Razen krajšega postanka v Parizu v zadnjem decembru, je minilo že kar nekaj časa od kakšnega poleta kam. Z namenom, da vidiva in doživiva kaj novega in da pustiva odtise kje, kjer jih prej še nisva.
Jaz sem rada doma. Kadar je hiša pospravljena, prezračena, kadar so vse male drobnarije na svojem mestu. Takrat me je še veliko težje prepričati, da bi kam šla. Ker je lepo, udobno in ker je tam vse kar potrebujem. Vendar vseeno, vsaj enkrat na leto se moram malo peljati z letalom. Nekam malo dlje, kamor ne morem z avtom kar tako. Tako, da lahko na zemljevid okusov, ki jih imajo mesta, dodam novega in na paleto vonjev ulic in krajev pripnem nek nov, drugačen vonj. Spomnim se soparnega, z začimbami pomešanega vonja Singapurja, ko sem z velikim pričakovanjem vdihnila vse kar se je dalo. In spomnim se vonja dežja na skalah, ko sem se vzpenjala na Kinabalu. Vonja večerje na haciendi v Ekvadorju. Vonja sveže pripravljenih palačink nekje na pol poti med Portlandom in Astorio. Včasih, ko sem sredi dnevnih opravkov na popolnoma brezvezen in natrpan dan, me kakšen podoben vonj malo odnese. Ker vse spomine shranjujem v vonje in okuse. Moje magdalenice. Nekako.
On je malo drugačen kot jaz. Večkrat na leto bi šel. Ko se vrneva domov, že razmišlja o novih krajih, o novih potovanjih. On težje diha, ko nima letalske karte v žepu. Pa čeprav jo ima večkrat kot jaz in se, medtem, ko jaz uživam v pospravljeni hiši, potepa po mestih, ki jih skupaj še nisva prehodila. Nikakor ne zna umiriti tempa, ki se ga je navadil v letih preden sva se spoznala. Tudi potem, na začetku najine zveze, sva skupaj potovala veliko več kot sedaj. Jaz si ne morem privoščiti dolgih odsotnosti. On se med zimsko sezono osredotoča na druge stvari.
Pred kratkim sva se pogovarjala o novem potovanju. Upala sem, da bo prišlo čim prej na vrsto, ker nujno potrebujem spremembo okolja. Sita sem ljudi, ki jih gledam vsak dan, sita stvari, ki jih počnem. Pa tudi obratno verjetno velja. Pa vendar, tokrat bi šla na drugo stran ekvatorja, malo bolj južno kot sva bila do sedaj, kar pa naju omeji na drugo polovico leta. Kar je še daleč. Zelo daleč, če merim čas do dopusta po svojem počutju (sploh danes). Potem pa me je prešinil okus in vonj še enega čudovitega kotička in takrat sem vedela, da je morda dovolj kakšen kraj, ki ga že poznava, kjer so najini odtisi že dobro zarisani. Kjer so ljudje, ob katerih je težko biti slabe volje. In valovi. In toplo morje. Pa tiste radovedne želve, ki te pridejo pogledat od blizu, ko čakaš na naslednji val.
Tisti metuljčki v trebuhu, ki se dvignejo ob ideji, da bova kmalu v kovčke nabasala potrebščine za dva ali tri tedne in šla, so premočni, da bi se jim uprla. Poleg tega sva midva, kot sva na potovanjih, veliko znosnejša kot midva, ki sva doma, vsak v svoji rutini dneva. Če sva dobra skupaj doma, sva na potovanjih nepremagljiva.
Kljub ideji, da bi morda, le morda počasi ustavila konje, mi je popolnoma jasno, da bo on vedno težje dihal brez nove letalske vozovnice v žepu in da bom jaz, tudi v super pospravljeni hiši, postajala vedno bolj nesrečna, če ne bom teh potovalnih metuljev prebudila vsaj enkrat na leto. In ne, pot na obalo sosednje države mi jih ne prebudi, čeprav je tudi tam prijetno. Potrebujem soparna mesta Azije, visoke valove Pacifika, čeprav mi je od njih slabo. Potrebujem ritem Karibov in nasmejane ljudi Andov. Midva jih potrebujeva. Ker to pač sva.
