Je že res, da sem bila v popolni temi, kar se tiče navdiha za pisanje po temle (ne)občutljiven zidku, danes je pa tak čuden dan, nekaj čudnega se plazi po zraku... verjetno bodo krive vse te enke, ki nikakor ne morejo dobro vplivati na splošno energijo. Torej; čuden dan mi je vrnil tudi čudno željo po egoterapiji s pisanjem. Mogoče bo pa zaradi vse te želje, gonilne sile v meni, danes nastalo nekaj velikega. Mogoče le veliko sranje. :) Človek nikoli ne ve in v tem je čar vsega...

Od mojega zadnjega posta je preteklo že ogromno časa in vode in marsikaj se je že zpisalo v zgodovino v tem času. Ampak; končno sva zares preseljena. Kljub temu, da sedaj za potovanje do službe potrebujem dlje, kot sem nekaj let prej, ima najina selitev (za sedaj) še vedno veliko več pozitivnih kot negativnih strani. Ne bom o njih, da ne bi tisti redki bralci, ki zaidejo sem postali nevoščljivi. :)
Končno imam službo. Tisto resno, s plačo, omejenimi dnevi dopusta, regresom, delovnim časom... Vsem čez kar se ljudje navadno pritožujejo, jaz pa sem za sedaj popolnoma srečna. Ja, to je pač eden od občutkov, ki so logična posledica, če dobiš službo v času, ko vlada splošno prepričanje, da je potrebno varčevati, manjšati število delovnih mest in podobno. Kdo ve kako dolgo bom delala tako dober vtis, da me bodo še želeli/potrebovali tukaj, je treba sedaj uživati v tem. :))
Končno sem imela čas prebrati kakšno dobro knjigo. Takšno, ki ni povezana s kulturno antropologijo, ljudstvi tam nekje daleč, njihovimi iniciacijskimi obredi, ljudstvi tu blizu in njihovimi tabuji. Zadrtostjo. Bolezensko bojaznijo pred drugačnostjo. Pohlepom. Knjigo, ki mi je bila v tisti popolni, nepokvarjeni navdih za življenje. Verjetno zato, ker sem se pri večini občutkov lahko povezala z avtorjem in ga čutila. Čutila to, česar že lep čas nisem. Tisto mazohistično zadovoljstvo ob bolečini in popolno predanost sami sebi. Tisto lahkotnost, ko zmoreš. Olajšanje, ko ti uspe. In občutek zdravega, energije polnega telesa. Popolno nasprotje tega, kar čutim v tem trenutku...

In zgodile so se tudi stvari, ki jih nisem želela, pa se že tako zgodi v življenju, da pridejo oblaki, za katerimi težko čakaš sonce. In ko posije je še bolj svetlo, še lepše in še bolj navdihujoče kot kdajkoli prej.
Nekaj ljudi se je poslovilo za vedno, odšlo orat nebeške njive (če si malo sposodim v prevodu enega mojih najljubših) in prišel je čas za nekatere nove. Nov jok in smeh, nov nepopisan list, če sem nekoliko razsvetljensko navdahnjena.
Zgodilo se je tudi moje zapadanje v začaran krog negativizma, seveda v povezavi z mojo samopodobo. In vedno, ko se pojavi nov val, je veliko močnejši kot prejšnji. Občutki so veliko močnejši, razočaranje nad sabo (seveda ne na vseh področjih) veliko globje, dlje trajajoče, utrujenost bolj intenzivna in jeza nad samo seboj veliko bolj močna... ja, tema za kakšnega psihiatra. :) Še ta bi verjetno obupal nad menoj.
In da ne zapadam v ta obdobja razočaranosti in nemoči, iščem pozitivne stvari v drugih ljudeh in trenutkih. V takšnih, ko se mi kdo kar tako nasmehne, ko na cesti komu pustim prednost in mi pomaha, v spontanih trenutkih veselja, ob mojih najdražjih, ko se naslonim na mehko dlako zverinic in veselo mahajo z repom ter mi namenijo poljubček, v sprehodih,... Saj se da, če se hoče, vsaj tako pravijo. Verjetno potrebujem več gibanja, več pozitivnih ljudi okoli sebe in manj sedenja...

Ampak, kljub vsej psihični gnilobi, ki preži na svoj trenutek v mojih porah, drvim s polno paro naprej v življenje, delam, se trudim, ko mi zmanjka volje si vzamem kakšen prost trenutek in grem potem naprej.
Želim si kam na pot, ker sedaj je eden od tistih trenutkov, ko bi potrebovala kakšen dan na off - brez vse obveznosti, brez pritiska nad seboj, da moram nekaj storiti... kam daleč bi šla, kjer ne bo signala za mobilni telefon, Internetne povezave (čez dva dni bi najbrž klela in iskala najbližjo wi-fi točko), kjer bi bila samo midva. In ves čas na tem svetu, da bi počela kar želiva. Popolna svoboda. Za vsaj nekaj dni. Kje še obstaja takšen kraj na vsetu in kakšna je cena za to popolno svobodo, je pa drugo poglavje. :)

Uffff, pa pojdimo naprej v tale dan, v znamneju 1. :)

Junij in naprej

Zopet sem v tistem na pol živčnem pričakovanju. Več stvari se ima zgoditi v naslednjih nekaj tednih in vsaka od njih me navdaja s tistim otroškim navdušenjem. Kot na predvečer božiča (le da brez vonja cimeta, potice in kadila).
Poleg vseh teh lepih in me-bo-kar-razneslo-od-navdušenja stvari jih imam na žalost še veeeeeeliko, ki me niti ne navdušujejo tako zelo. Ob misli nanje me je groza že sedaj, ko se še sploh ne dogajajo, ko samo vem, da so nekje tam v prihodnosti.

Najprej selitev. Cel vikend (sončen za povrhu) smo porabili, da smo uredili okolico, pomili kopalnice, sobe, kuhinjo, tla... Ne samo nama, celi najini družini, je vikend minil kot bi mignil. In sedaj se sveti in diši in je pripravljeno na vso kramo, ki jo bova prinesla s seboj.
Selitev je najbolj primeren trenutek, da podarim, vržem v smeti ali pa prodam, stvari, ki jih ne potrebujem več in se tako znebim nekaj bremena.

Dopust. Še prej kot selitev. Končno. Saj vem, december niti ni tako daleč nazaj, takrat sem si vzela teden dni oddiha. Ampak smo v vmesnem času obrnili številke na koledarju, veliko sem že naredila... in je čas za letošnji dopust. Dva tedna čez lužo. Sicer že videno in poznano, pa vseeno. Vredno še ene priložnosti v drugem letnem času. Da si naberem moči za službene izzive, ki me čakajo prav kmalu po vrnitvi, za zadnje izdihljaje mojega študija, za diplomo.
Vsekakor bo zabavno. Bomo poskrbeli za to.

V vmesnem času bom držala pesti za brata in njegovo drago, da se jima vse izteče po načrtih in bomo lahko tudi njima pomagali pri selitvi. :)

Kljub temu, da sem večni pesimist in da me celo življenje spremlja strah pred tem, da bi se mi kaj zgodilo, se prav optimistično veselim novega obdobja najinega življenja. Ko bova imela svoj vrt, dovolj prostora... čas za naslednji korak v življenju-mogoče si omisliva psa. :)

O tistih črnih oblakih, ki visijo nad menoj, ne bom izgubljala besed. Nima smisla. Nočem, da že preden je zares potrebno, uničujejo trenutni potek dogodkov. :)

Dopust? Že?

Ta vikend me je pretreslo dejstvo, da je do začetka dopusta samo še dva tedna. Kar bi bilo v nekem drugem obdobju popolnoma razveseljivo, me danes preganja bolj kot kdajkoli. Časa za vse uredit imam čisto premalo, po finančni plati bi bilo prav tako bolje, če bi ostala doma in ne zapravljala... Ampak, tudi na dopust je potrebno iti. :) Je pa v vsem tem tudi resnica, da se po drugi strani izjemno veselim, ker bom šla za dva tedna stran od ustaljenih poti, ker bom videla svoje sorodnike, ker bom mogoče videla kaj novega (recimo tisto opevano goro, ki se je med mojim zadnjim obiskom skrivala v oblakih), ker bova skupaj preživljala čas, ki ga imava sedaj bolj malo... pač predvsem tega, da je to dopust. :)

Ko se vrneva pa sledi tisti največji premik letos; selitev v hišo. Se zelo veselim. Najino sedanje domovanje je sicer prav prijetno, ampak je okrog veliko preveč betona, skozi okno vidim sosedu v dnevno sobo, kar posledično verjetno pomeni, da tudi on nama. Hrup zaradi ljudi, ki se (očitno) učijo parkirati pod oknom je na trenutke neznosen, že sedaj nisem preveč velik oboževalec sosedovih otrok in niti sosedov, ker si izbirajo nemogoče ure za kuhanje, poslušanje glasne glasbe, zabijanje žebljev in podobno, predvsem pa nemogoča mesta za kajenje... argh.

Danes naj bi začeli z urejanjem vrta, ampak pri temle junijskem vremenu s krizo identitete (ker več kot očitno misli, da je aprilsko), nam bolj slabo kaže... potem pa sledi pospravljanje hiše. In podiranje zidu. In postavljanje novega... in potem končno en uradni vselitveni piknik. :) To bo še zabavno. :)

Čeprav sem v začetku leta obljubila, da si ne bom zadala prav nobenih zaobljub za 2011, sem si vseeno jih, nekje globoko v sebi. In sem danes več kot prepričana, da mi gre še kar dobro. :) Nov dom je v pripravi, z novim avtom se vozim že nekaj časa (in je že doživel krst, na žalost), nekaj kilometrov do 500 sem že odtekla, nekaj jih še bom, manjka mi samo še diploma... in potem sem izpolnila vse. Se sicer bojim, da bo šele v začetku 2012 ta slednja stvar, ampak... samo da bo. :)

Služba? Tudi bo, sem optimistična glede tega in se ne sekiram v tem trenutku. :))

In potem mine še en dan...

Dolgo časa že nisem ničesar napisala. Niti na tale zid tukaj, niti v svojo beležko. Ne ležijo mi rime zadnje čase in ne proza. Niti pisanje bloga. V bistvu pišem veliko le stvari, ki me ne zanimajo preveč; o oglaševanju, ki je tema o kateri nimam pojma in si niti ne želim polniti svoje glave s tem; o muzejih, ki me prav tako zanimajo samo kot obiskovalca, pa o folklori poklicnih skupin... In se vsekakor veselim, da bo to obdobje kmalu minilo. Najraje bi pričela delati križce čez številke na koledarju. In se veselila tistega, ko bom naredila zadnji križec.
Sicer pa ima letošnje leto neke čudne pospeške, ki ga poganjajo naprej v neverjetni hitrosti. Jaz pa stojim ob strani in nemočno gledam. Kljub temu, da je trenutno obdobje naporno, da sem naveličana pisanja in branja tekstov, ki me ne zanimajo zares, se mi dogajajo pomembne spremembe, ki se jih veselim... Služba mi še vedno predstavlja izziv in z veseljem pridem vsako jutro med tednom v pisarno in nimam težav s tem, da ostanem tam dokler je pač potrebno. V zasebnem življenju se mi dogajajo prijetne stvari, med drugim se veselim tudi dopusta, ki se s svetlobno hitrostjo bliža. In novih stvari, ki mi prihajajo nasproti. Začela sem razmišljati o stvareh, o katerih prej nisem nikoli želela in jih vidim z nekega drugega vidika. In po določenem številu let v zvezi sem še vedno zaljubljena. In ko včasih pomislim (čisto na skrivaj), da je mogoče minilo in da je vse skupaj samo še ljubezen, ga vidim kako si pred ogledalom potiho nekaj prepeva, medtem ko se zjutraj ureja in me cela jata metuljev v mojem trebuhu prepriča, da je kljub vsemu še vedno prisotna zaljubljenost. In hvaležna sem za to.
Potem pa je nekako vsak dan, kljub neprijetnostim, ki mi še vedno visijo nad glavo in mi najbrž še kakšnega pol leta bodo, nekoliko lepši.

Letos bo dopust malo poseben, ker se ne odpravljava sama. In kot zagrizena "solerja" kar se tiče dopustovanja in potovanja, se bova prilagajala starim staršem, ki bodo raziskovali neznano. In cenim njun pogum, saj nista več najmlajša, pa bosta vseeno odletela čez lužo in se dovolila zapeljati po krajih, ki jih še nista videla. En dokaz, da je človek vedno dovolj mlad, da lahko odkriva kaj se skriva za plankami našega malega, zelenega vrtička, ki mu pravimo država.

O stvareh, ki so me v zadnjem času žalostile ne bom izgubljala besed... kvazi sposobneži in samooklicana elita, ki smo ji zaupali vodenje je padla na celi črti in nič me ne navdaja z večjim obupom kot to, da tudi ob spremembi oblasti ne bo nič bolje. Očitno je okolje okuženo z nekim mutantskim virusom, saj na koncu vsi postanejo enaki; zombiji, ki napol živijo v nekem somraku, kjer ne obstajajo državljani, ki težko živijo, podjetja, ki propadajo... eh, pa sem rekla, da ne bom izgubljala besed. Sploh pa ne danes, ko mi je nogomet (ja, nogomet) polepšal večer. Ker je zmagal šport, ker je bil spopad Titanov; dobrih igralcev in dobrih trenerjev. Čeprav nisem navijačica Uniteda pa jim vsekakor priznavam odličnost, ki jo premorejo.

Počasi pa se izteka še en dan... se lahko nasmehnem in rečem, da je bil dober? Lahko se, samo vem, da je lahko vedno še boljši. In mogoče bo jutrišnji še veliko boljši. :)

Pa ne bo šlo brez načrtov za naprej

Od nekdaj se mi je zdel januar najbolj grozeč mesec v celem letu. Verjetno zato, ker smo takrat bolj kot ne potrošniško, finančno izčrpani, brez da bi vedeli kaj nas čaka v vseh mesecih, ki prihajajo za njim. Izčrpani smo od praznične evforije, nazdravljanja, družinskih (čeprav so ti zelo prijetni) in ostalih obiskov, zavijanja daril, prejemanja daril, ki nam včasih niti najmanj niso všeč... In potem je januarja kar naenkrat vsega tega konec. In potem kar ne vemo kaj bi sami s seboj in kako bomo naprej. No, mogoče. Ni pa nujno.
Kakor koli že, januar se mi je zdel vedno neskončno dolg in siv in utrujajoč.

Potem pa je prišlo letošnje leto in vsi načrti, ki si jih nekako nisem postavila povsem sama in včerajšnji pogled na koledar me je neznansko razveselil, saj sem ugotovila, da je med vsem načrtovanjem in iskanjem in računanjem, kako čim prej prihraniti čim več denarja, januar nekam izginil. Tako hitro.

OK, uspelo mi je torej preživeti najhujše. :) One off, eleven to go. In čeprav je bila nekako moja novoletna zaobljuba, da v tem letu ne bo nobenih zaobljub, samo smernice kamor bom šla, imam v tem trenutku koledar poln stvari, ki jih je bolj ali manj potrebno urediti v tem letu.... Še huje kot novoletne zaobljube, za katere je tako ali tako samo po sebi umevno, da jih ne bomo izpolnili. Načrti, to pa ne gre kar tako. Seveda, pa so nekateri med njimi prav prijetna opravila in se jih veselim:

-  avto (jeeej, sedaj je rezerviran in bo, če bo sreča mila, enkrat v naslednjih 10 dneh moj)
-  prihraniti nekaj denarja (težje, saj bo nekdo moral plačevati novo vozilo :))
-  izpiti, vaje in diploma (uffff, ja)
-  vzeti si več časa za ljudi, ki jim pravim prijatelji
-  izlet v ZDA 2011 (dva tedna konec junija, v prijetni družbi, bo zanimivo)
-  služba (kar je verjetno najtežje od vsega)
-  izpopolniti svoje pisanje, da bo bralcem prijetno in meni v užitek
-  pa še cel kup enih zadev...

Nič, potrebno bo zavihati rokave in prijeti za delo, I guess...

O nekem lepotcu...

Še vedno sem zakopana v iskanje primernega vozila na štirih kolesih. Naporno delo. Poleg tega, da te (po domače povedano) nategnejo na vsakem koraku, kjer te ujamejo nepripravljenega, je potrebno brati popolnoma vse čtivo v drobnem tisku, pregledati vse detajle in biti skrajno potrpežljiv.
Zabavna stran iskanja primernega jeklenega konjička, oziroma nekaj več konjev, je ta, da se lahko odpelješ na testno vožnjo. Tako si za kakšno uro predstavljam, da si lastim kup pločevine na kolesih in drvim po cestah. Predstavljam si, kako sem videti v avtu in potem čakam... da se zgodi tisti trenutek energije. Da preskoči tista iskrica. Da me udari avtomobilski kupid. Pa se do sedaj ni zgodilo še popolnoma nič. Očitno tudi pri vozilih velja enako pravilo kot pri moških, da je potrebno poljubiti (v tem primeru voziti) več žab, da najdeš svojega princa.
Pred nekaj leti, bi ugibala da pred približno štirimi ali petimi, sem s kotičkom očesa, v neki avtomobilski reviji, ujela lepotca, ki se je svetleč, s čudovitimi mišicami in dovolj konji, da bi ga vzela, ves svetleč bohotil na razstavnem odru. Podlegla sem njegovim čarom in od takrat dalje sanjala o njem. Z lahkoto sem si predstavljala kako se med vikendom peljeva na izlet, kako se vsako jutro skupaj odpeljeva v službo in popoldne proti domu. Ehhh ja, čista ljubezen.
No, ampak lepotec mi je bil nedosegljiv in resnici na ljubo, še danes mi je. Danes je nekoliko prenovljen, z novim sprednjim delom in zadkom, pa vendar zelo podoben svojemu bratu izpred nekaj let.
Pred kratkim sem izvedela, da nekdo prodaja svojega, 3 leta starega, z ne preveč kilometri. Prav takšnega kot sem ga želela. Ravno prav obdarjen za moje potrebe. In sem se dogovorila za zmenek, pa tudi zapeljal me je. In ko sem, z nasmehom na ustih, udobno "drvela" po obvoznici, sem vedela, da je to to. Tista energija, ki se jo iskala. Mogoče mi je celo dosegljiv. Ni ravno prave barve, ampak pravijo, da se na barve ne smemo ozirati. Še vedno sva skoraj tako daleč kot sva si bila ob tistem prvem pogledu nanj, pa vendar se mi zdi, da sva si usojena (če se njegov trenutni lastnik odloči za prodajo).

Pa naj še kdo reče, da iskanje primernega vozila zase ni čista "erotika". :))

2011

No, pa se je obrnilo še eno leto.
Sovražim postavljanje novoletnih zaobljub, ker se jih tako ali tako ne držim. In zato si tudi za to leto nisem postavila nekih posebnih zapovedi, obljub, prepovedi ali česar koli kar lahko človek ne izpolni, prekrši in podobno.
Sem si pa izbrala nekaj "DOs in DON'Ts", ki bi jim bilo priporočljivo slediti v letu 2011. Če ne, pa tudi nič narobe...

1. Čas, ki ga posvečam razmišljanju o poroki, poročnih oblekah, načrtovanju in čakanju na to, je izgubljen. Razmišljanje o tej temi je DON'T za to leto. :)


 2. Nič več neprestanega nihanja razpoloženja. Veliko je k temu pripomogla nedavna sprememba, ki je bila sicer mali korak, ampak je pomenila veliko. Sicer pa se bom držala reka, da bo že bolje, če ne z leti pa s tableti. :) Nihanja razpoloženj so iz mode in popolnoma DON'T.

3. Šport, v vseh možnih oblikah in ob vsakem času. Ker veliko pripomore tudi k točki 2. Ker dobro vpliva na kardiovaskularni sistem. Ker se potem ne sekiram koliko sem pojedla. Ker imam boljšo odpornost. Ker sem videti lepše. No, kakor koli že, DO za šport. :)

4. Če človek kam gre si širi obzorja, če si širi obzorja ni zaplankan, če ni zaplankan ga zanimajo stvari, če ga zanimajo stvari odkriva... in tako dalje, dokler ne pridemo do DC-jeve Live Curious. :) In zato je potrebno potovati. Če ne kam daleč, ker velikokrat nimamo denarja, družbe, volje, časa, še enkrat denarja... pa je tudi v naši mali državi dovolj lepot, ki čakajo, da jih odkrijemo. Torej, destinacije za 2011 so izbrane. Tiste, ki jim ne uspe dobiti priložnosti v letošnjem letu, pa kdaj drugič. :) DO za potovanja.

5. Diploma... brez dodatnih komentarjev. Predvsem zato ker me preganja že v sanjah in nekoliko tudi zato, ker sem stara že več kot dovolj in je čas. DO za diplomo.

6. Služba. Po možnosti prav takšna kot sedaj, lahko tudi kakšna druga. Predvsem pa takšna, kjer bom zadovoljna. Še en DO za službo.

7. Bolečina zadnjih treh mesecev... avto. :) Želja, da se prav odločim, da naberem koristne ideje in da najdem takšno vozilo, ki mi bo ustrezalo. Tako meni kot mojemu finančnemu stanju. En velik DO za nov avto.

8. Čokolada in piškoti in čokoladni piškoti ter čokoladni bonboni (še dobro, da ne maram čokolanega sladoleda in da mi tudi čokoladne torte niso preveč pri srcu)... vse kar je čokoladno. Ogromen DON'T. Bi se jim raje izognila v velikem loku. Če se bo dalo, pretiravati pa tudi ne gre. :)

9. Police s knjigami so polne, na knjigah pa se nabira prah, kar me žalosti veliko bolj kot kar koli drugega trenutno. DO za vse knjige, ki na mojih policah čakajo na svojo priložnost. Ena za drugo.

10. Življenje je kratko, nikoli ne veš kdaj te bo zadelo (nisem pesimist, ampak realist). Zato bom en velik DO zapisala še pri preživljanju časa z družino; doma, na prostem, ob igrah, na koncertih, na piknikih, ob večerjah, takrat ko so slabe volje ali pa dobre, takrat ko jim gre kaj narobe in takrat ko je vse v najlepšem redu. S tistimi najbližjimi in tistimi priseljenimi, priženjenimi, posvojenimi in tako dalje.

Verjetno se bo med letom našlo še kaj. Kakor koli že, veselim se teh 12 mesecev, ki ležijo pred mano in iz katerih imam priložnost narediti kaj posebnega. Ali pa popolnoma nič. :) Predvsem pa se veselim tega, da ne vem kaj me čaka na poti, kje bom ob takem času drugo leto, kdo bo ob meni, kaj bom in kaj bodo drugi.

Let the journey begin!