Odštevamo do 13

Čeprav bo jutri prav takšen dan kot danes, le z drugo letnico, bom vseeno izkoristila zadnji dve uri za zadnji vpis v dvanajstici. Huh, pod pritiskom sem, ker se mi zdi, da bi morala napisati nekaj pomembnega ali pa nekaj navdihujočega, pa nimam navdiha.
V debelih nogavicah in udobnih oblačilih sedim na domačem kavču, z računalnikom v naročju in smrčečim psom na moji desni. Na mizi me čaka kozarec vina, v kaminu prijetno prasketa, hišo in vse ostale okrog pa je ovila tako gosta megla, da je primerna za sivi november in ne današnji dan. Razmišljam o preteklih letih, ko sva zadnjo noč leta preživela kje v tujini... vsekakor najbolj zabavno je bilo v Dubaju nekaj let nazaj, tudi Dunaj mi bo ostal v posebnem spominu. Vendar pa nikjer ni in ne more biti tako prijetno kot je tole letos. Nikjer ni kot doma.

Počasi gre še tole k koncu in za naslednje poglavje nimam prav nobenih zaobljub. Nobenih pričakovanj. Le iskrene želje. Nekatere lahko uresničljive, druge malo težje. In, nov tattoo bom imela v trinajstici. Pa še trinajst dni do nove sezone Californicationa. Trinajstice so zakon in upam, da vam ta, ki prihaja, prinese nekaj čudovitega, neponovljivega in dolgo pričakovanega.

Neke vrste voščilo

Vsak od nas nosi s seboj svoje male ali velike bolečine in skrivnosti. Svoje neuslišane želje in hrepenenja. Male ali večje kamne na ramenih. Razumljivo je, da smo kdaj pa kdaj žalostni, zelo nesrečni, osamljeni ali pa razočarani.
Jaz vse to zelo jasno in dobro izražam, zato je z menoj včasih (ali pa kar vedno) težko. Ja, težko je biti del mojega življenja, ker menjam razpoloženja zelo hitro ali pa sem več tednov skupaj prav nadležno pozitivna. Ko se nekaj odločim, grem za to z glavo skozi zid. Kot mali razvajeni princeski se mi izpolni večina želja. Vendar... tudi jaz sem naletela na zid. Na željo, hrepenenje, ki (da bom malo optimistična; vsaj v tem trenutku) še ne more biti izpolnjeno. Zato se me je malo dotaknila neka predpraznična otožnost. In sem skoraj pozabila, da so prazniki.
In preden se pričnem, veliko prepozno, pripravljati na današnjo že tradicionalno božično večerjo, sem vam želela voščiti praznike. Ker sem v tem trenutku ravno malo boljše volje. :)

Vsem, ki zaidete med tele vrstice želim, da bi vam prazniki prinesli vsaj malo miru in zadovoljstva, dovolj trenutkov s tistimi, ki jih imate radi in seveda tudi kakšno materialno malenkost, ki si je želite. :) Želim vam, da bi vsaj za trenutek odložili tiste kamenčke in skale, o katerih sem pisala zgoraj in bili iskreno zadovoljni s tem kar imate. Da bi vsa hrepenenja zavili v lep praznični papir in bili zanja hvaležni, saj pomenijo, da si želite, da imate neko smernico, ki vas bo gnala tudi v naslednjem letu. Želim vam, da bi vsa svoja nezadovoljstva znali izkoristiti tako, da bodo postala lepe spremembe, ki vas bodo osrečile. Da bi vedeli, da so želje, ki se danes zdijo nemogoče, lahko zelo kmalu popolnoma izvedljive.
Karkoli boste počeli v letu 2013 in kamor koli že vas bo ponesla pot, ljubite. Sebe, svoje najbližje, tiste dovoljene in prepovedane. Na koncu nam vedno ostane le to, da se ljubimo.

Nekaj časa nazaj in pred kratkim me je nekdo, ki ima v mojem srcu zelo posebno mesto, spomnil na to, da je potrebno živeti za trenutke. In prav ima. S trenutki je sicer tako kot z valovi - potrpežljivo čakaš in ko vidiš, da se ustvarja, je potrebno biti na pravem mestu. Ujameš in greš. Dokler gre. Uživaš in izpelješ najboljše kot znaš. Če zamudiš tega, bo prišel naslednji. Toda, obstaja razlika - medtem, ko valovi prihajajo in odhajajo, imamo s trenutki malo manj sreče, saj nam jih je odmerjena točno določena količina. Ravno zato... predvsem za sebe in tako, da se imamo lepo mi.

In hvala vam vsem, ki ste risali portret mojega življenja z lepimi barvami tudi v 2012. Nekaterim bolj, drugim malo manj, prav vsi, ki ste v mojem življenju pa ste prispevali svoj odtenek...

Lepo praznujte in če kdaj, vsaj zdaj, vsaj malo upoštevajte moje zgornje besede - včasih se ne motim. :)




Za nek poseben dan, pred kratkim, za neko posebno obletnico pa neki osebi posvečam še tole, preden se posvetim preživljanju praznikov :)

12-ka. V dobrem in slabem.

December me tako priganja, da sploh ne uspem početi stvari, ki me veselijo. No, razen ukvarjanja z mojo najljubšo in najbolj sladko in najlepšo zaposlitvijo - Ottom. :) On me osrečuje. Moj mali crkljivec in nepopisna sreča. Sedaj razumem...

Hvala Nika, sem si sposodila tvojo sliko :)

Sicer pa smo pri koncu še enega poglavja. Hitro je minilo. In, kot sem že na začetku napovedala, bilo je  eksplozija. Večino časa.

Prvi trije meseci so bili v oblakih nekje. Z ogromno dogajanja, pospravljanja podstrešja, precej egocentrično naravnani, ker sem se, bolj kot s čim ali kom drugim, ukvarjala predvsem in samo sama s seboj. To sem potrebovala in, ko se danes obrnem nazaj v začetek leta, vem, da je bilo zelo potrebno in pravilno, da sem naredila tako kot sem.

Konec marca je prinesel moj tako zelo pričakovani prvi tattoo. Ko se spomnim kako strah me je bilo in kako sem si v ponedeljek zvečer, večer pred tetoviranjem, želela, da bi bilo že mimo. Kako sem si želela le vzeti nekaj, da bi zaspala in se zbudila, ko bo mimo. Pa tako se si želela. Moj brat je bil odlična moralna podpora in čisto po resnici povedano - bolelo je, ampak niti približno tako kot so me vsi strašili, da bo. Če si že dolgo želite tattooja, ne odlašajte, ker zadeva ni tako grozna.
Ko danes pogledam svojo nogo, si sploh ne predstavljam kako sem lahko kdaj bila brez poslikave. Moj srečni pajek me je naredil malo drugačno osebo. Pa če verjamete ali ne.

Ko se je začetek aprila še malo odeval v hladne temperature, sem se nekaj dni sproščala na sončni Azurni obali. Nice is nice, pravijo. In kako prav imajo. Seveda se pa nisem pritoževala niti nad hladnim pivom v Monacu, kjer sem ujela tudi malo zagorelosti. Prve v 2012.
Konec aprila in začetek maja sem se spopadala (ponovno) s svojimi strahovi. Pred globoko vodo. In valovi. S surfom pod seboj. No, pa z njim nad mano, okrog mene, na moji glavi in tako naprej. Z morjem sva sklenila premirje in sva od takrat naprej prijatelja. Mogoče še celo malo več kot to. Mogoče sem se malo, čisto na skrivaj, zaljubila v nežno božanje, ko drsiš po gladini, prijetno šumenje, ko sediš na obali in občutek breztežnosti, ko strmiš v modro nebo, medtem ko te tok nosi kamor se mu pač mudi...
Junij je bil... zmeden. Intenziven. Končno sem videla tako zelo opevani Beograd. Še danes se sprašujem zakaj so vsi tako navdušeni. Saj imam lepe spomine na ta vikend, ampak mislim, da jih bom pospravila v eno škatlico, postavila na omaro in to je to, kar bom imela v življenju od tega mesta.
Bolj trajen vtis in željo po vrnitvi sem si ustvarila na potepanju, oziroma poležavanju po Karibih. Surf, sonce, morje, bel pesek, čudovite plaže... to je to. Kaj naj še dodam...

O avgustu in septembru ne bom niti izgubljala besed. Škoda časa in škoda spominske kartice v mojih možganih. Edina svetla točka so motoristični izleti, fajn koncert, ko smo skupaj s sosedi prepevali ob Balaševiću in vikend odklopa.

Oktober me je postaral, zadnji teden pa nam je odnesel še našo čudovito in neponovljivo Gajo. Še vedno postanem iskreno žalostna in jo hudo pogrešam, vedno, ko pomislim nanjo. Tolažim se z mislijo, da ji je še lepše tam kjer je.

Novembra se ne spomnim, ker je oddrvel mimo. Predvsem služba in nič kaj veliko drugega. Pridejo tudi takšni meseci. In prav je tako.

Potem smo pa na koncu... drugi dan zadnjega meseca je v najin dom pripeljal Otta. Od takrat naprej je življenje precej drugačno.
Nič več poležavanja do desete ure zjutraj. Nič več vstajanja med tednom šele ob 7:30. Nič več pohajkovanja naokrog po službi. Nič več hitrih sprehodov na bližnji hrib, le še počasni z veliko raziskovanja. Vse se je podredilo in vse se vrti okrog male zverinice, ki je sedaj središče najinega sveta. In meni (ne morem govoriti za oba) je to tako zelo všeč.
Moji dnevi so daljši (na žalost pač noči toliko krajše), bolj sem produktivna, ker imam manj časa za opravit enako količino stvari.
Se pa veliko več cartam, dobim veliko več poljubčkov in tudi ugrizov. :)
Srečna sem.

In srečna sem tudi zato, ker sem še eno leto, kljub čistemu dnu in dobrim vzponom vmes, član ene čudovite družine.
Rada vas imam in želim si, da bi se lahko še dolgo skupaj veselili prihajajočih praznikov.

Srečno verzijo 201.3. :)