Z vsakim dnem, ko se zjutraj zdani, mi malo in malo in še malo hrbtenico krivi.
Z vsakim vdihom sem dlje od tam. Vedno bolj v megli je tisto, kar sem verjela v jutrih, ko sem brezskrbno vstala in odšla.
Ne obračam se nazaj.
Ne iščem več.
Samo še čakam, da bo nekega jutra, z naslednjim vdihom na nekaj bolj svežega zadišalo in bo energija v zraku spet svobodna.
Včasih razočarajo ljudje, na katere si se opiral, na katere si sidral vso svojo bit.
Včasih tisti, ki jih sploh ne poznaš in, zanimivo, od njih nisi pričakoval ničesar.
In, ne glede na to, kako trdo se trudiš vzeti manj kot dajati, slej ko prej ugotoviš, da samo z dajanjem ne prideš nikamor in da več kot daješ, bolj z veseljem ti bodo vsi zatikali nože v hrbet in te, vedno ko se skloniš naprej, da bi pobral, kar je od tebe ostalo, vzamejo od zadaj. Tako, lepo.
Kakšne dni, ko misliš, da si se sestavil, pride par oči, ki te sesuje. Pride tista ena duša na svetu, ki te zmore dotolči tako, da se znova postavljaš na noge celo večnost. In takrat veš, da je verjetno še daleč tisti vdih svobodne energije. Vse dokler čutimo navezanost in vse dokler čutimo pripadnost družini in posameznikom in krajem in vonjem, vse do takrat ne bomo dosegli svojega zena.
Ker, ne glede na to, kako živimo sami, vedno bo tisti nekdo, ki bo svojo energijo prelil čez rob do te mere, da nas bo preplavila, če želimo ali ne.
To je ta zemeljska navezanost. En del bremena na naših ramah. En del tega, kar nas drži in dovoli pognati korenine, takrat, ko bi radi leteli.
