Običajna sreda

Polno glavo misli imam. Za izvoz. Takšnih in drugačnih. Tistih zaskrbljenih, ki malo bolijo v kotičkih in mi ne dajo miru. In tistih kaj še mora v moj (neverjetno), tokrat na pol prazen kovček. Včeraj sem se navzela neke energije, ki se mi je, kot trn zapičila med obe pljučni krili in me kar malo duši. V glavnem, malo sem žalostna.

Pišem sezname stvari, ki jih potrebujem. Sezname opravil, ki me danes še čakajo. Skozi misli mi drvijo naključne besede; fotoaparat, krema, kopalke, dokumenti... vse tisto, kar je povezano z dopustom. Pa ne pozabi knjige. In, joj, alarm. Pa seveda polnilec za telefon. Ker moj svetleč malček je tudi moj stik s svetom in meni ljubimi, brez tega pa pač ne gre.
Komaj čakam trenutek, ko se bom zvečer ulegla v posteljo, šla počasi v sanje, vse ostalo bo pa za menoj. Pripravljeno. Pospravljeno. Čakajoč na jutrišnje popoldne...
Ali pa vsaj trenutek, ko se začne nogometna tekma danes. Sem bila dva dni kar izgubljena brez nogometa. :)

Torej, en takšen poln dan je bil do sedaj. Polepšan z nekaj čudovitimi trenutki. Prijaznimi ljudmi onstran telefonske slušalke.
In lepim darilcem, ki se mi prav lepo poda, hvala mami.

Nekoliko brez zadostne mere samokritike dodajam tudi naslednjo:


Danes, čisto na robu jutra,
ko se je še z meglo umival zrak
in so ptice dvigale svetlobo v nebo,
si tiho, prav po prstih, stopal po tanki črti,
ki loči svet od drugega. Tega. In tistega.
Podajal si mi roko,
s trepalnicami brisal prah z nekih preteklih noči,
ki jih jaz postavljam na omaro in loščim,
enkrat mesečno, da se ne bi izrabile.
V tvojih očeh je nekaj. Me drži z neznansko močjo.

Čisto na robu jutra sem te pustila.
Vzela sem trenutek, malo tebe spravila v žep
za takrat, ko bom razmišljala o tistih vseh ostalih, ki bolijo
in času, nekje v zakladnici vesolja, ko bova.
Če boš ljubil tudi takrat, bom verjela.


Do naslednjič...
Imejte se radi.

Torbe. In zgodbe drugih.

Pa je minil še en teden. Tako hitro, kot bi mignil.
Gledam skozi okno in opazujem ljudi, ki hitijo nekam. Z avtomobili in kolesi. Z motornimi kolesi in peš. Vsak v svojo smer, vsak s svojo torbo. Se sprašujem, kaj nosijo v teh torbah. Nekateri verjetno pol svojega življenja, s slikami cele družine v denarnicah. Vedno sem se spraševala o smislu tega, ampak sem ugotovila, da očitno imajo neke vzgibe za to, ki jih jaz (še) ne razumem. Nekateri v torbah nosijo prava mala premoženja plačilnih kartic, gotovine, nakita in drugih veliko vrednih stvari. Mogoče ima kdo takšno torbo kot jaz. Polno šare, ki ti je v napoto, ko želiš najti ključ. Ali pa nekaj, s čimer bi namazal ustnice. Moja torba vam o meni ne bi povedala prav veliko, ker imam v njej denarnico z dvema karticama, brez slik, en osebni dokument, tri različne kreme, malo torbico s tistimi ženskimi nujnimi zadevami, dva polnilca za telefon, prazen USB ključ, na pol popisan Moleskine, ključ od avtomobila in zavitek žvečilnih. Torej, razen tega, da sem ženska (kar bi najbrž izdala že torbica), bi izvedeli še kakšen avto vozim, da me občasno odnese v tujino, kje stanujem, kdaj sem se rodila in da veliko žvečim. In ja, da še znam pisat brez računalnika. Nekaj koristnih podatkov, če bi mi želeli ukrasti identiteto, ampak ničesar globjega. Ničesar tistega človeškega.
Sama ne želim vtikati nosu v življenja drugih ljudi, ampak, ko vsa zasanjana strmim skozi okno, v vse, ki hitijo kot mravlje, vsak v svoje mravljišče, me začnejo zanimati. Prav tako, kot na letališčih. Zgodbe. Njihove.
Se tudi gospa v zeleni obleki zjutraj opazuje v ogledalu in ugotavlja, da je neaktivnost na njenem telesu pustila kakšno kožno gubo preveč? Kako se v resnici v svoji koži počuti dekle, ki je na prvi pogled neverjetno samozavestno in opazuje svoj odsev v vsakem oknu? Kam hiti gospod v kravati, ki poleg nahrbtnika z računalnikom, nosi tudi majhno škatlico, zavito v darilni papir; bo presenetil ženo ali se mu mudi na skrivni zmenek?
In potem si za trenutek, tako iz čiste radovednosti zaželim, da bi lahko pokukala v njihove torbe. Bi se zgodbe, ki si jih izmislim zanje, potrdile? Mogoče bi našla kaj, česar ne pričakuješ od osebe, ko si na podlagi videza ustvariš mnenje o njej. Mogoče bi ugotovila, da je kdo moja sorodna duša (ali to obstaja, tako v resnici?). Mogoče bi bila razočarana, ker bi bila notranjost torbe preveč dolgočasna in urejena...

Kakšne dni je tako lahko opazovati ljudi in vsebino njihovih torb, nahrbtnikov, torbic (in vsega kar lahko obsimo nase in natlačimo z vsemi možnimi stvarmi). In si predstavljati njihova življenja. Ker se potem naše zdi nekje daleč in se, vsaj za nekaj trenutkov ni potrebno ukvarjati z vpašanji, ki nas težijo. Na žalost si zase ne moremo kar izmisliti zgodbe in jo sanjati dokler bi želeli.
Če pa bi si jo lahko, potem bi bila jaz...

V bistvu sem želela pisati o nekem pogovoru, ki sem ga imela z nekom v tem tednu, pa so me zanesle zgodbe in sanjarije. In pisane poletne torbe. Pa kdaj drugič. :)

En moj čisto drug svet

Mene nosi nekaj. Večkrat. In že spet.
Včasih me odnese kam daleč, ko posedam za računalnikom, gledam skozi ogromna okna nekam v daljavo, skozi vse, ki hodijo mimo, kot bi bili samo meglice. In za tistim oknom, kot bi bila Narnia, se dogajajo neverjetne stvari. Včasih je tam bela peščena plaža in žgoče sonce (ja, zadnja dva dni je tudi res tam ena sama vročina in sonce) in najine stopinje na njej, ko hodiva, kot začarana, nekam proti obzorju. Jezi me, ker ne vidim kam, ker potem vedno pride nekdo, ki se mu uspe zriniti v ta moj čarobni svet in me prebuditi.
Kdaj pa kdaj se pokrajina popolnoma spremeni in sem sredi zasneženih vrhov. Veter in jaz. In mi manjka samo še en korak, da bi razprla roke in ugotovila, če lahko, kot ptica, odjadram na boljših vetrovih. Stran od vseh.
Kadar na to moje čarobno okno trkajo dežne kaplje, me nosi v objem k tebi, v kakšno kočo s kaminom, v krajih, ki ne obstajajo na zemljevidu. Ali pa v kakšno drevesno hišico, kam v trope.

Čeprav se zdi, da je ravno to okno moj portal za pobeg v neke druge svetove, ni čisto tako. Jaz lahko bežim na čisto vseh mestih, kjer se znajdem. Včasih v čakalnici zdravstvenega doma, ko se skušam izklopiti stran od vsakdanjih problemov ljudi, ki čakajo skupaj z menoj. Ali pa na avtobusu, da pozabim, da ljudje v poletni vročini oddajajo še bolj neprijetne vonjave kot sicer. Lahko tudi pri frizerju, ko upam, da bo čim prej minilo.
In, kot sem že enkrat ali večkrat omenila, odločno preveč sanjarim. Pa si ne znam pomagati. S tem je tako, kot z vsem ostalim - ko enkrat ugotoviš kako fino je, se je težko upreti, da ne bi še kdaj poskusil. Potem pa, z vsakim odhodom na "drugo stran" postajamo večji mojstri pobegov v sanje. In vedno lažje je, ne glede na to kje in s kom smo.

In, ker je veliko lepše bežati v dvoje, to največkrat počnem s teboj. Ker si tako enostavno prenosljiv in se zliješ prav z vsako pokrajino, z vsemi barvami in letnimi časi, najpomembneje pa, z mano. Tako je to, ko nekoga dovolj dolgo držiš v svojem srcu in ugotavljaš, da si skupaj enostavno boljši...

Mlaj je, verjetno zato danes še toliko lažje sanjarim. Ujela sem se v začaran krog dveh nezdružljivih svetov.

P.S.

Še 6 delovnih dni, pa bo del mojih sanjarij postal vsaj malo resničen. :)

Drsenje

Drsiva.
Po vratu od ušesa,
na ključnico,
tam kjer se koža tako lepo lesketa od potnih kapljic,
na prsi,
kjer me malo obkrožiš, kot bi imela svojo orbito,
po trebuhu,
budiš me, ko se upočasnjuješ.
Drsiva.
Oprijemam, da se poenostaviva v eno.
Oddaljuješ me.
In obračaš.
Vstopaš.
In dohajaš.

Popuščam.
Da me izliješ in odneseš,
ko se nič več ne izvijam izpod tvojih rok.
Da se izliješ ti.

Potem pa čas tiktaka.
In plete nove zanke,
zgodbe, druge ljudi, ustavlja prisopodobe nečesa, česar nimava.
Obstaja.
Obstajava.
Le takrat, ko tiho v eno drsiva.

Zgodbe, trači in tračarji

Kot antropologinji (no, uradno bodoči antropologinji) mi je popolnoma jasno, da so življenja drugih ljudi zanimiva. Kaj počnejo. Kakšni so njihovi vzgibi, da to počnejo. S kom počnejo. Kakšni so cilji početja. Vem, tisoč in eno vprašanje, za vsakega posameznika, za pripadnike različnih kultur. In, čeprav naj bi radovednost gnala človeštvo naprej in izume od dobrega k boljšemu in je super stvar (pri čemer ne gre pozabiti na "curiosity killed the cat"), ni vedno dobrodošla. Ko ob neprimernih trenutkih sprašujemo neprimerne stvari. Vsi kdaj to počnemo. Razlika v ljudeh je le ta, da nekateri vemo kje je meja, ko je čas, da odnehaš spraševati in si samo misliš svoje v zvezi s čim, če si že moraš, pa tudi to ni potrebno. Ker ima vsak svoj razlog za nekaj. Nekateri pa nimajo nobene meje. Preveč sprašujejo. Najhuje pa je to, da se ta njihova radovednost, ki pa to ni več, ampak je že čisto navadno babje vtikanje v zadeve, ki se nikogar ne tičejo, potencira do te mere, da je že skrajno neokusna. In četudi je mišljeno kot šala, ni smešno.
Vedno se sprašujem kaj je razlog za to. In ugotavljam, da takšni ljudje verjetno nimajo prav preveč razburljivega življenja in se, kot pijavke, prisesajo na vsak potencialno zgodbo in trač. V večini teh zgodb, ki nastanejo v njihovih glavah ni veliko resnice in seveda, nihče ne preveri, če imajo za takšno zgodbo trdno osnovo, dokaz, s katerim lahko pomahajo pred nosom vsem tistm, ki si želijo izvedeti izvor trača.
Poleg tega, da jim manjka adrenalina ali pa življenja, so značilne lastnosti tračarjev tudi skrajna zdolgočasenost, nevoščljivost (ja, smo pač Slovenclji), pomanjkanje samozavesti za ustvarjanje lastnih zgodb in preveč prostega časa.

Saj ne pravim, da je veliko takšnih okrog mene, ampak tistim nekaj, ki se občasno zadržujejo v moji bližini pa sporočam, da se iskreno zahvaljujem za vsako skrb v zvezi z mojim življenjem, ampak posledice odločitev, dejanj in izjav bom nosila sama, tako da lahko vi mirno spite in se ne potrebujete tako naprezati v zvezi z razmišljanjem. Priznam, pozornost godi, lepo je biti občasno v središču pozornosti, ampak če vas kaj v zvezi z mano zanima, pridite do mene in me vprašajte direktno, z veseljem vam bom odogovrila, ker res nimam česa skrivati. Zgodbe, ki se jih ne bi sramovala nobena nadaljevanka latinskoameriškega izvora, pa vseeno preverite preden jih razlagate drugim.

Mogoče vam kdaj pride prav še majhen namig; mene res ne zanimajo trači. Niti tisti v zvezi z mano, niti z vami. Ti slednji še najmanj. Vendar, ko mi prične presedati vse skupaj, bom z veseljem nalašč vrgla kakšno kost za glodanje. In uživala v eksperimentu, v katerem so bele laboratorijske miši ravno tisti, ki najbolj tračajo.

Ne vem, meni to res ne gre in mi ni jasno. Ali pa se mi samo preveč dogaja v življenju. :)

Enkrat v nekaj tisoč življenjih

"Kako sam tebe voleo... Ne voli se jednom u životu... Tako se voli jednom u hiljadu života..."
(Kao rani mraz - Balašević)

Kolikokrat uporabimo besedno zvezo ljubim te, kar tako, kot bi bilo to nekaj, kar si zasluži slišati prav vsak. Kot bi jo razvrednotili. Sploh, ko jo uporabimo takrat, ko tega ne mislimo čisto popolnoma resno. In tega res ne bi smeli početi.
Nekateri izrazi ljubezni, kot recimo ta, so rezervirani za posebne ljudi, za posebne trenutke. Potrebno je izbrati kdaj in komu bomo namenili ti dve besedi. Tisti posebni osebi. Neponovljivi.

Nekomu, ki ti kar tako, sredi noči, ko ležiš v njegovem objemu pove, kako mu pašeš. Tistemu, ki razume brez besed česa si želiš. Nekomu, s komer bi se ljubil večkrat na dan, počasi, kot da imaš ves čas na tem svetu. Tistemu nekomu, ki je razlog, da zjutraj vstaneš iz postelje, katerega nasmeh je najlepša stvar na tem svetu in katerega odsotnost lahko boli tako zelo, da se ustavlja čas in reže še počasneje. Ljubim te, je za nekoga, ki je tvoje življenje, četudi mogoče to ni. Za nekoga, ki je veliko več kot to, ker bi se življenje ustavilo v trenutku, ko bi se izgubil na poti. Za nekoga, v očeh katerega lahko vidiš svoje še nerojene otroke, čeprav nisi čisto prepričan, če si jih sploh želiš. In obronke večnosti, ki bi jo z njim delil. Možnosti in razsežnosti samega sebe ob njem.

Vsak od nas vidi nekaj posebnega v nekom. Nekoč pa pride mimo tista oseba, za katero je primeren zgornji citat. Kar tako, iznenada. Brez posebnih pričakovanj. Kar enkrat, ko nekega popoldneva med kosilom ugotoviš, da je to prav zares to. Eno od tisočih življenj. Prav tisto v katerem se ljubi.


Če se vam zdi, da je vaše življenje tisto - povejte na ves glas. Ampak iskreno.

Niti ne tako zelo običajen dan

Danes je en tak... pa, po eni strani prav čudovit dan. Zbudila sem se z glasbo v mislih, sončni žarki so vztrajno predirali oblake in vedno bolje jim gre. Še misel na to, da moram v službo me ni preveč motila. Med žvečenjem kruha z veliko čokoladno sirnega namaza sem še stotič prebrala tale tekst, ki si ga je sposodila že moja draga Barbara in tokrat si ga jaz sposojam od nje. Tekst ni tako zelo nov, da ga ne bi že kdaj prebrali, če pa ga še niste, priporočam. Lepo napisano. Nekateri znajo.
Neka pozitivna energija je bila v pisarni že zjutraj, takoj ko sem stopila skozi vrata. Hvala M. in J., ker sta povečala moj nasmeh in dodala k današnji meri dobre volje. Očitno vpliv polne lune popušča na vseh področjih.
Pretekli konec tedna so mi lepšali nekateri izjemni posamezniki. Hvala vam; za salsa night, za super sobotni večer ob pivu, vinu in pogovoru, za fotošetnjo in kosilo in za fajn nedeljski glasbeno obarvani večer. Super ste.
V bistvu vas je ogromno, ki bi si zaslužili najglasnejši hvala, za trenutke v mojem življenju in za to, ker sem zaradi vas lahko tisto kar sem.

Ne želim, da bi ljudje okrog mene postali samo nekdo. Kar mimogrede nekdo, ki si ga nekoč poznal (danes slišano velikokrat, povsod je). Razen tistih, ki me vlečejo k dnu. In tistih, ki se sami odločijo, da bodo šli. In, če imaš ljudi rad, jih seveda pustiš. Godspeed.
In trenutno jih je veliko, ki bi jih ujela v stekleno posodo z ustavljenim časom in jo postavila, skupaj s sabo, na polico. Ker bi si želela tako močne in dobre zasedbe prav do tja, kjer se bom na nekem pragu poslovila od njih in krenila proti večnosti.

In, ko misliš, da ne more biti boljše, dobiš klic. Za pivo popoldan.
Vedno bolj verjamem, da kar daš dobiš... enako je z energijo. Če daješ dobro, prejemaš dobro.

Ah, hvaležna, neizmerno. Karma, to you too, for not being a total bitch. ;)

Sobotno poležavanje v travi :)