Želje 2.0

Ja, moja glava je kar naprej polna želja, tako kot tudi seznami načečkani na vseh možnih in nemožnih papirčkih, v mojih črnih in pisanih čečkalnikih... Polno želja. Vem, vsega imam dovolj, ampak meni se zdijo želje po materialnih in ostalih dobrinah nekaj, kar malo po malo lepša moje dneve. Ker imam vedno v mislih, da nekega dne... ampak res, nekega dne, ko ne bom imela tega in onega stroška, si bom pa prav zares privoščila tisto kar si želim. Nekega dne, ko bo vse skupaj malo drugače, bom pa naredila/šla...
In potem pride dan, ko se mi zdi, da imam tistih nekaj € na računu, ki bi jih pa res lahko porabila za eno od malenkosti na mojih seznamih želja. Tiste večje stvari sem tako ali tako prestavila s seznama "Nekoč kmalu" na "Nekoč, ko..." :)

Vem, da sem že napisala kakšen seznam tudi na tele strani. Želje se izpolnjujejo in menjajo in takole, najbolj vroče ta trenutek - seveda med tistimi, ki jih smem na glas izraziti :) - so naslednje:

- moja obsesija z obgriženimi jabolki ni nič manjša, kljub zgroženim pismom o njihovi izdelavi, ki so nekaj časa nazaj obšla svet. Zato, želja v realizaciji (ne, bolj grdo zveneče besede ne najdem :)) je tale lepotec. Mislim, da je prišel čas. Ker ta je ena tistih, ki ostaja še s prejšnjega seznama.

- blender, v barvi mojega mikserja. Da bi bila prav lepo videti v moji že tako lepi kuhinji.

- nad garažo se trenutno praši en Hitachi SDT-2375, katerega slike vam ne morem pokazati, ker je zadeva iz najboljših let, tam nekje na sredini sedemdesetih (menda) in je pač ne najdem na spletu. Manjka mu en del, da bi deloval tako kot je potrebno. Poleg njega se praši škatla plošč, tistih dobrih starih LP, za katere komaj čakam, da jih bom lahko poslušala. Moja (skromna, hihihi) želja je, da je res za nedelovanje kriv samo en manjkajoči del in bo potem vse delovalo kot mora. Sem pa skoraj prepričana, da bo.

- nekaj takšnega, mogoče v malo bolj ženski izvedbi. V kakšni bolj živi barvi. Ko se bom res posvetila iskanju, bom prav gotovo našla. Do takrat pa v vodi čas pač ne bo moj gospodar.

- sebe vidim kot nekega semihedonista, ampak jaz si res želim, da bi znala uživati življenje. Mislim, saj počnem večino tistega, kar mi kakšnega vetrovnega popoldneva pade na pamet, ampak tako prav zares. Da bi lahko živela od nečesa kar me veseli. Kar rada počnem. Občudujem ljudi, ki jim to uspeva. S tem se ponavljam kot stara plošča.

- to je za otroke. In otrok v meni bi kar malo znorel od sreče, če bi mu kdo pustil sestavljati tole. Ali pa še boljše, tole. Tudi, ko bom nekega dne odkorakala iz kakšne trgovine z eno od teh škatel pod pazduho, ne bom povedala na glas. :)

- želim si tudi, da bi se čim prej začela nova sezona Californicationa, Sherlocka in še kakšne moje najljubše, saj tale sezona kislih kumaric v meni povzroči neko tako abstinenčno krizo počivanja možganov ob buljenju nanizank. Ker je tako fino.

- že nekaj časa iščem kratke hlače. Želim si takšnih, ki ne bi bile preveč športne in ne preveč elegantne. In ne preveč kratke. Pa tudi ne preveč dolge. Ne bi takšnih jeans kratkih. Nisem še našla. Najbrž bo prej konec poletja. Bom pa drugo leto mogoče lahko kupila kakšno številko manjše.

- in za konec še ena takšna, ki jo ponavadi slišim od starejših. K meni nikakor ne sodi. Ampak, res si želim, da bi se znebila stalno prisotne bolečine (ki sicer ni močna, je pa zadnje čase stalno prisotna) in da ne bi bil vzrok zanjo hrbet. Znebila bi se je, brez da še dodatno zastrupljam telo. Odločila sem se, da bom najprej poskusila z enim čudovitim orodjem - možgani. Odmislila jo bom in odmislila tisto za kar sem prepričana, da je vzrok zanjo. Ker, mogoče je psihosomatskega izvora. Bi sprejela. Ne bi bila jezna, če bi bilo res. :)


Tako prav zares si želim tudi kakšnega pobega. Ni treba daleč. Ni treba za dolgo. Samo malo, za dušo. Ne govorim o potovanju ali počitnicah, samo o pobegu. Takšnem filmskem, ko za kakšen dan nihče ne ve kje si. Ko se ne oglašaš na telefon in ne odgovarjaš na maile. Samo greš, se imaš fino, vse kar vzameš od tega pa so lepi spomini. In nekaj trenutkov zase. Za enega. Ali pa dva.

Z željami ni nič narobe. Nikjer ne piše, da si je prepovedano želeti. Nikjer ni z zakonom prepovedano želeti si materialnih stvari. In česa za lastno boljše počutje. Želje so edina takšna egoistična razvada, za katero ne bi smeli prav nikogar obsojati (če kdo vpraša mene, se ne bi smelo nikogar za nič obsojati), ker je popolnoma neškodljiva za okolico.
Pa tudi malo gonilo k našim ciljem. :)

Življenje na prehitevalnem pasu

Zanimivo, kako se čas po svoji lastni volji krči in razteguje. Včasih ustavlja. Včasih pa, kot da ga sploh ne bi bilo, ko nam je ob komu še posebej lepo. (uiii, nenamerna rima)
V tem tednu je bil čas prizanesljiv. Dnevi so minili kot bi mignil. Verjetno zaradi količine dela, malo daljših delovnikov in usmerjenosti ter zbranosti misli.
Med vsem hitenjem, sem vseeno uspela ujeti nekaj prav poučnih, zabavnih in lepih trenutkov. In spoznanj:

- ko se ti prične dozdevati, da si popolnoma izgubljen in da je vse kar počneš popolna zmešnjava, ki nima niti glave niti repa - se ustavi, globoko zadihaj, vzemi svojih pet minut, premisli in se vrni. Prav gotovo se bo rešitev prav hitro našla.

- ljudje vedno razočarajo. Tako ali drugače. In ko si za nekoga prepričan, da ima glavo na mestu, da ve kaj počne in da njegov IQ vseeno odstopa od povprečja, si kljub vsemu pusti nekaj prostora za presenečenje. Navadno negativno. Za zgodbo (beri: trač) so ljudje pripravljeni storiti marsikaj. Čeprav si nekako pričakoval kaj takšnega, se na koncu vseeno sprašuješ...

- moški so v večini boljši sogovorniki od žensk (seveda poznam nekaj svetlih izjem), ker so njihove misli malo bolj racionalno in tehnično naravnane. Če se izrazim malo po domače, v vsakem pogovoru je manj tistega "čustvenega sran**" (ki mi gre na živce tudi pri meni sami), ki otežuje stvari. In, ko želim slišati resnico, podobno mislečo osebo ali pa samo nekoga, ki se na trenutke počuti podobno kot jaz sama, vem kam se moram obrniti. Hvala, J.

- nekateri te razumejo brez besed. Z enim pogledom. Popolnoma jasno o čem je "govora". Malo je takih. Pa tako lahko je komunicirati na takšen način.

- kakšne zadeve, osebe ali misli, vlečemo skozi svoje življenje dolgo. Preveč dolgo. In ko je nekaj ali nekdo prisoten toliko časa, da se zdi dolgo - razmislite, očitno za to obstaja razlog.

- pobeg od realnosti, od obveznosti, od vseh,... je včasih zdravilen. Veseliti se takšnih pobegov, je prav tako zdravilno, ker nas žene naprej. In nam daje energijo, upanje, voljo. In riše nasmeh na obraz.
(dokler seveda bežimo za kratek čas)

- ko pridemo zjutraj v pisarno, tudi če se je dan začel kot popolna polomija, se je potrebno vprašati, če se že zabavamo. Če se ne, se nekomu nasmehnite. Ali pa mu pomahajte. Ali pa mu pripravite najljubšo kavo/čaj. Verižna reakcija zagotovljena, lepši dan v službi pa tudi. :)

- ljudi v odhajanju ne kličimo nazaj, da se jim ne bo potrebno vračati. Verjetno odhajajo z razlogom. Lahko jim le zaželimo srečno pot ali pa lep konec tedna. :)

- z manj hrane in več vode, se počutim bolje. Ko dodam še malo teka, se bom počutila odlično.

- čiščenje hiše je terapija (kolikokrat sem to že povedala?). Energija, ki se ustvari potem, ko pospravimo, je prav pomirjujoča.

- meni ni potrebno stvari razlagati, kot da sem petletni otrok. Tako, kot bi povedali nekomu, ki ve zakaj gre, bo v redu. Če katerega dela ne bom razumela, bom sama prosila za razlago.

- v tem tednu sem ugotovila tudi, da mi gre pošteno na živce, ko me ljudje silijo k zdravniku. Z razlago, da mi hočejo dobro. Če hočete dobro mojim živcem, mi ne omenjajte tega, da moram k zdravniku. Sama vem kdaj je čas, da pokličem tja in zmigam rit. :)

- izbiranje novega prenosnika je nočna mora. Ko "tehnično" izbereš kar potrebuješ, je vse ostalo samo še izbiranje na podlagi videza. In ne, ne sliši se žensko, tudi moški radi vidijo, da so gadgeti videti lepo.

- sovražim, ko mi ljudje čez ramo ali pa od strani zijajo na ekran računalnika. Če sama ne zahtevam ali prosim, da pogledate tekst, sliko..., potem nimate nobene pravice tega početi.

- po dveh delovnih dneh ne veš več, da si bil na dopustu.

- želim si novega, še enega tatuja. Brez ugovarjanja. Brez negodovanja. Moje telo, moja koža, moja (nora) odločitev.

- "daleč od oči, daleč od srca" je prazna fraza. Če imaš nekaj/nekoga zares rad, je lahko svetlobna leta od oči, pa ne bo šlo/šel/-a iz srca kar tako.

- Karma... menda ne udari vseh, ker nimajo vsi te sreče, da bi jih.


Možgane preklapljam v weekend nastavitev in vam vsem skupaj želim... kar si želite sami. :)
Imejte se lepo in radi.

O ravnovesju. Med delom in zasebnim življenjem.

Opazujem ljudi, ki nikoli, ampak res nikoli nimajo časa. Nimajo časa, da bi se ustavili in ozrli. Nimajo časa, da bi v miru, brez hitenja, pojedli kosilo. Da bi se popoldan sprehodili, brez da bi se jim mudilo nekam
naprej. Ker je njihova služba kot zajedavec, ki se je prisesal na življenje. Verjamem, pridejo trenutki, obdobja, ko je enostavno vsega preveč in smo okupirani z vseh strani, vsi kar naprej nekaj hočejo od nas... Vendar, če je tako prav vsak dan, potem nekaj ni v redu. Ali je krivo naše upravljanje s časom. Ali pa služba, ki v vsakem primeru zahteva veliko preveč od nas. Ali pa smo krivi sami in naša nezmožnost uporabe ene preproste besede; NE.
V podjetju kjer sem delala, so nam na nek način skušali privzgojiti, da je potreben "work-life balance", torej pravo ravnovesje med delom in zasebnim življenjem. Seveda je ideja dobra, ampak se mi zdi, da je bila, vsaj tam kjer sem delala, nekoliko utopična. Ločevanje zasebnega in službenega življenja je nekaj, kar se mi zdi nujno potrebno. Usklajevanje časa tako, da se lahko, nepovezano s službo, ukvarjaš s svojimi najljubšimi stvarmi in ljudmi, prav tako.
Res je, da sama nisem na takšnem položaju, da bi se od mene zahtevala neprestana prisotnost v pisarni. Prav tako se lahko vsi deli delovnega procesa zgodijo brez mene, brez vsakršnega problema. Zato mogoče nisem prava oseba, da bi pisala o tem, kako si je potrebno vzeti prosti čas. In kako ni potrebno za vsako stvar prevzeti odgovornosti in si naložiti toliko dolžnosti, da na koncu ostajamo v službi do poznih večernih ur in zamujamo trenutke z ljudmi, ki so nam blizu.
Jaz rada delam. In ko je veliko dela, delam resno. Rada imam svoje odgovornosti in delo, ki ga lahko opravljam samostojno. Prav tako nimam nikakršnih težav z delom v skupini, kjer sem odvisna od drugih in drugi od mene, čeprav sem res bolj samostojen igralec. Ko pridejo obdobja, ko je dela ogromno, mi nikakor ne predstavlja nobenega problema ostajati v službi tudi do poznih ur, da le opravim in končam stvari, ki sem jih začela, tako kot je potrebno. Vendar, kljub temu, imam rada tudi svoj prosti čas. In od delodajalca pričakujem, da mi ga omogoča. Do danes so se ljudje kar nekako razvadili, da smo dosegljivi 24 ur na dan, vse dni v tednu. In nekateri tako očitno želijo živeti. In, ko se prvič oglasimo v poznih večernih urah, konec tedna na telefon, v zvezi s službenimi temami, takrat smo dali jasno sporočilo, da bomo z veseljem vedno in povsod dosegljivi. Jaz na žalost ne morem delovati tako. Z največjim veseljem se oglasim na službeni telefon pozno popoldne, ne bom pa se oglasila po deseti zvečer. Ni nobenega problema kakšne stvari narediti od doma, ampak ne bom pa od doma delala med dnevi, ko sem na bolniški ali na dopustu, ker to so dnevi, ki so z razlogom namenjeni počivanju.
S strahom, kaj bodo rekli delodajalci, se veliko posameznikov uklanja temu. Ampak se ne zavedajo, da svojo plačo zaslužijo s pridnim delom v delovnem času, med delovnimi dnevi in da si s tem pridnim delom zaslužijo tudi svoj prosti čas.
Je pa lepo, ker smo si ljudje tako zelo različni. Nekateri se z mano nikakor ne bi strinjali. Verjetno tisti, ki so se odločili za ekstremno, dolgoprogaško kariero. Spoštujem to. Jaz sama se bi (in sem v tem življenjskem obdobju se) odločila, da želim delati dobro, pustiti vtis, da sem odgovorna in da se ljudje lahko zanesejo name, vendar uživati življenje, potovati, loviti sončne žarke in valove, nedotaknjena zasnežena pobočja in, ko se mi zahoče, počivati. Delati svoj work-life balance.

Danes sem želela meni izjemno ljubi osebi sporočiti, da ji tovrstno ravnovesje ne gre od rok. Ne vem kako je bilo razumljeno, moj namen je bil sporočiti, da so okoli ljudje, ki jim je ta oseba draga toliko ali pa še bolj kot meni in da ne bodo večno čakali na svoje trenutke. Saj se lahko motim in imam samo jaz vtis, da dela preveč, pa v resnici niti ne, ampak verjetno se ne motim. In tolikšna količina opravkov in stresa pač nikakor ni dobra.
Medtem pa čas počasi stopa svojo koračnico naprej in odnaša s seboj trenutke, ko smo dovolj mladi in zdravi, da bi kam odpotovali, ko imamo dovolj energije, da bi tekli z otroci na popoldanske sprehode ali odšli s prijatelji na pivo in se iz srca in prav otroško razigrano nasmejali, da bi se usedli na ali v svoje najljubše prevozno sredstvo in se z glasbo v ušesih in vetrom v laseh odpeljali lovit skrivnosti in razglede. Ali pa se preprosto ugnezdili v objem tiste prave osebe, duše dvojčice (četudi v to ne verjamem) in vsaj za nekaj trenutkov odsanjali drugam. No, v vsakem primeru, čeprav je mogoče zvenelo kot naduto pametovanje nekoga, ki nima v službi nič početi, je bil moj namen dober in skrb popolnoma iskrena. Ni bil nasvet. Ni bilo zbadanje, da ni potrebno misliti, da se brez nas ne bo nič zgodilo. Ni bilo sebično zgražanje, da pa res ni potrebno toliko delati. Bila je opazka in izražanje skrbi. Kot naredi nekdo, ki te ima rad.


Če ste se odločili za resno kariero in živite svojo službo ali pa za to, da živite svoje sanje... ne pozabite, da nobena skrajnost ni dobra in priporočljiva. Tam nekje zunaj pa se odvija veliko stvari, ki bi jih bilo prav zares škoda zamuditi, ker ste prepričani, da se bo vse ustavilo, če vi malo izprežete. ;)


Vedno me na "zamujene" trenutke življenja spomni tale pesem

Podopustniška egoterapija

Vzela sem si malo dopusta. Iz prejšnjih objav je jasno, da zares. Pa tudi sicer, kar takole, malo tudi od pisanja. Ne zaradi pomanjkanja navdiha, ampak preprosto zato, ker si je od vseh stvari potrebno kdaj pa kdaj vzeti malo oddiha.
In če, prav na hitro, povzamem zadnja dva tedna, bi se povzetek glasil nekako takole;
rajsko, nepozabno, vredno, da se še kdaj vrnem, kristalno čisto in toplo morje, posebni in zanimivi ljudje, mir, tisto čisto pravo počivanje, odličen rum, čudoviti razgledi in prav osladno romantični sončni zahodi. Nekaj se je zgodilo na tem delu sveta, da sta se preprostost in lepota stresli, kot se zrela jabolka raztresejo po tleh, ko zapiha malo močnejši veter.

Seveda pa bo potrebno za lasten vtis o teh dveh čudovitih otočkih kar tja, ker, vsaj tako pravijo, imajo vsake oči svojega malarja. :)

Če vzamete s seboj koga prav posebnega, se bodo barve rastlin in morja in neba in peska bleščale še lepše in bolj intenzivno.






Dnevi so minili kot bi mignil in prišla sem nazaj. V realnost. V tisti enak vsakdanjik, ki me je gnal pred dopustom. In me bo verjetno še kar nekaj časa. Včasih si želimo, da bi bil naš vsakdanjik še dolgo takšen, saj to pomeni, da imamo službo in redno plačo in da si lahko privoščimo nekatere stvari takrat, ko si jih zaželimo. Vse res. In vse lepo in prav. Pa vendar... v petek, ko sem se zjutraj vozila v službo, me je malo dušilo. Kot bi me nekdo tako zares stiskal za vrat. Malo mi je šlo na jok. Nekoliko tudi zato, ker sem se še vedno počutila bolj slabo, malo pa tudi zato, ker sem videla enake prizore, kot sem jih gledala dva tedna prej, preden sem za čisto kratek trenutek pobegnila. Rjava železnica, ki jo je nekako pozabil čas tam med polji koruze in pšenice. Za mano se je po njej pripeljal vlak poln grafitov. In odbrzel naprej. In enake hiše, samo v malo bolj poletni preobleki, z vsemi rožami in vrtnimi garniturami. Še registrske številke vozil, ki jih zjutraj srečujem, so mi znane in vsak dan enake. Nekateri še niso šli na dopust.
In potem tista grda rumena tabla, ki označuje, da vstopam v prestolnico in smrdljivi tovornjaki pred menoj. Pa klavstrofobičen predor, ki sicer mojo pot v službo neizmerno skrajša. Luknje v cesti. Večna gradbišča, ki se v naši državi očitno nikoli ne spremenijo v kaj drugega kot pač... še malo večja gradbišča.
Vse to me je tako dušilo. Napad panike, mislim.

Vsaj nekaj pa se spreminja... ljudje okoli nas. Kar naprej prihajajo novi, ki si jih je potrebno zapomniti. In jih umestiti nekam v svoje življenje. Nekateri so v nekem neprestanem tranzitnem obdobju, tako, so in niso. Prihajajo in odhajajo. Jemljejo mesto in ga puščajo praznega. In tisti, ki so bili pa se izgubljajo. V nekih drugih ljudeh. Kdo bi jim zameril.
Vsaj to malo razbija dolgočasno rutino.

Ne vem, če sem že kdaj imela takšno podopustniško krizo. Če sem se že kdaj tako težko vrnila v ustaljeno kolesje. Videla sem že veliko sveta, moji oddihi in potovanja so (zahvaljujoč mojim najdražjim) vedno bili in so izjemni, toda na takšen način, kot sta mi srce vzela ta dva mala karibska koščka zemlje sredi morja... ne, to se mi pa še nikoli ni zgodilo.
Veselim se trenutka, ko bom pod tistim čudovito toplim soncem zopet zakopala prste v bel pesek. In morda, morda, bom naslednjič tam pustila še kakšen kos svojega srca.

Ljudje Barbadosa in premik na St. Lucio

Najbrž se vsem nam, ko nam kdo omeni Karibe, pred očmi narišejo bele peščene plaže, tisti čudovit odtenek svetlo modrega/zelenega morja, jadrnice in snobovski turisti v poletnih oblačilih, z opečeno kožo, ker so že prvi dan želeli čudovito zagorelo polt. No, če se vam ne, to je moja bila do nedavnega moja predstava o Karibih. Ampak nič več... Počitnice na Barbadosu so končane. Danes naju je 35 minutni let prestavil na St. Lucio, še enega izmed čudovitih otokov. Barbados je pustil sladek priokus v mojem spominu. Če za kje velja rek, da so največji zaklad države prav ljudje sami, velja za Barbados. Ljudje so naravnost čudoviti. Odprti. Nasmejani. Velikokrat te kdo ustavi na ulici, ker bi ti želel nekaj prodati, ampak niso agresivni. Ko prijazno odkloniš kar ponujajo, se bodo nasmejali in pristopili do naslednje potencialne stranke. Ali pa ti preprosto povedali, da ne nič ne stane, če samo pogledaš. So sproščeni. In imajo tisti neverjeten, prirojen občutek za ritem. Barbados je otok, kjer boste našli skoraj vse, kar si želite. Če bi poležavali ob hotelskem bazenu, brez kričanja otrok, to lahko storite. Če si želite bolj aktivnega dopusta, je tam veliko možnosti za različne športne aktivnosti. Res pa je, da pač ne boste izpolnili svoje želje po plezanju v hribe. Ker, Barbados je precej raven. Če ujamete pravi dan, je tudi surfanje lahko odlično. Za tiste, ki imajo raje dolge in malo bolj počasne valove. Do tistih, ki bi si želeli česa bolj razburljivega - Soup bowl zmore menda tudi to. O St. Lucii, razen tega, da je zelo zelen otok, ne morem povedati kaj dosti, saj sem prispela nakaj ur nazaj. Lahko pa povem, da sem najbrž dobila letalsko vozovnico za raj. Na mojo največjo žalost ni nepovratna.
Polna vtisov in spočita od karibskega sonca in morja, se oglasim še kdaj kasneje.

Do takrat pa, dragi moji, kot pravi Bob Marley, everything's gonna be alright. ;)

Potovanje od Ljubljane do Bridgetowna. Preko Londona.

Zdi se, kot bi bila že nekaj časa tu, pa sta minila šele dva dobra dneva. Saj ne, da se kakorkoli pritožujem, ampak se mi zdi zanimivo kako drugače dojemamo čas z malo jet leg-a. :) Torej, bilo je kar potovanje, v četrtek sva opravila prvi del poti, krajši del-do Londona. Ker sva morala tako ali tako menjati letališče in to v Londonu lahko pomeni nekaj ur, sva prespala tam. Z letališča do hotela z avtobusom. Celo večnost nam je vzelo in glede na to, da sem bila še v službi v četrtek in da sem imela doma še kar nekaj opravkov, je bila tista vožnja z letališča pravo malo mučenje. Potem pa še podzemna železnica. In cela gora stopnic. Torej, prihod v hotel je bilo nekaj najlepšega, kar se mi je v tistem dnevu zgodilo. Zjutraj pa - ponovi vse od začetka. S kovčkom in nahrbtnikom na vlak. Pa še na enega. Vendar so bili točni in hitri in sva pravi čas prispela na letališče. Od tam dalje pa... povsem druga zgodba. Prvič sem letela z Virgin Atlanticom. In prvi vtis so naredili nad mojimi pričakovanji. Nobene vrste za oddajo kovčkov (velja poudariti, da so bile vrste povsod okrog), izjemno prijazno osebje, letalo pa... Kako naj povem, navaden 747-400, ampak, ko ima letalo pravi bar ob vhodu, ste lahko prepričani, da bom še letela z njimi. No, nekako mi drugega niti ne preostane, saj moram priti tudi nazaj. Kakorkoli že, krajši postanek v Londonu me je spomnil, zakaj mi 10 in še neko malenkost let nazaj ni bil všeč. In mi še vedno ni. Mi je zelo žal, vendar pri vseh mestih, ki sem jih v življenju videla ima najmanj pristnosti in tiste prave duše. Je preveč... kraljevski. Torej, po mirnem in udobnem letu, veliko rdečega vina in vode ter 4 filmih, smo pristali na Barbadosu. V naprej sem se pripravila, da bo vroče in je. Soparno, ampak tukaj mi prav prija. Zvečer po prihodu, je bilo potrebno nekako premagati tisto utrujenost in telo prepričati, da ni še čas za spanje. Pa sva šla, kot pravi Lonely Planet, da je treba, v Oistins. Ko sva prišla tja, se je zabava šele razvijala in so ljudje počasi prihajali. Domačini. Potem pa tudi turisti. Vse je dišalo po hrani in pivu (Banks je lokalno pivo, ki je precej pitno). In ker so vsi jedli, sva tudi midva. Morske zadeve, ribe in rakce. Pa krompir. Jaz nimam pojma kaj sem naročila, na koncu je bilo super in glede na to, da sva na hrano čakala skoraj eno uro, ker je bila vrsta res dolga, tudi precej sveže. Zabava se je razvila malo po tem, ko sva končala z večerjo, ko so se pričeli vsi pozibavati ob ritmih karibske glase. Meni je bilo super, sem se tudi sama malo razmigala, dokler niso pričeli vrteti nekih modernih dance ritmov. Moja brca v zadnjo plat, da se odpravim spat. Ker me še kar preganja časovna razlika, sem bila v soboto budna že pred sedmo in sem nestrpno čakala surfanje ob devetih. Na Portugalskem spomladi sem dobila dobre osnove, ker sem imela super coach-a in surferje okoli sebe, ampak tole tukaj se nikakor ne more primerjati s Portugalsko. Oblačenje neoprena pri 14 stopinjah, ko te zaliva dež in te veter skoraj podre po tleh ima svoj čar. 30 stopinj in primerno topla, svetlo modra voda, kjer vidiš dno ima tudi svoj čar. Težko rečem kaj mi je bilo bolj všeč za sedaj, dejstvo pa je, da sem se tukaj počutila veliko bolj udobno. In mi je zato tudi veliko lažje šlo od rok in nog in pač vsega, kar sodeluje pri suranju. V glavnem, uživala sem, pa naj ima to kakšne posebne zveze s temperaturo in tem, da so dovolj kopalke... ne vem. Danes nas je malo preganjal dež. Je le tisto obdobje v letu. Manjša gneča v zameno za malo slabše vreme. Nekajkrat sem se skrila pod streho, enkrat za eno uro pobegnila v fitnes, Jan pa se je pred dežjem skrival kar pod vodo, saj se je odločil danes opraviti dva potopa. Popoldan je bilo zopet lepo in sva se, kot sva nasedla kita, valjala po vodi. Tako... kdo bi vedel kaj prinašajo prihodnji dnevu. Niti me zares ne zanima, ker bo prav vse v redu. Tako in takrat, kot mora biti.