Včeraj sem si končno uspela ogledati Avatar. Po vseh hvalnicah, ki so mu jih peli vsi, ki so ga do sedaj videli, sem bila že skoraj malo skeptična. Moj okus za filme, nekako ne sovpada s tistim, ki si ga deli množica. Torej, z nizkimi pričakovanju, sem se podala v kino… Predstavljala sem si, da je takšen film verjetno boljši v 3D izvedbi. Če si še nikoli niste ogledali nobenega takšnega filma, potem boste verjetno navdušeni nad efekti, podnapisi se vam bodo zdeli čudni in vedno, ko se bo kakšen lik postavil v ospredje, boste nerodno sklanjali glavo. Če pa ste 3D film že videli in sploh če je bilo to v kakšni Imax-ovi dvorani v ZDA (ne pojem jim slave, ampak s tem res znajo), potem se vam ne bo zdel nič posebnega.
Film je, po mojem mnenju, odlično narejen. Obožujem pravljice. Ne glede na to, kakšne barve in od kod so bitja, bolj kot so čarobna, bolj so mi všeč. Zato mogoče nisem prava oseba za sodbo o tem zakaj mi je bil film všeč.
Zgodba me je pa nekoliko presenetila. Čeprav se nerada spuščam v filozofske debate o tem, kako grdo ravnamo s planetom, živalmi in eden z drugim; koliko lunatikov je že zapravilo svojo vstopnico v večni raj, z napačnimi interpretacijami svetih in drugih knjig in kako premalo se zavedamo, da smo na zemlji samo kratek čas in da bi morali misliti tudi na druge… Torej, čeprav se ne želim spuščati v tovrstne debate, pa me je film za trenutek vseeno pustil brez besed. Kako daleč bomo še šli v imenu znanosti in lastnega preživetja? Kako daleč bodo šle svetovne velesile, da se bodo lahko kasneje tolkle po prsih in se po Tarzansko drle, da so one tiste, ki so nekaj osvojile. Čeprav verjetno na nekatere teritorije sploh en bi bilo potrebno vstopati. In kako nevarna je zares človeška želja po poznavanju vesolja? Slednje nima neposredne zveze s filmom, ampak me je pa prešinilo… Kaj če.. nekoč res osvojimo kakšen drug planet? Ga bomo zlorabili in onesnažili, kot smo svojega?
In ne nazadnje, mar ni logično, da se nekatere družbene, verske skupnosti vzdignejo in se oglasijo z orožjem, če pa z njihovimi ideali, okoljem in skupnostmi nekateri ravnajo “kot svinja z mehom”?
Kakor koli že… s polno glavo misli in globokim strahom kaj se bo zgodilo z nami, sem zapustila dvorano.
Vsem, ki vam Avatar ni pustil istega vtisa kot meni – vseeno razmislite. Mogoče konec ni več tako daleč. 
O Dubaju in novih načrtih za odkrivanje sveta, pa navedem naslednjič… :)
