Še vedno vztrajam

V bistvu nič novega. Mislim, da bi se brez večjega problema navadila na takšen tempo življenja. Lepo počasno jutranje vstajanje, zajtrk in razmišljanje o tem, kje bodo dobri valovi. Potem pa nekaj ur premetavanja po vodi, ki je sicer precej mrzla, ampak kdo bi se ukvarjal s tem, ker tako ali tako ne čutiš. Potem pa kosilo. Ali malica. Odvisno on tega koliko je ura, ko te prične želodec opozarjat, da potrebuješ gorivo. In kakšno pivo. In malo sončkanja. Če je oblačno ali pada dež, dremež. Spanje. Brez razmišljanja o tem kje je potrebno biti. Kako mora biti nekaj nujno narejeno. Kdaj je rok za oddajo. Zakaj bi hiteli, če ni potrebno. Pri meni mora biti vse pod kontrolo, vedno moram imeti v naprej načrtovane stvari. In vse pospravljeno. Urejeno. V teh dneh se učim, da znam živeti tudi malo drugače. Če se nekaj ne zgodi ob točno določenem času, se z razlogom ni zgodilo. Tako kot z valom... Če nisem ujela tega, ki je bil videti popoln, bo prišel naslednji. Morda ne takoj, bo pa kmalu. Samo potrpežljiv je potrebno biti. Ne vem kako me kaj takšnega ni udarilo prej. Bom videla kaj bo, ko pridem nazaj domov. Me prav zanima, če sem sposobna nekoliko bolj umirjenega tempa in malo manj napetega življenja. Ker od tega postaneš hudo utrujen. No, tako ali drugače, danes sem zelo zadovoljna s seboj. Ker mi je šlo dobro. Nekontroliranih padcev v vodo veliko manj in veliko več izpeljav do konca. Seveda to še niti približno ni to, ampak kdor misli, da je deskanje na vodi lahek šport, naj vam povem, hudo se motite. In če se kdaj odločite, tako kot jaz, zadevo preizkusiti prvič v življenju, toplo priporočam nekaj treninga prej. Veliko treninga prej. Vzdržljivosti. Moči. Imejte se. Lepo. Radi. Kjerkoli vas že drži tale prvi dan maja.