Pregled leta. Zadovoljivo.

Praznični vikend, ki je za nami ni prinesel nič kaj dosti novega. V petek smo se sicer srečali na odlični božični večerji, z ožjo in širšo družino. Sledilo pa je običajno prenajedanje, odvijanje daril, lenarjenje na kavču, ob gledanju filmov, ki so na sporedu skoraj vsako leto... in tista klasična "medpraznična" depresija, ko ugotoviš, da bi se moral nujno nekoliko več gibati in manj jesti... eh ja. :) Čas do božiča se mi zdi vedno tako čaroben, potem pa od 25.12. dalje vsako leto samo še čakam, da mine. In zakaj bi bilo v letošnjem letu kako drugače? :)

Konec leta je tudi idealen čas za obujanje spominov na trenutke v letu, ki mineva in kakor koli že klišejsko se sliši, tudi sama sem pripravila pregled svojega leta. Ugotavljam, da je bilo dobrih trenutkov več kot slabih, čeprav se sedaj v zadnjih dneh počutim povsem prazno. Še eno uspešno leto, jaz pa sem glede tega povsem ravnodušna. Torej, takole nekako je bilo videti moje leto 2010...

Januar se je pričel toplo in sončno, z vonjem po vetru in okusu po puščavskem pesku, priložnostih ter premagovanju samega sebe. Jutro 1.1.2010 me je zbudilo v Dubaju...



Potem pa sem se vrnila nazaj v siv, deževen, hladen vsakdanjik... in tako so minili januar, februar in marec. April je poseben mesec, saj mi zadnjih nekaj let prinese prav poseben dan, ki ga preživiva v Novi Gorici. :) In tudi tokrat sva ga. Moja "gamblerska" stran je tako dobila svoje zadoščenje, midva pa sva na koledarju obrnila še en list.
Konec aprila naju je cesta odpeljala proti Škotski. Cesta do Belgije, od tam dalje pa trajekt. Potem pa še ozke poti, enopasovne ceste in steze. :) Škotska je čudovita; kjer koli že se potikaš, vedno ponudi kotičke, poti, travnike, razglede, jezere ali pa preprosto zelo dober viski in te pusti brez besed, nikakor pa ne ravnodušnega. Ker je bil en teden premalo za ogled vsega, kar lahko vidiš, se bova še vrnila. Vsekakor.



Glemis

 Potem pa je prišlo poletje, tisto za katero sem želela, da mine čim prej. V začetku sem se potila na izobraževanju in si pridobila naziv Vaditelj športne rekreacije odraslih. Sedaj pa se še odločam v katero panogo bi se usmerila. :) Če bom seveda kdaj zbrala dovolj volje.
In potem so se poleti zadeve nekoliko obrnile... moje vsakodnevno vstajanje in odhajanje na delovno mesto je postajalo vedno težje in tudi volja, ki sem jo imela prej je izginila neznano kam. Mogoče nisem bila več dovolj motivirana, mogoče samo nisem videla več napredka ali pa sem preprosto pogrešala to, da bi ljudje opzili tudi tisto, kar narediš dobro. Mogoče pa sem se preprosto pričela zavedati, da si v velikih korporacijah še veliko manj opazen kot v manjših podjetjih. Malo sem še stisnila zobe, saj razmere niso bile primerne za menjavo službe, prav tako pa ni bilo na vidiku ničesar, zaradi česar bi se mi splačalo oditi... In sem potrpežljivo čakala na svojo priložnost.
V vmesnem času sem premagala svoj strah in preživela dan na jadrnici... in si privoščila en večer popolnega odklopa, zadnjič s svojimi sodelavci.

Tako je minil še september in začetek oktobra so stvari postajale vedno bolj jasne. Vedno bolj prepričljivo vzpodbudne. :) V dveh tednih oktobra se je vse odvilo naenkrat; poslala sem svoj CV, bila povabljena na razgovor, bila povabljena na še en razgovor, se v enem dnevu odločila, da je to to in da grem in še naslednji dan sporočila v svoji prejšnji službi, da odhajam... in sem šla. Moj rojstni dan je bil tudi moj zadnji dan na prejšnjem delovnem mestu.
In s 15.10. 2010 se je tudi začelo obdobje mojega življenja, ko sem se zopet pričela počutiti veliko boljše, ko sem zopet dobila ogromno, veliko volje za delo, za vstajanje in odhod v službo... in zopet sem malo bolj optimistična glede vsega.
Izbrala sem mentorja za diplomsko nalogo, izbrala sem temo in naslov. Nabrala sem skupaj literaturo in vire. Oddala preddispozicijo. Šla sem v Peking, čeprav si na Kitajsko nisem želela. In bila sem navdušena.

In sedaj je tu, zadnji teden letošnjega leta. Za katero lahko rečem, da je bilo uspešno. Zanimivo. Napeto. Še enkrat zanimivo. Zabavno. Osvežujoče. In poučno.

In hvala vam vsem, ki ste kakor koli prispevali k temu, da se izteka tako kot se.

V novo leto gledam optimistično. Ne vem kaj bo prineslo; niti v zvezi z zaključkom moje študijske poti, niti v zvezi s službo, kaj šele v zvezi z mojim partnerskim odnosom. Vsekakor pa upam, da bo vsaj pol toliko zabavno, zanimivo, skrivnostno in sexy kot je bilo iztekajoče. :) :)

O "brskanju" po poeziji in iskanju pomena :)

Zadnjič smo se, v družbi ljudi, podobno čutečih do poezije in pisanja, pogovarjali o tem, kako nehvaležno in hkrati kar malo neumno je, da nekoga siliš k razlagi neke pesmi.
Verjetno se vsi spominjamo vsaj kakšne ure slovenskega jezika, v osnovni in srednji šoli, ko smo prebrali pesem in je bila mogoče še celo všeč tudi tistim, ki niso pretirano navdušeni nad poezijo. Če bi se zgodba zaključila tu, bi bili vsi srečni. Tisti, ki so našli pesem, ki jim je všeč in tisti, ki smo bili tako ali tako navdušeni nad branjem poezije. Toda ne, vsakemu takšnemu branju je sledilo vprašanje: "No in kaj je pesnik mislil s tem?"
Vse lepo in prav, toda poezija ni matematika, fizika, biologija ali kemija, kjer lahko z razčlembo nečesa ugotovimo zakaj je ta stvar nastala. Tudi, če poznamo pesnikove okoliščine, status in mogoče še stanje nekega njegovega življenjskega obdobja, ne moremo vedeti kaj je mislil. Za vsako metaforo, personifikacijo, komparacijo (in drugimi elementi, s katerimi smo pesem razčlenili na prafaktorje) se lahko skriva malo morje pomenov; če ne poznamo stanja v katerem je oseba pesem napisala, je zelo krivično soditi o tem kakšen pomen ima. Sploh, ker so včasih razlog za nastanek tudi razne opojne substance. :) No, pa šalo na stran, to početje mi ni všeč. Pesniških oblik se lahko naučimo tudi brez kirurškega seciranja celote, katere razlog nastanka je skrit nam vsem, razen avtorju. In v tem je čar vsega; naj ostanejo vprašanja in užitek ob prebiranju. Pustimo odgovore viseti v zraku, pri poeziji je to dovoljeno.

Jaz sama si nikakor ne bi želela, da bi recimo nekoč prišlo v roke nekomu, željnemu odkrivanja pomenov in vzrokov, tole pisanje:

Stopim na črto obzorja
in se na prste povzpnem.
Moj pegaz je odletel neznano kam,
zato kličem intergalaktični taksi.

Stegujem se še višje,
kolikor le lahko,
obzorje  popušča pod mojo težo.
Potem pa se vdre,
v tisto črnino morja pod mano.

Obvisela sem nekje vmes,
številka taksi službe pa še vedno zvoni v prazno.

Malo razdrobljena in vase podrta

Kakšen dan se počutim popolnoma sesuto vase in razdrobljeno na tisoč kosov, ki jih ne gre več sestaviti. Pa se naslednje jutro zbudim in sem vseeno sestavljena in nič več vase podrta, ampak polna energije in delovne vneme. Danes ni eden takšnih dni. Že vstajanje iz postelje je bil podvig in moja mala jutranja zmaga. Pot v službo je bila velika zmaga, saj sem, še na pol v nekem drugem svetu, kjer sem se ujela med sanjami in budnostjo, odločila da bom pot v službo prehodila. Ker je to v celem dnevu moja edina rekreacija, med točkami A,B, C in ostalimi, ki jih moram v svoj navigacijski sistem vnesti kot vmesne destinacije, hodim. Kar je spodbudno, ekološko, mojemu zdravju prijazno, mojemu življenju pa nikakor ne. :) V včerajšnjem zasneženem jutru pločniki niso bili očiščeni in sem (seveda v popolni zimski bojni opremi) pred vsakim avtobusom, tovornjakom ali pa samo norcem, odkorakala do kolen v sneg in se nato prebijala nazaj na cesto. Pot je tako trajala skoraj dvajset minut več kot sicer. Danes zjutraj, ko so bili pločniki očiščeni in pripravljeni na prve jutranje sprehajalce, pa sem lovila ravnotežje zaradi ledu. In dvakrat mi je uspelo izvesti pirueto; enkrat sem se ujela na levo roko, drugič z obema rokama za ograjo. :) In srečno prispela do pisarne. Za izdatno dozo adrenalina je bilo poskrbljeno.

Medtem, ko se v dneh sesedanja in pobiranja, postavljam nazaj na noge, pa nastajajo "odkruški poezije" (hvala Barbara, za primeren izraz).

V metamorfozi polsna,
ki mu je včeraj potekel rok uporabnosti,
te iščem.

Izžeta od iskanja poti
med tabo in mano
in mano in tabo
(in potem se izgubim nekje vmes),
sedim na spominih
nabranih iz vseh svetov
in se lovim.

Brez tebeintebe
(in še nekje vmes brez njega)
krpam luknjo samote.

Z zarjavelo iglo.

Diši po pričakovanju

Bela preobleka pokrajine okoli mene (čeprav jo v tem trenutku izdatno moči dež), mi je v veliko veselje, saj to pomeni, da moje smuči ne bodo več dolgo samevale. Bom z največjim veseljem puščala sledi po hribih in grebenih, ki mi bodo v letošnji zimi dosegljivi.

Še pred prvim rezanjem v snežno skorjo, pa me čaka malo daljši izlet in krajši dopust. :) Že odštevam dneve, ki so danes prišli na "samo še". Veselim se že, ker ne vem kaj naj pričakujem in ker bo to še eno mesto, katerega vonjev, skrivnosti, arhitekture in ljudi ne poznam. Mogoče bo, kot bi odkrivala nekaj povsem novega in neznanega, mogoče pa me v nekem trenutku prešine, da sem vse to že nekje videla; v malo drugačni preobleki, v nekem drugem času.
In ko se vrnem domov, bodo že skoraj prazniki. Tisti dišeči; po potici, cimetu, ognju v peči, družini, pričakovanju.
Darila za moje najbližje so že varno spravljena v sveže pospravljeni kleti in čakajo, da jih zavijem v bleščeč papir in postavim pod jelko, ki v tem trenutku prav tako čaka v kleti, polico višje od daril. :) Zaradi bližajočega, predvidenega nakupa avtomobila, so letos darila bolj skromna, vendar je to tako tisto zadnje, zaradi česar so prazniki tako topli in prijetni.

V pričakovanju odhoda, poti v "neznano" in praznikov, pa mi še vseeno ostane kakšen prost trenutek, ko se mi zdi, da moram kaj napisati. Še vedno nisem zadovoljna s svojimi izdelki in še vedno vem, da ostaja ogromno prostora za izboljšave, popravke in predvsem rast. In čas, ki bo prinesel mogoče vse tisto, kar sedaj manjka. V tem trenutku pa je pomemben predvsem "nagon" :), želja po tem, da pišem... in muze, navdih, dražljaji... :)

Lahko bi risala galaksije

Namesto, da preštevava dneve na koledarju,
kot da bi štela zvezde,
bi lahko štela pege,
na gladki koži,
drug drugemu.

Lahko bi iz njih risala galaksije,
osončja,
komplekse in sisteme.
Lahko bi drsela drug ob drugemu,
ti vame,
jaz nate.

Tako globoko,
da bi prepletla kožo do nerazpoznavnosti,
tako globoko,
da bi se čutila za vedno.

Lahko bi si še šepetala
vse tiste najine skrivnosti,
ki neizgovorljive plavajo med glavami ljudi.
Lahko bi se le gledala.
Globoko.

A te ni v meni
in mene ne na tebi,
koža še vedno diši le po sanjah.
Kot dva zamudnika
pa midva še vedno preštevava dneve.

In nič kaj dosti se ne zgodi...

Ljudje, odnosi, realnosti? Life is great!

Na svetu je veliko različnih vrst ljudi. Vsak med nami razmišlja drugače, si želi drugačnih stvari, vsak se drugače odzove na stres, na vse ostale neprijetne trenutke, ki nam pridejo naproti. Interakcije z ljudmi, so ravno zaradi tega tako zelo zabavne, privlačne in zanimive.
Včeraj se je, čisto mimo grede, med štirimi popolnoma različnimi ljudmi, razvil pogovor o tem, kakšna vprašanja nas v življenju mučijo. Katera so tista, ki so ostala neodgovorjena. V moji glavi jih je na zalogi kar nekaj, kot očitno pa tudi v glavah drugih ljudi. Zašli smo na pogovor o paralelnem času in prostoru, prehodih skozi črvine, našemu obsotoju, zavednem in nezavednem delu naše osebnosti, telekinezi, naključjih in podobno. Vsak izmed nas je imel drugačen odgovor, drugo razlago in ideje, na koncu pa smo si bili enotni, da je stvari, na katere ne vemo odgovora in za katere je mogoče tako tudi bolje, veliko. Da pa je o njih vsekakor potrebno razmišljati, se pogovarjati in imeti svoje mnenje.
Po vsem kar mislim sama in kar so mi imeli povedati drugi, sem pričela (kot že tolikokrat prej) razmišljati o tem, kako majhni smo, kako nepomembni... in za čem vse se pehamo, za stvarmi, ki nam ne morejo prinesti sreče, pa se nam zdijo nujno potrebne. Zato še manj razumem ljudi, ki se odločijo, da se ne bodo več spuščali v odnose, da bodo raje, kot osamljeni jezdeci šli skozi življenje. Verjetno se niti dobro ne zavedajo, da nas spuščanje v odnose dela tisto kar smo, da nam daje življenje, ki ga imamo. Ne razumem tistih, ki jim nekaj ne gre tako kot bi moralo, pa obupajo in se osamijo... Bežijo pred odgovornostjo, ki si jo naložijo z odnosom; prijateljskim ali partnerskim. Ja, seveda je lažje biti sam, tako odgovarjaš samo zase. Lažje je biti sam, če si tak človek... Zavestna odločitev, da ti odnosi niso več pomembni pa je strahopetna. Odmik.
V tem primeru, pa lažje razumem vse prej navedene teme, kot takšne ljudi... Verjetno pa to spoznajo šele, ko se ozrejo nazaj in ugotovijo, da so sami, zagrenjeni in da je šlo življenje kljub temu mimo. V takšnem primeru, bi znanje o potovanju skozi črvino, v paralelni čas in svet bila rešitev. :)

Ugotavljam, da je moje življenje v trenutni realnosti (ali nerealnosti? :)) lepo. Z ljudmi, ki so ujeti na istih strunah...

Večni Leonard

Bila sem brez navdiha za pisanje (kot vedno). Nisem si želela deliti dogajanja v mojem življenju s svetom, oziroma s tistimi redkimi, ki zaidejo sem. Ugotavljam pa, da je pisanje dobra "egoterapija", ki jo potrebujejo visokoleteče-nizkopadajoče duše kot sem jaz. :) Zato nadaljujem... :)

V moji že precej obrabljeni torbi, ki jo skoraj vedno in povsod nosim s seboj, se najde tudi že nekoliko obrabljena knjiga z naslovom Stranger Music Leonarda Cohena. Gre za zbirko njegovih "Poems and Songs", kar jaz malomarno pospravim v en košek z naslovom Poezija. :)
Že nekaj časa pišem, kljub temu, da sem prepričana, da so moje pesmi ostale na ravni pubertetniške poezije. Uživam v branju poezije in imam vedno željo po še. Preberem veliko odlične, razumljive in manj razumljive poezije. Na drugi strani pa Leonard... on pač ve kako se tem stvarem streže. :) Današnja najljubša je Paper-thin hotel

The walls of this hotel are paper-thin

Last night I heard you

   making love to him

The struggle mouth to mouth

   and limb to limb

The grunt of unity when he came in

I stood there with my ear

   against the wall

I was not seized by jealousy at all

In fact a burden lifted from my soul

I heard that love

   was out of my control

A heavy burden lifted from my soul

I learned that love

was out of my control

I listened to your kisses at the door

I never heard the world

so clear before

You ran your bath and you began to sing

I felt so good I couldn't feel a thing

I can't wait to tell you to your face

I can't wait for you to take my place

You are The Naked Woman

   In My Heart

You are The Angel

With Her Legs Apart

It's written on the walls of this hotel

You go to heaven once

you've been to hell

A heavy burden lifted from my soul

I heard that love

was out of my control

In potem sem v tem svetu, nekje, tudi jaz. In moje ustvarjanje. Nekje na dnu prehranjevalne verige Leonarda in njemu podobnih...

Kako je lepo,

ko mi zvečer,

nekam v mojo kožo zapleten

poveš, da me imaš rad.

In ko tišina

potem prede mrežo nad nama.

In lovi utrinke bitja mojega srca.

In tvojega.

In ju v klobčič zvije.

Ujeta na pol poti v sanje

se obrnem,

da ti vrnem en zelo zaspan:

"Tudi jaz imam rada tebe."

Potem te primem za roko,

da te na poti ne izgubim.

Kako je lepo...

Se tolažim, da je razlika v kilometrini. In izkušnjah. :) Pa vseeno pišem naprej. :)
Jutri se bom pa še v živo prepričala kaj je tisto kar naredi razliko, razen glasbene podlage. :)

Na smuči :)

V Ljubljani so se v soboto (27.2.) sončni žarki pošteno borili, da bi premagali meglo, ki je pokrivala skorajda celo kotlino. Po količine svetlobe je bilo vsekakor jasno, da bo čudovit sončen dan in da se nikakor ne zdi prav, da bi predlogo ležala v postelji. Hitreje kot navadno sem bila pripravljena za odhod. Vrhovi prečudovitih slovenskih hribov so se kopali v soncu in to mi je bilo povsem jasno. Ne bi si želela zamuditi takšnega dne. Tisti, ki me poznate si boste verjetno mislili, da sem nekoliko “premaknjena” saj takšnega navdušenja verjetno niste vajeni. Here’s the news; včasih tudi jaz dobim navdih v sončnih dneh. :)

Kakorkoli že, moj oče je zanesljiva oseba. In če on pravi, da so snežne razmere v redu in da bo lepo vreme, potem tako pač bo. In tako je bilo.
Torej, odpeljala sva se proti Poreznu; do koder je Nissan peljal, potem pa sva parkirala, nahrbtnik na rame in smučke na noge… Začetek ni bil videti preveč obetaven, saj je bil sneg že kar dobro načet. Najprej sva hodila po gozdni poti in videlo se je, da jo je prehodilo že veliko ljudi, sneg se je strdil in ostale so globoke stopinje, ki so kar precej ovirale drsenje smuči. Ampak, kmalu sva prispela do nekoliko manj obljudene poti, kjer se je dalo kar lepo drseti. Prvi spust je bil super, pobočje je bilo obrnjeno stran od sonca in zato, kljub čudovitemu dnevu, še vedno povsem trdno in nedotaknjeno. Krajši sprehod po dolinici, kjer se je kar konkretno udiralo. Prehod iz doline na travnik in naprej na naslednji vrh od koder sva smučala, pa je nudil zelo lep razgled.

      

Kar naenkrat se pod teboj odpre čudovit razgled na Cerkno, na desni strani se daleč zadaj ponosno razkazujejo Dolomiti, zasuk glave proti desni pa prinese panoramo; od Snežnika nekje spredaj, do Trdinovega vrha na levi. In če se spredaj odpira ta pogled, pa zasuk nazaj prinese pogled na našega očaka; Triglav.

Celo pot sem imela na obrazu nasmeh, kot da so mi usta zamrznila v nekem trenutku. Po mojih mislih, pa so se podili vsi možni pridevniki, ki bi bili vredni tega, da jih postavim ob bok tistemu, kar sem želela izraziti o naših gorah. In temu nasmehu je sledil še en večji in srečen, ko sem po naslednjem vzponu uzrla spodnji pogled.

Takole majhne fotografije težko prikažejo, kar sem videla jaz, pa vseeno…

Poleg tega, da sem preživela čudovit dan na snegu, v hribih, na soncu, sem preživela tudi nekaj ur s svojim očetom. Ne vem, če se zavedate, ampak to človeka izjemno osreči. Ko ve, da ima družino na katero se lahko zanese, s katero je lahko v povsem prijateljskih odnosih, se pogovarja z njimi karkoli želi, se z njimi spre, pa se zadeve hitro zgladijo… Predvsem pa sem ponosna na njegovo znanje o snežnih razmerah, poznavanje geografije, vremenskih razmer… Verjetno pa mi bo za vedno ostalo v spominu kako se imenuje kakšen vrh, ki se ga vidi z Blegoša, Porezna in od drugod. :)

Ja, ponosna sem nase, ker zmorem takšne vzpone (ja, pa vem, da niso ne vem kaj, ampak sem pač ponosna :)) in na svoja starša zaradi katerih uganjam take norčije, kot je turno smučanje. :)

Do naslednje srečno prehojene in presmučane ture pa; UŽIVAJTE! :)

Čudaški svet…

Včasih se zalotim kako strmim v prazno in se podajam na potovanja znotraj mojih svetov. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo mene, izrazov na njihovih obrazih ne prepoznavam in nisem dovzetna za glasove, ki prihajajo iz njihovih ust. Takrat tavam nekje med sanjami in resničnostjo in se sprašujem kako bi bilo, če bi lahko le prestopili tisti prag in se odločili… ne bom se več vračala v resničnost. Sedanjost me sploh ne zanima. Ker v tistem mojem svetu sem lahko takšna kot si želim, lahko brez napora plezam na najvišje vrhove sveta, si dovolim tisto nedovoljeno in se počutim odlično. Včasih odtavam samo za nekaj trenutkov, včasih me ni nazaj cel dan. Kadar koli pa se vrnem nazaj, vem da ne bom sama. Da me čaka on. In da ne bo temu nikoli konca…

In v času moje popolne prisebnosti se sprašujem, če nisem morda eden tistih čudakov, o katerih ljudje tako veliko govorijo. Predvsem šepetajo. Nisem morda eden tistih čudakov, ki svoje fantazije, želje, občutja, predvsem tista temačna in žalostna, lažje zapišejo v verzih, kot pa da bi jih priznali sebi najbližji osebi… In potem; popolnoma mi je vseeno, če sem ena tistih. Verjetno ni problem v meni, ampak v tistih od katerih bežim v svoj domišljijski svet. Sami čudaki… :)

Po nakupih…v Avstrijo

Neka na pol deževna sobota pred približno 4 tedni… Odločena, da je letos res čas, da si kupim vse potrebno za turno smuko in se spravim v gibanje (ne samo virtualno) tudi pozimi, vkorakam v prvo trgovino z alpinistično, športno opremo. Seveda v Ljubljani. Artikli so bili razporejeni v nekem čudnem zaporedju, verjetno še Sherlock Holmes ne bi ugotovil po kakšnem ključu, vse je bilo “natlačeno” v občutno premajhnem prostoru, strank pa kar veliko. Odpravim se k smučam. OK; to je še nekako šlo, saj sem z etiket uspela razbrati katere smuči bi bile primerne zame. Cena? Občutno previsoka. Premaknem se k vezem; na mali polici lahko najdete vse, od derez, krpelj, srenačev do turnih vezi. Super. Začetnik ima verjetno precej težav, kaj kupiti. O kaosu glede čevljev sploh ne bom govorila… Dragi moji; plezalni čevlji in smučarski čevlji ter čevlji za turno smuko bi morali biti nekako ločeni. Kakorkoli že, mislim si, da je bil pač napačen trenutek, da so še vedno potekale razprodaje in da so prodajalci (oziroma prodajalca) imeli veeeeeeeliiiikoooooooo dela z blagajno.

Ista sobota čez približno pol ure. Športna trgovina, nekje v Ljubljani. Trgovina je bila na pol prazna, artikli zopet razporejeni po neki čudni logiki. Odpravim se do oddelka s smučmi in se razgledujem naokoli. Seveda opreme za turno smučanje nikjer. Pomislim, da sem verjetno res precenila zmožnosti trgovine. Skomignem z rameni in se odpravim drugam.

In ker se iz večnega pesimista počasi spreminjam v latentnega optimista, sem nekako verjela, da se bo pregovor “v tretje gre rado” tokrat uresničil.
Ponedeljek, takoj po dveh neuspelih poskusih nakupa nove opreme. Tretja športna trgovina. Od glave do peta vas oblečejo za ležanje na ležalniku, na plaži na Krvavcu, vendar nimajo niti vijaka za turne vezi. OK, pa nič. Pesimist v meni se je počasi pričel prebujati in predstavljala sem si, kako že spet celo zimo sedim na kavču…

K mojim neuspelim poskusom nakupa je prispevalo tudi to, da prodajalci v teh trgovinah ne skušajo prodati artiklov, ampak očitno čakajo, da mine njihova izmena. Velika večina ti ne zna odgovoriti niti na osnovna vprašanja, kaj šele, da bi se potrudili in svetovali. No ja, saj brez znanja o nečem ne moreš svetovati. Če brezciljno tavaš po trgovini, ker še vedno razvozlavaš uganko, kam je šla vsa logika sveta in kaj sledi vročim hlačkam za tek, ki sledijo drsalkam… in mimogrede uzreš prodajalca, ki bi ga želel nekaj vprašati, se ta najbrž obrne stran in se dela zeloooooo zaposlenega. Tudi prav.

Naj mimogrede omenim, da te zadeve niso preveč poceni in da bi morali v nekom, ki si želi nakupa celotne opreme, videti denarnico na dveh nogah. In se zato tudi potruditi. Ampak ne… očitno jim gre dobro, kljub vsemu tarnanju v času krize.

Da bi utišala tistega dvorogega pesimista v meni, sem se odločila, da bomo imeli izlet v Avstrijo. Veliko mi je pri moji odločitvi pomagala neka spletna stran, kjer sem prebrala kar nekaj komentarjev na temo nove opreme in nakupa le te. Torej; sobota pred dvema tednoma. Dve meni ljubi osebi in jaz se odpeljemo čez Ljubelj. Seveda, po prejšnjih izkušnjah sodeč, nisem pričakovala kakšnega nakupa. Kako zelo sem se motila….

Ko smo vstopili v trgovino (imen seveda namerno ne navajam), mi je čeljust obvisela na skrajni varni točki pred izpahom. Prostor je bil poln (naj opomnim, da smo se bližali zadnjim dnem razprodaj) smučarskih oblačil, board-ov, smuči, smučarskih čevljev, čelad, smučarskih očal, koles, fitnes opreme… in vse je bilo lično postavljeno na svoje mesto, vse si z lahkoto našel. In prav na koncu prostora, kjer se je nahajala tudi alpinistična oprema, se je ponosno razkazovala vrsta turnih smuči. V trenutku, ko sem se pojavila tam, se je pred menoj že smehljal prodajalec, ki se je naslednjo uro in pol posvečal meni, čevljem za turno smuko, razlagam o tem, kaj bi bilo zame najbolj primerno,… vse to pa je lahko ponudil zato, ker je tudi sam turni smučar, ker ve veliko o opremi in vse to pospremi s simpatičnim nasmeškom. Poleg tega pa še ve, kako se prodaja.
Po skoraj dveh urah in porabljenih kar nekaj €, sem se srečna, z novo opremo odpravila domov. :) In seveda z bogato izkušnjo, da je potrebno po prijazno postrežbo in dobro opremo, ki je še kar precej cenejša kot pri nas, malo dlje kot sem si mislila.

Avatar

Včeraj sem si končno uspela ogledati Avatar. Po vseh hvalnicah, ki so mu jih peli vsi, ki so ga do sedaj videli, sem bila že skoraj malo skeptična. Moj okus za filme, nekako ne sovpada s tistim, ki si ga deli množica. Torej, z nizkimi pričakovanju, sem se podala v kino… Predstavljala sem si, da je takšen film verjetno boljši v 3D izvedbi. Če si še nikoli niste ogledali nobenega takšnega filma, potem boste verjetno navdušeni nad efekti, podnapisi se vam bodo zdeli čudni in vedno, ko se bo kakšen lik postavil v ospredje, boste nerodno sklanjali glavo. Če pa ste 3D film že videli in sploh če je bilo to v kakšni Imax-ovi dvorani v ZDA (ne pojem jim slave, ampak s tem res znajo), potem se vam ne bo zdel nič posebnega.
Film je, po mojem mnenju, odlično narejen. Obožujem pravljice. Ne glede na to, kakšne barve in od kod so bitja, bolj kot so čarobna, bolj so mi všeč. Zato mogoče nisem prava oseba za sodbo o tem zakaj mi je bil film všeč.
Zgodba me je pa nekoliko presenetila. Čeprav se nerada spuščam v filozofske debate o tem, kako grdo ravnamo s planetom, živalmi in eden z drugim; koliko lunatikov je že zapravilo svojo vstopnico v večni raj, z napačnimi interpretacijami svetih in drugih knjig in kako premalo se zavedamo, da smo na zemlji samo kratek čas in da bi morali misliti tudi na druge… Torej, čeprav se ne želim spuščati v tovrstne debate, pa me je film za trenutek vseeno pustil brez besed. Kako daleč bomo še šli v imenu znanosti in lastnega preživetja? Kako daleč bodo šle svetovne velesile, da se bodo lahko kasneje tolkle po prsih in se po Tarzansko drle, da so one tiste, ki so nekaj osvojile. Čeprav verjetno na nekatere teritorije sploh en bi bilo potrebno vstopati. In kako nevarna je zares človeška želja po poznavanju vesolja? Slednje nima neposredne zveze s filmom, ampak me je pa prešinilo… Kaj če.. nekoč res osvojimo kakšen drug planet? Ga bomo zlorabili in onesnažili, kot smo svojega?
In ne nazadnje, mar ni logično, da se nekatere družbene, verske skupnosti vzdignejo in se oglasijo z orožjem, če pa z njihovimi ideali, okoljem in skupnostmi nekateri ravnajo “kot svinja z mehom”?

Kakor koli že… s polno glavo misli in globokim strahom kaj se bo zgodilo z nami, sem zapustila dvorano.
Vsem, ki vam Avatar ni pustil istega vtisa kot meni – vseeno razmislite. Mogoče konec ni več tako daleč. 

O Dubaju in novih načrtih za odkrivanje sveta, pa navedem naslednjič… :)