Po noči v Tehachapi-ju in zajtrku ob poročilih (ker politike očitno ni nikoli dovolj), sva vse najino trenutno imetje napakirala nazaj v prtljažnik Cruza in se odpeljala. Zadnja postaja tega dne je bil seveda Las Vegas in čeprav sva oba nestrpno pričakovala prihod tja, sva imela vmes še en postanek - Death Valley. Znan kot narodni park, ki ima najbolj suho podnebje in najvišje temperature od vseh narodnih parkov v severni Ameriki je zelo poseben kraj. Oziroma, posebno območje, saj obsega 7.800 kvadratnih kilometrov. Predstavlja visoke vzpone in drugo najnižjo točko na zahodni polobli, to je -86 m. Kot kontrast temu, se v bližini (bližina je relativna, v tem primeru to pomeni 137 km) Mount Whitney povzpne do višine 4.421m. Nahaja se v še enem narodnem parku - Sequoia.
Torej, vse podatke, ki jih tako ali tako lahko vsak sam najde na Internetu bom pustila ob strani.
Vsak si sam piše izkušnje določenih krajev, ki jih obišče. Prebrala sem številne, vsakemu se je zdelo drugače, nekaterim nič posebnega, drugi so navdušeno pripovedovali o dogodivščinah tam. In moja izkušnja Doline smrti? Neverjetna. Že sama pot tja je precej impresivna, saj se vije med skalnim pobočji, menjajo se barve skal, nadmorske višine, nakloni, vendar je cesta še vedno široka in varna in lepša kot večina glavnih cest pri nas pod Alpami. Razgledi, ki se odpirajo na trenutke so tako veličastni, da jemljejo sapo. Nič me ne bi moglo pripraviti na prostranost doline.
In še ena druga stvar jemlje sapo, to je temperatura. Rekordne temperature sicer na dan obiska niso bile dosežene, tudi rekordna septembrska ne, ki je 51 stopinj C. Je pa avto vztrajno trdil, da je temperatura 47 stopinj, včasih je pokazal tudi 48. Dokler iz avta, ki je primerno hlajen, opazuješ pokrajino ne da nič slutiti, da je jasen dan tako hudo vroč. Potem pa, ko stopiš izvozila, je tako, kot bi stopil v savno. Ali pa, ko doma odpreš pečico, da bi preveril, če je kolač že pečen. Ko se telo malo navadi, ni tako hudo, kot tisti prvi udarec, pa vendar.
Ustavila sva se v Furnace Creek-u, kjer sva plačala vstopnino (20 USD za vozilo). Potem pa sva se zapeljala do Badwater Basina, kjer je najnižja točka. Tam je bila tudi temperatura najvišja. Čeprav sem po poti do tja razmišljala, da sandali morda niso najprimernejša obutev, sem se vseeno pozabila preobut in po nekaj korakih proti slanem dnu so se podplati že tako segreli, da ni bilo več prijetno stati na mestu. Na hitro sva opravila s turističnimi fotografijami, Jan je še slikal panoje z razlagami, ker temperatura res ni bila primerna za postavanje na soncu in branje. Jasno opozorilo, da hoja tam okrog po deseti uri dopoldan ni priporočena, smo seveda vsi ignorirali. Ura je bila tako primerno opoldanska, le zakaj bi se umikal v senco (ne da je tam kaj bolje).
Na poti nazaj sem kar skozi okno avtomobila naredila še nekaj fotografij. Potem pa sva se hitro odpeljala proti Vegasu.
Tako sva za naslednji obisk pustila dve stvari; Racetrack Playa s potujočimi kamni in nočno nebo nad dolino, ki naj bi bilo precej impresivno. Preverim naslednjič.
O Las Vegasu besed ne bom izgubljala. Ker je druga skrajnost navdušenja. Če me je v Dolini smrti navduševala narava, sem bila v Vegasu navdušena nad delom človeških rok. Sprehodi od casinoja do casinoja znajo biti naporni, sem preverila včeraj. Po nekaj urah sprehajanja v popolnoma neprimernih čevljih, sem kupila nove superge. Tako, še eden od nakupov, ki jih nisem načrtovala, ampak so se morali zgoditi.
Kaj sva si tu pustila za naslednji obisk? Verjetno ne kaj dosti, ampak stvari kar rastejo in se spreminjajo, tako da bo dovolj novega.
Danes sva Las Vegasu pomahala v slovo (na žalost) in se odpravila proti Los Angelesu. S hitrim postankom na Hooverjevem jezu (Hoover Dam, ker se prevod sliši precej smešno). Sprehodila sva se čez jez, si ogledala most nad njim, ki so ga odprli 2010, naredila nekaj fotografij in odšla. In jaz sem stopila še v svojo 11. državo v Ameriki. Počasi, počasi, pa bo. :)
Torej, tako jez, kot most sta prav dih jemajoča, ker dokler se ne postaviš zraven, si je težko predstavljati kako ogromno je vse skupaj. Čeprav mi je bilo vroče in sem bila žejna, sem bila navdušena nad obema strukturama.
Nekaj kilometrov sva se peljala po Route 66, oziroma tistem, kar je od nje ostalo. Zapeljala sva se skozi Barstow, vendar ni bilo videti preveč mamljivo, tako da se nisva ustavila in sva pot kar hitro nadaljevala po avtocesti do Los Angelesa. Ker so v hotelu ravno stregli z vinom in sirom, se nama ni mudilo ven.
Prvi vtis? Veliko preveč avtomobilov, verjetno tudi preveč poseljeno (po mojih zelo strokovnih ocenah, kakopak), vendar pa se lažje diha, saj so temperature kakšnih 10 stopinj nižje od tistih v Las Vegasu.
Fotoaparat trenutno malo sameva, saj sem ga v zadnjih treh dneh uporabljala bolj malo, glede na to, da greva jutri v zabaviščni park (jup, mogoče sva prestara za tja, morda pa tudi ne), bo počival še jutri. :) Zato danes tudi ne pripenjam nobene fotografije.
Do naslednjič...
sobota, 20. september 2014
sreda, 17. september 2014
California
Tisti trenutek, ko se odpraviš na pot, imaš v mislih samo eno; da bi varno prispel. In v soboto, ko sva odhajala, sem razmišljala ravno o tem. Pa seveda tudi o tem, če sem Ottu pripravila vse za njegove počitnice, če imam dokumente pripravljene in če imam bančne kartice na istem mestu kot dokumente. V kovček sem zložila še zadnje stvari, se preprirala z Ottom, ker mi je iz odprtega kovčka ukradel nogavice in mislil, da se bom igrala z njim. In potem smo šli. Zverinica v varstvo in pasjo družbo, midva na letališče.
Takrat se ponavadi zame razmišljanje o tem ali sem vzela vse konča. Takrat razmišljam samo še o poti. O premikih, ki jih bom morala opraviti. O letih, ki so pred nama.
In tako se je pričelo, to razmišljanje o sladkih skrbeh...
Sobotni postanek v Londonu je bil naporen, saj je predstavljal transfer z enega letališča do drugega. Ker sva morala prespati, sva imela sobo rezervirano v hotelu ob letališču Heathrow. Do tja vozijo lokalni avtobusi, ki so brezplačni, vsakdo pa vam bo skušal prodati vožnjo s kombiji, ki vozijo samo na relaciji letališče-hotel-letališče. Takšna vožnja bi stala okrog 5 EUR.
V nedeljo zjutraj je bilo že nekoliko bolje, ker sva lahko v miru zajtrkovala, napisala elektronska sporočila, ki so še čakala na odgovore, sporočila domov, da se odpravljava in šla do terminala, s katerega smo odleteli. Zjutraj smo prejeli tudi obvestilo, da bo imelo letalo eno uro in dvajset minut zamude. Brez stresa in gneče, kar je bilo nekoliko čudno, sva prišla skozi proces oddaje prtljage in varnostni pregled. Čeprav je gospa, kateri sva oddala prtljago, gledala precej pisano, ko sva ji povedala, da se ne vračava v London in ji pokazala celotno vozovnico, nama je vseeno uspelo opraviti vse brez težav. Pa še en kup navdušenja sva povzročila, ko je slišala za celotno pot.
Še preden sem se dobro zavedala, smo že sedeli v letalu, pripravljeni na dolg let proti San Franciscu.
V nedeljo popoldan smo pristali v sončnem San Franciscu. Sončnem. Mislim, da sem imela takšno pomanjkanje sonca to poletje, da sem bila bolj kot srečnega pristanka, vesela tega, da je zunaj sijalo sonce.
Če se kdaj znajdete na letališču v San Franciscu in bi si želeli po najhitrejši poti priti v mesto, je BART dobra rešitev. Hitro in brez gneče. Pot traja približno 30-40 minut, odvisno na kateri postaji boste izstopali. Cena na osebo je okrog 8 USD, kar je verjetno 12-krat manj kot vožnja s taksijem.
Torej, po približno pol ure vožnje sva se znašla v poslovnem središču mesta, opremljena vsak s svojim kovčkom in nahrbtnikom. Na sončno nedeljo popoldan je bil ta del mesta (Embarcadero) videti popolnoma zapuščen, le sem pa tja kakšen brezdomec, ki se je skrival pred precej hladnim vetrom. Hotel je bil prijetno presenečenje, iz sobe pa lep razgled na zaliv in mesto. Namenili so nama tudi dve brezplačni pijači, ko sva povedala, da je to najino poročno potovanje.
Po celem dnevu sedenja na letalu, se je prilegel sprehod. Na hitro sva se sprehodila skozi kitajsko četrt, ki je pozno popoldan oddajala nek poseben mir. Sprehajalcem se ni nikamor mudilo, domačini so posedali naokrog, povsod se je vlekel tisti posebni vonj, ki ga ima skoraj vsaka kitajska četrt, ki sem si jo ogledala do sedaj. Od nekje se je razlegala živa glasba tradicionalnih inštrumentov. Morda zato, ker sem tisti trenutek svoje možgane prestavila v brezstresni program ali pa zaradi tega, ker sva bila že skoraj 22 ur budna, ampak vse se je odvijalo tako lepo počasi. In na koncu je piko na i popoldnevu in večeru dodala še super udobna postelja.
Jutranji del ponedeljka sva namenila sprehodu na Telegraph Hill in po okolici. Sprehajanje po San Franciscu ni šala. Je potrebno biti v kar solidni formi, da preplezaš vse tiste vzpetine. :) Ob 11:30 sva se vkrcala na ladjo, ki naju je peljala na Alcatraz. Ker si očitno veliko ljudi želi videti nekdanji zapor, je potrebno karte (t.j. vozovnico za ladjo, ki je tudi vstopnica za Alcatraz) rezervirati precej vnaprej. V sezoni poletnih počitnic precej vnaprej, po sezoni nekoliko vnaprej. V ponedeljek, 15.9. so bile naslednje proste vstopnice v prodaji za 22.9.
Vsekakor pa je vredno obiska in ogleda. Ob vstopu lahko obiskovalci prevzamejo audio vodiča, ki je vštet v ceni vozovnice/vstopnice. Zgodbo o Alctrazu pripovedujejo zaposleni in kaznjenec. Sprehod skozi prostore, kjer so za rešetkami sedeli tudi nekateri znani zločinci, je nekoliko zlovešč, ker so pripovedi dodani še zvoki zapiranja rešetk, pogovora kaznjencev, kričanja, strelanja,... Poleg tega pa je energijsko naporen, saj je to eden tistih krajev, kjer ti postane nekoliko tesno v želodcu, slabo, kjer gomazenje po hrbtu kar ne poneha, dokler ne izstopiš. Ne vem za vas, ampak jaz sem prepičana, da so ga za svojega vzele energije tistih, ki so fizično odšli iz zapora, psihično, čustveno pa ostali ujeti tam za vedno. Na kratko, ko se nahajate v SF, je to obvezna postojanka. :)
Popoldanski del sva namenila nakupovanju, ki ga nisva mislila opraviti, pa sem ugotovila, da sem nekatere stvari pozabila doma. In tako sem imela dober izgovor za nakup novih kopalk.
Prevzela sva tudi avto, se odpeljala do hotela po prtljago in se odpeljala proti Santa Cruzu.
Manjše mesto, ki je v času počitnic polno, v času najinega obiska pa je bilo videti precej zapuščeno. Odprte so bile tri restavracije, v eni od teh je bila večina obiskovalcev mesta. Ko so ob deveti uri zaprli tudi restavracije, sva se vrnila v hotel, od koder sva zjutraj, v sončnem vremenu, nadaljevala pot proti Montereyu. Če se tudi vam zdi ime znano, morda za tem tiči dejstvo, da je poleg Laguna Seca, kjer je do lanskega leta potekalo tekmovanje v Moto GP. Sicer pa je Monterey sam po sebi čudovit kraj.
Iz Montereya sva pot nadaljevala skozi Big Sur. Na moje največje presenečenje se mi je mimogrede izpolnila ena mojih velikih želja; ob obali je plavala jata kitov grbavcev. Moje navdušenje je verjetno presenetilo ljudi, ki so že opazovali kaj počnejo kiti, saj sem ga izrazila precej glasno. In me sploh ne zanima kaj si je kdo mislil o tem, ker je bil to eden tistih trenutkov, kjer sem bila tako iskreno vesela, kot otrok, ki na božično jutro v lepo zaviti škatli najde točno tisto darilo, ki si ga je že dolgo želel. Sicer je v okolici Montereya možno kite grbavce opazovati skoraj celo leto. Videvala sva jih vzdolž celotne poti skozi Big Sur. In, če ste tako kot jaz navdušeni nad kiti, lahko opazovanje spremenite v čudovit izlet. Vedela sem, da California nudi precej lepih razgledov in pestrost živalskih vrst, ampak danes je bil dan neverjetnih presenečenj. Čudovito, nimam drugih besed.
Z obale sva zavila v notranjost in poleg pokrajine se je spremenila tudi temperatura. S prej prijetnih 24 stopinj se je povpela na 42, v vsega 20 minuta vožnje. In ja, tudi nad tem sem bila nadvdušena, ker sem celo poletje, ki to ni bilo, čakala, da se zgodi kakšen dan s toplimi temperaturami.
Pokrajina se je iz čudovite zelene prebarvala v rjavo in oranžno in v mehke obline vzpetin vse naokrog. Pot sva nadaljevala iz Cambrie, preko Paso Roblesa v Bakersfield, kjer sva naredila kratek postanek in dejansko nisva videla veliko, razen trgovine kjer sva si kupila prigrizke, ter bencinske črpalke, kjer sva nove energije dodala tudi najinemu sposojnemu vozilu.
V Tehachapi (1.200 m nadmorske višine) sva prispela okrog pol sedme zvečer. In ostala. Do jutri, ko greva novim dogodivščinam nasproti.
Takrat se ponavadi zame razmišljanje o tem ali sem vzela vse konča. Takrat razmišljam samo še o poti. O premikih, ki jih bom morala opraviti. O letih, ki so pred nama.
In tako se je pričelo, to razmišljanje o sladkih skrbeh...
Sobotni postanek v Londonu je bil naporen, saj je predstavljal transfer z enega letališča do drugega. Ker sva morala prespati, sva imela sobo rezervirano v hotelu ob letališču Heathrow. Do tja vozijo lokalni avtobusi, ki so brezplačni, vsakdo pa vam bo skušal prodati vožnjo s kombiji, ki vozijo samo na relaciji letališče-hotel-letališče. Takšna vožnja bi stala okrog 5 EUR.
V nedeljo zjutraj je bilo že nekoliko bolje, ker sva lahko v miru zajtrkovala, napisala elektronska sporočila, ki so še čakala na odgovore, sporočila domov, da se odpravljava in šla do terminala, s katerega smo odleteli. Zjutraj smo prejeli tudi obvestilo, da bo imelo letalo eno uro in dvajset minut zamude. Brez stresa in gneče, kar je bilo nekoliko čudno, sva prišla skozi proces oddaje prtljage in varnostni pregled. Čeprav je gospa, kateri sva oddala prtljago, gledala precej pisano, ko sva ji povedala, da se ne vračava v London in ji pokazala celotno vozovnico, nama je vseeno uspelo opraviti vse brez težav. Pa še en kup navdušenja sva povzročila, ko je slišala za celotno pot.
Še preden sem se dobro zavedala, smo že sedeli v letalu, pripravljeni na dolg let proti San Franciscu.
V nedeljo popoldan smo pristali v sončnem San Franciscu. Sončnem. Mislim, da sem imela takšno pomanjkanje sonca to poletje, da sem bila bolj kot srečnega pristanka, vesela tega, da je zunaj sijalo sonce.
Če se kdaj znajdete na letališču v San Franciscu in bi si želeli po najhitrejši poti priti v mesto, je BART dobra rešitev. Hitro in brez gneče. Pot traja približno 30-40 minut, odvisno na kateri postaji boste izstopali. Cena na osebo je okrog 8 USD, kar je verjetno 12-krat manj kot vožnja s taksijem.
Torej, po približno pol ure vožnje sva se znašla v poslovnem središču mesta, opremljena vsak s svojim kovčkom in nahrbtnikom. Na sončno nedeljo popoldan je bil ta del mesta (Embarcadero) videti popolnoma zapuščen, le sem pa tja kakšen brezdomec, ki se je skrival pred precej hladnim vetrom. Hotel je bil prijetno presenečenje, iz sobe pa lep razgled na zaliv in mesto. Namenili so nama tudi dve brezplačni pijači, ko sva povedala, da je to najino poročno potovanje.
Po celem dnevu sedenja na letalu, se je prilegel sprehod. Na hitro sva se sprehodila skozi kitajsko četrt, ki je pozno popoldan oddajala nek poseben mir. Sprehajalcem se ni nikamor mudilo, domačini so posedali naokrog, povsod se je vlekel tisti posebni vonj, ki ga ima skoraj vsaka kitajska četrt, ki sem si jo ogledala do sedaj. Od nekje se je razlegala živa glasba tradicionalnih inštrumentov. Morda zato, ker sem tisti trenutek svoje možgane prestavila v brezstresni program ali pa zaradi tega, ker sva bila že skoraj 22 ur budna, ampak vse se je odvijalo tako lepo počasi. In na koncu je piko na i popoldnevu in večeru dodala še super udobna postelja.
Jutranji del ponedeljka sva namenila sprehodu na Telegraph Hill in po okolici. Sprehajanje po San Franciscu ni šala. Je potrebno biti v kar solidni formi, da preplezaš vse tiste vzpetine. :) Ob 11:30 sva se vkrcala na ladjo, ki naju je peljala na Alcatraz. Ker si očitno veliko ljudi želi videti nekdanji zapor, je potrebno karte (t.j. vozovnico za ladjo, ki je tudi vstopnica za Alcatraz) rezervirati precej vnaprej. V sezoni poletnih počitnic precej vnaprej, po sezoni nekoliko vnaprej. V ponedeljek, 15.9. so bile naslednje proste vstopnice v prodaji za 22.9.
Vsekakor pa je vredno obiska in ogleda. Ob vstopu lahko obiskovalci prevzamejo audio vodiča, ki je vštet v ceni vozovnice/vstopnice. Zgodbo o Alctrazu pripovedujejo zaposleni in kaznjenec. Sprehod skozi prostore, kjer so za rešetkami sedeli tudi nekateri znani zločinci, je nekoliko zlovešč, ker so pripovedi dodani še zvoki zapiranja rešetk, pogovora kaznjencev, kričanja, strelanja,... Poleg tega pa je energijsko naporen, saj je to eden tistih krajev, kjer ti postane nekoliko tesno v želodcu, slabo, kjer gomazenje po hrbtu kar ne poneha, dokler ne izstopiš. Ne vem za vas, ampak jaz sem prepičana, da so ga za svojega vzele energije tistih, ki so fizično odšli iz zapora, psihično, čustveno pa ostali ujeti tam za vedno. Na kratko, ko se nahajate v SF, je to obvezna postojanka. :)
Popoldanski del sva namenila nakupovanju, ki ga nisva mislila opraviti, pa sem ugotovila, da sem nekatere stvari pozabila doma. In tako sem imela dober izgovor za nakup novih kopalk.
Prevzela sva tudi avto, se odpeljala do hotela po prtljago in se odpeljala proti Santa Cruzu.
Manjše mesto, ki je v času počitnic polno, v času najinega obiska pa je bilo videti precej zapuščeno. Odprte so bile tri restavracije, v eni od teh je bila večina obiskovalcev mesta. Ko so ob deveti uri zaprli tudi restavracije, sva se vrnila v hotel, od koder sva zjutraj, v sončnem vremenu, nadaljevala pot proti Montereyu. Če se tudi vam zdi ime znano, morda za tem tiči dejstvo, da je poleg Laguna Seca, kjer je do lanskega leta potekalo tekmovanje v Moto GP. Sicer pa je Monterey sam po sebi čudovit kraj.
Iz Montereya sva pot nadaljevala skozi Big Sur. Na moje največje presenečenje se mi je mimogrede izpolnila ena mojih velikih želja; ob obali je plavala jata kitov grbavcev. Moje navdušenje je verjetno presenetilo ljudi, ki so že opazovali kaj počnejo kiti, saj sem ga izrazila precej glasno. In me sploh ne zanima kaj si je kdo mislil o tem, ker je bil to eden tistih trenutkov, kjer sem bila tako iskreno vesela, kot otrok, ki na božično jutro v lepo zaviti škatli najde točno tisto darilo, ki si ga je že dolgo želel. Sicer je v okolici Montereya možno kite grbavce opazovati skoraj celo leto. Videvala sva jih vzdolž celotne poti skozi Big Sur. In, če ste tako kot jaz navdušeni nad kiti, lahko opazovanje spremenite v čudovit izlet. Vedela sem, da California nudi precej lepih razgledov in pestrost živalskih vrst, ampak danes je bil dan neverjetnih presenečenj. Čudovito, nimam drugih besed.
Z obale sva zavila v notranjost in poleg pokrajine se je spremenila tudi temperatura. S prej prijetnih 24 stopinj se je povpela na 42, v vsega 20 minuta vožnje. In ja, tudi nad tem sem bila nadvdušena, ker sem celo poletje, ki to ni bilo, čakala, da se zgodi kakšen dan s toplimi temperaturami.
Pokrajina se je iz čudovite zelene prebarvala v rjavo in oranžno in v mehke obline vzpetin vse naokrog. Pot sva nadaljevala iz Cambrie, preko Paso Roblesa v Bakersfield, kjer sva naredila kratek postanek in dejansko nisva videla veliko, razen trgovine kjer sva si kupila prigrizke, ter bencinske črpalke, kjer sva nove energije dodala tudi najinemu sposojnemu vozilu.
V Tehachapi (1.200 m nadmorske višine) sva prispela okrog pol sedme zvečer. In ostala. Do jutri, ko greva novim dogodivščinam nasproti.
četrtek, 4. september 2014
Pred ciljno črto
Poznate tisti občutek, ko tečete 10 kilometrov in se borite, da bi izboljšali svoj najboljši čas, niste pa primerno trenirali in vam gre vseeno kar dobro, vendar, ko lahko v daljavi že vidite ciljo črto, je vaša energija v rdečem polju, noge pa tako težke, da sploh ne veste kako boste izvedli naslednji korak naprej? Jaz ga vsekakor poznam. Iz časov, ko je bil tek del skoraj vsakega mojega dne in pot okoli Rožnika ali pa čez Rožnik poseben izziv, ki ga je bilo potrebno še nekoliko izboljšati vsak dan. In ta občutek doživljam tudi trenutno, ko niti ne tečem več. Ko samo čakam ciljno črto, pa je do tja še kar nekaj korakov. Saj jo vidim, nekje v daljavi, vem da je tam, ampak je potrebno preskočiti še kakšno oviro, še malo pospešiti in šele potem bom tam.
Poleg volje, mi primanjkuje tudi energije. Zagona.
Po eni strani me straši ideja o daljši odsotnosti (pa seveda niti ni tako dolga), ker jaz vedno vidim ogromno problemov, ki se lahko pojavijo iznenada; od varnostnih, do zdravstvenih. In skoraj vedno, preden se kam odpravim opažam pri sebi simptome bolezni, ki jih nisem nikoli imela. Ne znam se sprostiti, pustiti nekaterih stvari, da bi že odšle iz moje glave in bi lažje dihala. Sploh ne vem, če znam živeti brez tega, da bi me kar naprej za nekoga ali nekaj skrbelo.
Potem pa, po drugi strani, uživam v misli, da me čakajo novi kraji in novi ljudje. Stvari, ki jih še nisem videla in doživela. Novi vonji in okusi. Kraji, katerih posnetke bom naredila in jih pospravila na posebne poličke svojih spominov. Izkušnje, tako dobre in slabe, ki bodo nahranile predvsem mojo dušo. Brez potovanj človek ne more širiti svojih obzorij. Brez stikov z drugimi kulturami in drugačnimi ljudmi težko rastemo v svojem bistvu. Determiniranost z okoljem v katerem živimo in kulturo, ki nas obdaja, je tako močna, da nekako moramo prerezati okove in pustiti, da nas napajajo še kakšne druge koordinate, da bi lahko vsaj malo podrli stene, ki nas ločujejo od novih izkušenj.
Čeprav mi odhodi vedno predstavljajo precejšen stres, je pot sama vedno tako zelo vredna vsega tega. Ljudem, ki me sprašujejo, če ni v teh časih bolj varno ostati doma, vedno odgovorim, da verjetno niti ne. Vedno obstajata dve plati nevarnosti. Tista, ki preži na nas povsod kamor gremo in tudi, če smo doma; da se nam bo nekaj zgodilo, da bomo imeli nesrečo,... In potem obstaja še tista druga nevarnost, ki se je navadno ne zavedamo; tista, da obstanemo na mestu in tvegamo zastrupljanje z vedno istimi (preživetimi) idejami, vedno istimi ljudmi in počasnim umiranjem naše volje, da bi karkoli spremenili.
Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, vsak pa si sam določi svoje poti.
Meni poti trenutno še določa vsakodnevna rutina in kalup, ki me obdaja, ko sem doma. Naloge, ki mi večinoma ne prinesejo velikega zadovoljstva.
Tako, malo po malo, se veselim, da jih bodo za nekaj časa zamenjale poti, ki jih nisem še prehodila in naloge, ki si jih bom zastavila sama, z upanjem, da bodo prinesle nekaj svežega in drugačnega. In predvsem, malo tistega, čemur pravijo Zen. Notranji mir. Jaz pač nisem človek, ki bi to lahko našel v svojem vsakdanjem življenju in se tega še preveč dobro zavedam. In zavedam se tudi, da me ta neskončen nemir in skrbi ubijajo hitreje kot bi me morda kakšna bolezen. Zato sprejmem možnosti, da lahko puščam svoje odtise po svetu s še večjo hvaležnostjo. Ker, življenje že tako nima nekega globjega bistva (če pač sebe ne jemlješ strogo preresno in misliš, da se brez tebe stvari ne bodo zgodile in da si poslan zato, da boš rešil svet), razen, če ga ustvarimo v malih zadovoljstvih. In moja mala zadovoljstva so raziskovanje, odkrivanje in, kot vedno bolj ugotavljam, uživanje v stvareh, kot so lepi razgledi, toplo morje, veter, udobna postelja v hotelski sobi, dobra hrana in nenazadnje, svet na dlani.
Odštevam...
Poleg volje, mi primanjkuje tudi energije. Zagona.
Po eni strani me straši ideja o daljši odsotnosti (pa seveda niti ni tako dolga), ker jaz vedno vidim ogromno problemov, ki se lahko pojavijo iznenada; od varnostnih, do zdravstvenih. In skoraj vedno, preden se kam odpravim opažam pri sebi simptome bolezni, ki jih nisem nikoli imela. Ne znam se sprostiti, pustiti nekaterih stvari, da bi že odšle iz moje glave in bi lažje dihala. Sploh ne vem, če znam živeti brez tega, da bi me kar naprej za nekoga ali nekaj skrbelo.
Potem pa, po drugi strani, uživam v misli, da me čakajo novi kraji in novi ljudje. Stvari, ki jih še nisem videla in doživela. Novi vonji in okusi. Kraji, katerih posnetke bom naredila in jih pospravila na posebne poličke svojih spominov. Izkušnje, tako dobre in slabe, ki bodo nahranile predvsem mojo dušo. Brez potovanj človek ne more širiti svojih obzorij. Brez stikov z drugimi kulturami in drugačnimi ljudmi težko rastemo v svojem bistvu. Determiniranost z okoljem v katerem živimo in kulturo, ki nas obdaja, je tako močna, da nekako moramo prerezati okove in pustiti, da nas napajajo še kakšne druge koordinate, da bi lahko vsaj malo podrli stene, ki nas ločujejo od novih izkušenj.
Čeprav mi odhodi vedno predstavljajo precejšen stres, je pot sama vedno tako zelo vredna vsega tega. Ljudem, ki me sprašujejo, če ni v teh časih bolj varno ostati doma, vedno odgovorim, da verjetno niti ne. Vedno obstajata dve plati nevarnosti. Tista, ki preži na nas povsod kamor gremo in tudi, če smo doma; da se nam bo nekaj zgodilo, da bomo imeli nesrečo,... In potem obstaja še tista druga nevarnost, ki se je navadno ne zavedamo; tista, da obstanemo na mestu in tvegamo zastrupljanje z vedno istimi (preživetimi) idejami, vedno istimi ljudmi in počasnim umiranjem naše volje, da bi karkoli spremenili.
Nekaterim je bolj všeč eno, drugim drugo, vsak pa si sam določi svoje poti.
Meni poti trenutno še določa vsakodnevna rutina in kalup, ki me obdaja, ko sem doma. Naloge, ki mi večinoma ne prinesejo velikega zadovoljstva.
Tako, malo po malo, se veselim, da jih bodo za nekaj časa zamenjale poti, ki jih nisem še prehodila in naloge, ki si jih bom zastavila sama, z upanjem, da bodo prinesle nekaj svežega in drugačnega. In predvsem, malo tistega, čemur pravijo Zen. Notranji mir. Jaz pač nisem človek, ki bi to lahko našel v svojem vsakdanjem življenju in se tega še preveč dobro zavedam. In zavedam se tudi, da me ta neskončen nemir in skrbi ubijajo hitreje kot bi me morda kakšna bolezen. Zato sprejmem možnosti, da lahko puščam svoje odtise po svetu s še večjo hvaležnostjo. Ker, življenje že tako nima nekega globjega bistva (če pač sebe ne jemlješ strogo preresno in misliš, da se brez tebe stvari ne bodo zgodile in da si poslan zato, da boš rešil svet), razen, če ga ustvarimo v malih zadovoljstvih. In moja mala zadovoljstva so raziskovanje, odkrivanje in, kot vedno bolj ugotavljam, uživanje v stvareh, kot so lepi razgledi, toplo morje, veter, udobna postelja v hotelski sobi, dobra hrana in nenazadnje, svet na dlani.
Odštevam...
Naročite se na:
Objave (Atom)