Od začetka oktobra tega leta moji dnevi potekajo, kot da jih je nekod spustil skozi slabo matrico. :) Čeprav sem navdušena nad svojim delom in nadaljevanjem študija, pa si vseeno želim, da imela nekoliko več časa še za kaj drugega. Že dolgo nisem bila nikjer na poti... :) No, če se vam pol leta zdi dolgo obdobje. :)
Če nama načrtov ne prekriža kakšna nadležna gripa ali kaj podobnega, se bova odpravila v Dubaj. Prav kmalu, če pogledam na koledar je do takrat še manj kot en mesec. Praznovanja novega leta si sicer ne predstavljam nekje na toplem, kjer cel dan v kopalkah poležavam na plaži, potem pa čez nekaj ur odštevam do polnoči... čeprav tega skoraj nikoli ne počnem. :) Praznovanje novega leta je pri meni nujno povezano z mrazom, snegom in rdečimi lici ter zmrznjenim nosom. Tako kot lansko leto... Mrzel Dunaj, kjer smo se za ogrevanje zibali v ritmih dunajskega valčka, angleškega valčka... :) No, ampak bom dala možnost tudi toplejšim krajem, da vidim, če me lahko prepričajo. Vsaj niso kakšni tropski otoki z belim peskom, zelenomodrim morjem in palmami ter nadležno nasmejanimi otočani, ki ti skušajo od povsod ustreči.
Ja, že kar nekaj časa nisva nikjer bila. In že čutim rahlo do pretežno vznemirjenost in neučakanost pred naslednjo potjo.
Zato pa urejam slike s prejšnjih potovanj. Ugotavljam, da je po vsakem potovanju potrebna neka časovna distanca, da se malo ohladimo in šele potem lahko objektivno sodimo o nekem kraju, državi. Tako šele danes vidim, da je zahodna obala ZDA nekaj drugega kot vzhodna obala in da bi se tja z veseljem vrnila. Da je ostalo še nekaj krajev, ki bi jih morala obiskati nekoč. Danes vem, da je Ekvador zares čudovit, ne glede na čudno arhitekturo v naseljih, ne glede na smeti, ki jih vse preveč leži ob cestah. Prava lepota vsakega kraja je najbrž tudi v ljudeh samih. Težko trdim kaj takšnega, saj sem na trenutke pravi ljudomrznež, v pravem pomenu besede. Vendar se z vsakim potovanjem bolj odprem ljudem. Vsak nasmeh domačina mi pomeni, da so me kot turista, ki pušča svoje odtise v njihovem okolju, prav lepo sprejeli. In v Ekvadorju si deležen veliko takšnih nasmehov. Tistih bleščečih, ki ti jih namenijo ljudje rdečih lic, ki ženejo čredo ovac nazaj domov, nekje na 3000m nad morjem, tistih, ki ti jih namenijo izobraženi ljudje, ki ob opoldanskem prigrizku hladijo svoje misli v mali kavarni na trgu... Počutiš se sprejetega in to je tisto, kar je dovolj za asocialnega čudaka kot sem sama, da se mu prične srce ogrevati.
Vedno znova me preseneti preprostost, ki ljudi po vsem svetu spravi v dobro voljo ali jim polepša dan. Tako kot med najinim potepanjem po Borneu, ko sva otrokom v enem od plemen, ki tam živijo, dala bombone. Ko na pol prestrašeno sežejo proti tebi, ker niso povsem prepričani ali boš roko umaknil. In potem se jim čez obraz razleze velik, nalezljiv nasmeh... ne potrebujejo velikih in bleščečih igralnih konzol, mobitelov in drugih dragih pozornosti. Zato, ker jim straši lahko nudijo naklonjenost, ker niso preveč zaposleni, zato ker njihove misli niso okužene s posiljevanjem oglaševalskih agencij...
Malo sem zašla, ampak pregledovanje starih fotografij me je odneslo v mislih nekam drugam. Na čudovite kraje, ki sem jih videla, na ljudi, s katerimi nisem imela stika, pa me vseeno učijo; da denar ni pogoj za srečo, da je iskren nasmeh najboljše orožje in da so ustanove tiste, ki nas bi morale učiti, pa vseeno ustvarjajo stereotipe.
Svet je lep, stopite skozi vrata in si ga oglejte; če boste posedali pred TV-jem, boste dobili lažen občutek, da je vse samo recesija (ki je menda že mimo), gripa, tajkuni in podobno. Pa ni potrebno daleč, vse skupaj se začne že pred vrati vašega stanovanja. :)
nedelja, 29. november 2009
sobota, 12. september 2009
Po soseki
Čeprav je preteklo že kar nekaj časa od mojega zadnjega vpisa, pa to nikakor ne pomeni, da v tem času nisem bila nič na poti. Seveda ne na kakšni daljši in zavidanja vredni, ampak vsekakor se je dogajalo veliko. :)
In ker so me spodbudile napisane besede ene meni zelo drage duše, ki me je razveselila z novim vnosom v svoj spletni čečkalnik, sem se zamislila tudi sama. Hmmm, ker jaz nimam niti dveh in pol bralcev, se sploh ne bom opravičevala zaradi "nepisanja". Ko takole preživljam povsem mirno soboto in sem po dolgem času brez skrbi, ki bi me malo in počasi glodale, razmišljam, da je že čas za naslednjo pot kam dlje. Kljub kar nekaj kilometrom, ki so se nabrali v tem poletju, bo treba razmišljat o novi avanturi, o mojem novem premiku kam kjer še nisem bila.
Poletje je letos prineslo naslednje poti...
Z družino (mojo človeško in pasjo :) ) smo se neke nedelje odpravili nekam, kjer že dolgo nisem bila, pa so mi tisti kraji in spomini nanje zelo pri srcu. Bad Hofgastein je malo in zelo simpatično mestece, ki nudi veliko možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa, pa naj bo to v katerem koli letnem času. Jaz se ga spominjam predvsem zelo zasneženega in včasih nekoliko vetrovnega, s simpatičnimi trgovinicami, kavarnami in trgci. Pot do tja zelo skrajša avtovlak, ki vozi 11 minut iz Mallnitza. Ob nakupu karte smo dobili tudi brošuro z voznim redom vlakov in cenikom ter kratkim opisom poti. Naši severni sosedje za to boršuro dobijo dodatne točke, ker je napisana tudi v slovenskem jeziku in to celo pravilno. :)
Tudi to poletje sva enega od vikendov izkoristila za obisk Opatije. Precej standardno, pa vendar vedno znova zelo simpatično. :) Hotel kot ponavadi, hrana kot navadno, plaža urejena, ležalniki udobni, morje preveč hladno (kot povsod), sonce preveč toplo. Nakup sončne kreme za obraz in telo se je izkazal za dobro naložbo, saj sem prišla domov povsem enake barve, kot sem tja odšla. Zelo zadovoljna. :) Trije dnevi na plaži, z mojo (trenutno) najljubšo vampirsko zgodbo, so bili zelo dobrodošla sprememba okolja. Trenutki, ki sva jih preživela skupaj, brez da bi se nama kar naprej nekam mudilo, pa so tako ali tako neprecenljivi. Masaža in super prijazni maser sta samo še pripomogla k dobremu vzdušju.
Nalsednja pot k našim "spodnjim" sosedom je bila v znamenju dobre glasbe. Koncert skupine U2 se je začel s sitnimi varnostniki in dvoličnim ocenjevanjem kateri fotografski aparat je skoraj profesionalen in kateri ne. Ker sem še danes jezna in ker je bil koncert konec koncev super, se niti ne bom več spuščala v razlaganje kaj se je zgodilo. Se bom pa izogibala koncertom v Zagrebu in okolici. :)
Konec avgusta je prinesel še eno pot; tokrat še v Italijo. Zopet koncertno obarvan izlet. Coldplay so zakon in je bilo vsekakor vredno. Italijani so se izkazali za boljše gostitelje in organizatorje, Coldplay pa za nekoliko bolj energične kot U2. :) Verjetno bo kriva razlika v letih. :)
O lepotah Slovenije pa sem se uspela prepričati kar z motorja, neke lepe nedelje. Pot naju je peljala na Gorenjsko, čez Kranjsko Goro na Vršič. Po kratkem sprehodu sva se spustila z Vršiča v Trento in pot nadaljevala proti Tolminu, potem pa čez vse hrobe in griče v Poljansko dolino in Škofjo Loko.
In ker se poletje počasi bliža svojim zadnjim izdihljajem sanjava o najini naslednji poti... :)
In ker so me spodbudile napisane besede ene meni zelo drage duše, ki me je razveselila z novim vnosom v svoj spletni čečkalnik, sem se zamislila tudi sama. Hmmm, ker jaz nimam niti dveh in pol bralcev, se sploh ne bom opravičevala zaradi "nepisanja". Ko takole preživljam povsem mirno soboto in sem po dolgem času brez skrbi, ki bi me malo in počasi glodale, razmišljam, da je že čas za naslednjo pot kam dlje. Kljub kar nekaj kilometrom, ki so se nabrali v tem poletju, bo treba razmišljat o novi avanturi, o mojem novem premiku kam kjer še nisem bila.
Poletje je letos prineslo naslednje poti...
Z družino (mojo človeško in pasjo :) ) smo se neke nedelje odpravili nekam, kjer že dolgo nisem bila, pa so mi tisti kraji in spomini nanje zelo pri srcu. Bad Hofgastein je malo in zelo simpatično mestece, ki nudi veliko možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa, pa naj bo to v katerem koli letnem času. Jaz se ga spominjam predvsem zelo zasneženega in včasih nekoliko vetrovnega, s simpatičnimi trgovinicami, kavarnami in trgci. Pot do tja zelo skrajša avtovlak, ki vozi 11 minut iz Mallnitza. Ob nakupu karte smo dobili tudi brošuro z voznim redom vlakov in cenikom ter kratkim opisom poti. Naši severni sosedje za to boršuro dobijo dodatne točke, ker je napisana tudi v slovenskem jeziku in to celo pravilno. :)
Tudi to poletje sva enega od vikendov izkoristila za obisk Opatije. Precej standardno, pa vendar vedno znova zelo simpatično. :) Hotel kot ponavadi, hrana kot navadno, plaža urejena, ležalniki udobni, morje preveč hladno (kot povsod), sonce preveč toplo. Nakup sončne kreme za obraz in telo se je izkazal za dobro naložbo, saj sem prišla domov povsem enake barve, kot sem tja odšla. Zelo zadovoljna. :) Trije dnevi na plaži, z mojo (trenutno) najljubšo vampirsko zgodbo, so bili zelo dobrodošla sprememba okolja. Trenutki, ki sva jih preživela skupaj, brez da bi se nama kar naprej nekam mudilo, pa so tako ali tako neprecenljivi. Masaža in super prijazni maser sta samo še pripomogla k dobremu vzdušju.
Nalsednja pot k našim "spodnjim" sosedom je bila v znamenju dobre glasbe. Koncert skupine U2 se je začel s sitnimi varnostniki in dvoličnim ocenjevanjem kateri fotografski aparat je skoraj profesionalen in kateri ne. Ker sem še danes jezna in ker je bil koncert konec koncev super, se niti ne bom več spuščala v razlaganje kaj se je zgodilo. Se bom pa izogibala koncertom v Zagrebu in okolici. :)
Konec avgusta je prinesel še eno pot; tokrat še v Italijo. Zopet koncertno obarvan izlet. Coldplay so zakon in je bilo vsekakor vredno. Italijani so se izkazali za boljše gostitelje in organizatorje, Coldplay pa za nekoliko bolj energične kot U2. :) Verjetno bo kriva razlika v letih. :)
O lepotah Slovenije pa sem se uspela prepričati kar z motorja, neke lepe nedelje. Pot naju je peljala na Gorenjsko, čez Kranjsko Goro na Vršič. Po kratkem sprehodu sva se spustila z Vršiča v Trento in pot nadaljevala proti Tolminu, potem pa čez vse hrobe in griče v Poljansko dolino in Škofjo Loko.
In ker se poletje počasi bliža svojim zadnjim izdihljajem sanjava o najini naslednji poti... :)
četrtek, 18. junij 2009
Spet doma...
V nedeljo, 14.6. sva se sredi noči že odpravila na letališče v Quitu, od koder sva poletela v Miami. Dan že tako ali tako ni bil posebej radosten, dopust se je sedaj zares iztekel, vračala sva se v vse do sedaj znano. Čeprav mi je vedno lepo, ko po dopustu pristajamo na Brniku in iz letala lahko opazim našo hišo sredi zelenja, pa vsa polja, planine,... Slovenija je lepa, vendar je lepo tudi drugje. V Ekvadorju je zelo lepo. Zato mi je bilo še toliko težje oditi.
Torej, čakal naju je cel dan posedanja in postavanja na letališču. Letališča so mi načeloma všeč in rada opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo ali pa samo čakajo, poleg pa razmišljam kakšna je njihova zgodba. Zakaj zamujajo na letalo, zakaj so odšli, kam gredo z vso prtljago, ki jo potiskajo na vozičku pred seboj... Predvsem pa ali jih kdo veselo pričakuje ali gredo nekam, kjer bodo sami, ker obračajo nov list v svojem življenju. Kljub vsemu temu, kar mi zaposluje misli, ko tudi sama čakam, da se vrnem domov, k ljudem, ki me imajo radi, pa me čakanje vseeno jezi.
Ko sva se odločila, da si poiščeva kosilo, v eni od mnogih restavracij s hitro (in preveč mastno) hrano, pa sem uspela ugotoviti kaj je tisto kar me jezi pri prebivalcih ZDA. Dejstvo je, da pri takšni količini ljudi seveda vedno najdeš tudi bedake. Vendar sem jih na svojih potovanjih v Združenih državah naštela že vse preveč. Takšne, ki jim je v življenju dolgčas in svoje veselje najdejo v vtikanju v življenje nekoga drugega... Zgodilo se je tudi tokrat, da se je možak obregnil ob Janovo majico. Če dojameš bistvo napisa, je majica zabavna. Če ga ne, je samo še ena majica v vrsti vseh majic z napisi, ki ti ne pomenijo nič. Če pa imaš slabo vest zaradi zgodovine in svojih prednikov, pa se ti zdi majica neprimerna... kot se je zdela gospodu, ki je Jana napadel, da je res ne bi smel nositi. Želim si samo, da bi bila poleg v pravem trenutku, ker bi mu povedala svoje. Naj se ne bi spuščala na tako nizek nivo, ampak kar je preveč je pa preveč.
Kakorkoli že, dan so nama polepšali kasneje, ko sva zaradi preveč polnega letala lahko letela v business class-u. :)
Vrnitev domov ni bila preveč težka in mislim, da sem se že popolnoma aklimatizirala in sem pripravljena na nove izzive. :) No ja, o tem sednjem bi se vsekakor dalo razpravljati.
Torej, čakal naju je cel dan posedanja in postavanja na letališču. Letališča so mi načeloma všeč in rada opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo ali pa samo čakajo, poleg pa razmišljam kakšna je njihova zgodba. Zakaj zamujajo na letalo, zakaj so odšli, kam gredo z vso prtljago, ki jo potiskajo na vozičku pred seboj... Predvsem pa ali jih kdo veselo pričakuje ali gredo nekam, kjer bodo sami, ker obračajo nov list v svojem življenju. Kljub vsemu temu, kar mi zaposluje misli, ko tudi sama čakam, da se vrnem domov, k ljudem, ki me imajo radi, pa me čakanje vseeno jezi.
Ko sva se odločila, da si poiščeva kosilo, v eni od mnogih restavracij s hitro (in preveč mastno) hrano, pa sem uspela ugotoviti kaj je tisto kar me jezi pri prebivalcih ZDA. Dejstvo je, da pri takšni količini ljudi seveda vedno najdeš tudi bedake. Vendar sem jih na svojih potovanjih v Združenih državah naštela že vse preveč. Takšne, ki jim je v življenju dolgčas in svoje veselje najdejo v vtikanju v življenje nekoga drugega... Zgodilo se je tudi tokrat, da se je možak obregnil ob Janovo majico. Če dojameš bistvo napisa, je majica zabavna. Če ga ne, je samo še ena majica v vrsti vseh majic z napisi, ki ti ne pomenijo nič. Če pa imaš slabo vest zaradi zgodovine in svojih prednikov, pa se ti zdi majica neprimerna... kot se je zdela gospodu, ki je Jana napadel, da je res ne bi smel nositi. Želim si samo, da bi bila poleg v pravem trenutku, ker bi mu povedala svoje. Naj se ne bi spuščala na tako nizek nivo, ampak kar je preveč je pa preveč.
Kakorkoli že, dan so nama polepšali kasneje, ko sva zaradi preveč polnega letala lahko letela v business class-u. :)
Vrnitev domov ni bila preveč težka in mislim, da sem se že popolnoma aklimatizirala in sem pripravljena na nove izzive. :) No ja, o tem sednjem bi se vsekakor dalo razpravljati.
sobota, 13. junij 2009
Kavboja in izlet v Ibarro
Končno smo se spet zbudili v sončno jutro. Vsi vrhovi v okolici so bili obsijani s soncem in po nobenem pobočju se še ni vlekla megla. :) Najin izlet s konji torej ni odpadel, kot prejšnji dan. Čeprav je to pomenilo, da sem se na zajtrk odvlekla kot zombi, že ob osmi uri, sem se vseeno veselila. Konjev se nekoliko bojim in mi v njihovi bližini ni posebej prijetno, zato sem se zadrževala izven ograde vse dokler se je dalo. Vendar sem kmalu ugotovila, da konji v bistvu niso tisti, ki bi se jih morala bati, saj se je po dvorišču sprehajal ogromen puran (ali vsaj nekaj temu podobnega), ki si je na vsak način želel najine pozornosti. Kakor hitro je videl, da sva vstopila na dvorišče in vso pozornost posvečala nečemu zelo puhastemu in belemu :), že se je postavil v svojo najboljšo držo, nasršil perje in se premikal proti nama. Ker je poleg vsega še čudno sopel, sem bila prepričana, da se bo vsak trenutek zapodil pod najine noge. Ko naju je oskrbnik želel prepričati, da je puran popolnoma neškodljivo bitje in ga pobožal, se je gmota perja zadovoljno dobrikala in odkorakala dalje... še vedno proti nama. :) Jaz se ga vsekakor za na nič na svetu ne bi dotaknila in sem bila zelo vesela, ko so bili konji nared.
Zapustili smo območje haciende in se skozi vas napotili proti vznožju vulkana Imbabura. Konj, ki sem ga jahala jaz več kot očitno ni želel biti zadnji v vrsti. Ko se je ustavil, da opravi potrebo naju je dohitel Jan na svojem konju in naju seveda pričel prehitevati. Ko je moj konj (ne spomnim se negovega imena, ampak mislim, da je nekaj takšnega kot Chori) to videl, se je prav hitro pognal naprej in me skoraj stresel s hrbta. Ko je bil spet za konjem z vodičem, je zopet upočasnil tempo. :) Tako ali tako se je na koncu izkazalo, da mu ni bilo potrebno preveč hiteti, ker se Janov konj Jack ni premikal nikamor. :) Skoraj za vsakim ovinkom smo ga morali čakati, čeprav se je Chori odločil, da bo pojedel vse podrastje in grmičevje v gozdu skozi katerega smo šli. :) V bistvu pa sta bila konja zelo dobro vzgojeni živali, saj sta se sama od sebe ustavila na robu poti, ko je mimo glasno priropotal tovornjak, ki je dostavljal plin (in to trikrat), glasni in "pogumni" psi pa ju sploh niso motili. Mojemu konju se sicer na trenutke verjetno ni zdelo popolnoma varno stopiti čez kakšne skale in se je lepo ustavil ter čakal. Po nekaj trenutkih prigovarjanja pa se je vseeno odločil, da se bo spustil čez tisti dve skali. Z veliko vzdihovanja in rezgetanja sva tako vseeno uspela priti do konca poti, brez večjega napora. :) Jan je vseskozi ostajal na koncu skupinice in kljub njegovi "glasbeni" predstavi o tem, kako se jaha, je moral vseeno upočasniti ritem petja (ki naj bi po njegovem mnenju sodilo k jahanju) vsaj za trikrat. :))
Bilo je zabavno, čeprav imam popolnoma ožuljeno zadnjo plat in zelo boleče mišice v zgornjem delu nog. Glede na to, da me ne boli hrbet sem verjetno vsaj nekaj delala prav. :)
Po izletku sva imela še dovolj časa, da sva se odpravila proti Ibarri. Mesto samo je sicer simpatično, vendar je očitno danes dan za dostavo plina, ker so tudi v Ibarri povsod vozili tovornjaki z jeklenkami in nadležno glasbo. Zanimivo je, da se tovornjak s sladoledom pelje povsem tiho (res da na vasi), medtem ko dostavljalci plina povzročajo neverjeten hrup. Poleg tega pa po vsem mestu popravljajo asfalt in razkopavajo ulice ter urejajo ploščice, tako da je bilo precej hrupno in prašno. Odpeljala sva se še na neko razgledno točko nad mestom, kjer je tudi manjše jezero, ki se imenuje "Lake of blood" (v jeziku lokalnega prebivalstva, vendar sem zopet brez "plonk listka"). Tu naj bi se spopadlo neko lokalno pleme in Inki in se je jezero zaradi vse prelite krvi obarvalo skoraj povsem rdeče. No, sedaj ima seveda temo modro barvo, če nanj posije sonce pa nekoliko bolj svetlo modro.
Na poti nazaj proti San Pablu sva se ustavila še v malem kraju poleg Ibarre, ki je znano po rezbarjenju. V mestu je veliko malih trgovin, v katerih prodajajo izdelke iz lesa. Tako lahko tam kupiš skoraj vse; zelo moderno mizo in stole za v kuhinjo, postelje, razpela in tudi zelo starinsko pohištvo, skrinje ipd. Sprehodila sva se po nekaj trgovinah in naletela na marsikaj lepega, sploh pri enem od najbolj znanih izdelovalcev.
Jutri se bova vrnila nazaj v Quito. Čaka me skoraj neverjetna naloga; razporejanje prtljage tako, da bova lahko vse odnesla nazaj domov. Verjetno še zadnji sprehod po mestu in počitek. Nedeljo bova preživela na letališčih in letalih...
Še eden zadnjih pozdravov iz Ekvadorja. ;)
Zapustili smo območje haciende in se skozi vas napotili proti vznožju vulkana Imbabura. Konj, ki sem ga jahala jaz več kot očitno ni želel biti zadnji v vrsti. Ko se je ustavil, da opravi potrebo naju je dohitel Jan na svojem konju in naju seveda pričel prehitevati. Ko je moj konj (ne spomnim se negovega imena, ampak mislim, da je nekaj takšnega kot Chori) to videl, se je prav hitro pognal naprej in me skoraj stresel s hrbta. Ko je bil spet za konjem z vodičem, je zopet upočasnil tempo. :) Tako ali tako se je na koncu izkazalo, da mu ni bilo potrebno preveč hiteti, ker se Janov konj Jack ni premikal nikamor. :) Skoraj za vsakim ovinkom smo ga morali čakati, čeprav se je Chori odločil, da bo pojedel vse podrastje in grmičevje v gozdu skozi katerega smo šli. :) V bistvu pa sta bila konja zelo dobro vzgojeni živali, saj sta se sama od sebe ustavila na robu poti, ko je mimo glasno priropotal tovornjak, ki je dostavljal plin (in to trikrat), glasni in "pogumni" psi pa ju sploh niso motili. Mojemu konju se sicer na trenutke verjetno ni zdelo popolnoma varno stopiti čez kakšne skale in se je lepo ustavil ter čakal. Po nekaj trenutkih prigovarjanja pa se je vseeno odločil, da se bo spustil čez tisti dve skali. Z veliko vzdihovanja in rezgetanja sva tako vseeno uspela priti do konca poti, brez večjega napora. :) Jan je vseskozi ostajal na koncu skupinice in kljub njegovi "glasbeni" predstavi o tem, kako se jaha, je moral vseeno upočasniti ritem petja (ki naj bi po njegovem mnenju sodilo k jahanju) vsaj za trikrat. :))
Bilo je zabavno, čeprav imam popolnoma ožuljeno zadnjo plat in zelo boleče mišice v zgornjem delu nog. Glede na to, da me ne boli hrbet sem verjetno vsaj nekaj delala prav. :)
Po izletku sva imela še dovolj časa, da sva se odpravila proti Ibarri. Mesto samo je sicer simpatično, vendar je očitno danes dan za dostavo plina, ker so tudi v Ibarri povsod vozili tovornjaki z jeklenkami in nadležno glasbo. Zanimivo je, da se tovornjak s sladoledom pelje povsem tiho (res da na vasi), medtem ko dostavljalci plina povzročajo neverjeten hrup. Poleg tega pa po vsem mestu popravljajo asfalt in razkopavajo ulice ter urejajo ploščice, tako da je bilo precej hrupno in prašno. Odpeljala sva se še na neko razgledno točko nad mestom, kjer je tudi manjše jezero, ki se imenuje "Lake of blood" (v jeziku lokalnega prebivalstva, vendar sem zopet brez "plonk listka"). Tu naj bi se spopadlo neko lokalno pleme in Inki in se je jezero zaradi vse prelite krvi obarvalo skoraj povsem rdeče. No, sedaj ima seveda temo modro barvo, če nanj posije sonce pa nekoliko bolj svetlo modro.
Na poti nazaj proti San Pablu sva se ustavila še v malem kraju poleg Ibarre, ki je znano po rezbarjenju. V mestu je veliko malih trgovin, v katerih prodajajo izdelke iz lesa. Tako lahko tam kupiš skoraj vse; zelo moderno mizo in stole za v kuhinjo, postelje, razpela in tudi zelo starinsko pohištvo, skrinje ipd. Sprehodila sva se po nekaj trgovinah in naletela na marsikaj lepega, sploh pri enem od najbolj znanih izdelovalcev.
Jutri se bova vrnila nazaj v Quito. Čaka me skoraj neverjetna naloga; razporejanje prtljage tako, da bova lahko vse odnesla nazaj domov. Verjetno še zadnji sprehod po mestu in počitek. Nedeljo bova preživela na letališčih in letalih...
Še eden zadnjih pozdravov iz Ekvadorja. ;)
petek, 12. junij 2009
Ne vem, če bi šla domov... :)
Iz Minda sva sicer odšla, vendar bova spomin nanj nosila še kar nekaj časa. Komarji so si očitno privoščili pravo pojedino, nama pa pustili neprijetne, srbeče zaznamke, kje so se pasli. Menda naj ne bi imeli nikakršnih infekcij, ampak nikoli ne veš...
Na poti iz Minda sva se ustavila v Quitu, ker sem jaz svoje čtivo za na pot prebrala že zdavnaj. Kljub temu, da je nakupovalno središče ogromno, seveda ne premore knjige v angleškem jeziku. Ker je razprodana... me sploh ne čudi, prva dva dela sta res dobra. :) Torej, ostala sem brez knjige, sem pa imela velik nasmeh na obrazu, ker so imeli vsaj dobro ekvadorsko čokolado. :) Poleg tega pa se je obetalo še nogometno popoldne. Ravno zaradi tega, je bilo pametno prav hitro zbežati iz Quita.
Čeprav sva si ta del Ekvadorja že ogledala, sva se vseeno vrnila v San Pablo del Lago. Malo mestece poleg večjega Otavala. Še ena hacienda, ki pa je precej drugačna od tistih dveh, kjer sva bila prej. Hacienda Cusin ni toliko domača, kot recimo Hato Verde ali Manteles, ker je precej večja. Poleg nje je tudi samostan, med haciendo in samostanom pa so lepi vrtovi, prostor za piknik, igrišče za košarko,... Na haciendi si lahko privošćiš bivanje v mali hišici, ki je nekoliko skrita za drevesi in drugim zelenjem ali pa v lepih sobah, ki imajo vsaka svoj kamin (ki še kako prav pride zvečer). Torej; precej bolje kot Tarzanova hiška v Mindu. :)
Ko sva se nastanila in ko sem pregledala kako izgleda posteljnina in če je kopalnica vsaj približno dovolj čista (in ja, oboje si zasluži desetko), sva se malo razgledala po posestvu in si rezervirala krajši izlet s konji naslednje jutro. Potem sva se peljala malo naokrog in na koncu pristala v nekem parku, ki nosi ime po ekvadorskem državnem simolu - kondorju. Park sicer vodi nekdo z Nizozemske, tam pa poleg dveh kondorjev lahko obiskovalec vidi tudi več vrst orlov in sov. Nekatere ptice so prav zabavne... kako te opazujejo kaj boš storil ali se boš preveč približal in ali je njihova večerja v nevarnosti. Na poti na haciendo sem izpopolnjevala svoje znanje španskega jezika (neobstoječe, čeprav se zelo hitro učim), ko sva na radiu poslušala prenos nogometne tekme med Argentino in Ekvadorjem. Glede na to, da sem v Ekvadorju in da si Argentine ne želim na svetovnem prvenstvu 2010, je verjetno jasno za koga sem navijala. :) Ravno zaradi te tekme pa sem tudi ugotovila, da je življenje, z vidika nogometa, da ne bo pomote, v južni Ameriki kot nalašč zame. :)) Že dopoldne so ljudje naokrog hodili oblečeni v majice svoje reprezentance, na avtomobilih so imeli zastave in glavna tema na radijskih postajah je bil nogomet. Celo nič hudega sluteči kuža je imel na svojih ličkih narisani zastavi Ekvadorja. Resnično si nisem predstavljala, da je nogometna mrzlica tu tako prijetna. :) Me zanima kako bi me gledali v Ljubljani, ko bi v krilu in petkah, ter v majici nogometne reprezentance hitela po ulici... No, to je tu pač normalen dan, ko je kakšna pomembna tekma. :)
Kakorkoli že, prijazen Juan tukaj na haciendi naju je pospremil do TV sprejemnika, kjer sva lahko gledala vsaj drugi polčas tekme. In še dobro, da vsa ga. :) Utrujeni Argentinci so brez uspeha tekli za žogo in se trudili (no ja, vsaj Messi se je trudil). Medtem, pa so domači uspešno "zabili"dva gola... In večer je bil popoln. Sploh po nekaj partijah pikada in biljarda (o slednjem nimam pojma) in okusni večerji.
Jutro je bilo še bolj deževno kot večer in zato je najin izlet s konji prestavljen na jutri. Upamo lahko samo na lepo vreme in nekaj mi pravi, da tako tudi bo. :) Sva se pa zato še enkrat spreodila čez Otavalo, ki tokrat ni bil tako natlačen z ljudmi in je bilo precej bolj prijetno. Mesto je lepo, celo semaforji delujejo tako kot bi morali. Opravila sem še zadnje nakupe, ker nisem uspela najti vseh spominkov prej. Popodan pa sva si šla ogledat še Cotacachi (nisem prepričana, da je povsem prav napisano, ker nimam pri roki listka za plonkat :)). Tudi to mesto je lepo in predvsem čisto, ker naj bi imeli nek projekt v zvezi z ekologijo. Kar ne bi škodilo niti ostalim mestom v Ekvadorju. Cotacachi pa je sicer znan po usnjenih izdelkih. Takšnih, zelo poceni. Primerno velika torbica stane že od 20 dolarjev dalje. Lepo izdelana ženska jakna, kratka, z gumbi... pač takšna, ki jo lahko oblečes za "na lepše" stane nekje od 40 dolarjev dalje. Midva sva si ogledala muzej, kjer sva dobila tudi vodiča, ki pa je govoril samo špansko, zato sem zopet lahko preverjala svoje znanje. Zahvaljujoč francoščini in italijanščini sem celo precej veliko razumela. :) Usnjenih izdelkov nisva kupovala, ker so najini kovčki polni, poleg tega pa sva dobila namig, da imajo še cenejše in prav tako lepe usnjene izdelke v Quisapinchi (tudi za to nisem prepričana, če sem prav napisala), ki pa sva jo obiskala že teden dni nazaj. :))
Ker v nedeljo že odpotujeva nazaj proti naši mali državici, je nekako že čas za kratek povzetek... :)
Kar nama je všeč v zvezi z Ekvadorjem je:
No, tako. Sedaj pa je čas za še eno večerjo in še kakšno igro pikada. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti... Ibarra mogoče?
Pozdrav!
Na poti iz Minda sva se ustavila v Quitu, ker sem jaz svoje čtivo za na pot prebrala že zdavnaj. Kljub temu, da je nakupovalno središče ogromno, seveda ne premore knjige v angleškem jeziku. Ker je razprodana... me sploh ne čudi, prva dva dela sta res dobra. :) Torej, ostala sem brez knjige, sem pa imela velik nasmeh na obrazu, ker so imeli vsaj dobro ekvadorsko čokolado. :) Poleg tega pa se je obetalo še nogometno popoldne. Ravno zaradi tega, je bilo pametno prav hitro zbežati iz Quita.
Čeprav sva si ta del Ekvadorja že ogledala, sva se vseeno vrnila v San Pablo del Lago. Malo mestece poleg večjega Otavala. Še ena hacienda, ki pa je precej drugačna od tistih dveh, kjer sva bila prej. Hacienda Cusin ni toliko domača, kot recimo Hato Verde ali Manteles, ker je precej večja. Poleg nje je tudi samostan, med haciendo in samostanom pa so lepi vrtovi, prostor za piknik, igrišče za košarko,... Na haciendi si lahko privošćiš bivanje v mali hišici, ki je nekoliko skrita za drevesi in drugim zelenjem ali pa v lepih sobah, ki imajo vsaka svoj kamin (ki še kako prav pride zvečer). Torej; precej bolje kot Tarzanova hiška v Mindu. :)
Ko sva se nastanila in ko sem pregledala kako izgleda posteljnina in če je kopalnica vsaj približno dovolj čista (in ja, oboje si zasluži desetko), sva se malo razgledala po posestvu in si rezervirala krajši izlet s konji naslednje jutro. Potem sva se peljala malo naokrog in na koncu pristala v nekem parku, ki nosi ime po ekvadorskem državnem simolu - kondorju. Park sicer vodi nekdo z Nizozemske, tam pa poleg dveh kondorjev lahko obiskovalec vidi tudi več vrst orlov in sov. Nekatere ptice so prav zabavne... kako te opazujejo kaj boš storil ali se boš preveč približal in ali je njihova večerja v nevarnosti. Na poti na haciendo sem izpopolnjevala svoje znanje španskega jezika (neobstoječe, čeprav se zelo hitro učim), ko sva na radiu poslušala prenos nogometne tekme med Argentino in Ekvadorjem. Glede na to, da sem v Ekvadorju in da si Argentine ne želim na svetovnem prvenstvu 2010, je verjetno jasno za koga sem navijala. :) Ravno zaradi te tekme pa sem tudi ugotovila, da je življenje, z vidika nogometa, da ne bo pomote, v južni Ameriki kot nalašč zame. :)) Že dopoldne so ljudje naokrog hodili oblečeni v majice svoje reprezentance, na avtomobilih so imeli zastave in glavna tema na radijskih postajah je bil nogomet. Celo nič hudega sluteči kuža je imel na svojih ličkih narisani zastavi Ekvadorja. Resnično si nisem predstavljala, da je nogometna mrzlica tu tako prijetna. :) Me zanima kako bi me gledali v Ljubljani, ko bi v krilu in petkah, ter v majici nogometne reprezentance hitela po ulici... No, to je tu pač normalen dan, ko je kakšna pomembna tekma. :)
Kakorkoli že, prijazen Juan tukaj na haciendi naju je pospremil do TV sprejemnika, kjer sva lahko gledala vsaj drugi polčas tekme. In še dobro, da vsa ga. :) Utrujeni Argentinci so brez uspeha tekli za žogo in se trudili (no ja, vsaj Messi se je trudil). Medtem, pa so domači uspešno "zabili"dva gola... In večer je bil popoln. Sploh po nekaj partijah pikada in biljarda (o slednjem nimam pojma) in okusni večerji.
Jutro je bilo še bolj deževno kot večer in zato je najin izlet s konji prestavljen na jutri. Upamo lahko samo na lepo vreme in nekaj mi pravi, da tako tudi bo. :) Sva se pa zato še enkrat spreodila čez Otavalo, ki tokrat ni bil tako natlačen z ljudmi in je bilo precej bolj prijetno. Mesto je lepo, celo semaforji delujejo tako kot bi morali. Opravila sem še zadnje nakupe, ker nisem uspela najti vseh spominkov prej. Popodan pa sva si šla ogledat še Cotacachi (nisem prepričana, da je povsem prav napisano, ker nimam pri roki listka za plonkat :)). Tudi to mesto je lepo in predvsem čisto, ker naj bi imeli nek projekt v zvezi z ekologijo. Kar ne bi škodilo niti ostalim mestom v Ekvadorju. Cotacachi pa je sicer znan po usnjenih izdelkih. Takšnih, zelo poceni. Primerno velika torbica stane že od 20 dolarjev dalje. Lepo izdelana ženska jakna, kratka, z gumbi... pač takšna, ki jo lahko oblečes za "na lepše" stane nekje od 40 dolarjev dalje. Midva sva si ogledala muzej, kjer sva dobila tudi vodiča, ki pa je govoril samo špansko, zato sem zopet lahko preverjala svoje znanje. Zahvaljujoč francoščini in italijanščini sem celo precej veliko razumela. :) Usnjenih izdelkov nisva kupovala, ker so najini kovčki polni, poleg tega pa sva dobila namig, da imajo še cenejše in prav tako lepe usnjene izdelke v Quisapinchi (tudi za to nisem prepričana, če sem prav napisala), ki pa sva jo obiskala že teden dni nazaj. :))
Ker v nedeljo že odpotujeva nazaj proti naši mali državici, je nekako že čas za kratek povzetek... :)
Kar nama je všeč v zvezi z Ekvadorjem je:
- da ima veliko lepih gora
- da so ljudje zelo prijazni in da jih ne zanimaš preveč, če si tega ne želiš
- da imajo vsi (skoraj) radi nogomet
- da svet obstane zaradi nogometa
- da vse vstopnine stanejo od 1 do 2 dolarja
- da imajo veliko prisrčnih pujskov
- da je skoraj edina država na svetu kjer se krave pasejo na avtocesti :)
- da otroci nimajo sodobnih igrač, pa imajo kljub vsemu velike nasmehe
- da imajo zares dobro hrano (pa še nisem našla kraja, kjer bi poskusila morskega prašička)
- da imajo ogromno različnih vrst živali
- da se ni potrebno spraševati o avtentičnosti, ko vidiš ljudi oblečene v tradicionalna oblačila, ker veš, da niso tako oblečeni zaradi turistov, ampak zaradi načina življenja
- Galapagos (razen ogromnih valov)
No, tako. Sedaj pa je čas za še eno večerjo in še kakšno igro pikada. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti... Ibarra mogoče?
Pozdrav!
torek, 9. junij 2009
Mindo
Po prijetni haciendi, kjer vecere lahko prezivljas ob toplem kaminu s knjigo v narocju, je bil prihod v Mindo pravi mali sok. Pocutim se skoraj kot Tarzan, ker tu namrec spiva v leseni hisi sredi gozda. Kljub temu sem prezivela prvo noc in tudi danasnji dan ze skoraj. :) Ker sva vstala ze ob pol sedmih sva sla v gozd, kjer naj bi si ogledala razlicne ptice. :) Videli smo jih kar nekaj in v bistvu je bilo konec vsega prav prijetno. Po sprehodu sem koncno prisla do zajtrka. :)
Kasneje dopoldan smo, skupaj z vodicem, sli na canopy. Za 10 dolarjev na osebo ponujajo 2,5 km "zajle" (tisti, ki vas moti ta izraz si poiscite lepsega v SSKJ) in veliko adrenalina. :) Spustis se cez nekaj precej globokih dolin in to lahko pocnes sam ali pa skupaj z vodicem, kar pomeni, da lahko letis kot Superman ali pa obrnjen na glavo. :)) Oboje sem preizkusila, najboljse pa je, ko gres sam. :)) Za moj okus gre vse sicer nekoliko prepocasi, ampak je bilo zabavno.
Jutri greva naprej, ampak res se ne veva kam... v neznano. :)
Lep pozdrav iz Minda.
Kasneje dopoldan smo, skupaj z vodicem, sli na canopy. Za 10 dolarjev na osebo ponujajo 2,5 km "zajle" (tisti, ki vas moti ta izraz si poiscite lepsega v SSKJ) in veliko adrenalina. :) Spustis se cez nekaj precej globokih dolin in to lahko pocnes sam ali pa skupaj z vodicem, kar pomeni, da lahko letis kot Superman ali pa obrnjen na glavo. :)) Oboje sem preizkusila, najboljse pa je, ko gres sam. :)) Za moj okus gre vse sicer nekoliko prepocasi, ampak je bilo zabavno.
Jutri greva naprej, ampak res se ne veva kam... v neznano. :)
Lep pozdrav iz Minda.
ponedeljek, 8. junij 2009
Po dolgem času...še vedno na poti
Po nekaj dneh izven civilizacije (čeprav je bilo lepo) sem končno prišla do Interneta. In ker sem danes zjutraj ugotovila, da moje starše očitno skrbi kje se potikava, objavljam tale vpis... Ker je šlo mimo kar nekaj dni, sem vse skupaj natlačila v en zapis. Zapise o Galapagosu sem zelo skrajšala, ker bi sicer bilo vsega veeelikkkoooo preveč. :) Torej, takole...
30.5.2009
Po včerajšnjem napornem kolesarskem izletu, sva danes dan preživela malo bolj umirjeno. Čas za nakup spominkov… J Kljub temu, da vedno zapravim preveč, je zabavno. Tudi tokrat je bilo tako. Zjutraj naju je najin vodič počakal na recepciji hotela. Ni govoril posebej dobro angleško, ampak se je vsaj trudil. Sicer je delal v banki, ki je zaradi menjave valute šla rakom žvižgat in tako je ostal brez dela. Od takrat, sicer inženir elektrotehnike, dela kot vodič tri dni na teden, dva dni na teden pa v nekem podjetju, ki se ukvarja z elektriko. Torej; ko smo pobrali še starejšega gospoda iz Colorada, smo se odpravili dnevu naproti. Najprej smo se ustavili v še enem središču sveta. Ja, kot sem že omenila je tisti Mitad del Mundo vsaj za 200 m napačno izračunan. Torej, za tega trdijo, da naj bi bil pravi. Gre za precej manjšo zadevo, kot tista prejšnji dan in zato se tudi bolj trudijo. Čeprav sem sama mnenja, da gre za nekakšno »sekto« (glede na to, da jih ne podpira vlada), ki postavlja nove teorije o ekvatorju, središču sveta in podobno. Glede na to, da GPS ni uspel najti pravega satelita kamor bi se povezal in dokazal, da se res ne motijo, ne morem povsem verjeti njihovi reklami, na kateri je slika GPS-a, ki kaže, da naj bi dejansko stali na ekvatorju. J Po ogledu te zanimivosti, smo se odpeljali dalje, v mesto Cayambe. Kot nam je povedal vodič, naj bi bilo sprehajanje po tem kraju varno, saj ljudje niso revni, ker jih zaposlujejo velike farme, kjer gojijo vrtnice in druge cvetlice. Veliki rastlinjaki so prav povsod okoli mesta. Ustavili smo se v trgovini, kjer pripravljajo »bizcochos«, kar so neke vrste slani piškoti. So precej okusni in za vrečko (približno 8 precej velikih piškotov) smo plačali 1 dolar. Po kratkem postanku, smo nadaljevali vožnjo proti Otavalu, z vmesnim postankom na hribu nad San Pablo del Lago. Za manjšo trgovino je terasa, od tam pa čudovit razgled na jezero in mesto okoli. Na vrtu so imeli tudi lamo in tradicionalno oblečeno deklico, obe pa sta bili tam predvsem zaradi vseh turistov. Vseeno, pa sem lamo videla prvič v živo in ugotovila, da do sedaj nisem nič zamujala, saj je prav radovedno stegovala vrat za vsakim od nas…. Precej simpatična žival sicer. J Na tej isti terasi/vrtu je sedel tudi lokalni umetnik, ki riše tradicionalne motive na kozo, ki je napeta na okvir. Navadno so na sličicah vseh velikosti prikazane kakšne zgodbe, pastirji, Cotopaxi, ljudje na trgu,… Ena od malih sličic bo vsekakor krasila tudi eno od sten v stanovanju. J Po tem postanku smo se odpeljali v Otavalo, kjer vsako soboto poteka semenj. Kljub rahli nevarnosti, da te olajšajo za denar ali fotoaparat, če nisi pozoren (ne domačini, ampak Kolumbijci, ki se prav s tem namenom pripeljejo čez mejo, ki je slabih 100 km proč), pa je tržnica prava paša za oči. Od raznih vrst pisanega blaga, puloverjev, kap, rokavic, jopic in podobnega, lahko kupiš tam tudi začimbe, risbe, nakit,… V glavnem vse, kar si zaželiš. Prodajalci so zelo ustrežljivi in ti z veseljem pomagajo, čeprav kažeš očitne znake neznanja jezika. :) Če s premajhnim zanimanjem opazuješ stvari, ki jih ponujajo, pa te seveda takoj vprašajo koliko si pripravljen plačati. In tako lahko dobiš precej razumno ceno. J V Otavalu sem priskrbela nekaj spominkov tudi za druge. Za enega od njih še sama ne vem, čemu je namenjen, ampak mislim, da bomo doma uspeli ugotoviti. :) Po obisku tržnice in malo tanjši denarnici smo se odpeljali k jezeru, ki je v vulkanskem kraterju – jezero Cuicocha. Na jezeru sta dva otočka, ki sta sicer kupoli vulkana spodaj. Glede na to, da gre za aktiven vulkan, kupoli še vedno rasteta in ko je enkrat pritisk pod njima dovolj velik – buuuummm in pride do izbruha. Ker z dna skoraj 200 m globokega jezera vedno znova prihajajo mehurčki, v katerih je tudi žveplo, je jezero mrtvo. V njem ni rib, ob njem ni ptic, ki se sicer hranijo z ribami. Je pa jezero samo lepo, tudi pot okoli jezera je lepa. Po kosilu v restavraciji z razgledom (dve postrvi, riž in priloga ter eno pivo in steklenica navadne vode sta naju stala približno 10 dolarjev), smo si ogledali še slap, ki se nahaja nad San Pablo del Lago. In potem nazaj v hotel. Čakalo naju je še pakiranje in priprava na jutranji odhod. Naslednja destinacija…
31.5.2009
Galapagos. Z letalom smo s Quita prileteli na otok Baltra. Tam nas je v zalivu že čakal naša barka. Na njej so že bili trije ljudje, ki so bili na 8 dnevnem izletu. Po vkrcanju na barko, so nam dali malo časa, da smo se namestili v kabine. Najina kabina je bila na glavni palubi, čisto prva. V bistvu je bila precej lepša, kot marsikatera hotelska soba. Velika postelja, na eni strani globoka omara, na drugi nočna omarica, ki je bila precej prostorna. Pred posteljo je bil majhen kavč, pod oknom kabine pa pisalna miza in stol. Kopalnica je sicer majhna, ampak ima ogromno kabino za tuširanje. Razgled, pa se je tako ali tako menjal iz minute v minuto. J Med kosilom smo se premaknili na otok Santa Cruz. Tam smo se zasidrali in po kosilu izkrcali na plaži. Najprej smo si ogledali plažo, kjer so tudi ostanki stare ameriške vojaške ladje. Od nje sicer ni kaj dosti ostalo, ampak nam je vodič razložil za kaj gre. Krajši sprehod nas je pripeljal do jezera, v katerem je hrano iskalo pet flamingov. Res so elegantni… Ker mi jih še nikoli ni uspelo videti v živo, sem bila toliko bolj navdušena. Način njihovega premikanja je prav simpatičen. J Ob vrnitvi na plažo smo imeli uro časa za plavanje in snorkeling. Tu nismo naleteli na nič pretresljivega, le majhne, pisane ribice. Pred večerjo smo spoznali posadko in kapitana. Verjetno mi je mešanica malega koktajla in tableta proti slabosti pomagala, da sem noč prespala, kot bi me nekdo ubil… In tako se je spanje tudi končalo. :(
1.6.2009
Ponoči smo pluli proti otoku Bartolome. Ko smo se prebudili, smo lahko med zajtrkom občudovali Pinnacle Rock, ki je ogromna stena. Na njem so bile različne ptice. S čolnom smo se peljali na obalo, med potjo tja pa smo na sklali opazili pingvina Galapaški pingvin), ki je čakal na svoj obrok. Premagala ga je radovednost in je ob našem počasnem prihodu skočil s svoje skale, plaval mimo nas, kot da išče ribe, vendar nas je ves čas skrbno opazoval. Ko je ugotovil, da mu nismo nevarni in da niti nismo užitno kosilo, je odplaval proč. Je pa iz tega nastal simpatičen posnetek. Temu je sledilo izkrcanje in pa vzpon na najvišjo točko otoka. Med vzponom nam je vodič podal razlago o nastanku otokov, o rastlinju in živalih, ki so tu naseljene. Videli smo Blue-footed boobies (ptički z zelo lepimi modrimi nogicami), iguane in še druge ptice. Z vrha smo imeli lep razgled na zaliv, ki je v bistvu ogromen krater. Kljub temu, da nad morjem nisem pretirano navdušena in da je pač povsod na Galapagosu veliko lave, so me vsekakor navdušile živalske vrste in njihova prilagojenost na naravo, ki je lahko precej groba – huda vročina in pomanjkanje vode. Tudi tu smo dobili priložnost za snorkeling in bila sem prav vesela, da sem plavala nekoliko ven iz zaliva, saj smo videli morske leve. Ko se potopiš in zaplavaš pod vodo, potem plavajo s teboj. Če narediš preval, ga naredijo tudi oni. Če samo plavaš, plavajo s teboj. Pingvina, ki je plaval mimo nas sem zamudila, ker sem veliko prepočasna zanj. J Videla sem lahko le jato rib, ki so bežale pred njim. Po kosilu smo šli še na snorkeling v bolj globoko vodo (razlika je bila samo v tem, da smo skočili s čolna in nismo plavali z obale). Tam smo poleg morskih levov in ribic videli tudi morske pse (tiste bolj miroljubne vrste). Ker smo plavali za nekom iz posadke smo videli tudi ribe, ki so precej dobro skrite v pesek in jih ne opaziš, če se ne premaknejo. Premikajo pa se precej hitro… J Ko je naš kapitan videl delfine v daljavi, smo se takoj nekoliko premaknili in si jih šli ogledati malo bližje. Bilo jih je ogromno in plavali so okoli ladje, skakali iz vode in nam vsem polepšali dan. Šli smo si ogledat tudi pokrajino, ki zgleda kot bi bila na luni. Zaradi vse lave, ki se je nakopičila vse do morja, je pokrajina pusta, črna in precej vroča. Tam smo opazili le nekaj zelo majhnih rastlin, ki so videti posušene, pa je to vseeno le njihova prilagojenost na okolje. Poleg iguan, pa tam živijo samo še neke vrste kobilice, ki so ogromne in imajo krila. Po večerji smo izpluli in prvi del poti je bil čudovit. Mirno morje in veter sta bila ravno pravšnja, da sva lahko na vrhnji palubi sedela in opazovala otok, ki se je oddaljeval. Malo kasneje pa sva dobila obiskovalce. Tri radovedne ptice so kar nekaj časa jadrale nad nami in to precej nizko, tako da bi se lahko s stegnjeno roko dotaknila njihovih trebuhov. Jadrali so tako mirno in tako lepo… Ko smo se oddaljili od otokov, pa so nas zapustili in odjadrali v svoja gnezda. JOstali del noči ni bil nič kaj zabaven, saj je bilo morje precej valovito in nas je gugalo zdaj v eno zdaj v drugo smer. Samo kratek obisk kabine je povzročil, da mi je bilo hudo slabo. Ker že tako nisem pretiran ljubitelj plovil (na morju), me je to samo še bolj prepričalo, da pač te vrste potovanje ni zame… potem pa je šla v nič še moja večerja. In noč sem na pol prespala na zgornji palubi, na ležalniku. Vsaj osamljena nisem bila, saj se tudi Janov želodec ni imel nič kaj bolje. Ko smo se končno zasidrali ob otoku Isabela, sva se preselila v kabino in za nekaj ur zaspala.
2.6.2009
Prespala sem zajtrk in najraje bi prespala tudi cel dan. Pa smo se povzpeli na Sierra Negra vulkan, kjer naj bi si ogledali krater. Hja no, bilo je tako megleno, da nismo videli niti prsta pred seboj, kaj šele krater. Peljali smo se s kamionom, ki ima zadnji del predelan v neke vrste odprt avtobus. Vožnjo nazaj na obalo sem prespala, tako da se spomnim samo nekaj krav ob cesti in to je tudi vse. Vrnili smo se na ladjo, medtem ko so se drugi odpravili na snorkeling, pa sem jaz počivala na ležalniku na palubi. Kljub temu, da so videli velike želve in morske leve, sem zaradi svojega počutja hvaležna, da sem to zamudila in dobila uro in pol prijetnega spanca. J Ker je bil kapitan tako prijazen in je ladjo premaknil nekoliko naprej, kjer nas je gugalo precej manj. Popoldne smo se sprehodili še malo po lavi. Zopet smo videli iguane, ki so se zadrževale na skalah in lovile zadnje sončne žarke (iguane, so hladnokrvne živali) in male iguane, ki so se stiskale na enem kupu, upajoč, da bo plenilec iz zraka v svoje kremplje ali kljun ujel samo eno izmed njih in pustil ostale. V zalivu ne daleč stran smo zopet naleteli na morske leve, ki na kopnem še daleč niso tako zanimivi kot v morju. Naš cilj je bil v bistvu najti nekaj morskih psov, ki pridejo počivat v ozek kanal, ki se sicer imenuje Las Tintorretas (če sem narobe napisala; pomenilo naj bi morske pse). No, vsekakor smo vodiču predlagali naj kanal raje preimenujejo, saj nismo videli tu prav nobenega morskega psa. Preventivno sva ta dan večerjo izpustila in vzela tableti proti slabosti. Ko smo izpluli, sva zasedla svoji mesti na vrhnji palubi in zimsko oblečena kljubovala vetru ves čas plovbe (približno 9 ur). Tokrat sva se na trenutke celo zabavala, sploh ko smo padli čez kakšen resnično velik val. Takoj po tem, ko smo izpluli je bila pot zelo zanimiva, predvsem zato, ker smo videli ogromne mante, ki so plavale čisto pod površjem, želvo, ki se je počasi podala na svoj o pot in nekaj morskih levov. Noč je bila res dolga in med plovbo sva gledala zvezde, razmišljala, da so valovi tokrat še veliko hujši kot so bili prejšnjo noč (kar nama je naslednje jutro potrdil tudi vodič in vsi ostali neprespani potniki), malo prepevala pesmi iz Moje pesmi, moje sanje,… Ko smo prispeli v pristanišče na otoku Santa Cruz (tokrat na južni strani), pa smo doživeli malo presenečenje. Valovi v pristanišču so bili ogromni. Ker sva ugotovila, da se guganje ne bo kar tako ustavilo, sva šla vseeno spat.
3.6.2009
Jutro na Santa Cruzu je bilo vse prej kot prijetno. Ker smo bili vsi bolj kot ne neprespani, je bil izlet precej mučen. Kako grozno je v bistvu to, glede na to, da se nahajaš na Galapagosu in da je vse kar vidiš nekaj posebnega. Vseeno smo se vsi radovedni odpravili na pot, kjer smo si najprej ogledali neke vrste krater, ki to ni bil. :) V resnici je šlo za podzemni žep, poln plina, ki se je pod velikim pritiskom pogreznil vase. Tako je nastala velika luknja v tleh. Okrog »kraterja« smo naleteli na veliko različnih vrst ptic in rastlin. Ker tudi naš vodič ni spal pretirano dobro, je bil ogled malo krajši, kot vsi ostali. Verjetno tudi zaradi pomanjkanja navdušenja med nami. J Ko smo se končno usedli nazaj na avtobus, nas je večina komaj imela odprte oči. Meni se je zdelo, kot da smo se ustavili že čez nekaj sekund. :) Ker želve ne živijo samo ob morju, ampak tudi na višjih predelih, smo si šli ogledat tudi ta njihov življenjski prostor. Že po nekaj korakih smo naleteli na prvo ogromno želvo, ki je v senci drevesa in v dobri družbi še večje krave mirno prežvekovala svoj obrok. V resnici želve seveda ne žvečijo, saj nimajo zob (od tod najbrž tudi podobnost z babicami, ki so pozabile na protezo). Svoj obrok prestavlja iz enega dela ustne votline na drugega, dokler se ne zmehča dovolj, da ga lahko pogoltnejo. Potem pa se začne mesec dni dolgo prebavljanje. Torej, videli smo kakih 6 želv, ki se niso dale kaj dosti motiti. Nekatere so se pred vibracijami naših korakov in govorjenja umaknile malo bolj stran. Ker po sprehodu še vedno nismo kazali očitnih znakov prisebnosti, je bil vodič nekoliko bolj prizanesljiv kot druge dni. Kasneje smo si ogledali še »lava tunel«. Tunele je izdolbla lava, ko si je utirala pot proti morju. Ta je kar precej visok in zato smo se po njem tudi sprehodili. Popoldan so nekateri najbolj navdušeni (nekateri so me zaradi svojega silnega navdušenja skoraj spravili ob živce…) šli na obalo, kjer so opravili še zadnjo porcijo plavanja. Midva sva se, lepo upokojensko, ulegla na ležalnike in v miru počivala. Ker so bili kmalu tudi plavalci nazaj, smo si šli ogledat še Charles Darwin Research Station. V tem centru skrbijo za ogrožene vrste. Tako recimo se je tam znašel tudi Lonesome George, ki je še edini predstavnik svoje vrste. Gre za ogromno želvo moškega spola, ki nesrečno preživlja svoja sedemdeseta ali osemdeseta leta. V resnici lepo skrbijo zanj, njegov problem je v tem, da je edini svoje vrste. Ker so želeli, da bi se nekako vsaj del njegovih genov ohranil, so mu pripeljali dve samici, katerih vrsta je podobna tej, ki ji pripada George. To pa zanj vseeno ni bilo dovolj dobro. J Ker so bili mnenja, da se mogoče ni sposoben pariti so iskali način, kako ga pripraviti do tega. Najbolj neumna (po mojem mnenju) zamisel je bila, da bi mu na televiziji predvajali parjenje želv. Ja, tako bi se najbrž naučil, kako se spraviti nad damo druge vrste. Torej, pripeljali so še enega moškega predstavnike druge vrste, da bi mu pokazal kako se stvari lotiti. Vendar ga niti konkurenca v obliki krepkega želvaka ni zmotila. In vrli znanstveniki so prišli na idejo, da mu mogoče manjka spolnega nagona. Zato so ga pričeli hraniti s papajami, ki naj bi bile afrodiziak za nekatere živalske vrste. Ubogi George se je od vseh papaj samo zredil… In tako je namesto parjenja sledila shujševalna dieta. Ko je končno našel čas, za nekaj prijetnih trenutkov z damama in ko so vsi nestrpno pričakovali jajca… so bila sterilna. :( In tako Georgu zopet ni uspelo. Sicer pa je bil videti precej spokojno, ko je mirno spal v senci svojega doma. Po ogledu nam je ostalo še nekaj časa za ogled Puerto Ayore. Mesto je zelo simpatično, bilo je polno backpackerjev in mladih ljudi. Domačini so igrali različico odbojke, kjer uporabljajo precej višjo mrežo kot pri odbojki, ki jo poznamo mi. Zelo lepo. Če se bova še kdaj odločila za obisk Galapagosa (kar pa se skoraj gotovo bova), bi želela kakšen dan preživeti tudi v tem mestecu.
4.6.2009
Ker je tokrat noč minila povsem mirno, sva spala skoraj 10 ur. Ker manjšega guganja ladje sploh nismo več opazili, smo verjetno dobro spali vsi, vsaj po nasmehih najinih sopotnikov sodeč. J Zato je bil dan veliko bolj prijeten. Ker sem spanje podaljšala skoraj do zajtrka, sem zamudila ogromne skale sredi morja, ki naj bi spominjale na spečega leva. Tudi, ko sem jim uspela nameniti nekaj pogledov, nisem nikjer uspela najti kakšnega leva. Kakorkoli že… verjetno je veliko odvisno od domišljije. Ker sem že prejšnji dan pripravila svoj kovček in torbo, sem izkoristila nepozornost ljudi in si naložila precej sadja, ki ga prejšnja jutra nisem uspela dobiti. J Dan je bil seveda takoj lepši. Po zajtrku smo pristali na otoku San Cristobal. Ker je moral naš vodič na letališče po naše karte in po informacije, kdaj pride naslednje letalo, nas je avtobus odpeljal do centra, kjer sta predstavljena zgodovina in nastanek Galapagosa. Že pred tem so naše kovčke odpeljali na letališče, kjer so poskrbeli, da so pristali na istem letalu, kot mi. Po ogledu centra, smo imeli v mestu pol ure časa. Kako se je prileglo nekaj požirkov hladnega piva. J In tako smo pozno popoldne pristali v Quitu. Tam sva na letališču dobila avto (Grand Vitaro, ki jo sicer za tukajšnji trg izdeluje Chevrolet) in se odpeljala skozi mesto. Namenjena sva bila v Banos (prebere se Banjos, samo nimam ideje, kako napisati n s krivuljo nad njim J). No ja… nekaj kilometrov iz Banosa. Na hribu nasproti vulkana Tungurahua je hacienda Manteles. In to je bil cilj najinega potovanja. Priti do sem je bilo skoraj lahko, če ne bi bil zadnji del poti takšen, kot da se peljeva po polju s 70% naklonom. Torej, ker sva prispela precej pozno, so naju čakali z večerjo. Hrana je bila odlična, še bolj pa sem bila navdušena nad veliko posteljo, ki je stala pri miru in se ni majala v vse možne strani. :)
5.6.2009
Po zajtrku sva se odpeljala po precej ozki, razkopani cesti, ki naju je po kakšni uri vožnje pripeljala v Banos. Mestece je na prvi pogled videti precej podrto, vendar sprehod skozenj da povsem drugačen vtis. Je zelo pisano, polno različnih ljudi. V mestu je tudi lepa cerkev, ki je bila zgrajena v gotskem stilu, vendar je znotraj precej drugačna, kot ostale gotske cerkve, ki sem jih videla do sedaj. Ta je zelo pisana, lepo okrašena, z velikim Marijinim kipom, za glavnim oltarjem. Zanimivo je bilo videti tudi izdelovalce sladkorčkov iz sladkornega trsa. Sladkorni trs najprej skuhajo in raztopijo, da nastane zelo gosta tekočina. Ko se nekoliko strdi, ga ovijejo okoli nekakšne kljuke in ga z obema rokama vlečejo, da postaja vedno svetlejše barve. Potem pa ga pakirajo v različnih oblikah in barvah (ki mu jih dodajo).Po ogledu mesta, sva se odpeljala po dolini iz mesta. V dolini se nahaja kar nekaj slapov in razglednih točk. Slapovi niso nič posebnega (glede na to, da imamo pr nas kar nekaj zelo lepih slapov). Eden izmed njih pa mi je naravno vzel sapo. Imenuje se Paillon del Diablo. Moč vode ki pada čez previs je neverjetna, saj tako močno buči, da se sliši daleč naokoli. Poleg tega pa se male kapljice vode dvigajo visoko,tako da si, če tudi stojiš na najvišjem balkonu povsem moker že v nekaj minutah.
Ker si je Jan zelo želel, sva se čez kanjon peljala z gondolo. Videti je bila, kot da je tam že iz časa, ko so Španci prvič prišli na ta del sveta… Vseeno sva varno prispela v obe smeri. J Razgled pa je bil vsekakor vreden tveganja življenja. Kljub temu, da morda niti ne zvenim pretirano navdušena, je pokrajina v Ekvadorju (predvsem v višjih predelih) neverjetna. Razgledi, ki se odpirajo na nekaterih predelih so nebeški… Res škoda, ker v fotoaparat ni mogoče ujeti občutji in vseh trenutkov, ki jih doživiš na poti. Ker sva bila v teh dveh dneh na haciedni edina gosta,sva imela nekatere privilegije… Kot je recimo ta, da imaš celotno dnevno sobo s kaminom, v katerem prasketa ogenj, zase. :) In da je zvečer popolna tišina.
Danes sva zapustila čudovito haciendo in se dolgo vozila okoli. Zelo dolgo in cesta je bila zares obupna. Kot vedno do sedaj je bilo popolnoma vredno. :) Razgled, ki ga dobiš na koncu poplača vse. :) Quilotoa je mala vas, kjer je tudi zelo lepo jezero v kraterju vulkana. Jezero spreminja barvo glede na vreme in se tako lahko v trenutku spremeni od temno modre do zelo lepe zelene.
Po še eni odlični večerji se je prilegel še kozarec rdečega vina ob kaminu, na še eni lepi haciendi. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Najlepše pa je, da niti v tem trenutku še ne veva kam naju bo zanesla pot. :)
30.5.2009
Po včerajšnjem napornem kolesarskem izletu, sva danes dan preživela malo bolj umirjeno. Čas za nakup spominkov… J Kljub temu, da vedno zapravim preveč, je zabavno. Tudi tokrat je bilo tako. Zjutraj naju je najin vodič počakal na recepciji hotela. Ni govoril posebej dobro angleško, ampak se je vsaj trudil. Sicer je delal v banki, ki je zaradi menjave valute šla rakom žvižgat in tako je ostal brez dela. Od takrat, sicer inženir elektrotehnike, dela kot vodič tri dni na teden, dva dni na teden pa v nekem podjetju, ki se ukvarja z elektriko. Torej; ko smo pobrali še starejšega gospoda iz Colorada, smo se odpravili dnevu naproti. Najprej smo se ustavili v še enem središču sveta. Ja, kot sem že omenila je tisti Mitad del Mundo vsaj za 200 m napačno izračunan. Torej, za tega trdijo, da naj bi bil pravi. Gre za precej manjšo zadevo, kot tista prejšnji dan in zato se tudi bolj trudijo. Čeprav sem sama mnenja, da gre za nekakšno »sekto« (glede na to, da jih ne podpira vlada), ki postavlja nove teorije o ekvatorju, središču sveta in podobno. Glede na to, da GPS ni uspel najti pravega satelita kamor bi se povezal in dokazal, da se res ne motijo, ne morem povsem verjeti njihovi reklami, na kateri je slika GPS-a, ki kaže, da naj bi dejansko stali na ekvatorju. J Po ogledu te zanimivosti, smo se odpeljali dalje, v mesto Cayambe. Kot nam je povedal vodič, naj bi bilo sprehajanje po tem kraju varno, saj ljudje niso revni, ker jih zaposlujejo velike farme, kjer gojijo vrtnice in druge cvetlice. Veliki rastlinjaki so prav povsod okoli mesta. Ustavili smo se v trgovini, kjer pripravljajo »bizcochos«, kar so neke vrste slani piškoti. So precej okusni in za vrečko (približno 8 precej velikih piškotov) smo plačali 1 dolar. Po kratkem postanku, smo nadaljevali vožnjo proti Otavalu, z vmesnim postankom na hribu nad San Pablo del Lago. Za manjšo trgovino je terasa, od tam pa čudovit razgled na jezero in mesto okoli. Na vrtu so imeli tudi lamo in tradicionalno oblečeno deklico, obe pa sta bili tam predvsem zaradi vseh turistov. Vseeno, pa sem lamo videla prvič v živo in ugotovila, da do sedaj nisem nič zamujala, saj je prav radovedno stegovala vrat za vsakim od nas…. Precej simpatična žival sicer. J Na tej isti terasi/vrtu je sedel tudi lokalni umetnik, ki riše tradicionalne motive na kozo, ki je napeta na okvir. Navadno so na sličicah vseh velikosti prikazane kakšne zgodbe, pastirji, Cotopaxi, ljudje na trgu,… Ena od malih sličic bo vsekakor krasila tudi eno od sten v stanovanju. J Po tem postanku smo se odpeljali v Otavalo, kjer vsako soboto poteka semenj. Kljub rahli nevarnosti, da te olajšajo za denar ali fotoaparat, če nisi pozoren (ne domačini, ampak Kolumbijci, ki se prav s tem namenom pripeljejo čez mejo, ki je slabih 100 km proč), pa je tržnica prava paša za oči. Od raznih vrst pisanega blaga, puloverjev, kap, rokavic, jopic in podobnega, lahko kupiš tam tudi začimbe, risbe, nakit,… V glavnem vse, kar si zaželiš. Prodajalci so zelo ustrežljivi in ti z veseljem pomagajo, čeprav kažeš očitne znake neznanja jezika. :) Če s premajhnim zanimanjem opazuješ stvari, ki jih ponujajo, pa te seveda takoj vprašajo koliko si pripravljen plačati. In tako lahko dobiš precej razumno ceno. J V Otavalu sem priskrbela nekaj spominkov tudi za druge. Za enega od njih še sama ne vem, čemu je namenjen, ampak mislim, da bomo doma uspeli ugotoviti. :) Po obisku tržnice in malo tanjši denarnici smo se odpeljali k jezeru, ki je v vulkanskem kraterju – jezero Cuicocha. Na jezeru sta dva otočka, ki sta sicer kupoli vulkana spodaj. Glede na to, da gre za aktiven vulkan, kupoli še vedno rasteta in ko je enkrat pritisk pod njima dovolj velik – buuuummm in pride do izbruha. Ker z dna skoraj 200 m globokega jezera vedno znova prihajajo mehurčki, v katerih je tudi žveplo, je jezero mrtvo. V njem ni rib, ob njem ni ptic, ki se sicer hranijo z ribami. Je pa jezero samo lepo, tudi pot okoli jezera je lepa. Po kosilu v restavraciji z razgledom (dve postrvi, riž in priloga ter eno pivo in steklenica navadne vode sta naju stala približno 10 dolarjev), smo si ogledali še slap, ki se nahaja nad San Pablo del Lago. In potem nazaj v hotel. Čakalo naju je še pakiranje in priprava na jutranji odhod. Naslednja destinacija…
31.5.2009
Galapagos. Z letalom smo s Quita prileteli na otok Baltra. Tam nas je v zalivu že čakal naša barka. Na njej so že bili trije ljudje, ki so bili na 8 dnevnem izletu. Po vkrcanju na barko, so nam dali malo časa, da smo se namestili v kabine. Najina kabina je bila na glavni palubi, čisto prva. V bistvu je bila precej lepša, kot marsikatera hotelska soba. Velika postelja, na eni strani globoka omara, na drugi nočna omarica, ki je bila precej prostorna. Pred posteljo je bil majhen kavč, pod oknom kabine pa pisalna miza in stol. Kopalnica je sicer majhna, ampak ima ogromno kabino za tuširanje. Razgled, pa se je tako ali tako menjal iz minute v minuto. J Med kosilom smo se premaknili na otok Santa Cruz. Tam smo se zasidrali in po kosilu izkrcali na plaži. Najprej smo si ogledali plažo, kjer so tudi ostanki stare ameriške vojaške ladje. Od nje sicer ni kaj dosti ostalo, ampak nam je vodič razložil za kaj gre. Krajši sprehod nas je pripeljal do jezera, v katerem je hrano iskalo pet flamingov. Res so elegantni… Ker mi jih še nikoli ni uspelo videti v živo, sem bila toliko bolj navdušena. Način njihovega premikanja je prav simpatičen. J Ob vrnitvi na plažo smo imeli uro časa za plavanje in snorkeling. Tu nismo naleteli na nič pretresljivega, le majhne, pisane ribice. Pred večerjo smo spoznali posadko in kapitana. Verjetno mi je mešanica malega koktajla in tableta proti slabosti pomagala, da sem noč prespala, kot bi me nekdo ubil… In tako se je spanje tudi končalo. :(
1.6.2009
Ponoči smo pluli proti otoku Bartolome. Ko smo se prebudili, smo lahko med zajtrkom občudovali Pinnacle Rock, ki je ogromna stena. Na njem so bile različne ptice. S čolnom smo se peljali na obalo, med potjo tja pa smo na sklali opazili pingvina Galapaški pingvin), ki je čakal na svoj obrok. Premagala ga je radovednost in je ob našem počasnem prihodu skočil s svoje skale, plaval mimo nas, kot da išče ribe, vendar nas je ves čas skrbno opazoval. Ko je ugotovil, da mu nismo nevarni in da niti nismo užitno kosilo, je odplaval proč. Je pa iz tega nastal simpatičen posnetek. Temu je sledilo izkrcanje in pa vzpon na najvišjo točko otoka. Med vzponom nam je vodič podal razlago o nastanku otokov, o rastlinju in živalih, ki so tu naseljene. Videli smo Blue-footed boobies (ptički z zelo lepimi modrimi nogicami), iguane in še druge ptice. Z vrha smo imeli lep razgled na zaliv, ki je v bistvu ogromen krater. Kljub temu, da nad morjem nisem pretirano navdušena in da je pač povsod na Galapagosu veliko lave, so me vsekakor navdušile živalske vrste in njihova prilagojenost na naravo, ki je lahko precej groba – huda vročina in pomanjkanje vode. Tudi tu smo dobili priložnost za snorkeling in bila sem prav vesela, da sem plavala nekoliko ven iz zaliva, saj smo videli morske leve. Ko se potopiš in zaplavaš pod vodo, potem plavajo s teboj. Če narediš preval, ga naredijo tudi oni. Če samo plavaš, plavajo s teboj. Pingvina, ki je plaval mimo nas sem zamudila, ker sem veliko prepočasna zanj. J Videla sem lahko le jato rib, ki so bežale pred njim. Po kosilu smo šli še na snorkeling v bolj globoko vodo (razlika je bila samo v tem, da smo skočili s čolna in nismo plavali z obale). Tam smo poleg morskih levov in ribic videli tudi morske pse (tiste bolj miroljubne vrste). Ker smo plavali za nekom iz posadke smo videli tudi ribe, ki so precej dobro skrite v pesek in jih ne opaziš, če se ne premaknejo. Premikajo pa se precej hitro… J Ko je naš kapitan videl delfine v daljavi, smo se takoj nekoliko premaknili in si jih šli ogledati malo bližje. Bilo jih je ogromno in plavali so okoli ladje, skakali iz vode in nam vsem polepšali dan. Šli smo si ogledat tudi pokrajino, ki zgleda kot bi bila na luni. Zaradi vse lave, ki se je nakopičila vse do morja, je pokrajina pusta, črna in precej vroča. Tam smo opazili le nekaj zelo majhnih rastlin, ki so videti posušene, pa je to vseeno le njihova prilagojenost na okolje. Poleg iguan, pa tam živijo samo še neke vrste kobilice, ki so ogromne in imajo krila. Po večerji smo izpluli in prvi del poti je bil čudovit. Mirno morje in veter sta bila ravno pravšnja, da sva lahko na vrhnji palubi sedela in opazovala otok, ki se je oddaljeval. Malo kasneje pa sva dobila obiskovalce. Tri radovedne ptice so kar nekaj časa jadrale nad nami in to precej nizko, tako da bi se lahko s stegnjeno roko dotaknila njihovih trebuhov. Jadrali so tako mirno in tako lepo… Ko smo se oddaljili od otokov, pa so nas zapustili in odjadrali v svoja gnezda. JOstali del noči ni bil nič kaj zabaven, saj je bilo morje precej valovito in nas je gugalo zdaj v eno zdaj v drugo smer. Samo kratek obisk kabine je povzročil, da mi je bilo hudo slabo. Ker že tako nisem pretiran ljubitelj plovil (na morju), me je to samo še bolj prepričalo, da pač te vrste potovanje ni zame… potem pa je šla v nič še moja večerja. In noč sem na pol prespala na zgornji palubi, na ležalniku. Vsaj osamljena nisem bila, saj se tudi Janov želodec ni imel nič kaj bolje. Ko smo se končno zasidrali ob otoku Isabela, sva se preselila v kabino in za nekaj ur zaspala.
2.6.2009
Prespala sem zajtrk in najraje bi prespala tudi cel dan. Pa smo se povzpeli na Sierra Negra vulkan, kjer naj bi si ogledali krater. Hja no, bilo je tako megleno, da nismo videli niti prsta pred seboj, kaj šele krater. Peljali smo se s kamionom, ki ima zadnji del predelan v neke vrste odprt avtobus. Vožnjo nazaj na obalo sem prespala, tako da se spomnim samo nekaj krav ob cesti in to je tudi vse. Vrnili smo se na ladjo, medtem ko so se drugi odpravili na snorkeling, pa sem jaz počivala na ležalniku na palubi. Kljub temu, da so videli velike želve in morske leve, sem zaradi svojega počutja hvaležna, da sem to zamudila in dobila uro in pol prijetnega spanca. J Ker je bil kapitan tako prijazen in je ladjo premaknil nekoliko naprej, kjer nas je gugalo precej manj. Popoldne smo se sprehodili še malo po lavi. Zopet smo videli iguane, ki so se zadrževale na skalah in lovile zadnje sončne žarke (iguane, so hladnokrvne živali) in male iguane, ki so se stiskale na enem kupu, upajoč, da bo plenilec iz zraka v svoje kremplje ali kljun ujel samo eno izmed njih in pustil ostale. V zalivu ne daleč stran smo zopet naleteli na morske leve, ki na kopnem še daleč niso tako zanimivi kot v morju. Naš cilj je bil v bistvu najti nekaj morskih psov, ki pridejo počivat v ozek kanal, ki se sicer imenuje Las Tintorretas (če sem narobe napisala; pomenilo naj bi morske pse). No, vsekakor smo vodiču predlagali naj kanal raje preimenujejo, saj nismo videli tu prav nobenega morskega psa. Preventivno sva ta dan večerjo izpustila in vzela tableti proti slabosti. Ko smo izpluli, sva zasedla svoji mesti na vrhnji palubi in zimsko oblečena kljubovala vetru ves čas plovbe (približno 9 ur). Tokrat sva se na trenutke celo zabavala, sploh ko smo padli čez kakšen resnično velik val. Takoj po tem, ko smo izpluli je bila pot zelo zanimiva, predvsem zato, ker smo videli ogromne mante, ki so plavale čisto pod površjem, želvo, ki se je počasi podala na svoj o pot in nekaj morskih levov. Noč je bila res dolga in med plovbo sva gledala zvezde, razmišljala, da so valovi tokrat še veliko hujši kot so bili prejšnjo noč (kar nama je naslednje jutro potrdil tudi vodič in vsi ostali neprespani potniki), malo prepevala pesmi iz Moje pesmi, moje sanje,… Ko smo prispeli v pristanišče na otoku Santa Cruz (tokrat na južni strani), pa smo doživeli malo presenečenje. Valovi v pristanišču so bili ogromni. Ker sva ugotovila, da se guganje ne bo kar tako ustavilo, sva šla vseeno spat.
3.6.2009
Jutro na Santa Cruzu je bilo vse prej kot prijetno. Ker smo bili vsi bolj kot ne neprespani, je bil izlet precej mučen. Kako grozno je v bistvu to, glede na to, da se nahajaš na Galapagosu in da je vse kar vidiš nekaj posebnega. Vseeno smo se vsi radovedni odpravili na pot, kjer smo si najprej ogledali neke vrste krater, ki to ni bil. :) V resnici je šlo za podzemni žep, poln plina, ki se je pod velikim pritiskom pogreznil vase. Tako je nastala velika luknja v tleh. Okrog »kraterja« smo naleteli na veliko različnih vrst ptic in rastlin. Ker tudi naš vodič ni spal pretirano dobro, je bil ogled malo krajši, kot vsi ostali. Verjetno tudi zaradi pomanjkanja navdušenja med nami. J Ko smo se končno usedli nazaj na avtobus, nas je večina komaj imela odprte oči. Meni se je zdelo, kot da smo se ustavili že čez nekaj sekund. :) Ker želve ne živijo samo ob morju, ampak tudi na višjih predelih, smo si šli ogledat tudi ta njihov življenjski prostor. Že po nekaj korakih smo naleteli na prvo ogromno želvo, ki je v senci drevesa in v dobri družbi še večje krave mirno prežvekovala svoj obrok. V resnici želve seveda ne žvečijo, saj nimajo zob (od tod najbrž tudi podobnost z babicami, ki so pozabile na protezo). Svoj obrok prestavlja iz enega dela ustne votline na drugega, dokler se ne zmehča dovolj, da ga lahko pogoltnejo. Potem pa se začne mesec dni dolgo prebavljanje. Torej, videli smo kakih 6 želv, ki se niso dale kaj dosti motiti. Nekatere so se pred vibracijami naših korakov in govorjenja umaknile malo bolj stran. Ker po sprehodu še vedno nismo kazali očitnih znakov prisebnosti, je bil vodič nekoliko bolj prizanesljiv kot druge dni. Kasneje smo si ogledali še »lava tunel«. Tunele je izdolbla lava, ko si je utirala pot proti morju. Ta je kar precej visok in zato smo se po njem tudi sprehodili. Popoldan so nekateri najbolj navdušeni (nekateri so me zaradi svojega silnega navdušenja skoraj spravili ob živce…) šli na obalo, kjer so opravili še zadnjo porcijo plavanja. Midva sva se, lepo upokojensko, ulegla na ležalnike in v miru počivala. Ker so bili kmalu tudi plavalci nazaj, smo si šli ogledat še Charles Darwin Research Station. V tem centru skrbijo za ogrožene vrste. Tako recimo se je tam znašel tudi Lonesome George, ki je še edini predstavnik svoje vrste. Gre za ogromno želvo moškega spola, ki nesrečno preživlja svoja sedemdeseta ali osemdeseta leta. V resnici lepo skrbijo zanj, njegov problem je v tem, da je edini svoje vrste. Ker so želeli, da bi se nekako vsaj del njegovih genov ohranil, so mu pripeljali dve samici, katerih vrsta je podobna tej, ki ji pripada George. To pa zanj vseeno ni bilo dovolj dobro. J Ker so bili mnenja, da se mogoče ni sposoben pariti so iskali način, kako ga pripraviti do tega. Najbolj neumna (po mojem mnenju) zamisel je bila, da bi mu na televiziji predvajali parjenje želv. Ja, tako bi se najbrž naučil, kako se spraviti nad damo druge vrste. Torej, pripeljali so še enega moškega predstavnike druge vrste, da bi mu pokazal kako se stvari lotiti. Vendar ga niti konkurenca v obliki krepkega želvaka ni zmotila. In vrli znanstveniki so prišli na idejo, da mu mogoče manjka spolnega nagona. Zato so ga pričeli hraniti s papajami, ki naj bi bile afrodiziak za nekatere živalske vrste. Ubogi George se je od vseh papaj samo zredil… In tako je namesto parjenja sledila shujševalna dieta. Ko je končno našel čas, za nekaj prijetnih trenutkov z damama in ko so vsi nestrpno pričakovali jajca… so bila sterilna. :( In tako Georgu zopet ni uspelo. Sicer pa je bil videti precej spokojno, ko je mirno spal v senci svojega doma. Po ogledu nam je ostalo še nekaj časa za ogled Puerto Ayore. Mesto je zelo simpatično, bilo je polno backpackerjev in mladih ljudi. Domačini so igrali različico odbojke, kjer uporabljajo precej višjo mrežo kot pri odbojki, ki jo poznamo mi. Zelo lepo. Če se bova še kdaj odločila za obisk Galapagosa (kar pa se skoraj gotovo bova), bi želela kakšen dan preživeti tudi v tem mestecu.
4.6.2009
Ker je tokrat noč minila povsem mirno, sva spala skoraj 10 ur. Ker manjšega guganja ladje sploh nismo več opazili, smo verjetno dobro spali vsi, vsaj po nasmehih najinih sopotnikov sodeč. J Zato je bil dan veliko bolj prijeten. Ker sem spanje podaljšala skoraj do zajtrka, sem zamudila ogromne skale sredi morja, ki naj bi spominjale na spečega leva. Tudi, ko sem jim uspela nameniti nekaj pogledov, nisem nikjer uspela najti kakšnega leva. Kakorkoli že… verjetno je veliko odvisno od domišljije. Ker sem že prejšnji dan pripravila svoj kovček in torbo, sem izkoristila nepozornost ljudi in si naložila precej sadja, ki ga prejšnja jutra nisem uspela dobiti. J Dan je bil seveda takoj lepši. Po zajtrku smo pristali na otoku San Cristobal. Ker je moral naš vodič na letališče po naše karte in po informacije, kdaj pride naslednje letalo, nas je avtobus odpeljal do centra, kjer sta predstavljena zgodovina in nastanek Galapagosa. Že pred tem so naše kovčke odpeljali na letališče, kjer so poskrbeli, da so pristali na istem letalu, kot mi. Po ogledu centra, smo imeli v mestu pol ure časa. Kako se je prileglo nekaj požirkov hladnega piva. J In tako smo pozno popoldne pristali v Quitu. Tam sva na letališču dobila avto (Grand Vitaro, ki jo sicer za tukajšnji trg izdeluje Chevrolet) in se odpeljala skozi mesto. Namenjena sva bila v Banos (prebere se Banjos, samo nimam ideje, kako napisati n s krivuljo nad njim J). No ja… nekaj kilometrov iz Banosa. Na hribu nasproti vulkana Tungurahua je hacienda Manteles. In to je bil cilj najinega potovanja. Priti do sem je bilo skoraj lahko, če ne bi bil zadnji del poti takšen, kot da se peljeva po polju s 70% naklonom. Torej, ker sva prispela precej pozno, so naju čakali z večerjo. Hrana je bila odlična, še bolj pa sem bila navdušena nad veliko posteljo, ki je stala pri miru in se ni majala v vse možne strani. :)
5.6.2009
Po zajtrku sva se odpeljala po precej ozki, razkopani cesti, ki naju je po kakšni uri vožnje pripeljala v Banos. Mestece je na prvi pogled videti precej podrto, vendar sprehod skozenj da povsem drugačen vtis. Je zelo pisano, polno različnih ljudi. V mestu je tudi lepa cerkev, ki je bila zgrajena v gotskem stilu, vendar je znotraj precej drugačna, kot ostale gotske cerkve, ki sem jih videla do sedaj. Ta je zelo pisana, lepo okrašena, z velikim Marijinim kipom, za glavnim oltarjem. Zanimivo je bilo videti tudi izdelovalce sladkorčkov iz sladkornega trsa. Sladkorni trs najprej skuhajo in raztopijo, da nastane zelo gosta tekočina. Ko se nekoliko strdi, ga ovijejo okoli nekakšne kljuke in ga z obema rokama vlečejo, da postaja vedno svetlejše barve. Potem pa ga pakirajo v različnih oblikah in barvah (ki mu jih dodajo).Po ogledu mesta, sva se odpeljala po dolini iz mesta. V dolini se nahaja kar nekaj slapov in razglednih točk. Slapovi niso nič posebnega (glede na to, da imamo pr nas kar nekaj zelo lepih slapov). Eden izmed njih pa mi je naravno vzel sapo. Imenuje se Paillon del Diablo. Moč vode ki pada čez previs je neverjetna, saj tako močno buči, da se sliši daleč naokoli. Poleg tega pa se male kapljice vode dvigajo visoko,tako da si, če tudi stojiš na najvišjem balkonu povsem moker že v nekaj minutah.
Ker si je Jan zelo želel, sva se čez kanjon peljala z gondolo. Videti je bila, kot da je tam že iz časa, ko so Španci prvič prišli na ta del sveta… Vseeno sva varno prispela v obe smeri. J Razgled pa je bil vsekakor vreden tveganja življenja. Kljub temu, da morda niti ne zvenim pretirano navdušena, je pokrajina v Ekvadorju (predvsem v višjih predelih) neverjetna. Razgledi, ki se odpirajo na nekaterih predelih so nebeški… Res škoda, ker v fotoaparat ni mogoče ujeti občutji in vseh trenutkov, ki jih doživiš na poti. Ker sva bila v teh dveh dneh na haciedni edina gosta,sva imela nekatere privilegije… Kot je recimo ta, da imaš celotno dnevno sobo s kaminom, v katerem prasketa ogenj, zase. :) In da je zvečer popolna tišina.
Danes sva zapustila čudovito haciendo in se dolgo vozila okoli. Zelo dolgo in cesta je bila zares obupna. Kot vedno do sedaj je bilo popolnoma vredno. :) Razgled, ki ga dobiš na koncu poplača vse. :) Quilotoa je mala vas, kjer je tudi zelo lepo jezero v kraterju vulkana. Jezero spreminja barvo glede na vreme in se tako lahko v trenutku spremeni od temno modre do zelo lepe zelene.
Po še eni odlični večerji se je prilegel še kozarec rdečega vina ob kaminu, na še eni lepi haciendi. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Najlepše pa je, da niti v tem trenutku še ne veva kam naju bo zanesla pot. :)
sobota, 30. maj 2009
Quito, gondola in raj na zemlji :)
Po treh polnih dneh tukaj lahko rečem, da je Quito zakon. :) No, z izjemo malo na pol podrtih stavb, čudne električne napeljave in skrajno neznosnega vonja po izpuhih (ne, nisem se ga še navadila), je vse tako kot mora biti. Domačini se ne menijo kaj dosti zate in te pustijo lepo pri miru, natakarji in taksisti (večina) so prijazni ljudje z velikimi nasmehi. Je pa še nekaj drugih stvari, ki ti lahko polepšajo bivanje tukaj (če si turist seveda); vožnja s taksijem v cca 40 km oddaljeno mesto in nazaj, s tem, da te taksist tam čaka dve uri, stane nekje okoli 30 dolarjev. Pri nas te tako oberejo za vožnjo iz Ljubljane do letališča... Naslednja stvar so vstopnine v muzeje, cerkve in podobne ustanove, ki skoraj povsod znašajo 2 dolarja. Da o gorivu sploh ne govorim. Seveda je nekako pričakovano, da so cene naftnih derivatov tukaj cenejše, toda niso samo cenejše, ampak res poceni: 1 galona navadnega bencina stane 1,40 USD (kar je nekako 0,30 centa na liter), diesel je pa seveda še nekoliko cenejši. Kljub temu pa sva danes slišala pripombo; "if you think this is cheap, you should go to Venezuela." :) Tam je vse skupaj še nekoliko ceneje. Grozno pa je dejstvo, da so te cene za nekatere ljudi tukaj še vedno previsoke. :(
Včerajšnji dan je kar odbrzel mimo naju. Po zajtrku sva se s taksijem odpravila na hrib nad Quitom, ker se na najvišji točki povzpneš na približno 4100m. Teleferiqo je gondola, ki te v dvajsetih minutah pripelje na vrh, kjer se sprehodiš lahko še precej višje. Seveda mi po zadnjem dopustu niti slučajno ne pade na pamet, da bi se peš vzpenjala na kakšen hrib. :) Torej, načeloma se na vulkanih in samo navadnih vzpetinah okoli Quita nabirajo oblaki in meglice, zaradi katerih razgled ni vedno mogoč. Tokrat sva imela srečo, da sva se odpravila na vrh dovolj zgodaj in da je bil dan tudi sicer precej lep. Razgled je bil super, videla sva kar nekaj vulkanov in celotno mesto. Med vožnjo na vrh se je za trenutek sramežljivo izza oblakov pokazal celo Cotopaxi. Jan je takoj izkoristil priložnost in naredil fotografijo, medtem ko sem bila jaz prepričana, da bo z vrha še lepši razgled. :) No ja, mogoče sem pozabila, da v Andih lahko nekaj za oblaki izgine že naslednjo sekundo. :) Vsekakor imava precej lepo fotografijo tega mogočnega vulkana. Po sprehodu sva se spustila nazaj v dolino, kjer naju je že čakal taksist Hugo. V Quitu je potrebno biti precej pazljiv s taksiji, saj morajo biti označeni in registrirani, sicer vas lahko kdo odpelje kam, kamor niste želeli in vožnja vas bo stala vega kar imate v tistem trenutku pri sebi. Prepričana sem sicer, da je tako povsod po svetu. :) Torej; odpeljali smo se protu Mitad del Mundo (Središče sveta). Tu naj bi ekvator razdelil zemljo na severno in južno poloblo. Po nekaterih izračunih z novejšimi GPS napravami so se sicer ušteli za 200m, ampak hej, tako ali tako prehodiš teh 200m na sever in na jug slej ko prej. :) Tam sva napravila nekaj neumnih turističnih fotografij, z eno nogo na S in z drugo na J polobli, fotografijo mene, ko delam pohvale vredno lastovko na ekvatorju :)) in tako dalje. Ni nič kaj posebnega, sploh pa ni bilo nikogar, ki bi nama uspel dokazati, da jajce na ekvatorju stoji samo do sebe in da voda dela vrtinec v drugo smer na severu kot na jugu. Toda, če si tukaj na potovanju je tako ali tako nujen obisk Mitad del Munda.
Danes me je Jan vrgel iz postelje že ob šesti uri (kot, da nisem na dopustu :)). Sicer še zelo zaspana, pa vseeno v pričakovanju nečesa novega, sem se oblekla in na pol v spanju odracala na zajtrk. Potem sva se nekaj ulic stran od našega hotela (ki je zgodba zase) srečala z vodičem, ki naju je peljal na današnji izlet. Z avtom smo se najprej odpeljali v predmestje Quita, kjer živi lastnik agencije s katero sva se odpravila na izlet. Gospod je sicer z Nizozemske in že nekja časa živi v Ekvadorju. Ima lepo hišo in precej simpatičnega psa. :) Njegova agencija se imenuje Biking Dutchman. Medtem, ko sta najin vodič in gospod, ki skrbi za brezhibnost koles pripravljala vse potrebno, naju je Jan (lastnik) povabil na svoj čudovit vrt. Pripravil je tudi kosilo za s seboj. In potem smo šli... Po najbolj vijugastih in slabo vzdrževanih cestah. In potem po Pan-American Highway. In potem še malo po zelo slabih makadamskih cestah. In smo prispeli v narodni park Cotopaxi. Od vhoda v park smo se vozili še približno trideset kilometrov (po še slabših cestah), da smo prišli na cilj. Ta je bil na 4500m (in nekaj več), na snežni meji, na vulkanu Cotopaxi. Tam sva se oblekla v tri plasti, si nadela kape, čelade in rokavice ter dobila še nekaj napotkov za varen spust s kolesom. In že sva šla. :) Najprej samo po vulkanskem pesku, kmalu se je na tleh pojavil mah, še malo zatem cvetlice, za naslednjim ovinkom še veliki šopi trave in divji konji, ki so se pasli. Potem pa jezero in veliko zelenja. Pa najvišje živeči galebi. In veter v laseh (no ja, v čeladi). Na trenutke se mi je pošteno ježila koža in prepričan sem, da česa lepšega še nisem videla v življenju. Take spokojnosti, ki so jo izžarevali konji, takšne tišine (če se ni slučajno mimo peljal smrdeči avto)... Ko sem v pogovoru z vodičem Fernandom omenila, da sem verjetno najbližje raju na zemlji tukaj, je dejal, da ga pokrajina spominja na kakšno zgodbo Tolkiena. Ja... vendar ne na Mordor, ampak na zeleno, prelepo Šajersko (ne Štajersko!). Resno, ostaneš brez besed. :))
O ekologiji še vedno ni sledu... :( Škoda, najbrž se premalo zavedajo kako lepo imajo tukaj in kako hudo postopoma uničujejo naravo.
Jutri naju čaka še en izlet (ne povem kam...) in še kakšna nova dogodivščina. Moj obraz postaja, kljub kremi s faktorjem 50, podoben obrazu nekoga, ki je ravnokar preplezal Everest. :) To, da se jutri ne bom mogla niti premakniti, pa je tako ali tako samo po sebi umevno. :)
Čas za spanje, ker naju bodo jutri tako ali tako zelooooo zgodaj zbudli kuharji, s katerimi si deliva hodnik. Okno najine sobe je obrnjeno v nek zaprt atrije hiše, tam pa so tudi vrata kuhinje. Malo ekvadorski kuharji si seveda ob pripravljanju zajtrka, ob odprtih vratih glasno prepevajo in požvižgavajo ob spremljavi radia... Ima pa to dobro stran, saj me spominja na počitnice pri moji babici; ropot iz kuhinje in glasno žvižganje sta obvezna že ob šestih zjutraj. :)
No, pa lahko noč.
Včerajšnji dan je kar odbrzel mimo naju. Po zajtrku sva se s taksijem odpravila na hrib nad Quitom, ker se na najvišji točki povzpneš na približno 4100m. Teleferiqo je gondola, ki te v dvajsetih minutah pripelje na vrh, kjer se sprehodiš lahko še precej višje. Seveda mi po zadnjem dopustu niti slučajno ne pade na pamet, da bi se peš vzpenjala na kakšen hrib. :) Torej, načeloma se na vulkanih in samo navadnih vzpetinah okoli Quita nabirajo oblaki in meglice, zaradi katerih razgled ni vedno mogoč. Tokrat sva imela srečo, da sva se odpravila na vrh dovolj zgodaj in da je bil dan tudi sicer precej lep. Razgled je bil super, videla sva kar nekaj vulkanov in celotno mesto. Med vožnjo na vrh se je za trenutek sramežljivo izza oblakov pokazal celo Cotopaxi. Jan je takoj izkoristil priložnost in naredil fotografijo, medtem ko sem bila jaz prepričana, da bo z vrha še lepši razgled. :) No ja, mogoče sem pozabila, da v Andih lahko nekaj za oblaki izgine že naslednjo sekundo. :) Vsekakor imava precej lepo fotografijo tega mogočnega vulkana. Po sprehodu sva se spustila nazaj v dolino, kjer naju je že čakal taksist Hugo. V Quitu je potrebno biti precej pazljiv s taksiji, saj morajo biti označeni in registrirani, sicer vas lahko kdo odpelje kam, kamor niste želeli in vožnja vas bo stala vega kar imate v tistem trenutku pri sebi. Prepričana sem sicer, da je tako povsod po svetu. :) Torej; odpeljali smo se protu Mitad del Mundo (Središče sveta). Tu naj bi ekvator razdelil zemljo na severno in južno poloblo. Po nekaterih izračunih z novejšimi GPS napravami so se sicer ušteli za 200m, ampak hej, tako ali tako prehodiš teh 200m na sever in na jug slej ko prej. :) Tam sva napravila nekaj neumnih turističnih fotografij, z eno nogo na S in z drugo na J polobli, fotografijo mene, ko delam pohvale vredno lastovko na ekvatorju :)) in tako dalje. Ni nič kaj posebnega, sploh pa ni bilo nikogar, ki bi nama uspel dokazati, da jajce na ekvatorju stoji samo do sebe in da voda dela vrtinec v drugo smer na severu kot na jugu. Toda, če si tukaj na potovanju je tako ali tako nujen obisk Mitad del Munda.
Danes me je Jan vrgel iz postelje že ob šesti uri (kot, da nisem na dopustu :)). Sicer še zelo zaspana, pa vseeno v pričakovanju nečesa novega, sem se oblekla in na pol v spanju odracala na zajtrk. Potem sva se nekaj ulic stran od našega hotela (ki je zgodba zase) srečala z vodičem, ki naju je peljal na današnji izlet. Z avtom smo se najprej odpeljali v predmestje Quita, kjer živi lastnik agencije s katero sva se odpravila na izlet. Gospod je sicer z Nizozemske in že nekja časa živi v Ekvadorju. Ima lepo hišo in precej simpatičnega psa. :) Njegova agencija se imenuje Biking Dutchman. Medtem, ko sta najin vodič in gospod, ki skrbi za brezhibnost koles pripravljala vse potrebno, naju je Jan (lastnik) povabil na svoj čudovit vrt. Pripravil je tudi kosilo za s seboj. In potem smo šli... Po najbolj vijugastih in slabo vzdrževanih cestah. In potem po Pan-American Highway. In potem še malo po zelo slabih makadamskih cestah. In smo prispeli v narodni park Cotopaxi. Od vhoda v park smo se vozili še približno trideset kilometrov (po še slabših cestah), da smo prišli na cilj. Ta je bil na 4500m (in nekaj več), na snežni meji, na vulkanu Cotopaxi. Tam sva se oblekla v tri plasti, si nadela kape, čelade in rokavice ter dobila še nekaj napotkov za varen spust s kolesom. In že sva šla. :) Najprej samo po vulkanskem pesku, kmalu se je na tleh pojavil mah, še malo zatem cvetlice, za naslednjim ovinkom še veliki šopi trave in divji konji, ki so se pasli. Potem pa jezero in veliko zelenja. Pa najvišje živeči galebi. In veter v laseh (no ja, v čeladi). Na trenutke se mi je pošteno ježila koža in prepričan sem, da česa lepšega še nisem videla v življenju. Take spokojnosti, ki so jo izžarevali konji, takšne tišine (če se ni slučajno mimo peljal smrdeči avto)... Ko sem v pogovoru z vodičem Fernandom omenila, da sem verjetno najbližje raju na zemlji tukaj, je dejal, da ga pokrajina spominja na kakšno zgodbo Tolkiena. Ja... vendar ne na Mordor, ampak na zeleno, prelepo Šajersko (ne Štajersko!). Resno, ostaneš brez besed. :))
O ekologiji še vedno ni sledu... :( Škoda, najbrž se premalo zavedajo kako lepo imajo tukaj in kako hudo postopoma uničujejo naravo.
Jutri naju čaka še en izlet (ne povem kam...) in še kakšna nova dogodivščina. Moj obraz postaja, kljub kremi s faktorjem 50, podoben obrazu nekoga, ki je ravnokar preplezal Everest. :) To, da se jutri ne bom mogla niti premakniti, pa je tako ali tako samo po sebi umevno. :)
Čas za spanje, ker naju bodo jutri tako ali tako zelooooo zgodaj zbudli kuharji, s katerimi si deliva hodnik. Okno najine sobe je obrnjeno v nek zaprt atrije hiše, tam pa so tudi vrata kuhinje. Malo ekvadorski kuharji si seveda ob pripravljanju zajtrka, ob odprtih vratih glasno prepevajo in požvižgavajo ob spremljavi radia... Ima pa to dobro stran, saj me spominja na počitnice pri moji babici; ropot iz kuhinje in glasno žvižganje sta obvezna že ob šestih zjutraj. :)
No, pa lahko noč.
četrtek, 28. maj 2009
Iz Miamija v Quito
No, takole. Pa sem našla čas za eno objavo. V soboto sva priletela v Miami, FL in v treh dneh tam sem ugotovila, da je Miami pač Miami kakršnega vidiš na TV (CSI je že čisto preveč dodelana izvedba). Poleg kopice vtroglavo visokih stavb in tone peska ter morja načeloma pusti človeka (kot sem jaz, da ne bo pomote) popolnoma praznega. South Beach, ki je sicer opevan z vseh strani je pač velika plaža z veliko ljudmi in umazanim morjem. Takole; če ste bili kdaj na Jadranski obali (in ne, ne pojem hvale našim sosedom) ali pa v Grčiji, potem se vam bo tole zdela mlakuža. Kljub temu, da je seveda pač vredno obiskati Miami zaradi slovesa samega, pa kakšnega presežka v čem drugem ne pričakujte.
Obiskala sva Everglades kar pa je sigurno vredno. Shark Valley ponudi dve uri dolg izlet z neke vrste avtobusom, ki je odprt. Peljali so nas en malo večji krog, zelo zgovorna in zabavna gospa pa nam je povedala nekaj o živalih in rastlinah, ki jih najdemo tam. Glede na to, da lahko že na poti skozi Everglades vidiš ogromno (ampak res veliko) aligatojev, te v Shark Valley-u niti ne presenečajo več. Sploh, ker so zelo boječa bitja in se skrijejo ob vsakem šumu. Ob obisku pa ne pričakujte ogromnega močvirja, živega blata in podobno. Gre za precej izsušeno območje z nekaj večjimi lužami. Sicer pa vsekakor vredno ogleda.
Poleg izleta v Everglades je omembe vreden še izlet s "super čolnom" (kot sem ga poimenovala jaz). Imenuje se Thriller . Gre za zelo hiter čoln, poleg nore vožnje pa te peljejo še na kratek sightseeing, ki bi ga jaz naslovila "Glej česa vsega si ne moreš privoščiti". :) Pokazali so nam nekaj hiš slavnih ljudi, med drugim hišo Ricky Martina (yeah, well), hišo kjer so snemali The Adams Family, Miami Vice,... Kakorkoli že, precej bolj kot nad kupom betona sem bila navdušena nad vožnjo - tisti, ki vam je znano, da se zares bojim morja in vsega s čimer lahko po njem potuješ, boste vedeli kaj mislim. :))
Potem pa lažji kulturni šok... Včeraj sva prispela v Quito (za vse, ki mislite, da je Miami glavno mesto ZDA - Quito je glavno mesto Ekvadorja, FYI). V bistvu smo pristali v Quitu šele okoli devete ure zvečer in ker se tukaj sonce skrije za gore že okoli 18. ure, nisva vedela kaj naj pričakujeva danes zjutraj. Mogoče pretiravam z besedno zvezo kulturni šok, ker mogoče res ni bilo tako hudo, ampak glede na to, da je to moj prvi obisk južne Amerike sem bila rahlo presenečena nad arhitekturo (če lahko temu tako rečem), infrastrukturo in pa neverjetno okolju prijaznim avtomobilom. Resno ljudje, to je groza. Za vsakim avtom se še pol ure vali črn dim,da komaj narediš naslednji vdih. Da ne govorim o hupanju, ki je tako ali tako obvezno... Sicer pa moram priznati, da se veliko bolj brez skrbi gibam med ljudmi na ulici tukaj, kot pa sem se na South Beachu... Quito je sicer simpatično mesto, z norimi vozniki in zelo easy-going ljudmi. Nisem še uspela razvozlati povezave med tem, ampak imam še nekaj časa. :)
Po sprehodu skozi center mesta in poslušanju glasbe, ki jo je izvajala neka "godba na pihala", sva šla še na ogled gotske Basilica del Voto Nacional. Nepričakovano sva z ogledom dobila tudi pravi adrenalinski park. :) Za 2 dolarja (toliko so naju danes stale vse vstopnine), sva si lahko ogledala notranjost cerkve, ki ni ne vem kako zanimiva (recimo cerkev La Compania de Jesus je izredno zanimiva, saj je znotraj čudovita, skoraj vse je iz 23karatnega zlata), je pa zato toliko bolj zanimiva njena streha. Z dvigalom (ker je na skoraj 3000m nadmorske višine še 10 stopnic ogromno) sva se povzpela v tretje nadstropje, kjer je razgledna terasa. Skozi železna vrata pa pelje tudi lesena pot v strehi bazilike, do železnih stopnic/lestve, po katerih se povzpneš na še eno teraso na stolpu. S tega stolpa pa vodi še ena takšna železna lestev še malo višje. Vse lepo in prav, če lestev ne bi vodila po zunanji strani in če ne bi pod seboj videl celega mesta, vse skupaj pa se še nekoliko maje. Vsekakor je vredno malo stisniti zobe in se povzpeti na ta 115m (tam nekje) visok zvonik. Razgled je fenomenalen, občutek pa tudi. :) Pot navzdol je precej lažja.
Ogledala sva si še Museo del Banco Central, ki ima kar precej dobro arheološko zbirko in lepo predstavitev vseh ljudstev/plemen/narodov, ki so živeli in živijo na območju Ekvadorja.
Dan je bil zellloooo dolg in noge sva si odpočila ob kosilu in nogometni tekmi v prijetnem baru. Pripravila sva si še kratek načrt za naslednje dni, a o tem več v naslednjih dneh... Hasta luego!
Obiskala sva Everglades kar pa je sigurno vredno. Shark Valley ponudi dve uri dolg izlet z neke vrste avtobusom, ki je odprt. Peljali so nas en malo večji krog, zelo zgovorna in zabavna gospa pa nam je povedala nekaj o živalih in rastlinah, ki jih najdemo tam. Glede na to, da lahko že na poti skozi Everglades vidiš ogromno (ampak res veliko) aligatojev, te v Shark Valley-u niti ne presenečajo več. Sploh, ker so zelo boječa bitja in se skrijejo ob vsakem šumu. Ob obisku pa ne pričakujte ogromnega močvirja, živega blata in podobno. Gre za precej izsušeno območje z nekaj večjimi lužami. Sicer pa vsekakor vredno ogleda.
Poleg izleta v Everglades je omembe vreden še izlet s "super čolnom" (kot sem ga poimenovala jaz). Imenuje se Thriller . Gre za zelo hiter čoln, poleg nore vožnje pa te peljejo še na kratek sightseeing, ki bi ga jaz naslovila "Glej česa vsega si ne moreš privoščiti". :) Pokazali so nam nekaj hiš slavnih ljudi, med drugim hišo Ricky Martina (yeah, well), hišo kjer so snemali The Adams Family, Miami Vice,... Kakorkoli že, precej bolj kot nad kupom betona sem bila navdušena nad vožnjo - tisti, ki vam je znano, da se zares bojim morja in vsega s čimer lahko po njem potuješ, boste vedeli kaj mislim. :))
Potem pa lažji kulturni šok... Včeraj sva prispela v Quito (za vse, ki mislite, da je Miami glavno mesto ZDA - Quito je glavno mesto Ekvadorja, FYI). V bistvu smo pristali v Quitu šele okoli devete ure zvečer in ker se tukaj sonce skrije za gore že okoli 18. ure, nisva vedela kaj naj pričakujeva danes zjutraj. Mogoče pretiravam z besedno zvezo kulturni šok, ker mogoče res ni bilo tako hudo, ampak glede na to, da je to moj prvi obisk južne Amerike sem bila rahlo presenečena nad arhitekturo (če lahko temu tako rečem), infrastrukturo in pa neverjetno okolju prijaznim avtomobilom. Resno ljudje, to je groza. Za vsakim avtom se še pol ure vali črn dim,da komaj narediš naslednji vdih. Da ne govorim o hupanju, ki je tako ali tako obvezno... Sicer pa moram priznati, da se veliko bolj brez skrbi gibam med ljudmi na ulici tukaj, kot pa sem se na South Beachu... Quito je sicer simpatično mesto, z norimi vozniki in zelo easy-going ljudmi. Nisem še uspela razvozlati povezave med tem, ampak imam še nekaj časa. :)
Po sprehodu skozi center mesta in poslušanju glasbe, ki jo je izvajala neka "godba na pihala", sva šla še na ogled gotske Basilica del Voto Nacional. Nepričakovano sva z ogledom dobila tudi pravi adrenalinski park. :) Za 2 dolarja (toliko so naju danes stale vse vstopnine), sva si lahko ogledala notranjost cerkve, ki ni ne vem kako zanimiva (recimo cerkev La Compania de Jesus je izredno zanimiva, saj je znotraj čudovita, skoraj vse je iz 23karatnega zlata), je pa zato toliko bolj zanimiva njena streha. Z dvigalom (ker je na skoraj 3000m nadmorske višine še 10 stopnic ogromno) sva se povzpela v tretje nadstropje, kjer je razgledna terasa. Skozi železna vrata pa pelje tudi lesena pot v strehi bazilike, do železnih stopnic/lestve, po katerih se povzpneš na še eno teraso na stolpu. S tega stolpa pa vodi še ena takšna železna lestev še malo višje. Vse lepo in prav, če lestev ne bi vodila po zunanji strani in če ne bi pod seboj videl celega mesta, vse skupaj pa se še nekoliko maje. Vsekakor je vredno malo stisniti zobe in se povzpeti na ta 115m (tam nekje) visok zvonik. Razgled je fenomenalen, občutek pa tudi. :) Pot navzdol je precej lažja.
Ogledala sva si še Museo del Banco Central, ki ima kar precej dobro arheološko zbirko in lepo predstavitev vseh ljudstev/plemen/narodov, ki so živeli in živijo na območju Ekvadorja.
Dan je bil zellloooo dolg in noge sva si odpočila ob kosilu in nogometni tekmi v prijetnem baru. Pripravila sva si še kratek načrt za naslednje dni, a o tem več v naslednjih dneh... Hasta luego!
ponedeljek, 4. maj 2009
Gripa, literatura in drugo kar še moram vedeti, preden grem...
Na koledarju sem pričela delati križce in se veseliti odhoda. In potem je prišla gripa; nova, prašičja,... kakršna koli že. Ne vem, kaj lahko verjamem medijem, ki si včasih dovolijo nekoliko preveč, ampak glede na to, kakšna panika je vladala, sem se pošteno ustrašila. Še danes je vsaka, prej srečna, misel o potovanju povezana z gripo. Zato je na mojem seznamu svtari za sabo pristala še kakšna steklenička razkužila več. :) Ker pa sem že konec januarja prebolela ne preveč prijetno gripo, ki je pustila posledice na srcu, se sprašujem, če mogoče ni bilo to to, v bolj okrnjeni obliki...
Kakorkli že, še vedno prebiram literaturo povezano z mojim potovanjem. V zadnjem Nedelu je krajši prispevek o Ekvadorju. Malo me je zmotil naslov, ker je nekoliko stereotipen; Vulkani, panamski klobuki in krompir. Se pa že veselim, da preverim, če je res tako. :)
Medtem, ko se jaz še vedno samo pripravljam in si predstavljam kako bo, če bo... so moji sošolci že na poti in se potepajo po Maroku. Srečno!
Kakorkli že, še vedno prebiram literaturo povezano z mojim potovanjem. V zadnjem Nedelu je krajši prispevek o Ekvadorju. Malo me je zmotil naslov, ker je nekoliko stereotipen; Vulkani, panamski klobuki in krompir. Se pa že veselim, da preverim, če je res tako. :)
Medtem, ko se jaz še vedno samo pripravljam in si predstavljam kako bo, če bo... so moji sošolci že na poti in se potepajo po Maroku. Srečno!
nedelja, 26. april 2009
Cepljenje
V četrtek sva opravila še eno pomembno stvar pred potovanjem - cepljenje. Seveda se nikakor ni potrebno cepiti in je vse stvar vaše izbire. Ker pa bova v življenju (ja, že trkam na les) opravila še kar nekaj potovanj, pa se mi zdi to povsem pametna izbira. Ker Ekvador spada med območja, kjer se pojavlja tudi rumena mrzlica, sva dobila cepivo proti tej bolezni. Poleg tega, da je pri rumeni mrzlici skoraj 60% smrtnost, pa je problem tudi v tem, da lahko na katerem od letališč (v ZDA ali pa Evropi, v najinem primeru) od vas zahtevajo certifikat o cepljenju proti prej omenjeni mrzlici. No, če tega nimate pri sebi vas bodo najbrž z največjim veseljem zaprli v karanteno. Na vaše stroške. Torej, če komu že ni ljubo njegovo lastno zdravje, pa naj mu bo ljub vsaj denar.
Poleg rumene mrzlice sva se odločila tudi za cepljenje proti hepatitisu A. Zadeva se prenaša z okuženo hrano in vodo in se jo, glede na to, dobi precej lažje kot bi si mislili. Cepljenje je potrebno ponoviti čez šest do dvanajst mesecev, potem pa je telo zaščiteno 10 let. Za rumeno mrzlico pa zaščita velja že z enim odmerkom cepiva (ravno tako 10 let).
Vse takšne in drugačne podatke se dobi s klikom na spletno stran Zdravi na pot, kjer so navedene tudi telefonske številke ambulante za popotnike. Midva sva naletela na prijaznega zdravnika, ki nama je posredoval še nekoliko več informacij o malariji in zaščiti pred njo, ter drugih možnih boleznih.
Dan odhoda se kar hitro približuje, zato moram dokončati tudi še nekatere druge obveznosti, potem pa lahko brez skrbi odidem... :)
Poleg rumene mrzlice sva se odločila tudi za cepljenje proti hepatitisu A. Zadeva se prenaša z okuženo hrano in vodo in se jo, glede na to, dobi precej lažje kot bi si mislili. Cepljenje je potrebno ponoviti čez šest do dvanajst mesecev, potem pa je telo zaščiteno 10 let. Za rumeno mrzlico pa zaščita velja že z enim odmerkom cepiva (ravno tako 10 let).
Vse takšne in drugačne podatke se dobi s klikom na spletno stran Zdravi na pot, kjer so navedene tudi telefonske številke ambulante za popotnike. Midva sva naletela na prijaznega zdravnika, ki nama je posredoval še nekoliko več informacij o malariji in zaščiti pred njo, ter drugih možnih boleznih.
Dan odhoda se kar hitro približuje, zato moram dokončati tudi še nekatere druge obveznosti, potem pa lahko brez skrbi odidem... :)
torek, 21. april 2009
Za srečno pot
Počasi se pripravljam še na eno pot. Tokrat nekoliko daljšo kot lansko leto in tudi precej bolj zahtevno. Priprave tokrat niso samo v obliki pisanja seznama, kaj vse moram odnesti s seboj in kaj še vse moram postoriti preden odidem. Ker imam obveznosti tudi v povezavi s študijem, se pripravljam že kar nekaj časa, s prebiranjem literature, zbiranjem informacij in osnutki končnega izdelka.
Tokrat naju bo pot zanesla v južno Ameriko, oba prvič. Čast najinega prvega obiska tega kontinenta pa sva prepustila Ekvadorju. Itinerarij sva že izdelala, kar so od naju zahtevale predhodnje rezervacije nočitev in izleta na Galapaško otočje. Kadar potujem se želim čim bolj izogniti zapletom, zato skoraj nikoli ne grem na potovanje brez rezervacije nočitev. Tako je lahko veliko bolj udobno.
Torej, priprave od mene zahtevajo tudi prebiranje različne literature. Na poti bom skušala najti čim več podatkov, kako in koliko se v Ekvadorju posvečajo trajnostnemu turizmu, ekoturizmu. Izdelala sem tudi načrt svojega dela, ki pa še zdaleč ni popoln in ga bom objavila šele, ko bo imel končno podobo. Zaenkrat pa izgleda še precej okrnjeno, vse skupaj se odvija bolj kot nekakšen brainstorming. Ampak, nekaj časa pred odhodom še vedno imam. :)
V tem tednu pa morava poskrbeti tudi za svoje zdravje na potepu, zato bova opravila cepljenja. No ja, jaz se temu nekoliko upiram, pa ne zaradi strahu pred iglami in injekcijami, ampak zaradi tega, ker nisem popolnoma prepričana kako se bo moje telo odzvalo na cepivo. Poleg tega pa nisem prepričana, da prav vsa ta cepiva potrebujem. Že na samem začetku sem se odločila, da opravim dve cepljenji, ki jih bom verjetno tudi na bodočih potovanjih potrebovala in to tudi nameravam. Ker malo previdnosti pa nikoli ni odveč.
Sicer pa si skušam predstavljati prve vtise, ko bom stopila na trdna tla Ekvadorja... Vsa tista "prvič" potovanja imajo nek poseben čar. Spominjam se svojih potovanj drugam; kako sem prvič stopila iz letala v ZDA in se mi je zdelo, da so se mi na nek način uresničile sanje. Bo tudi tokrat tako? Ali me bo košček južne Amerike pustil povsem hladno? Vsako mesto ima svoj vonj, svoj tempo, svoje skrivne kotičke,... vse to pa je potrebno občutiti, vonjati, okusiti. Včasih kam pridem s preveliki pričakovanji, z vtisi nekih drugih ljudi in se mi zdi, da bi morala kakšno mesto gledati skozi oči koga drugega, da bi videla kaj lahko ponudi. Ker name enostavno ne naredi nobenega vtisa. In upam, da tokrat ne bo tako...
Dokler pa ne pridem tja in ne vdihnem Ekvadorja s polnimi pljuči, pa lahko le upam, da skriva v svojem naročju tudi dovolj potrpežljivosti za popotnika/turista (o tem pa enkrat kasneje), kot sem jaz - zahtevnega, izbirčnega in razvajenega. :))
Tokrat naju bo pot zanesla v južno Ameriko, oba prvič. Čast najinega prvega obiska tega kontinenta pa sva prepustila Ekvadorju. Itinerarij sva že izdelala, kar so od naju zahtevale predhodnje rezervacije nočitev in izleta na Galapaško otočje. Kadar potujem se želim čim bolj izogniti zapletom, zato skoraj nikoli ne grem na potovanje brez rezervacije nočitev. Tako je lahko veliko bolj udobno.
Torej, priprave od mene zahtevajo tudi prebiranje različne literature. Na poti bom skušala najti čim več podatkov, kako in koliko se v Ekvadorju posvečajo trajnostnemu turizmu, ekoturizmu. Izdelala sem tudi načrt svojega dela, ki pa še zdaleč ni popoln in ga bom objavila šele, ko bo imel končno podobo. Zaenkrat pa izgleda še precej okrnjeno, vse skupaj se odvija bolj kot nekakšen brainstorming. Ampak, nekaj časa pred odhodom še vedno imam. :)
V tem tednu pa morava poskrbeti tudi za svoje zdravje na potepu, zato bova opravila cepljenja. No ja, jaz se temu nekoliko upiram, pa ne zaradi strahu pred iglami in injekcijami, ampak zaradi tega, ker nisem popolnoma prepričana kako se bo moje telo odzvalo na cepivo. Poleg tega pa nisem prepričana, da prav vsa ta cepiva potrebujem. Že na samem začetku sem se odločila, da opravim dve cepljenji, ki jih bom verjetno tudi na bodočih potovanjih potrebovala in to tudi nameravam. Ker malo previdnosti pa nikoli ni odveč.
Sicer pa si skušam predstavljati prve vtise, ko bom stopila na trdna tla Ekvadorja... Vsa tista "prvič" potovanja imajo nek poseben čar. Spominjam se svojih potovanj drugam; kako sem prvič stopila iz letala v ZDA in se mi je zdelo, da so se mi na nek način uresničile sanje. Bo tudi tokrat tako? Ali me bo košček južne Amerike pustil povsem hladno? Vsako mesto ima svoj vonj, svoj tempo, svoje skrivne kotičke,... vse to pa je potrebno občutiti, vonjati, okusiti. Včasih kam pridem s preveliki pričakovanji, z vtisi nekih drugih ljudi in se mi zdi, da bi morala kakšno mesto gledati skozi oči koga drugega, da bi videla kaj lahko ponudi. Ker name enostavno ne naredi nobenega vtisa. In upam, da tokrat ne bo tako...
Dokler pa ne pridem tja in ne vdihnem Ekvadorja s polnimi pljuči, pa lahko le upam, da skriva v svojem naročju tudi dovolj potrpežljivosti za popotnika/turista (o tem pa enkrat kasneje), kot sem jaz - zahtevnega, izbirčnega in razvajenega. :))
Naročite se na:
Objave (Atom)