Konec leta je tudi idealen čas za obujanje spominov na trenutke v letu, ki mineva in kakor koli že klišejsko se sliši, tudi sama sem pripravila pregled svojega leta. Ugotavljam, da je bilo dobrih trenutkov več kot slabih, čeprav se sedaj v zadnjih dneh počutim povsem prazno. Še eno uspešno leto, jaz pa sem glede tega povsem ravnodušna. Torej, takole nekako je bilo videti moje leto 2010...
Januar se je pričel toplo in sončno, z vonjem po vetru in okusu po puščavskem pesku, priložnostih ter premagovanju samega sebe. Jutro 1.1.2010 me je zbudilo v Dubaju...
Potem pa sem se vrnila nazaj v siv, deževen, hladen vsakdanjik... in tako so minili januar, februar in marec. April je poseben mesec, saj mi zadnjih nekaj let prinese prav poseben dan, ki ga preživiva v Novi Gorici. :) In tudi tokrat sva ga. Moja "gamblerska" stran je tako dobila svoje zadoščenje, midva pa sva na koledarju obrnila še en list.
Konec aprila naju je cesta odpeljala proti Škotski. Cesta do Belgije, od tam dalje pa trajekt. Potem pa še ozke poti, enopasovne ceste in steze. :) Škotska je čudovita; kjer koli že se potikaš, vedno ponudi kotičke, poti, travnike, razglede, jezere ali pa preprosto zelo dober viski in te pusti brez besed, nikakor pa ne ravnodušnega. Ker je bil en teden premalo za ogled vsega, kar lahko vidiš, se bova še vrnila. Vsekakor.
 |
| Glemis |
In potem so se poleti zadeve nekoliko obrnile... moje vsakodnevno vstajanje in odhajanje na delovno mesto je postajalo vedno težje in tudi volja, ki sem jo imela prej je izginila neznano kam. Mogoče nisem bila več dovolj motivirana, mogoče samo nisem videla več napredka ali pa sem preprosto pogrešala to, da bi ljudje opzili tudi tisto, kar narediš dobro. Mogoče pa sem se preprosto pričela zavedati, da si v velikih korporacijah še veliko manj opazen kot v manjših podjetjih. Malo sem še stisnila zobe, saj razmere niso bile primerne za menjavo službe, prav tako pa ni bilo na vidiku ničesar, zaradi česar bi se mi splačalo oditi... In sem potrpežljivo čakala na svojo priložnost.
V vmesnem času sem premagala svoj strah in preživela dan na jadrnici... in si privoščila en večer popolnega odklopa, zadnjič s svojimi sodelavci.
Tako je minil še september in začetek oktobra so stvari postajale vedno bolj jasne. Vedno bolj prepričljivo vzpodbudne. :) V dveh tednih oktobra se je vse odvilo naenkrat; poslala sem svoj CV, bila povabljena na razgovor, bila povabljena na še en razgovor, se v enem dnevu odločila, da je to to in da grem in še naslednji dan sporočila v svoji prejšnji službi, da odhajam... in sem šla. Moj rojstni dan je bil tudi moj zadnji dan na prejšnjem delovnem mestu.
In s 15.10. 2010 se je tudi začelo obdobje mojega življenja, ko sem se zopet pričela počutiti veliko boljše, ko sem zopet dobila ogromno, veliko volje za delo, za vstajanje in odhod v službo... in zopet sem malo bolj optimistična glede vsega.
Izbrala sem mentorja za diplomsko nalogo, izbrala sem temo in naslov. Nabrala sem skupaj literaturo in vire. Oddala preddispozicijo. Šla sem v Peking, čeprav si na Kitajsko nisem želela. In bila sem navdušena.
In sedaj je tu, zadnji teden letošnjega leta. Za katero lahko rečem, da je bilo uspešno. Zanimivo. Napeto. Še enkrat zanimivo. Zabavno. Osvežujoče. In poučno.
In hvala vam vsem, ki ste kakor koli prispevali k temu, da se izteka tako kot se.
V novo leto gledam optimistično. Ne vem kaj bo prineslo; niti v zvezi z zaključkom moje študijske poti, niti v zvezi s službo, kaj šele v zvezi z mojim partnerskim odnosom. Vsekakor pa upam, da bo vsaj pol toliko zabavno, zanimivo, skrivnostno in sexy kot je bilo iztekajoče. :) :)
