijo celo premoženje najprej za kolo, pa potem še za dodatno opremo in vsa tista oblačila, potem pa veselo kolesarijo po vseh možnih in nemožnih asfaltiranih cestah, jim vsak hribček in griček postane izziv in motiv in se obnašajo, kot da so s kolesom kupili tudi ekskluzivno pravico za vožnjo po sredini ceste. Potem pa se srečajo z drugimi kolesarji v neki vaški gostilni, do katere so kolesarili celo večnost in si pipovedujejo zgodbe s poti, se hvalijo s številom prevoženih kilometrov in premaganih naklonov. In s hitrostjo. Od daleč pa so videti kot shod malo shujšanih telebajskov, vsak v svoji mavrični barvi.

In, čeprav je pogled na natrenirano moško telo kar všečen, me možje v pajkicah vsaj malo odvrnejo od tega mišljenja. Sploh pa od takrat, ko mi je eden izmed njih izdal skrivnost, da pod kolesarskimi hlačami nimajo spodnjega perila. Mogoče me je le malo hecal, ampak dosegel je, da me vedno, ko v daljavi zagledam svetleče kolesarske hlače, zaskeli v želodcu. Mine apetit.

In ker sem se tako zamislila in poglobila v iskanje vsaj ene všečne stvari na moških kolesarjih (brez rezultata), sem ugotovila, da sta tisti v roza-vijolični kombinaciji in ponosen John Deere že davnaj odbrzela mimo in da smrkcasto obarvano bitje pred mano že živčno pogleduje nazaj, zakaj se še kar vozim za njim.
Sem stopila na gas, naravnost proti domu in si zaželela, da bi prenašali iz Londona kakšen mnogoboj ali pa nogomet.

O nespremljanju "aktualnega" dogajanja in vsem kar sodi poleg

Po nekaj prostih dneh in z zelo zmanjšanim obiskom spleta, se ne počutim kaj dosti drugače, kot sem se v začetku prejšnjega tedna. Malo sem si odpočila. To drži. Nova ležalnika sta super. V neki zgodnjepopoldanski izvedbi sončnega prostega dne, sta nepogrešljiva. V kombinaciji s primerno temperaturo vode v bližini in sveže prirezano travo... hmmm, a sploh moram povedat.
In prav nič nisem pogrešala spleta. Enkrat na dan, prav na hitro. Pa še to je bilo vse skupaj same old, same old.
Zgodilo se ni prav veliko. Času primerno. Malo druženja z domačimi. En nakupovalni izlet s starši. Veliko poležavanja. Nekja ustvarjanja (tega mi v življenju RESNO manjka). Čudovito število novih idej v glavi. Poskus načrtovanja prihodnosti (in ugotovitev, da je to dolgočasno in neuporabno početje, ker se vse zgodi s tokom, takrat kot je treba). He, takole. Pa so šli prosti dnevi mimo.

In potem sem prišla danes nazaj v pisarno. Ob zelo primerni uri. Iz nabiralnika sem prinesla časopis in se vsaj pol ure ukvarjala s prepričevanjem mojega računalnika, da naj vendarle sodeluje, ker je ponedeljek zjutraj. Potem sem padla nazaj v rutino pregledovanja elektronskih sporočil, odgovarjanja, urejanja dokumentov in podobnih zadev. Potem pa sem izvedela, da bodo letos predsedniške volitve. Kdo bi si mislil... In čeprav se zavedam, da se zdi neverjetno, da pri vsem dogajanju tega do danes nisem vedela, naj razložim.
Verjetno kakšne tri mesece nazaj (ali pa nekaj takšnega, čas pač kar teče) sem se odločila, da ne bom več spremljala poročil. To sem že omenila, se mi zdi, verjetno večkrat, ker se pač ponavljam. In jih nisem. Ko so se drugi pritoževali nad politiki in njihovimi dejanji nisem imela pojma o čem govorijo. Da se je gorivo podražilo sem izvedela šele, ko sem res nujno morala napolniti tank mojega avta. Nekoliko čudno se mi je zdelo, ker sem do takrat vedno sodelovala v debatah in imela svoje mnenje, ki sem ga bila pripravljena strogo zagovarjati. Potem pa sem kar naenkrat nekaj časa le prazno poslušala o čem se pogovarjajo, dokler ni to pogovarjanje postalo le še neko neobremenjujoče brnenje v daljavi.
Kmalu za tem sem začela preskakovati tudi novice na spletu (ki jih tako ali tako že prej nisem prav redno spremljala) in v tiskanih medijih. Ko se navadiš na neke vrste ignoranco do določenih novic, slej ko prej ugotoviš, da so bile le nepotrebna motnja v mirnem poteku dneva. Tudi, če sem mislila, da me ne bo iztirilo, sem vedno slišala nekaj, kar me je vsaj malo potisnilo proti tistemu robu slabe volje. Tega pa res nisem potrebovala.
O volitvah se je verjetno govorilo že veliko prej. Moralo se je. Pa me najbrž ni zanimalo, saj je bilo vse skupaj še dovolj daleč v prihodnosti. Zato informacije nisem shranila na pomembno mesto. Potem pa se je zgodila moja odločitev o ignoriranju nepotrebnih informacij in je vse skupaj zbledelo nekam v predal pozabljenih in nepotrebnih stvari.

Seveda ne gre, da bi kar naenkrat zaprla vrata svojega balončka in se pretvarjala, da ne obstajajo novice in da se okoli mene ne dogaja prav nič. Sem vseeno radovedno bitje. Področja, ki me zanimajo še vedno prelistam. Preberem. Zagovarjam in komentiram. Določene medije, ki sem jih spremljala prej, še vedno spremljam. Preskočim vse tisto kar se barva vsaj malo na rumeno. Kvazi zvezdnike in njihove novorojene otroke, ločitve, poroke in podobne življenjske dogodke, ki se dogajajo vsem, pa se pri nekaterih preveč pogosto in veliko preveč na glas izpostavljajo. In politiko. Ker, resnici na ljubo, tudi brez spremljanja neumnih odločitev lahko živim.

Nekaterim se zdi, da že zaradi ne-vem-katerega-razloga pač moraš spremljati aktualna dogajanja. No, takole vam povem, vse tektonske premike slej kot prej zaznam, ker tako vodotesen pa moj balonček tudi ni. In tudi ljudje, katerih bloge redno spremljam, mimogrede omenijo katero od novic, ki je sicer ne bi prebrala. In potem pač vem. Zasledim. Ampak se ne poglabljam.

Letošnje volitve pa... so šle mimo mene. In danes sem izvedela nekaj, kar ostali vedo že dolgo. A ni to fino? Pa sem potem prekršila (zaradi državljanske obveznosti, ki me očitno čaka) svoj kodeks in na hitro pregledala kandidate. In tako kot je z vsem ostalim dogajanjem, je tudi tam scena podobna - same old, same old.
Ko bomo zamenjali celotno politično garnituro (skupaj s stoli, ki so jih grele ene in iste zadnje plati tako dolgo), me pa zbudite. Takrat bo pa vredno, da spet odprem zavihek Politika in preberem kakšno vrstico.

In, po nekaj prostih dneh in nekaj na novo napisanih vrsticah - super je, še enkrat se je potrdilo, da ignorance is bliss ni tako iz trte zvito...

Glasbena zgodba v Opatiji

Zadnje dni kot obsedena poslušam nabor nekih starih komadov Balaševića. Krasni. Globoki. Življenjski. V veliki večini se najdem. Ker so tako napisani. Ali pa, ker sem se mogoče našla v enakem položaju. Kdo bi vedel. Preprosto so... nenadmašljivi, če poenostavim.

Sprašujem se o zgodbah, ki so privedle do teh besedil. Če bi ena sama oseba doživela vse bolečine in srečo iz samo nekaj mojih najljubših, bi opravičeno lahko trdila, da življenje ni bilo maraton, ampak neznosno dolg tek čez najvišje vrhove in skozi najnižje doline. Nekatere zgodbe so verjetno domišljija, navdih morda črpajo iz drugih življenj, ne avtorjevega. Me pa vseeno zanima koliko trenutkov svojega lastnega je ujel v besedila. In koliko drugih se najde v njih.

Tolikokrat razmišljam o moškem, ki živi svoje življenje, brez da bi se preveč naprezal z razmišljanjem o jutri in tehtanjem včeraj, preprosto živi. Ne razmišlja o tem kaj mu manjka, ampak o tem kaj ima. In vsa tista nadležna namigovanja starejših, da je sedaj v pravem obodbju svojega življenja malo presliši. Tako kot jih jaz in odgovorim nazaj z vprašanjem. V pravem obdobju za kaj? Kako lahko sodite kdaj je moje pravo obdobje za nekaj? In tolikokrat bi prav temu moškemu povedala, naj svojega življenja ne primerja z drugimi in sodi po številu novih otroških obrazov na svoji ulici. Vsa moč in volja za kockarske partije z lastnim življenjem prihajajo iz nas samih in ne iz ljudi okoli nas in njihovih zgodb.
Mene zanese. Včasih preveč globoko v kakšna razmišljanja, ki na koncu koncev niti nimajo prave povezave s tistim, kar me je na razmišljanje samo napeljajo. Predvsem takšne zgodbe. O tem kako veliko je tistih nesrečnih V.L., ki so si vedno želeli čredo razigranih konj in zlate ure, pa so na koncu ugotovili, da hrepenijo le po eni stvari - pravi ljubezni; kvartopircev, ki jih je odneslo neznano kam in profesorjev, ki razmišljajo o nesrečnih ljubeznih, pa svojo pravo najdejo rojeno iz še ene nesrečnih. Koliko je tistih, ki še vedno čakajo svoje Bube Erdeljan...

Sobota zvečer je bila polna takšnih in drugačnih; srečnih in nesrečnih. Čudovito glasbeno obarvanih in mojstrsko prepletenih v eno samo obmorsko balado. Balašević nam je s svojo uglašeno mornarico napletel melodij in lepih misli za tri ure in še malo. Ne vem za ostale okoli mene, ampak jaz sem se zabavala. Imela lepo. In se že veselim še kakšnega naslednjega koncerta. V bistvu je to vse, kar sem v osnovi želela povedat. :)

Imejte se lepo. Prekratek in premajhen je tale naš maraton ali tek čez hribe in doline, da se ne bi imeli. Lepše se že ne da povedati, kot: otkaći šlepove, nanišani jutro i pusti tu ladju da klizi, pronašli su Ameri šifru za to, take it easy...

Petek po sivem tednu

Ja, tole prav gotovo ni bil moj teden. Ampak, ne bom nič jamrala, ker jamranje je za reve.
Kot sem že povedala enkrat, dvakrat, večkrat; sreča je v rokah vsakega posameznika. Niso zastonj skovali reka, da je vsak svoje sreče kovač. In zato ne bom za slab teden krivila nikogar. Niti lune, niti vremena, niti slabe energije, ampak popolnoma samo sebe. Če prej tega vztrajno nisem verjela, tudi, ko se mi je zadeva, kot mantra ponavljala kamor koli sem pogledala, sedaj verjamem bolj kot marsikaj drugega.
Ker deluje. In ne bom še enkrat korak za korakom razlagala zakaj. Preprosto zato. Ker deluje. Ko sem ugotovila, da problemi drugih niso moji problemi (kako egoistično se sliši, kajne? Pa je res) in da je potrebno ljudi, ki v vsem vidijo samo slabo in ki vse svoje obveznosti prelagajo na druge, enostavno odtujiti iz svojega življenja, ter prekiniti nekatere vzorce, ki jih skoraj nezavedno ponavljamo, sem prišla do spoznanja, da se tako lažje diha.
In prav zato, ker sem v tem tednu ponovila nekatere teh vzorcev, je šlo vse skupaj malo navzdol. Trudim se vzpostaviti stanje, kot je bilo.

V bistvu pa je umetnost vsega tudi v tem, da se nekoliko odmakneš. Ne, ne zbežiš od težav. Samo odmakneš, pogledaš z razdalje, ki se zdi udobna in se potem vrneš nazaj ter se z njimi spopadeš. V sredo sem se odmikala, včeraj sem ugotovila rešitev, danes rešujem. Trije povsem enostavni koraki.

In še ljudje... nekatere ljudi vlečemo s seboj; ko smo nesrečni na dno, ko smo srečni v prevelik zanos. Tudi od ljudi se je potrebno odmakniti. Vedeti kdaj. Pravi trenutek.
In zato se danes tudi odmikam. Z enim samim korakom. Tako, da rečem hvala za vse in nasvidenje.

Slab teden. Z dobrim koncem. Samo zato, ker sem se tako odločila. Ni lahko, ker se je najlažje smiliti samemu sebi in za vse slabo kriviti druge. Službo, prijatelje, napačne trenutke in kraje... To je eno navadno samopomilovalno sranje, ki ne pelje nikamor. Ker je občutek, da smo žrtev usode utopija. Dober izgovor za ne premaknit se naprej.

In dober konec bo nekoliko tudi zaradi jutrišnjega večera... se nadejam. :) Ker s takšnimi besedili (kot je spodaj prilepljeno) polepšan večer ne more biti drugačen. :)

Pa še tole... 10.8. - Vse najboljše, mama.

Če je to pritoževanje nad drugimi, potem pa naj kar bo

Napisala sem že celo zgodbo o tem, kako v ravno prav ohlajenem večeru sedim na terasi, poslušam preglasne čričke, uživam v občasnem vetru in hladnem pivu in opazujem luno, ki za sedaj samo sramežljivo kuka izza vrhov dreves. Popolnoma rumenooranžna in ogromna (pač, kolikor je je še ostalo za sedaj). Kako sem vesela, da sem eno leto in nekaj dni nazaj pospravila svoje stvari v škatle in kovčke in pustila prašno, prepoteno in sivo prestolnico približno 13 km za seboj. In si želim, da bi na takšni varni razdalji ostala večino mojega življenja. Z dokumenti, ki jih krasi nov naslov, se počutim tudi sama malo novo. Bolj svežo. Poleg prestolnice, sem vsaj malo pustila za seboj tudi neko obdobje. O tem sem pisala...

Potem pa sem se spomnila, da sem si, napisala opomnik v obliki statusa na socialnem omrežju (ne zanima me ali je pravilno tako ali drugače, res ne), opomnik o čem sem želela pisati. Ker se malo razjezim ali navdušim ali pač padem v enega od teh stanj, v katera zapadam pogosto :), pa se mi zdi, da bi bilo koristno (predvsem za moj ego, da ne bo pomote) napisati nekaj besed o tem. In onem. In vsem kar sodi poleg. 

V bistvu bom najbrž po tem pisanju pustila pri nekaterih malo slab priokus, ker bodo narobe razumeli. Nekako sem že navajena, da me ljudje razumejo narobe ali pa le na pol ali pa sploh ne... kaj naj rečem, težko je biti pameten. :)) Malo se šalim. To sem napisala z namenom - kot uvod v tisto, kar me žuli. 

"Men se zdi tko smešno, ko se imajo eni ljudje za boljše, bolj pozitivne in oh in sploh nadljudi. Bi jih rada vidla pol na koncu, a veste tam pred tunelom, verjetno ne bodo več tako nad vsemi", je bil moj komentar, ki sem ga objavila v nedeljo. Tisti, namesto opomnika. 

Okoli mene se v določenih obdobjih naberejo ljudje, ki so prepričani, da so zaradi nečesa boljši od drugih. Ker imajo boljšo izobrazbo. In se potem glasno pritožujejo, ko morajo izpolniti preprost formular, da niso zaradi tega hodili v šolo. In takrat bi jim najraje zabrusila nazaj, da naj premaknejo svojo zasedeno, sila študiozno rit in se naučijo funkcionalne pismenosti. Po drugi strani pa, ali se je tega sploh mogoče naučiti, ko si enkrat prepričan, da ti je to lahko le pod častjo, da z neko stopnjo izobrazbe izpolnjuješ formularje. Vem kdaj nekdo to reče, ker se šali in ker pač cel dan sedi za mizo in to počne in vem kdaj je nekomu res izpod časti, ker bi moral porabiti pet minut za neko birokratsko naravnano zadevo. Torej, sprijaznite se... tudi, če ste doktorji znanostikatereimenaneznamizgovoriti, so stvari, ki jih kot navadni smrtniki morate od časa do časa storiti. 

In potem tisti ohinsploh zdravo živeči ljudje, ki mi solijo pamet. Če se nekdo zavestno določi, da bo postal vegeterjanec, vegan, obremenjen športnik ali pač izbral katero drugo od teh modnih muh, potem bi moral nositi nekje v svoji zavesti tudi to, da se drugi za to nismo odločili in da nas ni potrebno prepričevati v svojo življenjsko filozofijo. Sploh pa, ko boste imeli dokaze večine raziskav na tem svetu, da je zdravo jesti samo tisto kar pade z drevesa, se veliko ukvarjati s športom,... potem vam bom pričela verjeti. Na žalost so moje izkušnje z ljudmi takšne, da so najbolj nasilni prav tisti spreobrnjeni posamezniki. Dva meseca nazaj se je na pikniku nekdo najedel mesa z žara, kot da bo naslednji dan konec sveta. Prejšnji teden me prepričuje kako zdravo je življenje brez mesa in kako se bolje počuti. Ja, če se ne bi prenažiral, bi se dobro počutil tudi s kakšnim obrokom mesa na teden. Zmernost. V tem je vsa modrost. 

Če ste kar naenkrat doživeli razsvetljenje kar se tiče zdravega življenja, prehrane in ostalega - to še ne pomeni, da ste zaradi tega nad ostalimi, ki še vedno radi vidimo kakšen masten zrezek na svojem krožniku. 

In potem so tukaj še razni tisti, ki imajo idejo kako rešiti svet (pa ne mislim raznih misic nevemčesavsegaže, o njih si tako ali tako mislim svoje, pa beseda oz. besedna zveza ni primerna za na tele strani). Dokler je ideja samo na papirju, vam ne verjamem. Pokažite mi rezultate in dejstva. Jaz potrebujem nekaj oprijemljivega. In tisti, ki so celo življenje sebični in razmišljajo samo o sebi in svojih težavah, potem pa jih nek trenutek spreobrne in so čisto preveč odprti in preveč ustrežljivi. Iščejo pomoči potrebne ljudi. Oziroma tiste, ki jih sami ocenijo kot takšne. In tisti, ki se zavedajo svojega inteligenčnega potenciala in mislijo, da je potrebno zato učiti in naprej potiskati druge. In jim dajati nasvete. Tudi, če si tega ne želijo. 

Pri meni vsi ti ljudje sodijo v skupino nadležnih. Povsod prisotnih. Tistih, ki se ne zavedajo najbolj, da izobrazba ni vse. Da si je treba privoščiti kakšno razvado. Da je vse minljivo. In da tisto kar se zdi njim fino, ni nujno fino vsem ostalim. Da ideje, ki so njim blizu, niso blizu vsem. In da nas ni potrebno reševati iz naših življenj, kot nasedlih kitov, tudi če stvari niso videti rožnate. 

Biti prizemljen. Pa vseeno malo izstopati iz povprečja. To je umetnost. :)

Samo pravim... pa ni niti potrebno, da se strinjate. Mislim, si želim, da imate svoje mišljenje o tem. Svojo hrbtenco, ki vas drži pokonci pri mnenjih in odločitvah. 

Sedaj pa bom, še vedno v prijetni temperaturi, spila ostanek še vedno hladnega piva in potem poslušala čričke iz postelje. Dokler ne ugasnem za danes...

Pa lepe sanje...

P.S.

Prva objava z novega prenosnika. Razvila sva neko posebno vez. Prav takoj. Kot bi eden na drugega že dolgo čakala. :)

Želje 2.0

Ja, moja glava je kar naprej polna želja, tako kot tudi seznami načečkani na vseh možnih in nemožnih papirčkih, v mojih črnih in pisanih čečkalnikih... Polno želja. Vem, vsega imam dovolj, ampak meni se zdijo želje po materialnih in ostalih dobrinah nekaj, kar malo po malo lepša moje dneve. Ker imam vedno v mislih, da nekega dne... ampak res, nekega dne, ko ne bom imela tega in onega stroška, si bom pa prav zares privoščila tisto kar si želim. Nekega dne, ko bo vse skupaj malo drugače, bom pa naredila/šla...
In potem pride dan, ko se mi zdi, da imam tistih nekaj € na računu, ki bi jih pa res lahko porabila za eno od malenkosti na mojih seznamih želja. Tiste večje stvari sem tako ali tako prestavila s seznama "Nekoč kmalu" na "Nekoč, ko..." :)

Vem, da sem že napisala kakšen seznam tudi na tele strani. Želje se izpolnjujejo in menjajo in takole, najbolj vroče ta trenutek - seveda med tistimi, ki jih smem na glas izraziti :) - so naslednje:

- moja obsesija z obgriženimi jabolki ni nič manjša, kljub zgroženim pismom o njihovi izdelavi, ki so nekaj časa nazaj obšla svet. Zato, želja v realizaciji (ne, bolj grdo zveneče besede ne najdem :)) je tale lepotec. Mislim, da je prišel čas. Ker ta je ena tistih, ki ostaja še s prejšnjega seznama.

- blender, v barvi mojega mikserja. Da bi bila prav lepo videti v moji že tako lepi kuhinji.

- nad garažo se trenutno praši en Hitachi SDT-2375, katerega slike vam ne morem pokazati, ker je zadeva iz najboljših let, tam nekje na sredini sedemdesetih (menda) in je pač ne najdem na spletu. Manjka mu en del, da bi deloval tako kot je potrebno. Poleg njega se praši škatla plošč, tistih dobrih starih LP, za katere komaj čakam, da jih bom lahko poslušala. Moja (skromna, hihihi) želja je, da je res za nedelovanje kriv samo en manjkajoči del in bo potem vse delovalo kot mora. Sem pa skoraj prepričana, da bo.

- nekaj takšnega, mogoče v malo bolj ženski izvedbi. V kakšni bolj živi barvi. Ko se bom res posvetila iskanju, bom prav gotovo našla. Do takrat pa v vodi čas pač ne bo moj gospodar.

- sebe vidim kot nekega semihedonista, ampak jaz si res želim, da bi znala uživati življenje. Mislim, saj počnem večino tistega, kar mi kakšnega vetrovnega popoldneva pade na pamet, ampak tako prav zares. Da bi lahko živela od nečesa kar me veseli. Kar rada počnem. Občudujem ljudi, ki jim to uspeva. S tem se ponavljam kot stara plošča.

- to je za otroke. In otrok v meni bi kar malo znorel od sreče, če bi mu kdo pustil sestavljati tole. Ali pa še boljše, tole. Tudi, ko bom nekega dne odkorakala iz kakšne trgovine z eno od teh škatel pod pazduho, ne bom povedala na glas. :)

- želim si tudi, da bi se čim prej začela nova sezona Californicationa, Sherlocka in še kakšne moje najljubše, saj tale sezona kislih kumaric v meni povzroči neko tako abstinenčno krizo počivanja možganov ob buljenju nanizank. Ker je tako fino.

- že nekaj časa iščem kratke hlače. Želim si takšnih, ki ne bi bile preveč športne in ne preveč elegantne. In ne preveč kratke. Pa tudi ne preveč dolge. Ne bi takšnih jeans kratkih. Nisem še našla. Najbrž bo prej konec poletja. Bom pa drugo leto mogoče lahko kupila kakšno številko manjše.

- in za konec še ena takšna, ki jo ponavadi slišim od starejših. K meni nikakor ne sodi. Ampak, res si želim, da bi se znebila stalno prisotne bolečine (ki sicer ni močna, je pa zadnje čase stalno prisotna) in da ne bi bil vzrok zanjo hrbet. Znebila bi se je, brez da še dodatno zastrupljam telo. Odločila sem se, da bom najprej poskusila z enim čudovitim orodjem - možgani. Odmislila jo bom in odmislila tisto za kar sem prepričana, da je vzrok zanjo. Ker, mogoče je psihosomatskega izvora. Bi sprejela. Ne bi bila jezna, če bi bilo res. :)


Tako prav zares si želim tudi kakšnega pobega. Ni treba daleč. Ni treba za dolgo. Samo malo, za dušo. Ne govorim o potovanju ali počitnicah, samo o pobegu. Takšnem filmskem, ko za kakšen dan nihče ne ve kje si. Ko se ne oglašaš na telefon in ne odgovarjaš na maile. Samo greš, se imaš fino, vse kar vzameš od tega pa so lepi spomini. In nekaj trenutkov zase. Za enega. Ali pa dva.

Z željami ni nič narobe. Nikjer ne piše, da si je prepovedano želeti. Nikjer ni z zakonom prepovedano želeti si materialnih stvari. In česa za lastno boljše počutje. Želje so edina takšna egoistična razvada, za katero ne bi smeli prav nikogar obsojati (če kdo vpraša mene, se ne bi smelo nikogar za nič obsojati), ker je popolnoma neškodljiva za okolico.
Pa tudi malo gonilo k našim ciljem. :)

Življenje na prehitevalnem pasu

Zanimivo, kako se čas po svoji lastni volji krči in razteguje. Včasih ustavlja. Včasih pa, kot da ga sploh ne bi bilo, ko nam je ob komu še posebej lepo. (uiii, nenamerna rima)
V tem tednu je bil čas prizanesljiv. Dnevi so minili kot bi mignil. Verjetno zaradi količine dela, malo daljših delovnikov in usmerjenosti ter zbranosti misli.
Med vsem hitenjem, sem vseeno uspela ujeti nekaj prav poučnih, zabavnih in lepih trenutkov. In spoznanj:

- ko se ti prične dozdevati, da si popolnoma izgubljen in da je vse kar počneš popolna zmešnjava, ki nima niti glave niti repa - se ustavi, globoko zadihaj, vzemi svojih pet minut, premisli in se vrni. Prav gotovo se bo rešitev prav hitro našla.

- ljudje vedno razočarajo. Tako ali drugače. In ko si za nekoga prepričan, da ima glavo na mestu, da ve kaj počne in da njegov IQ vseeno odstopa od povprečja, si kljub vsemu pusti nekaj prostora za presenečenje. Navadno negativno. Za zgodbo (beri: trač) so ljudje pripravljeni storiti marsikaj. Čeprav si nekako pričakoval kaj takšnega, se na koncu vseeno sprašuješ...

- moški so v večini boljši sogovorniki od žensk (seveda poznam nekaj svetlih izjem), ker so njihove misli malo bolj racionalno in tehnično naravnane. Če se izrazim malo po domače, v vsakem pogovoru je manj tistega "čustvenega sran**" (ki mi gre na živce tudi pri meni sami), ki otežuje stvari. In, ko želim slišati resnico, podobno mislečo osebo ali pa samo nekoga, ki se na trenutke počuti podobno kot jaz sama, vem kam se moram obrniti. Hvala, J.

- nekateri te razumejo brez besed. Z enim pogledom. Popolnoma jasno o čem je "govora". Malo je takih. Pa tako lahko je komunicirati na takšen način.

- kakšne zadeve, osebe ali misli, vlečemo skozi svoje življenje dolgo. Preveč dolgo. In ko je nekaj ali nekdo prisoten toliko časa, da se zdi dolgo - razmislite, očitno za to obstaja razlog.

- pobeg od realnosti, od obveznosti, od vseh,... je včasih zdravilen. Veseliti se takšnih pobegov, je prav tako zdravilno, ker nas žene naprej. In nam daje energijo, upanje, voljo. In riše nasmeh na obraz.
(dokler seveda bežimo za kratek čas)

- ko pridemo zjutraj v pisarno, tudi če se je dan začel kot popolna polomija, se je potrebno vprašati, če se že zabavamo. Če se ne, se nekomu nasmehnite. Ali pa mu pomahajte. Ali pa mu pripravite najljubšo kavo/čaj. Verižna reakcija zagotovljena, lepši dan v službi pa tudi. :)

- ljudi v odhajanju ne kličimo nazaj, da se jim ne bo potrebno vračati. Verjetno odhajajo z razlogom. Lahko jim le zaželimo srečno pot ali pa lep konec tedna. :)

- z manj hrane in več vode, se počutim bolje. Ko dodam še malo teka, se bom počutila odlično.

- čiščenje hiše je terapija (kolikokrat sem to že povedala?). Energija, ki se ustvari potem, ko pospravimo, je prav pomirjujoča.

- meni ni potrebno stvari razlagati, kot da sem petletni otrok. Tako, kot bi povedali nekomu, ki ve zakaj gre, bo v redu. Če katerega dela ne bom razumela, bom sama prosila za razlago.

- v tem tednu sem ugotovila tudi, da mi gre pošteno na živce, ko me ljudje silijo k zdravniku. Z razlago, da mi hočejo dobro. Če hočete dobro mojim živcem, mi ne omenjajte tega, da moram k zdravniku. Sama vem kdaj je čas, da pokličem tja in zmigam rit. :)

- izbiranje novega prenosnika je nočna mora. Ko "tehnično" izbereš kar potrebuješ, je vse ostalo samo še izbiranje na podlagi videza. In ne, ne sliši se žensko, tudi moški radi vidijo, da so gadgeti videti lepo.

- sovražim, ko mi ljudje čez ramo ali pa od strani zijajo na ekran računalnika. Če sama ne zahtevam ali prosim, da pogledate tekst, sliko..., potem nimate nobene pravice tega početi.

- po dveh delovnih dneh ne veš več, da si bil na dopustu.

- želim si novega, še enega tatuja. Brez ugovarjanja. Brez negodovanja. Moje telo, moja koža, moja (nora) odločitev.

- "daleč od oči, daleč od srca" je prazna fraza. Če imaš nekaj/nekoga zares rad, je lahko svetlobna leta od oči, pa ne bo šlo/šel/-a iz srca kar tako.

- Karma... menda ne udari vseh, ker nimajo vsi te sreče, da bi jih.


Možgane preklapljam v weekend nastavitev in vam vsem skupaj želim... kar si želite sami. :)
Imejte se lepo in radi.

O ravnovesju. Med delom in zasebnim življenjem.

Opazujem ljudi, ki nikoli, ampak res nikoli nimajo časa. Nimajo časa, da bi se ustavili in ozrli. Nimajo časa, da bi v miru, brez hitenja, pojedli kosilo. Da bi se popoldan sprehodili, brez da bi se jim mudilo nekam
naprej. Ker je njihova služba kot zajedavec, ki se je prisesal na življenje. Verjamem, pridejo trenutki, obdobja, ko je enostavno vsega preveč in smo okupirani z vseh strani, vsi kar naprej nekaj hočejo od nas... Vendar, če je tako prav vsak dan, potem nekaj ni v redu. Ali je krivo naše upravljanje s časom. Ali pa služba, ki v vsakem primeru zahteva veliko preveč od nas. Ali pa smo krivi sami in naša nezmožnost uporabe ene preproste besede; NE.
V podjetju kjer sem delala, so nam na nek način skušali privzgojiti, da je potreben "work-life balance", torej pravo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Seveda je ideja dobra, ampak se mi zdi, da je bila, vsaj tam kjer sem delala, nekoliko utopična. Ločevanje zasebnega in službenega življenja je nekaj, kar se mi zdi nujno potrebno. Usklajevanje časa tako, da se lahko, nepovezano s službo, ukvarjaš s svojimi najljubšimi stvarmi in ljudmi, prav tako.
Res je, da sama nisem na takšnem položaju, da bi se od mene zahtevala neprestana prisotnost v pisarni. Prav tako se lahko vsi deli delovnega procesa zgodijo brez mene, brez vsakršnega problema. Zato mogoče nisem prava oseba, da bi pisala o tem, kako si je potrebno vzeti prosti čas. In kako ni potrebno za vsako stvar prevzeti odgovornosti in si naložiti toliko dolžnosti, da na koncu ostajamo v službi do poznih večernih ur in zamujamo trenutke z ljudmi, ki so nam blizu.
Jaz rada delam. In ko je veliko dela, delam resno. Rada imam svoje odgovornosti in delo, ki ga lahko opravljam samostojno. Prav tako nimam nikakršnih težav z delom v skupini, kjer sem odvisna od drugih in drugi od mene, čeprav sem res bolj samostojen igralec. Ko pridejo obdobja, ko je dela ogromno, mi nikakor ne predstavlja nobenega problema ostajati v službi tudi do poznih ur, da le opravim in končam stvari, ki sem jih začela, tako kot je potrebno. Vendar, kljub temu, imam rada tudi svoj prosti čas. In od delodajalca pričakujem, da mi ga omogoča. Do danes so se ljudje kar nekako razvadili, da smo dosegljivi 24 ur na dan, vse dni v tednu. In nekateri tako očitno želijo živeti. In, ko se prvič oglasimo v poznih večernih urah, konec tedna na telefon, v zvezi s službenimi temami, takrat smo dali jasno sporočilo, da bomo z veseljem vedno in povsod dosegljivi. Jaz na žalost ne morem delovati tako. Z največjim veseljem se oglasim na službeni telefon pozno popoldne, ne bom pa se oglasila po deseti zvečer. Ni nobenega problema kakšne stvari narediti od doma, ampak ne bom pa od doma delala med dnevi, ko sem na bolniški ali na dopustu, ker to so dnevi, ki so z razlogom namenjeni počivanju.
S strahom, kaj bodo rekli delodajalci, se veliko posameznikov uklanja temu. Ampak se ne zavedajo, da svojo plačo zaslužijo s pridnim delom v delovnem času, med delovnimi dnevi in da si s tem pridnim delom zaslužijo tudi svoj prosti čas.
Je pa lepo, ker smo si ljudje tako zelo različni. Nekateri se z mano nikakor ne bi strinjali. Verjetno tisti, ki so se odločili za ekstremno, dolgoprogaško kariero. Spoštujem to. Jaz sama se bi (in sem v tem življenjskem obdobju se) odločila, da želim delati dobro, pustiti vtis, da sem odgovorna in da se ljudje lahko zanesejo name, vendar uživati življenje, potovati, loviti sončne žarke in valove, nedotaknjena zasnežena pobočja in, ko se mi zahoče, počivati. Delati svoj work-life balance.

Danes sem želela meni izjemno ljubi osebi sporočiti, da ji tovrstno ravnovesje ne gre od rok. Ne vem kako je bilo razumljeno, moj namen je bil sporočiti, da so okoli ljudje, ki jim je ta oseba draga toliko ali pa še bolj kot meni in da ne bodo večno čakali na svoje trenutke. Saj se lahko motim in imam samo jaz vtis, da dela preveč, pa v resnici niti ne, ampak verjetno se ne motim. In tolikšna količina opravkov in stresa pač nikakor ni dobra.
Medtem pa čas počasi stopa svojo koračnico naprej in odnaša s seboj trenutke, ko smo dovolj mladi in zdravi, da bi kam odpotovali, ko imamo dovolj energije, da bi tekli z otroci na popoldanske sprehode ali odšli s prijatelji na pivo in se iz srca in prav otroško razigrano nasmejali, da bi se usedli na ali v svoje najljubše prevozno sredstvo in se z glasbo v ušesih in vetrom v laseh odpeljali lovit skrivnosti in razglede. Ali pa se preprosto ugnezdili v objem tiste prave osebe, duše dvojčice (četudi v to ne verjamem) in vsaj za nekaj trenutkov odsanjali drugam. No, v vsakem primeru, čeprav je mogoče zvenelo kot naduto pametovanje nekoga, ki nima v službi nič početi, je bil moj namen dober in skrb popolnoma iskrena. Ni bil nasvet. Ni bilo zbadanje, da ni potrebno misliti, da se brez nas ne bo nič zgodilo. Ni bilo sebično zgražanje, da pa res ni potrebno toliko delati. Bila je opazka in izražanje skrbi. Kot naredi nekdo, ki te ima rad.


Če ste se odločili za resno kariero in živite svojo službo ali pa za to, da živite svoje sanje... ne pozabite, da nobena skrajnost ni dobra in priporočljiva. Tam nekje zunaj pa se odvija veliko stvari, ki bi jih bilo prav zares škoda zamuditi, ker ste prepričani, da se bo vse ustavilo, če vi malo izprežete. ;)


Vedno me na "zamujene" trenutke življenja spomni tale pesem

Podopustniška egoterapija

Vzela sem si malo dopusta. Iz prejšnjih objav je jasno, da zares. Pa tudi sicer, kar takole, malo tudi od pisanja. Ne zaradi pomanjkanja navdiha, ampak preprosto zato, ker si je od vseh stvari potrebno kdaj pa kdaj vzeti malo oddiha.
In če, prav na hitro, povzamem zadnja dva tedna, bi se povzetek glasil nekako takole;
rajsko, nepozabno, vredno, da se še kdaj vrnem, kristalno čisto in toplo morje, posebni in zanimivi ljudje, mir, tisto čisto pravo počivanje, odličen rum, čudoviti razgledi in prav osladno romantični sončni zahodi. Nekaj se je zgodilo na tem delu sveta, da sta se preprostost in lepota stresli, kot se zrela jabolka raztresejo po tleh, ko zapiha malo močnejši veter.

Seveda pa bo potrebno za lasten vtis o teh dveh čudovitih otočkih kar tja, ker, vsaj tako pravijo, imajo vsake oči svojega malarja. :)

Če vzamete s seboj koga prav posebnega, se bodo barve rastlin in morja in neba in peska bleščale še lepše in bolj intenzivno.






Dnevi so minili kot bi mignil in prišla sem nazaj. V realnost. V tisti enak vsakdanjik, ki me je gnal pred dopustom. In me bo verjetno še kar nekaj časa. Včasih si želimo, da bi bil naš vsakdanjik še dolgo takšen, saj to pomeni, da imamo službo in redno plačo in da si lahko privoščimo nekatere stvari takrat, ko si jih zaželimo. Vse res. In vse lepo in prav. Pa vendar... v petek, ko sem se zjutraj vozila v službo, me je malo dušilo. Kot bi me nekdo tako zares stiskal za vrat. Malo mi je šlo na jok. Nekoliko tudi zato, ker sem se še vedno počutila bolj slabo, malo pa tudi zato, ker sem videla enake prizore, kot sem jih gledala dva tedna prej, preden sem za čisto kratek trenutek pobegnila. Rjava železnica, ki jo je nekako pozabil čas tam med polji koruze in pšenice. Za mano se je po njej pripeljal vlak poln grafitov. In odbrzel naprej. In enake hiše, samo v malo bolj poletni preobleki, z vsemi rožami in vrtnimi garniturami. Še registrske številke vozil, ki jih zjutraj srečujem, so mi znane in vsak dan enake. Nekateri še niso šli na dopust.
In potem tista grda rumena tabla, ki označuje, da vstopam v prestolnico in smrdljivi tovornjaki pred menoj. Pa klavstrofobičen predor, ki sicer mojo pot v službo neizmerno skrajša. Luknje v cesti. Večna gradbišča, ki se v naši državi očitno nikoli ne spremenijo v kaj drugega kot pač... še malo večja gradbišča.
Vse to me je tako dušilo. Napad panike, mislim.

Vsaj nekaj pa se spreminja... ljudje okoli nas. Kar naprej prihajajo novi, ki si jih je potrebno zapomniti. In jih umestiti nekam v svoje življenje. Nekateri so v nekem neprestanem tranzitnem obdobju, tako, so in niso. Prihajajo in odhajajo. Jemljejo mesto in ga puščajo praznega. In tisti, ki so bili pa se izgubljajo. V nekih drugih ljudeh. Kdo bi jim zameril.
Vsaj to malo razbija dolgočasno rutino.

Ne vem, če sem že kdaj imela takšno podopustniško krizo. Če sem se že kdaj tako težko vrnila v ustaljeno kolesje. Videla sem že veliko sveta, moji oddihi in potovanja so (zahvaljujoč mojim najdražjim) vedno bili in so izjemni, toda na takšen način, kot sta mi srce vzela ta dva mala karibska koščka zemlje sredi morja... ne, to se mi pa še nikoli ni zgodilo.
Veselim se trenutka, ko bom pod tistim čudovito toplim soncem zopet zakopala prste v bel pesek. In morda, morda, bom naslednjič tam pustila še kakšen kos svojega srca.