Dolgo časa že nisem ničesar napisala. Niti na tale zid tukaj, niti v svojo beležko. Ne ležijo mi rime zadnje čase in ne proza. Niti pisanje bloga. V bistvu pišem veliko le stvari, ki me ne zanimajo preveč; o oglaševanju, ki je tema o kateri nimam pojma in si niti ne želim polniti svoje glave s tem; o muzejih, ki me prav tako zanimajo samo kot obiskovalca, pa o folklori poklicnih skupin... In se vsekakor veselim, da bo to obdobje kmalu minilo. Najraje bi pričela delati križce čez številke na koledarju. In se veselila tistega, ko bom naredila zadnji križec.
Sicer pa ima letošnje leto neke čudne pospeške, ki ga poganjajo naprej v neverjetni hitrosti. Jaz pa stojim ob strani in nemočno gledam. Kljub temu, da je trenutno obdobje naporno, da sem naveličana pisanja in branja tekstov, ki me ne zanimajo zares, se mi dogajajo pomembne spremembe, ki se jih veselim... Služba mi še vedno predstavlja izziv in z veseljem pridem vsako jutro med tednom v pisarno in nimam težav s tem, da ostanem tam dokler je pač potrebno. V zasebnem življenju se mi dogajajo prijetne stvari, med drugim se veselim tudi dopusta, ki se s svetlobno hitrostjo bliža. In novih stvari, ki mi prihajajo nasproti. Začela sem razmišljati o stvareh, o katerih prej nisem nikoli želela in jih vidim z nekega drugega vidika. In po določenem številu let v zvezi sem še vedno zaljubljena. In ko včasih pomislim (čisto na skrivaj), da je mogoče minilo in da je vse skupaj samo še ljubezen, ga vidim kako si pred ogledalom potiho nekaj prepeva, medtem ko se zjutraj ureja in me cela jata metuljev v mojem trebuhu prepriča, da je kljub vsemu še vedno prisotna zaljubljenost. In hvaležna sem za to.
Potem pa je nekako vsak dan, kljub neprijetnostim, ki mi še vedno visijo nad glavo in mi najbrž še kakšnega pol leta bodo, nekoliko lepši.
Letos bo dopust malo poseben, ker se ne odpravljava sama. In kot zagrizena "solerja" kar se tiče dopustovanja in potovanja, se bova prilagajala starim staršem, ki bodo raziskovali neznano. In cenim njun pogum, saj nista več najmlajša, pa bosta vseeno odletela čez lužo in se dovolila zapeljati po krajih, ki jih še nista videla. En dokaz, da je človek vedno dovolj mlad, da lahko odkriva kaj se skriva za plankami našega malega, zelenega vrtička, ki mu pravimo država.
O stvareh, ki so me v zadnjem času žalostile ne bom izgubljala besed... kvazi sposobneži in samooklicana elita, ki smo ji zaupali vodenje je padla na celi črti in nič me ne navdaja z večjim obupom kot to, da tudi ob spremembi oblasti ne bo nič bolje. Očitno je okolje okuženo z nekim mutantskim virusom, saj na koncu vsi postanejo enaki; zombiji, ki napol živijo v nekem somraku, kjer ne obstajajo državljani, ki težko živijo, podjetja, ki propadajo... eh, pa sem rekla, da ne bom izgubljala besed. Sploh pa ne danes, ko mi je nogomet (ja, nogomet) polepšal večer. Ker je zmagal šport, ker je bil spopad Titanov; dobrih igralcev in dobrih trenerjev. Čeprav nisem navijačica Uniteda pa jim vsekakor priznavam odličnost, ki jo premorejo.
Počasi pa se izteka še en dan... se lahko nasmehnem in rečem, da je bil dober? Lahko se, samo vem, da je lahko vedno še boljši. In mogoče bo jutrišnji še veliko boljši. :)
