Vsak, ki potuje in raziskuje najde kje na svetu kotiček, kjer se počuti kot doma. Nekateri na bolj odročnih krajih, spet drugi na tistih najbolj obljudenih. Ker sem že pisala o Portugalski, ki ima v mojem srcu prav posebno mesto in ker sem že lansko leto po dopustu napisala, da sem del sebe pustila na tistem malem delu zemlje sredi morja kjer sem bila, se ne bom ponavljala. Ampak mislim, da letos sem ostala tam. Mentalno. Ker se mi zdi, kot da sem domov samo prišla čakat, kdaj bom šla nazaj. In opravit vse tiste nadležne stvari, ki jih moram, samo zato, da lahko (finančno) preživim. Saj ne pravim, obožujem naš dom, moja dva (enega dvonožnega in enega štirinožnega) fanta, družino in naše skupne trenutke, ampak sicer se pa počutim tukaj kot tujec. Tujec navadam in običajem, ki jih prakticiram velikokrat zgolj zato, da ustrežem. Tujec splošno razširjenim prepričanjem in stanju duha. Ne, ne poveličujem se nad vse to, ampak enostavno večine svojih sodržavljanov ne razumem. In se zato velikokrat raje distanciram od raznih pogovorov, ker bi lahko samo izbruhnila. Ne razumem vsega tega hitenja, norenja in spravljanja ljudi v stanje stresa, samo zato, ker sam nisi sposoben nečesa narediti kot bi bilo potrebno. Ne razumem vse te nevoščljivosti in neodobravanja in spraševanj od kje komu denar za nekaj. Če bi se več brigali zase in delali na sebi in če bi bili bolj srečni s tem, kar imamo za zaprtimi vrati svojega doma, bi bili tudi kot narod bolj srečni. Verjemite, da dobro vem o čem govorim.
Malo sem zatavala... :) Ja, vrnila sva se. In jaz sem se vrnila srečna, zelo srečna. In trudim se, da te sreče še nekaj časa ne bo uničilo dejstvo, da sem nazaj v tistih razmajanih tirnicah, ki jih zmorem že miže. Chantal nam je prizanesla in čudovita pokrajina St. Lucie je ostala nepoškodovana in nedotaknjena in naslednje jutro je bilo, kot da nevihta sploh ne bi bila niti blizu. Čudovitega Barbadosa in njegovih neverjetnih, nasmejanih ljudi pa ni v enem letu nič spremenilo. In to me je neizmerno osrečilo.
Na splošno je bil dvotedenski pobeg od vsakdanjika letos osrečujoč kolikor je le lahko bil in hvaležna sem, da sem to delila s človekom, ki mi potrpežljivo in ustrežljivo in tako zelo nesebično stoji ob strani že kar nekaj let.
Malo sem čisto druga jaz. In vredno je bilo spregledati. :)
Začelo se je. Okrog 5:30 zjutraj je pričel močneje padati dež. Sicer težko rečem, da kaj močneje, kot pada pri nas. Z vmesnimi nalivi, s kapljami, ki bi te najbrž ubile, če bi stopil ven.
Včeraj zvečer so nam prinesli še neke izjemno močne LED svetilke in pospravili še vse ostale predmete, ki bi jih utegnil veter premetavati sem in tja. Zajtrk je odpovedan. Je treba iz hiše priti do lobby-a, ampak je vmes preveč ovir v takšem vremenu. Ob šestih zvečer so sklicali sestanek, kjer so vsem naročili, da danes ne smemo iz svojih hišic. Nevihta naj bi se premikala zelo hitro, predvidevajo, da naj bi se do popoldan že premaknila naprej. Do takrat ne smemo ven. Zaradi lastne varnosti. Tudi osebje je ostalo v svojih prostorih, čeprav se mi zdi, da so pred približno pol ure naredili še en obhod, saj se je slišalo glasno govorjenje in brnenje avta. Včeraj so cel dan obrezovali veje in pripravljali opore za drevesa in grmovja. Danes so po vsej verjetnosti preverjali, če je vse kot mora biti. Škoda bi bilo, da se kaj polomi, rastje tukaj je res čudovito.
Torej, danes ostajamo v sobah. Dokler ne bodo odgovorni dobili uradnih navodil, da je varno in da gremo lahko ven. Takrat nam bodo prišli povedat.
To naj bi se, po trenutnih napovedih, zgodilo enkrat v popoldanskih urah. Čez približno tri ure, to je okrog 11. ure dopoldan, naj bi se premaknila nevihta do nas. Če bo nadaljevala po poti, po kateri se giblje trenutno, bo njeno središče na morju med Martinique-om in St. Lucio. V vsakem primeru pa nekje blizu.
Še vedno, kot sem pisala že včeraj, ni nikjer zaznati nobene panike. Razen navodil kako ravnati, se zdi, da gre samo za rutino. Do novembra bo verjetno še kakšna nevihta, obdobje je pač takšno. Na letalu sem sedela poleg gospe, ki živi na St. Lucii in se je vračala domov iz Londona. V pogovoru o vremenu, je dejala, da še dobro, da bo dež, saj je bila v začetku leta takšna suša, da so imeli težave s pomanjkanjem vode. Sploh pa, otok je znan po tem, da je zelo zelen, kako pa naj bo takšen brez dežja, je še pripomnila. In seveda se strinjam.
Zame je tole another day in paradise. Za pravo izkušnjo tega koščka sveta, je potrebno doživeti tudi kakšen tak dan, ne le modrega neba, s sem in tja kakšnim puhastim oblakom. Bo danes pač čas za počivanje. Ne bom trdila, da me čisto nič ne skrbi, ampak tudi doma imamo precej močne nalive, veter, ki ruva drevesa in podobne vremenske nevšečnosti... Tako da, držimo se napotkov in ostajamo, za sedaj, v postelji. S knjigo. Internetno povezavo, dokler pač bo. In, očitno, obilico časa. :)
Še nikoli nisem doživela tropske nevihte. In tudi upam, da je ne bom. Čeprav se napoveduje. In prihaja. Čuden občutek je, ko na radarju vidiš, da se bliža nekaj ogromnega, s premerom do 200 km, pa nimaš niti najmanjšega vpliva na to. Izdana so bila opozorila za Saint Lucio, Martinique, Guadeloupe in Barbados. In potem so opozorilo še nekoliko razširili. Ker nikoli ne veš, zadeva pridobiva na hitrosti, se giblje v nepredvidljivih smereh... Bolje pretirano opozarjati ljudi, kot da bi nam bilo pozneje žal. Do stopnje orkana naj se tukaj nad nami še ne bi razvilo, ampak, kot že rečeno, nikoli ne veš. Sploh pa napovedujejo slabenje vetrov v naslednjih dneh. Trenutna hitrost s katero se giblje v smeri zahoda (potuje iz JV-V, nekje 800 km od Barbadosa) je največ nekje okrog 70 km/h.
Danes približevanje tropske nevihte napoveduje malo vetra, ki v lažjih sunkih piha že od jutra. Močni nalivi v zgodnjih jutranjih urah, kar pa je normalno za ta letni čas, saj se obdobju v katerem smo, ne reče kar tako "hurricane season". Oblačno vreme, z vmesnimi sončnimi obdobji. Za sedaj nič kaj drugače kot lansko leto.
V času, ko sem se privlekla s plaže in na verandi brala knjigo, je potrkala gospa, ki skrbi za čistočo v najini hišici, prinesla je košaro. V primeru orkana, je dejala. Ker me je zanimalo kaj so nama prinesli, sem skozi prozorno folijo, s katero je pokrita košara, pokukala kaj po njihovem mnenju potrebujemo. Lepo zložen WC papir, sveže brisače in dodaten sladkor, mi najbrž ne bodo rešili življenja, v primeru, da se Chantal (ja, ime ima pa nežno in simpatično) razdivja, bodo pa najbrž rešili dan, če se sproži kakšen zemeljski plaz in osebje ne bo uspelo do časa priti na delovno mesto.
Torej, bomo videli. Nihče tukaj ne dela kakšne posebne panike. Umaknili so sicer viseče mreže z vseh verand in pospravili blazine z ležalnikov, odstranili so tudi senčnike, tako na obali kot pri bazenu. Vse stvari, ki bi jih že malo močnejši veter odnesel. Normalno.
Tudi jaz, ki sem rojena za paničarit, tokrat predvsem uživam v današnjem dnevu. Moja edina skrb je, da ne bi bilo preveč močnih vetrov, saj je za hišo drevo, ki ga utegne kakšen sunek podreti in to, da bi kuhar jutri vseeno uspel priti v službo. Ne glede na vreme.
In ne, nimam slabega občutka. Mislim, da jo bomo dobro odnesli. :)
Če vremenska napoved ne odnese s seboj internetne povezave, se oglasim, ko bo Chantal bližje.
Bukowski. Moje mnenje sem že podala nekoč. Ne bom še enkrat razpredala tega love-hate odnosa do njegovega pisanja. Vsa realnost v besedah me včasih tako potre, da ga odložim, z mislijo, da je za vedno. Pa mu, ob naslednji prav naravnani energiji, spet dovolim, da me malo osvoji.
Tako je.
Kot, ko se odločim, da so stvari in ljudje daleč od oči tudi daleč od srca. Ker tako pravijo. In, ker čisto zares tega ne verjamem. Ker ne more biti daleč od srca, če je v srcu. Pa je lahko prav zares daleč od oči. Vztrajam nekaj časa, pa potem ugotovim, da imam prav jaz. Tisto, kar je v srcu je tam z razlogom. Ker to ljubimo.
Skupaj z zadnjo večerjo zažgane sanje
si zavija v folijo in pospravlja v plastične posode,
tako naj bi ostale sveže dlje.
Zmrznjene nekje na dnu
obrabljene biti, bi trajale skoraj neskončno,
če jih ne bi prej pojedel ego,
poteptale noge mimo hiteče družbe
ali pa bi jih pojedla sama,
ko bo najbolj lačna sprememb.
Še najbolj verjetno je, da bodo zgnile.
Od čakanja na pravi trenutek.
Konec je. In zadnji čas je bil, da je konec. Neprestanega norenja in pritiska in ogromne količine dela, kateremu nekaj časa sploh ni bilo videti konca. Prelaganja in čakanja na druge.
Pridejo takšna obdobja in z njimi trenutki, ko se ti zdi, da nihče ne ceni tega kar narediš, tega da se trudiš in ob nemogočih urah sediš v pisarni za računalnikom, z mislimi 100 odstotno pri delu, čeprav bi jih že zdavnaj najraje poslal nekam daleč... daleč stran. Pridejo tudi trenutki, ko bi najraje vse skupaj pustil in šel tudi sam nekam daleč stran. Od vsega in vseh.
Kar prinesejo dnevi za tako natrpanim obdobjem je pa navadno popolna otopelost in nezmožnost za kakšne resne podvige. In želja, da bi se vse, v kar si vlagal vso svojo energijo, obrestovalo.
Mene med takšnimi intenzivnimi delovnimi obdobji moti predvsem to, da mi manjka kreativnosti. Ne morem pisat, ker se izčrpam do onemoglosti. Velikokrat mi zmanjka časa za igranje s fotoaparatom, o raznih do-it-yourself projektih, ki visijo v zraku in čakajo priložnost, pa sploh ne bom izgubljala besed. Ker še vedno vztrajno čakajo.
Enega sem uspela izpolniti v soboto, ker me je že resno jezila blazina v omari in kos blaga v drugi. Čas je bil, da se srečata. Terapevtski učinek sedenja na terasi, s šivanko in nitjo v roki, je neverjeten. Moj mali projekt pa je skoraj uspel, saj sem v ključnem trenutku ugotovila, da mi gumbnice še vedno ne ležijo in zato pač prepovedujem pogled nanje. Sploh se pa glavo naslanja na tisto stran, kjer ni gumbov, kajne? :)
In v nedeljo sem uspela malo vaditi pletenje. Vzorce. Takšne in drugačne. Še vedno znam. Ne bolje kot sem. Veliko slabše pa tudi ne.
Kakorkoli, malo pa so se stvari vseeno premaknile na bolje. Na lažje, predvsem. Za sedaj.
Obdobje posttravmatskega stresa, kot s sposojenim izrazom pravim tem padcem energije, adrenalina in splošnega pogona, ter rahli prestrašenosti kaj bo sledilo, je tudi obdobje, ko se mi prične v glavi ponavadi dogajati marsikaj. Vse, za kar nisem imela časa, da bi premislila, predelala in se odločila, se zmeša v eno neskončno razmišljanje o vsem kaj je šlo kje narobe, česa ne bi smela in kaj bi morala... Ne glede na to, kako se mi zdi vse skupaj popolnoma brezveze in izguba časa, se kar ne morem odločiti, da bi prenehala s takšnimi miselnimi samomori. Kam od tu naprej? Česa vsega me je strah? Kako preprečiti stvari, na katere nimam vpliva? Kako preprečiti slabe stvari, ki bi se nekoč, nekje utegnile zgoditi komu, ki je na mojem seznamu najljubši ljudi? Ja, tako je. Zadeve, ki se še niso zgodile, ki niti ni nujno, da se bodo zgodile. Brezveze. Neučinkovito.
In za konec še tista večna in nadležna vprašanja - sem se rodila prepozno ali le prišla mimo prepozno? Kako mi je lahko namenjeno to obdobje, če se ne počutim tukaj in sedaj? Kako je lahko to moja zgodba, če se mi vedno znova zdi, da se nekdo igra z besedilom in prireja scenarij kakor se mu zazdi? Se kdaj končajo? Meni se zdi, da ko se ravno sprijaznim z dejstvom, da je to pač to - ustvarjaj in igraj s tem kar imaš in ne razmišljaj preveč - se še bolj počutim od nekje drugje. Kot da me nihče ne razume. Ne mene, ne moje ideje, da sigurno ne more biti kar tako, da smo samo postavljeni nekam in nimamo na nobeno stvar vpliva.
Eh, potrebujem odklop. Stran od vsega in vseh. Predvsem pa od lastnih misli in ubijanja z njimi. Z vsemi mojimi OCD obredi in takšnimi vprašanji je z mano nemogoče. In vsak dan je huje. Ker se mi zdi, da vsaj moje male rituale lahko nadzorujem in s tem posledično svoje življenje.
Zvenim noro?
Pomislite kaj vse vi čez dan opravite v slogu obredov, da bi nekaj preprečili. Daljši koraki, da ne bi stopili na črto tudi niso naključje. In v vseh nas je malo Melvina Udall-a, kajne? :)
Ja, končno je konec. :) Zdaj je pa čas za vrnitev nazaj v življenje...
