Včasih se zalotim kako strmim v prazno in se podajam na potovanja znotraj mojih svetov. Ne vidim ljudi, ki hodijo mimo mene, izrazov na njihovih obrazih ne prepoznavam in nisem dovzetna za glasove, ki prihajajo iz njihovih ust. Takrat tavam nekje med sanjami in resničnostjo in se sprašujem kako bi bilo, če bi lahko le prestopili tisti prag in se odločili… ne bom se več vračala v resničnost. Sedanjost me sploh ne zanima. Ker v tistem mojem svetu sem lahko takšna kot si želim, lahko brez napora plezam na najvišje vrhove sveta, si dovolim tisto nedovoljeno in se počutim odlično. Včasih odtavam samo za nekaj trenutkov, včasih me ni nazaj cel dan. Kadar koli pa se vrnem nazaj, vem da ne bom sama. Da me čaka on. In da ne bo temu nikoli konca…
In v času moje popolne prisebnosti se sprašujem, če nisem morda eden tistih čudakov, o katerih ljudje tako veliko govorijo. Predvsem šepetajo. Nisem morda eden tistih čudakov, ki svoje fantazije, želje, občutja, predvsem tista temačna in žalostna, lažje zapišejo v verzih, kot pa da bi jih priznali sebi najbližji osebi… In potem; popolnoma mi je vseeno, če sem ena tistih. Verjetno ni problem v meni, ampak v tistih od katerih bežim v svoj domišljijski svet. Sami čudaki… :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar