Drugi svetovi

Včasih je dom samo neka prehodna postaja, ko se loviš med enim in drugim svetom.
In včasih so ljudje, ki jih srečuješ vsak dan samo tujci, ki jih bežno pogledaš in veš, da jih ne boš nikoli več srečal.
Včasih so dnevi daljši kot meseci in se minuta vleče nekaj dni.
Včasih se svetovi malo pomešajo in se znajdemo v enem izmed njih, ki morda ni naš.

In so vse besede odveč in vsa srečanja napor. Jutranje vstajanje bolečina, ki izvira nekje iz hrbtenice in vibrira do lasnih mešičkov. Rutina je odklenjen zapor, iz katerega ne zmoremo narediti enega koraka, za drugačno pot naslednjih tisočih.

Včasih ujamem ritem. In gre.
Večino dni sem le tujec, ujet v mestu, ki ga ne mara. Potnik na postaji, na kateri ni mislil izstopiti, ki čaka, da končno pride njegov vlak.

Od stanja na mestu me bolijo noge, od vedno istih vonjav želodec.
Čeprav gledam naprej, me tok ljudi obrača nazaj. In postajam utrujena.
Naprej bo treba. Toliko je še drugega. Drugačnega.

Krivi smo sami

Nasičeni smo s sranjem, do konca. Res, živimo v dobi nekega hiperkapitalizma in potrošništva in dejstvo je, da je to bila le naslednja evolucijska stopnja družbenega sistema, ki smo jo dosegli, kar je logično sledilo vsem prejšnjim. Danes lahko, na našo srečo ali žalost, dobimo vse česar si želimo. Nov mobilni telefon, nov računalnik, oblačila, čevlje, še pri hrani lahko izbiramo neka živila, ki so prej modne smernice kot karkoli drugega. Zaradi hitrih internetnih povezav, hitrega pretoka denarja, mobilne telefonije in drugega, kar naj nam bi lajšalo življenje, smo obsedeni z lovljenjem minut, ko zamujamo na sestanke, na katere gremo zgolj zato, ker bomo morda nekoč neko storitev podjetja potrebovali, ne pa zato, ker bi resnično imeli namen, da se nekaj dogovorimo, lovimo sekunde, ko po dvanajstih urah strmenja v računalnik in psihične vojne s samim seboj ali nam bo uspelo dokončati projekt ali ne, želimo priti do časa še v banko, na pošto, ker delovni čas teh ustanove pač ni prilagojen obdobju v katerem živimo. Prelagamo fiktivne zneske z našega računa, na račune podjetji, ki nam prodajajo svoje storitve. Veliko je takšnih, ki jih v resnici sploh ne bi potrebovali, ampak nas s svojimi reklamnimi kampanjami prepričajo, da brez njihovega izdelka ali usluge ne bomo preživeli.
Naš prosti čas je kupil naš delodajalec. Čeprav nas pogodbe zavezujejo k 40-urnem delavniku, ki ga včasih opravimo že do srede, nam velikodušno dodelijo tudi mobilne telefone, na katere naj bi bili dosegljivi kar ves čas. Nihče ne pomisli, da se v petek ob peti uri popoldne ne boš oglasil na telefon, ker si ravno sredi poznega kosila s svojo družino. Zasluženega. Včasih si drznejo vzeti tudi naše vikende. Ker je vse tako nujno. In nam, ker imamo že tako oprane možgane z idejo, da je potrebno na delovnem mestu pregoreti, poleg uživati v tem in se potem glasno tolči po prsih, da si zbolel, ker si bil v službi več kot doma, se to zdi popolnoma sprejemljivo. Ne samo to, še slabo vest imamo, če včasih čemu rečemo ne. Najslabše pri vsem tem je, da smo sami krivi, ker je tako. Ker nikoli nič ne rečemo, ampak smo tiho in vse naredimo.
Z vseh strani nas zasipajo z novicami o finančni krizi, slabi politiki, propadanjem podjetij, vedno slabšim šolskim in zdravstvenim sistemom. In mi, zopet, kot spužve vpijamo te informacije in iščemo izgovore za vse v tem stanju, brez da bi se zavedali, da so vsa takšna sranja lahko zelo hitro ustvarjena umetno. Da ljudi držijo v strahu, da trepetajo za svoje službe, hiše,... in zato še bolj tiho, še trdneje delajo. Tisti, ki so ogledalo in gonilo naše države, pa so tisti, ki najmanj delajo. Ki živijo v nekih svojih oblakih obsojanja eden drugega, iskanja krivca za lastno nesposobnost, igranja žrtev za vsako lastno napako, sedijo na več stolčkih naenkrat, (le redki od teh stolčkov so v zaporu, kamor sodijo) in se nam, vsem ostalim posmehujejo v obraz.
Ampak, sami smo si krivi. Kot sem že napisala. Ni kriv Cankar, ki nas je označil za hlapce in nam dal izgovor za to, da nam sedaj lahko lomijo hrbtenice. Niso krivi tirani, absolutisti in imperialisti, ki so nam vladali skozi zgodovino. In ne, niso krivi današnji bledoličneži, katerih primerjava s človeško ribico je žalitev za slednjo, da se tako uklanjamo vsemu, kar nam vržejo pod nos. V kolektivni zavesti naroda je premalo volje. V kolektivnem spominu pa očitno velike luknje.

Kakorkoli že, naše generacije so že na neki poti, na kateri smo se malo že morali prebijati, postati močni, za naprej se bomo že znašli. Bolj me skrbi za naslednje generacije, ki jih starši ujčkajo, kot da so iz vate, ki jim nihče ne sme ničesar reči, za katere so povprečni rezultati odlični, ker otroke moraš samo hvaliti, ki živijo v virtualni realnosti in sploh ne vidijo dnevne svetlobe več dni skupaj in so že sedaj preobremenjeni z vsemi tečaji, dejavnostmi in športi, da bi se jim kasneje dalo postaviti zase. Skrbi me zanje, ker ne smejo več piti mleka, jesti mesa, ne smejo se cepit proti boleznim, ki smo jih končno uspeli izkoreniniti, ne smejo v mrazu iz hiše,... Skrbi me zanje, ker si na socialnih omrežjih za profilno fotografijo nastavijo Kim Kardashian in idolizirajo osebnosti iz resničnostih šovov. Postajajo zombiji, ki ne bodo znali ločiti med virtualnim svetom in resničnostjo. In, ki kmalu ne bodo več vedeli kako je govoriti z nekom brez elektronskega posrednika, se dotakniti človeka, iti z mamo v naravo, se vsaj za nekaj dni odklopiti z vseh naprav in uživati v tej čudoviti naravi okrog nas in uživati v družbi svoje družine. Vse to ne dela močnejših ljudi, vse to ne oblikuje ljudi, ki bi se bili pripravljeni postaviti zase, ampak ljudi, ki bodo čakali, da se nekaj zgodi, ki bodo klonili prvič, ko jih bo kdo malo grše pogledal.

Razlog za takšno razmišljanje ni, da sem se postarala. Niti ni, da bi bila hudo proti sistemu in dostopnosti virov, ker to tudi sama s pridom izkoriščam. Ne želim posegati v razmišljanje posameznikov, ker vsak ve zakaj se je za nekaj odločil. Vendar pa moje razmišljanje izhaja iz tega, da smo šli kot družba v skrajnosti. V dobre in slabe. In zaradi tega izgubili ravnotežje. Padli smo v globoko sranje. Iz katerega bo težje ven, če bomo kar naprej iskali krivca v drugih.