Že nekaj dni se mi dogaja, da se zjutraj zbudim popolnoma dobre volje. Polna energije za nov dan, najprej dobim poljubčke navdušenega štirinožca in si privoščim zajtrk in malo crkljanja. Po možnosti še malo svežega zraka. In vse je videti dobro.
Dokler...
...ne pridem do prvega križišča in se kakšen aroganten voznik obnaša, kot da je na cesti sam. S telefonom prislonjenim k ušesu, z eno roko na volanu, z mislimi kdo ve kje. In me ne zanima, če pač ogroža svoje življenje s svojimi dejanji, ampak ogroža tudi mojega in življenja vseh ostalih, nič hudega slutečih voznikov, ki upoštevajo prometna pravila. Da ne govorim o tem, da pri določenih znamkah vozil smernih kazalcev očitno ne delajo več.
...me ne doleti interakcija s kakšnim slabo naspanim človekom. Ki se obnaša, kot da imam ves čas na tem svetu samo zanj in kot da se mi ne dogaja čisto nič drugega in je vrhunec mojega dne to, da me je nekdo prosil za uslugo. Ja, svojega dela nimam, brez skrbi, vedno sem na voljo le vsem ostalim, ki nekaj želijo, oziroma pričakujejo od mene. Kot tisti duh iz Aladinove svetilke.
...ne doživim izlivov slabe volje drugih ljudi. Mene ne zanima s katero nogo ste vstali, kdo vam serje po glavi (pardon my French), kakšen odnos imate z ljudmi, s katerimi delate, kako hudo vas je prizadel PMS, katera luna v ne vem kateri meni je in vse druge svetovne grozote, ki so se vam tisti dan zgodile. Jaz sem prijazna do vas, poskusite to vrniti vsaj v polovični meri.
...zaradi slabe organizacije časa in dela drugih, moram jaz prestavljati svoje obveznosti in odlagati svoje delo. Tole sicer sodi med zgornje, že povedano, ampak vseeno. Resno, dajmo se držati vsak svojega dela (prelaganje v stilu podaj naprej ne velja), opraviti vsak svoj del in bomo kot celota delovali popolnoma v redu. Je tako? Vse je samo stvar organizacije in truda. Saj rada pomagam, ampak ne vedno znova in vedno istim ljudem.
...ne pridem v trgovino ob sedmih zvečer in je polna upokojencev in mamic z vozički, ki so očitno še vedno na porodniškem dopustu. In se potem nagnetejo z vozički, takšnimi in drugačnimi, v ozke prehode med policami in si mimogrede dovolijo še krajši klepet, medtem, ko povzročajo popoln zastoj. Obojim sem sicer iz dna srca hvaležna; prvim, ker so delali stopinje po katerih danes hodimo (pa ne glede na to kakšne so) in drugim, ker skrbijo, da bomo imeli koga, ki bo hodil po naših, ampak... glede na to, da niste v službi cel dan, a se lahko lepo prosim spravite v trgovine v času, ko ostali zabijamo čas v pisarnah?
...mi kakšen pametnjakovič, ki nikoli v življenju ni imel svojega psa, prične pametovati, da imam s svojim psom nezdrav odnos, ker ga stiskam k sebi in božam in lupčkam in ga imam nasploh rada. Pa kaj za vraga to koga briga. Ja, ne rečem, če bi ga mučila, če ne bi imel hrane in sveže vode, če bi imel nezdravljene poškodbe in bi bil splošno zanemarjen, podhranjen. Ko bom na tak način škodovala psu, naj me prosim kdo takoj prijavi. Ampak, od preveč ljubezni ni še nihče umrl, zato si kar lepo mislite svoje in pometajte pred svojim pragom. Meni to, da komu ni všeč bližina živali (z izjemo zdravstvenih razlogov) pove dosti o ljudeh. Tako, kot sem že večkrat povedala.
Postajam en takšen ljudomrznež. Pa ne čisto povsem po svoji krivdi, ampak predvsem zato, ker ljudje postajajo vse bolj sebični, zagrenjeni, pohlepni in gledajo samo nase.
Saj ne pravim, tudi jaz imam svoje trenutke, pa vendar. Če sem prijazna, pričakujem, da z menoj ravnajo prijazno. Če se trudim, pričakujem malo truda nazaj. In tako. Vzajemno, saj veste.
Tudi jaz sem kar naprej utrujena. Pa mislim resno utrujena, tisto, ko lahko spiš ogromno ur več dni zapored, pa si ne odpočiješ. Imam veliko nekih opravkov, vedno se nekaj dogaja, razen bolniške, med katero mi je veliko zvonil službeni telefon in sem tudi delala, si nisem privoščila že nekaj časa pravega oddiha, imam tudi cel kup drugih težav iz katerih trenutno ne vidim izhoda, pa sem vseeno vsaj malo optimistična, se znam še vedno nasmehniti in biti vljudna. In, ko vidim ljudi, ki jim gre za odtenek ali pa precej bolje kot meni, pa so popolnoma arogantni, nesramni, vzkipljivi in zadrti, imam en ogromen razlog več, da svoj čas raje preživljam s psi.
Vsi, ki ste se mogoče našli v teh vrsticah... malo razmislite, mogoče je pa res letelo na vas.
Pa relax, ne se jemati tako resno, ker vas nihče drug ne in tudi vas čas tiktaka. Razlika je samo v tem v katerem ritmu.
Bodite in ostanite v cvetju.
