Počasi se pripravljam še na eno pot. Tokrat nekoliko daljšo kot lansko leto in tudi precej bolj zahtevno. Priprave tokrat niso samo v obliki pisanja seznama, kaj vse moram odnesti s seboj in kaj še vse moram postoriti preden odidem. Ker imam obveznosti tudi v povezavi s študijem, se pripravljam že kar nekaj časa, s prebiranjem literature, zbiranjem informacij in osnutki končnega izdelka.
Tokrat naju bo pot zanesla v južno Ameriko, oba prvič. Čast najinega prvega obiska tega kontinenta pa sva prepustila Ekvadorju. Itinerarij sva že izdelala, kar so od naju zahtevale predhodnje rezervacije nočitev in izleta na Galapaško otočje. Kadar potujem se želim čim bolj izogniti zapletom, zato skoraj nikoli ne grem na potovanje brez rezervacije nočitev. Tako je lahko veliko bolj udobno.
Torej, priprave od mene zahtevajo tudi prebiranje različne literature. Na poti bom skušala najti čim več podatkov, kako in koliko se v Ekvadorju posvečajo trajnostnemu turizmu, ekoturizmu. Izdelala sem tudi načrt svojega dela, ki pa še zdaleč ni popoln in ga bom objavila šele, ko bo imel končno podobo. Zaenkrat pa izgleda še precej okrnjeno, vse skupaj se odvija bolj kot nekakšen brainstorming. Ampak, nekaj časa pred odhodom še vedno imam. :)
V tem tednu pa morava poskrbeti tudi za svoje zdravje na potepu, zato bova opravila cepljenja. No ja, jaz se temu nekoliko upiram, pa ne zaradi strahu pred iglami in injekcijami, ampak zaradi tega, ker nisem popolnoma prepričana kako se bo moje telo odzvalo na cepivo. Poleg tega pa nisem prepričana, da prav vsa ta cepiva potrebujem. Že na samem začetku sem se odločila, da opravim dve cepljenji, ki jih bom verjetno tudi na bodočih potovanjih potrebovala in to tudi nameravam. Ker malo previdnosti pa nikoli ni odveč.
Sicer pa si skušam predstavljati prve vtise, ko bom stopila na trdna tla Ekvadorja... Vsa tista "prvič" potovanja imajo nek poseben čar. Spominjam se svojih potovanj drugam; kako sem prvič stopila iz letala v ZDA in se mi je zdelo, da so se mi na nek način uresničile sanje. Bo tudi tokrat tako? Ali me bo košček južne Amerike pustil povsem hladno? Vsako mesto ima svoj vonj, svoj tempo, svoje skrivne kotičke,... vse to pa je potrebno občutiti, vonjati, okusiti. Včasih kam pridem s preveliki pričakovanji, z vtisi nekih drugih ljudi in se mi zdi, da bi morala kakšno mesto gledati skozi oči koga drugega, da bi videla kaj lahko ponudi. Ker name enostavno ne naredi nobenega vtisa. In upam, da tokrat ne bo tako...
Dokler pa ne pridem tja in ne vdihnem Ekvadorja s polnimi pljuči, pa lahko le upam, da skriva v svojem naročju tudi dovolj potrpežljivosti za popotnika/turista (o tem pa enkrat kasneje), kot sem jaz - zahtevnega, izbirčnega in razvajenega. :))
Ni komentarjev:
Objavite komentar