Je že res, da sem bila v popolni temi, kar se tiče navdiha za pisanje po temle (ne)občutljiven zidku, danes je pa tak čuden dan, nekaj čudnega se plazi po zraku... verjetno bodo krive vse te enke, ki nikakor ne morejo dobro vplivati na splošno energijo. Torej; čuden dan mi je vrnil tudi čudno željo po egoterapiji s pisanjem. Mogoče bo pa zaradi vse te želje, gonilne sile v meni, danes nastalo nekaj velikega. Mogoče le veliko sranje. :) Človek nikoli ne ve in v tem je čar vsega...

Od mojega zadnjega posta je preteklo že ogromno časa in vode in marsikaj se je že zpisalo v zgodovino v tem času. Ampak; končno sva zares preseljena. Kljub temu, da sedaj za potovanje do službe potrebujem dlje, kot sem nekaj let prej, ima najina selitev (za sedaj) še vedno veliko več pozitivnih kot negativnih strani. Ne bom o njih, da ne bi tisti redki bralci, ki zaidejo sem postali nevoščljivi. :)
Končno imam službo. Tisto resno, s plačo, omejenimi dnevi dopusta, regresom, delovnim časom... Vsem čez kar se ljudje navadno pritožujejo, jaz pa sem za sedaj popolnoma srečna. Ja, to je pač eden od občutkov, ki so logična posledica, če dobiš službo v času, ko vlada splošno prepričanje, da je potrebno varčevati, manjšati število delovnih mest in podobno. Kdo ve kako dolgo bom delala tako dober vtis, da me bodo še želeli/potrebovali tukaj, je treba sedaj uživati v tem. :))
Končno sem imela čas prebrati kakšno dobro knjigo. Takšno, ki ni povezana s kulturno antropologijo, ljudstvi tam nekje daleč, njihovimi iniciacijskimi obredi, ljudstvi tu blizu in njihovimi tabuji. Zadrtostjo. Bolezensko bojaznijo pred drugačnostjo. Pohlepom. Knjigo, ki mi je bila v tisti popolni, nepokvarjeni navdih za življenje. Verjetno zato, ker sem se pri večini občutkov lahko povezala z avtorjem in ga čutila. Čutila to, česar že lep čas nisem. Tisto mazohistično zadovoljstvo ob bolečini in popolno predanost sami sebi. Tisto lahkotnost, ko zmoreš. Olajšanje, ko ti uspe. In občutek zdravega, energije polnega telesa. Popolno nasprotje tega, kar čutim v tem trenutku...

In zgodile so se tudi stvari, ki jih nisem želela, pa se že tako zgodi v življenju, da pridejo oblaki, za katerimi težko čakaš sonce. In ko posije je še bolj svetlo, še lepše in še bolj navdihujoče kot kdajkoli prej.
Nekaj ljudi se je poslovilo za vedno, odšlo orat nebeške njive (če si malo sposodim v prevodu enega mojih najljubših) in prišel je čas za nekatere nove. Nov jok in smeh, nov nepopisan list, če sem nekoliko razsvetljensko navdahnjena.
Zgodilo se je tudi moje zapadanje v začaran krog negativizma, seveda v povezavi z mojo samopodobo. In vedno, ko se pojavi nov val, je veliko močnejši kot prejšnji. Občutki so veliko močnejši, razočaranje nad sabo (seveda ne na vseh področjih) veliko globje, dlje trajajoče, utrujenost bolj intenzivna in jeza nad samo seboj veliko bolj močna... ja, tema za kakšnega psihiatra. :) Še ta bi verjetno obupal nad menoj.
In da ne zapadam v ta obdobja razočaranosti in nemoči, iščem pozitivne stvari v drugih ljudeh in trenutkih. V takšnih, ko se mi kdo kar tako nasmehne, ko na cesti komu pustim prednost in mi pomaha, v spontanih trenutkih veselja, ob mojih najdražjih, ko se naslonim na mehko dlako zverinic in veselo mahajo z repom ter mi namenijo poljubček, v sprehodih,... Saj se da, če se hoče, vsaj tako pravijo. Verjetno potrebujem več gibanja, več pozitivnih ljudi okoli sebe in manj sedenja...

Ampak, kljub vsej psihični gnilobi, ki preži na svoj trenutek v mojih porah, drvim s polno paro naprej v življenje, delam, se trudim, ko mi zmanjka volje si vzamem kakšen prost trenutek in grem potem naprej.
Želim si kam na pot, ker sedaj je eden od tistih trenutkov, ko bi potrebovala kakšen dan na off - brez vse obveznosti, brez pritiska nad seboj, da moram nekaj storiti... kam daleč bi šla, kjer ne bo signala za mobilni telefon, Internetne povezave (čez dva dni bi najbrž klela in iskala najbližjo wi-fi točko), kjer bi bila samo midva. In ves čas na tem svetu, da bi počela kar želiva. Popolna svoboda. Za vsaj nekaj dni. Kje še obstaja takšen kraj na vsetu in kakšna je cena za to popolno svobodo, je pa drugo poglavje. :)

Uffff, pa pojdimo naprej v tale dan, v znamneju 1. :)