Drsenje

Drsiva.
Po vratu od ušesa,
na ključnico,
tam kjer se koža tako lepo lesketa od potnih kapljic,
na prsi,
kjer me malo obkrožiš, kot bi imela svojo orbito,
po trebuhu,
budiš me, ko se upočasnjuješ.
Drsiva.
Oprijemam, da se poenostaviva v eno.
Oddaljuješ me.
In obračaš.
Vstopaš.
In dohajaš.

Popuščam.
Da me izliješ in odneseš,
ko se nič več ne izvijam izpod tvojih rok.
Da se izliješ ti.

Potem pa čas tiktaka.
In plete nove zanke,
zgodbe, druge ljudi, ustavlja prisopodobe nečesa, česar nimava.
Obstaja.
Obstajava.
Le takrat, ko tiho v eno drsiva.