Veliki pok

Neko drugo življenje mi prerašča odprte pore in rane, nastale v tem, ki se je odvilo, kakor parna lokomotiva mimo postaje, počasi sopiha. Plavalna kožica je s prstov prerastla na srce in prav zares potiho in nezadržno upočasnjuje bitje... tričetrtinskega takta, življenja, ki postaja nekaj večjega, veliki pok, ki me bo dvignil višje kot sem kadarkoli šla in brez besed... tako lahkotna, zpuščam preveliko kožo, ponošene čevlje in izrabljene fraze. Bledo podobo nečesa kar sem si želela biti, pa sem dovolj hitro spredvidela. Večji načrt. Neznosno lahkost bivanja. Brez upora. Brez spon. In danes me prerašča nova jaz. Udobno nameščena v požirke sreče, ki jih, kot temno rdeče vino počasi uživam. In tebe... tebe jemljejo meglena jutra in zimski večeri, ki jih uokvirjam in obešam na prazne stene novega domovanja. Nove mene. Da rasteš z mano, v neskončnost in večnost tistega kar pride za pesimizmom včerajšnjega življenja. Midva. Tako lahkotno se obešava na veje poletnih dreves in robove uvelih streh. Na obrise gora v daljavi in na zahajajoča obzorja. Zapovedujeva smernice, midva se podava povsod. Tudi v najbolj zgodnja jutra in popoldneve polne hitečih ljudi. Tričetrtinski takt...upočasnjuje bitje nate. Sinhroniziram se. Drugo življenje me še vedno prerašča. Tvoje. In še preden se valček odvrti do konca in se plavalna kožica zlije z mišicami, sva ena sama celota. To je tisto o čemer so peli največji in odgovori na uganke Sfing. Večnost enosti. Midva.

Bolj ali manj pametni nasveti

Starejši so vedno polni "dobrih" nasvetov za življenje. Takšnih iz lastnih izkušenj. Takšnih, ki so jih kje slišali in se jim zdi pametno, da bi to delili naprej, ker mlajšim je pač potrebno dati kakšen nasvet. Takšnih situacijskih, ko pač nekaj morajo reči in se nasvet zdi kot najbolj primerna stvar. In, kdaj tako mimogrede, dobim tudi sama kakšnega, včasih zelo sarkastičnega (ti vsekakor sodijo prav med situacijske).
Od tistih, naj si pokrijem hrbet, ker bom sicer dobila vnetje ledvic do takšnih, da je potrebno varčevati, saj nikoli ne veš kdaj boš potreboval večjo vsoto denarja, štejem med življenjske nasvete, ki jih kdaj pa kdaj (ali pa kar v veliki večini) ne upoštevamo. Vsi.
Mnenja ljudi, ki nam svetujejo so zelo različna in v družbi dveh oseb lahko dobiš, v istem trenutku, dva različna nasveta o isti zadevi. Ker so izražanje lastnega mnenja o neki stvari. In sama se držim načela, da spoštujem mnenje/nasvet, vendar to še ne pomeni, da ga želim slišati ali upoštevati. Največkrat skozi eno uho notri, skozi drugo ven.

Kakorkoli že, danes sem dobila enega tistih, za katerega ne vem prav dobro kaj naj z njim. Med pogovorom o tem kaj sem počela prejšnji konec tedna. In kaj bom počela v prihajajočem. In naenkrat, z jasnega neba... nasvet - ne kregaj se z dobrim kruhom. Kako prosim? V kakšnem smislu? Sem hitro ugotovila, da leti v smeri partnerskih odnosov. Z vsem spoštovanjem, ki ga imam do osebe, s katero je pogovor potekal, sem si vseeno mislila svoje. Prednost teh "pregovornih" nasvetov je, da so tako široki v svojem pomenu, da si lahko predstavljaš kar si želiš. Sploh, če iz danega konteksta ni povsem jasno na katero področje ali trenutek je bil usmerjen komentar.

Razmišljala sem o tem, kaj vse mi je bilo v modrostih podano v zadnjih nekaj letih (khm, 20 in nekaj) in kaj od tega sem upoštevala ali pač nisem. In dejstva; kako se je upoštevanje ali neupoštevanje končalo.
Ja, takole:

-tista o hrbtu in ledvicah - nikoli nisem upoštevala nasveta zavestno in do danes še nikoli nisem imela vnetja ali kakšnih težav (že trkam na les). Je pa res, da mi vedno bolj godi, če mi je v hrbet lepo toplo in je majica dovolj dolga, da pokrije še mojo zadnjo plat. Mogoče ni zaradi toplote, ampak dejstva, da ne maram razkazovati kože.

-varčuj denar, nikoli ne veš kdaj ga boš potreboval večjo vsoto. Upoštevala. Z največjo zagnanostjo, dokler sem bila študentka. In sem prihranila neko določeno vsoto, ki se je vsak mesec malo povečala in lepo zapolnjevala moj varčevalni račun. Potem sem pa kupila avto, se zaposlila in kar naenkrat... to z varčevanjem ni več izvedljiva zadeva. Ne upoštevam več nasveta. O posledicah trenutno težko kaj zapišem. :)

-ne umivaj si las, ko imaš menstruacijo. Ja, vem, kako prosim? Ta je bil eden boljših. Brez razlage zakaj naj tega ne bi počela. In zakaj naj bi hodila naokrog z umazanimi lasmi nekaj dni. Nisem upoštevala. Za sedaj se še kar dobro držim. Vsaj meni se tako zdi.

-ne poslušaj glasbe preveč naglas (mišljeno je bilo s slušalkami v ušesih). Nisem upoštevala. Danes mi je žal. Čeprav še vedno poslušam glasbo veliko preveč naglas, ker me kar ne izuči, ampak imam pa kar naprej težave z ušesi. Priznam, ne vem ali je to zaradi preveč glasne glasbe ali zaradi tega, ker tako pač je, dejstvo je, da bi mogoče bilo kaj boljše, če bi upoštevala starejše.

-ne sedi na tleh, ko je v imenu meseca črka -r, ker boš dobila volka v rit. Eden mojih najljubših, ker me še danes nasmeji. Nimam pojma kaj pomeni ta volk in kako ga dobiš (razen s sedenjem na tleh), ker ga, kljub neupoštevanju, nisem še uspela zaslediti.

-ne hodi bosa, ker se boš prehladila. Ne razumem tega prepiha, bosih nog in vetra v povezavi s prehladi. Nikoli nisem upoštevala, ker se mi zdi, da za prehlad potrebuješ tudi kakšen bacil ali nekaj, ne samo vetra, mraza in podobno.

-delaj se nedostopno (v zvezi z moškimi). Najbrž ima to kakšno poezavo s tem, da ne bi bila videti, kot da se ponujam ali nekaj v tem smislu. Ampak, drage moje babice, tete in ostale starejše gospe s tem nasvetom... ko ste bile ve mlade, so bili moški moški in ne poženščeni metroseksualci, kot jih je večina danes (se opravičujem tistim, ki niste), da jim je potrebno vsako idejo in željo in sebe poriniti pred nos, da sploh opazijo koga/kaj drugega kot sebe. Nisem popolnoma upoštevala, sem se pa velikokrat delala fino. :)

-ne žvižgaj, ker ti bodo zrastli brki. Še ena zabavna. Saj je verjetno res, da so me želeli le utišati, ker roko na srce, žvižganje res ni moja vrlina, ampak kakšnih silnih brkov niti nimam, kljub temu, da si še vedno občasno žvižgam. So zrastli čisto v mejah normale, po količini žvižganja pa bi morala biti videti kot Rudolf Maister. :))  (tega seveda ne upoštevam kot popolnoma resnega nasveta, ampak ko sem bila otrok se mi je pač zdel smrtno resna zadeva)

-ne se tetovirat, to je za huligane (ali neka podobna nebuloza). Nisem upoštevala, čeprav sem dolgo oklevala. Danes sem (vsaj za sedaj) noro navdušena nad svojim tattoojem in se veselim še kakšnega novega. In tisto, da bom stara babica s tattoojem...pa bom. Brki iz zgornje trditve se bodo verjetno prav lepo podali poleg.


Če bi imela veliko časa, bi lahko napisala 100 in več strani s takšnimi nasveti.
Vem, da so vsi podani dobronamerno - za tistega, ki nasvet da ali tistega, ki naj bi ga upošteval. Kljub temu, da imamo včasih malo slabo vest, če ne upoštevamo kakšnega od njih, ker nam ga da kakšna ljuba oseba, niso pač vsi nasveti popolnoma realni. Veliko jih izvira iz vraž in tradicije, ki pa se, čisto iskreno, spreminja.

Koliko in kdaj jih boste sprejeli in upoštevali sami, je seveda odločitev posameznika. Vendar, moj nasvet... eh, saj se hecam, boste že vedeli kako in kaj. ;)

Lajkam

Lajkam. Ena takšna grozna beseda, da me zmrazi, ko jo vidim, kaj šele izgovorim. Ampak, priznam, uporabljam jo. Lažje kot všečkam, ki sem jo opazila kot prevod tujejezične izvedbe. Niti eno, niti drugo. Ampak tokrat pa takole, jo namerno uporabljam v naslovu. Ker v eni besedi pove, da mi je vse tole spodaj všeč. Da me v zadnjem času navdihuje. Da se mi prestavlja po mislih.
Kaj mi je torej všečnega (pa seveda ni nujno novo in sveže, lahko le reciklirano, predelano ali pa na novo odkrito)?

• Ker je fajn. Ker je nekaj tako domačega v tej pesmi. In ker je ona super.
• Batman. Ne zato, ker ima bleščečo črno obleko, v kateri je videti popoln. In ne zato, ker vozi noro dobre mašine. In tudi ne zato, ker je njegov "brlog" poln gadgetov, ki bi jih imela tudi sama. Zato, ker je ikona. Ker sem brala stripe, videla vse filme in priznam, vse mi je všeč. Film šele prihaja k nam, ampak se ga veselim.
• Tale spletna stran. Ker jo bom najbrž pogledala prav vsak dan, kot sem jo vsak dan do sedaj, odkar sem pred kratkim zanjo izvedela.
• Z mojim novim hobijem povezano je tudi to, da mi je všeč točno tale obleka.
• Marty razlaga zadeve precej enostavno, da je tudi takšnim kot sem jaz večina stvari precej jasna. Nekaj ur z njim na ekranu vašega računalnika, pa boste že lahko kaj tudi sami zaigrali.
• Nekaj verjetno zaradi moje obsedenosti s pajki. Nekaj zaradi gospodične, ki ve kako se te stvari delajo. Veliko pa zato, ker so pač preprosto čudoviti. Na žalost sem jih zamudila in iz srca privoščim ušesom (in osebi, ki se jih drži), ki jih krasijo.
• Verjetno bi po nekaj urah želela, da jih ne bi imela na nogah. Verjetno bi na tihem preklinjala, ko bi v njih šla od avta do pisarne. Ampak bi jih prav z veseljem nosila. Kakšne takšne, v rdeči.
• Dita. Ker je tako čudovita. Ne morem reči, da je klasična lepotica, pa se mi zdi vseeno čudovita. Ker so njeni lasje videti kot svila in njena koža kot najbolj fin porcelan. Ker počne stvari, ki odvračajo puritance, čeprav si jo na skrivaj ogledajo. Ker je drzna. In tako ženstvena.
• Ni čisto v mojem stilu, niti ni prave barve. Ampak mi je res všeč. Bo mogoče zaradi jabolka. Še razmišljam ali bi ga imela ali ne.
• Pa za konec še Laka. Noben presežek. Ampak všečno. Ker bi včasih koga res vprašali "sve i svašta", pa nam zmanjka domišljije. In ker bi nekatere ljudi vedno želeli z enako intenzivnostjo. Tudi, če bi življenje recimo ponavljali večkrat. Kar tako.

Je pa nekaj česar absolutno ne lajkam. Moje današnje počutje. Glavobol. Vrtenje. Kašljanje. Slabost. Se počutim kot bi imela hudega mačka po eni neprespani noči. In bi lahko rekla, da sem si sama kriva. Pa ga nimam. In si nisem sama kriva, zato mi tudi ni všeč tole.

Kljub aprilskemu vremenu v  koncu maja - naj vam sije sonček. Ali sončki. Le, da vam bo fino in toplo.

Midva

Hvala.

Ker v moje dneve prinašaš oranžno v sončne vzhode in jih, ker veš kako rada spim dlje, rišeš na bele stene, da bi videla kako lepi so bili. Potem pa zamižim in ti me primeš za roko ter vodiš daleč stran. Na kamnite trge v sobotnem dopoldnevu, z zajtrkom v papirnati vrečki in tistim iskrivim pogledom, da bi te kar naprej poljubljala. Ko posedava ob vodnjaku in sva le midva, ne ti in ne jaz, se zdi vse tako lahko dosegljivo.
Včasih me, ker pada dež, prebudiš s poljubi in potem se v živo rumenih škornjih in z dežnikom sprehajava po peščeni plaži in gledava kako se valovi razbijajo na obalo in, kot da bi bilo poletje, sezujem škornje in stečem v Pacifik. Šele potem, ko zavita v toplo odejo posedava na kavču in srebam čaj, vem da je vse to popolna norost. Da je vse to preveč lahkotno za življenje, kot ga opevajo vsi. Lahkotno, kot razpuščeni lasje v vetru. Kot preprosta poletna obleka na golo kožo.
Tako lahkotno kot takrat, ko se skrivava v visoki travi, leživa na hrbtu in opazujeva oblake. In ko puščava sledi na belem pesku, da jih sonce za večno zažge vanj in naju barva v poletna.
Sprašujem se. Kdaj me je tako močno začarala ta dvojina. Da si želim, da bi bila. In ostala. Za vedno. Tako presneto lahkotna kot takrat, ko zaprem oči in me odpelješ.

Ne vem. Midva sva tako logična skupaj. Kadar si. In tudi takrat kadar te ni. Za takrat te shranim malo v žepe svojih najbolj udobnih oblačil. Malo te zataknem ob robove ogledal, da te vedno vidim poleg sebe. V kot sobe, kamor strmim, ko postane prazno.
Tako sva...neskončna.

Hvala.
Ker vztrajaš.

Družina

My family is like a fudge - mostly sweet, with a few nuts.
Sem nekoč nekje prebrala. Mislim, da na podstavku za kozarec. Ali pa na kakšnem obisku, ko sem si ogledovala magnete na hladilniku. Ne vem več kje in kdaj. Se pa še danes vsaj malo strinjam s tem. :)

Ko meni nekdo omeni družino, najprej pomislim na moje starše in brata, stare starše, tri pse in zajca. Moja družina. Z nogami in tačkami. Lasmi, plešami in dlakami. Nosovi in smrčki. Nekoliko nenavadno, da poleg štejem pse in zajca, boste rekli? Ne, če bi poznali mene in mojo družino zares dobro. Takšni smo. Vsak malo poseben. In to je tisti sladki del. Tisto kar obožujem.

Ko mi nekdo omeni razširjeno družino, pomislim na kosila z vsemi sorodniki. Strici, tetami, bratranci, sestričnami, priženjenimi in primoženimi člani. Večkrat smo se zbrali na nedeljskih kosilih. Vedno mi je bilo hudo odveč iti. Ko sem bila tam, sem si predvsem želela, da bi me čim manj spraševali. O šoli. O prijateljih. O dejavnostih s katerimi se ukvarjam. Razmišljam, da bi mi bilo danes še težje iti na takšno kosilo z vsemi sorodniki. Iz več razlogov; ker sem se nekoliko postarala jaz. In so se tudi ostali. Ne vem zakaj, ampak tisti generation gap z nekaterimi bi se verjetno še bolj opazil. S tem postanejo tudi pogovori bolj nadležni. Navadno se pričnejo z vprašanji kako je v službi. In tem kako je sicer v življenju. In potem sledi kakšen neprijeten trenutek tišine, ko je čas, da vzameš svoj kozarec in se počasi prestaviš na drug stol, preden te pričnejo spraševati o poroki, otrocih, pokojninskem varčevanju in podobnem, o čemer na sončno nedeljo ob enih, poleg goveje župce, prav gotovo ne mislim. Z večino se sicer lahko prav normalno in odkrito pogovarjaš. In mi je žal, ker jih vidim premalo. Ko jih, je navadno priložnost bolj neprimerna za šale in smeh - pogrebi. Skoraj vedno pogreb enega od članov razširjene družine.
In to me vedno pripravi do razmišljanja. Z razširjeno družino, na vse strani, nas je kar veliko. Ampak, nezadržno in neustavljivo, tako kot to pač gre, ugašajo starejši. In potem nas je vedno manj. Ni več tistih vezi, ki si jih imel prej. Bratje in sestre so imeli stike, bratranci in sestrične, ki ostanejo za njimi, jih morda ne bodo več imeli. In postopoma se razširjena družina izgublja. Vsak v svojih opravkih.
Hkrati pa prihajajo novi. Jaz sem vedno vesela, ko pridejo novi člani. Sveži obrazi. In povratniki. S katerimi prej dolgo nisem imela stikov.

Z veliko večino sorodnikov in tistih, ki jim že skoraj ne upam več reči sorodniki, ker so tako daleč, nimam rednih stikov. Ker so se sami odločili, da ne bodo imeli stikov. Njihova izguba. Ker so tako daleč, da se občasno srečamo ali slišimo, to je pa vse. Ker so se enostavno nekje izgubili, pa nimam niti njihove telefonske številke. Občasno jih vidim kje na kakšni stari fotografiji in si z veseljem predstavljam, da so še vedno videti tako, kot so bili pred 10 leti, ko je bila fotografija posneta. Če jih nikoli več ne bom videla, bodo zame ostali večno mladi in nasmejani.

Vendar moja Družina, z njimi imam redne stike... prav vesela sem, tudi če me pokličejo vsak dan. Tudi, če zaradi popolnih neumnosti. Čeprav nismo več tako zelo skupaj, ker stanujemo v različnih krajih, smo še vedno povezani. Moje češnjice na vrhu kreme. Moje noge in tačke, noski in smrčki. Moje krdelo. In to je tako kot bi moralo biti. Čeprav občasno sekajo strele in ropotajo gromi, se sporečemo in se grdo gledamo. Se malo pošljemo kam. In razčistimo. Tako kot to mora iti. Ko je potrebno, da smo družina, smo. Ko se šalimo, se šalimo zares. In ko smo smrtno resni, smo smrtno resni skupaj. Baza. Vem, da tudi njih nekoč ne bo več. Starih staršev. Staršev. Imam pa brata, ki bo, moja družina (upam in si želim) še vedno takrat, ko bova stara in bova lahko premlevala le še trače in sosede. Bova najine otroke, vnuke, nečake, spraševala kako je v šoli in službi. In si bodo želeli odmakniti se, da bi jih vendar prenehala spraševati takšne nepomembne zadeve. Ampak bomo družina in razširjena družina.

In zato, brez da bi želela pogrevati stare dileme in vprašanja (ki niso "stari", samo v tem trenutku ne tako aktualni), ne razumem kako lahko komur koli na tem svetu, z odločitvami na referendumih, krademo pravico do družine. Do baze. Do krdela.
Poleg tega pa se, hvaležno in iz dna srca zahvaljujem vsem, ki so meni omogočili in mi omogočajo, da vem kakšen je občutek. Ko zares pripadaš.

Vas imam rada.

Ker smo postali čreda črnogledih ovac

Kakšne dni si drznem več kot druge. Stopiti na oster rob prepada in se nagibati čez, da bi bolje videla kako daleč je dno. In kakšno je. Čisto tako, če padem kdaj, da bom vedela na kaj bom pristala.
Drznem si stegniti se tako zelo, da me bolijo noge in hrbet in vrat. Da bi se dotaknila sonca, čeprav vem, da je boleče pekoče. Pa vendar, zanima me, če je mehko kot je videti ali se upogiba kot aluminijasta plošča.
Včasih si drznem skočiti dovolj visoko, da pobegnem gravitaciji in me ujame skrajni rob poznanega vesolja, tam kjer se že moj paralelni jaz upogiba v črvino. Saj ni nikogar tam, pa me vseeno zanima kako globoko in kako daleč. Do kam.
Drznem si vzeti besede in jih postaviti v novo, neznano zaporedje, da izzvenijo lepše. Mehkejše. Bolj uporabne in ne tako železno neupogljive. Tako, da prepričajo.
Imeti pogum, da vzamemo nekaj neznanega in plujemo brez navigacijskih naprav, z zavezanimi očmi v senco neraziskanega, je korak naprej. Rast.
Ko mislimo, da smo dorasli in se za trenutek zazdi, da smo segli po vsem, česar smo si kdaj želeli, moramo zapreti oči in stopiti proti robu. K tistemu česar se bojimo. K tistemu česar ne maramo. K neznanemu. Sproščeni. Ker, ko se sprostimo in pomirimo s trenutnimi okoliščinami, takrat se odpre naša intuicija. Najboljša navigacijska naprava. (iz zapiskov, 2011)

Zadnje čase se sprašujem kaj se je zgodilo z družbo. Vsi se pehajo za nekimi cilji, ki so včasih veliko preveč lahko dosegljivi. In ko jih dosežejo, so dosegli vrh sveta. Tam se konča pot. Tam se udobno usedejo v oblazinjen naslanjač in gledajo vse ostale z viška. Tiste, ki jim ni dovolj cilj. Takšne, ki jim je njihov cilj le postojanka, da si nekoliko odpočijejo. Postali smo leni. Preveč hitro zadovoljni. V veliki večini pesimistični. Še jutranje meglice so oblaki, ki prinašajo nevihto. In takšno je splošno stanje. Ste v zadnjem času kdaj slišali/videli katero od informativnih oddaj, ki bi postregla s čim človeku prijaznim. Politika. Ki se vrti v krogu. Kriminal. Ki je bil tukaj že od začetka, ampak se nekako zdi, da ga je potrebno sedaj toliko bolj poudarjati. Finančna kriza. Ki jih je bilo že toliko. Na zadnjem mestu so ljudje, ki so kaj dosegli. Pozitivci. Vizionarji. Ljudje, ki jih vodi čista intuicija.

Jaz se trudim. Biti pozitivna. Upati. Verjeti. Stopati naprej. Predvsem pa želeti si; saj še veste, da so želje voda, ki poganja mlin napredka. Takšne in drugačne.
Zavedam se, da so ljudje, ki ničesar nimajo in verjetno je težko v takšnih trenutkih ostajati pozitiven. Dejstvo pa je, da so navadno ravno ti ljudje večji pozitivci kot tisti, ki imajo vse. Ker jih je življenje vrglo na dno. Jih pohodilo. In jim vzelo vse. Upanja jim ne more.
In, če mislite, da je vam hudo, razmislite še enkrat.
Povzpnite se malo višje. Stopite na prste in se stegnite. Stopite na rob prepada in poglejte tiste, ki se pod vami že pobirajo po padcu.
Odgrnite zavese. Počivanje na lovorikah lastne hvale in epidemije črednega pesimizma, to je najlažje.
Življenje pa se odvija tukaj in zdaj. Vstopnica so volja, optimizem in pogum.

Še vedno vztrajam

V bistvu nič novega. Mislim, da bi se brez večjega problema navadila na takšen tempo življenja. Lepo počasno jutranje vstajanje, zajtrk in razmišljanje o tem, kje bodo dobri valovi. Potem pa nekaj ur premetavanja po vodi, ki je sicer precej mrzla, ampak kdo bi se ukvarjal s tem, ker tako ali tako ne čutiš. Potem pa kosilo. Ali malica. Odvisno on tega koliko je ura, ko te prične želodec opozarjat, da potrebuješ gorivo. In kakšno pivo. In malo sončkanja. Če je oblačno ali pada dež, dremež. Spanje. Brez razmišljanja o tem kje je potrebno biti. Kako mora biti nekaj nujno narejeno. Kdaj je rok za oddajo. Zakaj bi hiteli, če ni potrebno. Pri meni mora biti vse pod kontrolo, vedno moram imeti v naprej načrtovane stvari. In vse pospravljeno. Urejeno. V teh dneh se učim, da znam živeti tudi malo drugače. Če se nekaj ne zgodi ob točno določenem času, se z razlogom ni zgodilo. Tako kot z valom... Če nisem ujela tega, ki je bil videti popoln, bo prišel naslednji. Morda ne takoj, bo pa kmalu. Samo potrpežljiv je potrebno biti. Ne vem kako me kaj takšnega ni udarilo prej. Bom videla kaj bo, ko pridem nazaj domov. Me prav zanima, če sem sposobna nekoliko bolj umirjenega tempa in malo manj napetega življenja. Ker od tega postaneš hudo utrujen. No, tako ali drugače, danes sem zelo zadovoljna s seboj. Ker mi je šlo dobro. Nekontroliranih padcev v vodo veliko manj in veliko več izpeljav do konca. Seveda to še niti približno ni to, ampak kdor misli, da je deskanje na vodi lahek šport, naj vam povem, hudo se motite. In če se kdaj odločite, tako kot jaz, zadevo preizkusiti prvič v življenju, toplo priporočam nekaj treninga prej. Veliko treninga prej. Vzdržljivosti. Moči. Imejte se. Lepo. Radi. Kjerkoli vas že drži tale prvi dan maja.