Stvari niso tako črno bele kot se zdi. Če dobro pogledate, boste med njimi našli vsaj še kakšen odtenek sive, ki morda malo vleče še na kakšno drugo barvo. Odvisno s kakšnim razpoloženjem gledaš na svet. Včasih je lahko tudi vse samo črno.
In takrat, ko je vse črno, moramo vedeti, da je nekje nekdo, ki ga bomo poklicali in bo znal za nas narisati črto še kakšne druge barve. In bo vse skupaj takoj malo lepše.
Na žalost nas brezbarvnost in črnina posrkata preveč globoko, da bi si sploh želeli ven. Ker so takšna razpoloženja zelo specifična in se pretvarjajo, da so vse kar še obstaja. Prevzemajo oblike veličastnosti do te mere, da so videti kot ogromna brezna brez dna. In nikoli se ne zgodijo kar tako, naenkrat. Vedno dolgo časa kopljejo temelje, jih utrjujejo in potem gradijo na njih tako visoko, da nobena sila ne bo več prestregla padca. Ko na vrh postavimo samo en, čisto peresno lahek kamenček, je teža vsega kar nosijo pod seboj prevelika. In takrat se vse podre. Od tam dalje je, kot vemo, potrebno na novo graditi. Ne na enaki osnovi, ampak izkopati vse do temeljev teh občutkov, se poglobiti do tam, kjer bomo našli razlog za padec in pričeti znova. Počasi, vztrajno, z veliko volje. Pa vendar lahko na novo utrjenih temeljih in z izkopanim vzrokom padca gradimo še višje. In še močneje.
Jaz nisem (še) nikoli padla tako močno. Ker sem ena tistih, ki vztrajno kar naprej gradimo in podiramo, sproti popravljamo in se znebimo slabega gradbenega materiala takrat, ko je čas. In ne bom nikakor trdila, da je to povsem prava pot in da se mi kakšen padec ne more zgoditi, ne, ne. To bi bilo povsem nezrelo. Je pa verjetnost manjša.
Prazniki se bližajo. Vsi vemo, da se depresija tistih, ki so tako ali drugače sami, povečuje z veseljem in pričakovanjem vseh, ki jim nič ne manjka. Na žalost smo ljudje premalo pozorni na znake, jih ne jemljemo dovolj resno ali pa se zanje ne zmenimo. Včasih preprosto niso dovolj jasni, da bi jih razbrali. In z mislijo na vse, ki so samo tisti zadnji kamenček stran od zrušenja, se sprašujem koliko bi jih preprečili, če bi;
... se večkrat komu nasmehnili? Tudi neznancem, ki sicer hitimo mimo njih in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Ja, ljudje bodo mislili, da smo nori ali pa, da smo zjutraj vzeli kakšno tableto preveč, pa vseeno. Dan bi bil prav gotovo lepši.
... večkrat komu jasno dali vedeti, da smo tam, če nas potrebuje? Da se lahko nasloni na našo ramo, da ga bomo potrepljali, ko bo to potreboval, potisnili naprej ali pa zadržali pred padcem.
... preživeli več kakovostnega časa z ljudmi in se zares pogovarjali?
... iskreno in na glas povedali kaj si mislimo o ljudeh in odnosih? Ker, seveda to ni nekaj v kar bi se vmešavali? Ali pač? Če vidite, da je nekdo prijatelj nekomu samo, ko se lahko brezplačno zabava, ko dobi nekaj česar sam ne zna pridobiti ali narediti, samo kadar je vse lepo in prijetno, boste kar tiho? Ko boste gledali ljudi v prijateljskih, delovnih in ostalih razmerjih, ki niso v korist nikomur, boste tiho? Jaz ne bom več. Vsem pravilom nevmešavanja navkljub. Pa tudi, če se kdaj komu zamerim zares.
... bili bolj sočutni in naklonjeni? Ne do mere, ko zapostavljaš samega sebe in sploh ne do mere, ko bi ljudje to pričeli s pridom izkoriščati. Le malo bolj kot smo. Ravno tisti kanček več, ki sta nam ga
vzela hitenje in instat življenje.
Najbrž ne bomo preprečili zlomov. Morda jih bomo le preložili. Za malo. Za dlje. Do takrat, ko bo rešitev težav na dlani.
Nisem se pomehkužila, ampak resno; ja, prižgali bomo lučke in okrasili izložbe in okrasili jelke doma in okrog hiš napeljali neke svetleče zadeve, da bo vse skupaj videti kot slaba kopija Las Vegasa, dobili bomo darila v svetlečih škatlah in takšna tudi sami podarjali in se družili na zabavah, ki stanejo veliko preveč... December je pač čas kiča in blišča in daril in to sprejemam, ker pač živimo v dobi, ko je globalizacija neizogibna in navade hitro pobiramo od povsod, kapitalizem je svoje dodal že davno tega. Tako pač živimo. Vendar pa zaradi tega ni potrebno, da postajamo premalo pozorni in veliko preveč prozorni. Ob okraševanju in zavijanju daril, okrasimo malo tudi sebe. Z nasmehom nekomu. S prijazno besedo. S spodbudno besedo.
Kar tako, ker nas nič ne stane.
In zato, da ne bo vse tako črno-belo-sivo. Da bomo tem dodali še druge barve.
