Družina

My family is like a fudge - mostly sweet, with a few nuts.
Sem nekoč nekje prebrala. Mislim, da na podstavku za kozarec. Ali pa na kakšnem obisku, ko sem si ogledovala magnete na hladilniku. Ne vem več kje in kdaj. Se pa še danes vsaj malo strinjam s tem. :)

Ko meni nekdo omeni družino, najprej pomislim na moje starše in brata, stare starše, tri pse in zajca. Moja družina. Z nogami in tačkami. Lasmi, plešami in dlakami. Nosovi in smrčki. Nekoliko nenavadno, da poleg štejem pse in zajca, boste rekli? Ne, če bi poznali mene in mojo družino zares dobro. Takšni smo. Vsak malo poseben. In to je tisti sladki del. Tisto kar obožujem.

Ko mi nekdo omeni razširjeno družino, pomislim na kosila z vsemi sorodniki. Strici, tetami, bratranci, sestričnami, priženjenimi in primoženimi člani. Večkrat smo se zbrali na nedeljskih kosilih. Vedno mi je bilo hudo odveč iti. Ko sem bila tam, sem si predvsem želela, da bi me čim manj spraševali. O šoli. O prijateljih. O dejavnostih s katerimi se ukvarjam. Razmišljam, da bi mi bilo danes še težje iti na takšno kosilo z vsemi sorodniki. Iz več razlogov; ker sem se nekoliko postarala jaz. In so se tudi ostali. Ne vem zakaj, ampak tisti generation gap z nekaterimi bi se verjetno še bolj opazil. S tem postanejo tudi pogovori bolj nadležni. Navadno se pričnejo z vprašanji kako je v službi. In tem kako je sicer v življenju. In potem sledi kakšen neprijeten trenutek tišine, ko je čas, da vzameš svoj kozarec in se počasi prestaviš na drug stol, preden te pričnejo spraševati o poroki, otrocih, pokojninskem varčevanju in podobnem, o čemer na sončno nedeljo ob enih, poleg goveje župce, prav gotovo ne mislim. Z večino se sicer lahko prav normalno in odkrito pogovarjaš. In mi je žal, ker jih vidim premalo. Ko jih, je navadno priložnost bolj neprimerna za šale in smeh - pogrebi. Skoraj vedno pogreb enega od članov razširjene družine.
In to me vedno pripravi do razmišljanja. Z razširjeno družino, na vse strani, nas je kar veliko. Ampak, nezadržno in neustavljivo, tako kot to pač gre, ugašajo starejši. In potem nas je vedno manj. Ni več tistih vezi, ki si jih imel prej. Bratje in sestre so imeli stike, bratranci in sestrične, ki ostanejo za njimi, jih morda ne bodo več imeli. In postopoma se razširjena družina izgublja. Vsak v svojih opravkih.
Hkrati pa prihajajo novi. Jaz sem vedno vesela, ko pridejo novi člani. Sveži obrazi. In povratniki. S katerimi prej dolgo nisem imela stikov.

Z veliko večino sorodnikov in tistih, ki jim že skoraj ne upam več reči sorodniki, ker so tako daleč, nimam rednih stikov. Ker so se sami odločili, da ne bodo imeli stikov. Njihova izguba. Ker so tako daleč, da se občasno srečamo ali slišimo, to je pa vse. Ker so se enostavno nekje izgubili, pa nimam niti njihove telefonske številke. Občasno jih vidim kje na kakšni stari fotografiji in si z veseljem predstavljam, da so še vedno videti tako, kot so bili pred 10 leti, ko je bila fotografija posneta. Če jih nikoli več ne bom videla, bodo zame ostali večno mladi in nasmejani.

Vendar moja Družina, z njimi imam redne stike... prav vesela sem, tudi če me pokličejo vsak dan. Tudi, če zaradi popolnih neumnosti. Čeprav nismo več tako zelo skupaj, ker stanujemo v različnih krajih, smo še vedno povezani. Moje češnjice na vrhu kreme. Moje noge in tačke, noski in smrčki. Moje krdelo. In to je tako kot bi moralo biti. Čeprav občasno sekajo strele in ropotajo gromi, se sporečemo in se grdo gledamo. Se malo pošljemo kam. In razčistimo. Tako kot to mora iti. Ko je potrebno, da smo družina, smo. Ko se šalimo, se šalimo zares. In ko smo smrtno resni, smo smrtno resni skupaj. Baza. Vem, da tudi njih nekoč ne bo več. Starih staršev. Staršev. Imam pa brata, ki bo, moja družina (upam in si želim) še vedno takrat, ko bova stara in bova lahko premlevala le še trače in sosede. Bova najine otroke, vnuke, nečake, spraševala kako je v šoli in službi. In si bodo želeli odmakniti se, da bi jih vendar prenehala spraševati takšne nepomembne zadeve. Ampak bomo družina in razširjena družina.

In zato, brez da bi želela pogrevati stare dileme in vprašanja (ki niso "stari", samo v tem trenutku ne tako aktualni), ne razumem kako lahko komur koli na tem svetu, z odločitvami na referendumih, krademo pravico do družine. Do baze. Do krdela.
Poleg tega pa se, hvaležno in iz dna srca zahvaljujem vsem, ki so meni omogočili in mi omogočajo, da vem kakšen je občutek. Ko zares pripadaš.

Vas imam rada.