Višje ne bi mogla,
čeprav bi stegnila roke in prste
in se močno potrudila.
Čeprav bi stopila na obzorje,
se odrinila od roba neba,
kot od trampolina,
četudi bi prijela oblake za rob
in jih upognila, kar tako, malo navzdol.
Višje ne morem,
kot me lahko poneseš ti.
Nekoč sem se počutila, kot da letim. Tako visoko, da me nič ne bi moglo ponesti višje. Brez misli, da se lahko opečeš, če letiš preveč blizu sonca. Brez skrbi, da bi me ujelo slabo vreme in me hitro, prehitro prizemljilo.
Danes grem tako visoko v mislih. V sanjah. Tako malo, ko nikogar ne zanimam in imam svoj trenutek miru in tišine.
Odrasli odvržemo krila preveč hitro. Jih pospravimo v tiste urejene predale svojega življenja, v katerih pozabljamo nase in dajemo prednost drugim. V tiste, kjer le še ob takšnih tihih in mirnih trenutkih, ko smo sami s svojimi mislimi, znamo leteti. In smo srečni, ne le na videz.
Pospravimo krila in poženemo korenine. Preveč globoko, da bi še kdaj vzleteli.
ponedeljek, 9. junij 2014
ponedeljek, 2. junij 2014
Vikendi
Meni čudovit vikend pomeni to, da se mi od petka zvečer, ko pridem domov, pa do ponedeljka zjutraj, ko moram pač na delo, ni potrebno premakniti kam daleč od hiše.
Hiša je v petek navadno pospravljena, okna pomita, kavč diši po svežem, perilo je oprano in čaka, da me prime dobra volja in čezenj sprehodim likalnik, ploščice se svetijo in vse je tako mameče in dišeče, da je v tistem trenutku to najlepši kraj na svetu. Tudi sicer je, ampak takrat je še zgledno pospravljen.
Torej, po tistih petih dneh, ki bi jih zaradi mene lahko tudi preskočili (vsaj štiri od njih), pride petek, ko se zvečer udobno namestim na kavč. In pričnem uživat. Sploh najljubši čas šele prihaja, ko je dan dolg in zunaj toplo. Potem pa se čez vikend prestavljamo z ležalnika v visečo mrežo, od tam do hladilnika, pa malo na vrt, da se postori še kaj okrog hiše. Ker štirinožec komaj čaka vikend sprehode, ko gremo na daljši potep vsi trije skupaj, pač zmigam svojo veličastno zadnjo plat in se odpravim, skupaj z moškim delom družine, na bližnji hrib. Ali pa le na raziskovanje skozi bližnji gozd, kjer se zverinica okopa v potoku, sprehodi skozi cev (radost tega skrivanja pod zemljo je odkril v prejšnjem tednu) in počne cel kup neumnosti, ki mu jih med hitrimi sprehodi na delovne dni ne dovolimo.
Topli dnevi, ki prihajajo so super tudi zato, ker imamo odprta balkonska vrata in skoznja prinaša svež zrak in občasno tudi vonj kosila pri sosedih, piknika, sveže pokošene trave... Poletni vikendi so nasploh sestavljeni iz enega celega kupa vonjav; jutranje kave, ki so jo moj mož pripravlja in jo potem v miru spije na sončni terasi, občasnega toplega zajtrka, sveže opranega perila, kasneje v dnevu pa vonjev žara, doma pripravljenih kosil, sončne kreme, sprejev proti komarjem,... In, smešno, ampak resnično, ravno sprej proti komarjem je eden tistih vonjev, ki mi zbudijo veliko spominov.
Vikend večeri so sploh čudoviti kadar lahko posedava na terasi in se vlasih samo pogovarjava. Se mi zdi, da so vedno bolj redki takšni trenutki, ker nas kar naprej nekaj preganja, ampak to poletje jih bom obudila.
Ja, takšni vikendi, ko mi ni potrebno nikamor in ko me cirkus negativnih čustev preplavi šele v ponedeljek zjutraj in se šele takrat odločim, da bom vse skupaj ignorirala ter v mislih že vizualizirala naslednji vikend. Poleg tega pa se vedno znova skušam izogniti vsem morebitnim obveznostim v teh dveh kratkih dneh.
Poleg lenarjenja, ki je obvezni del, mi je prejšnji konec tedna uspelo prebrati knjigo (prvo po dolgem času), v tem pa sem bolj ali manj uspešno sešila krilo z žepi. Seveda krila ne bom nosila, ampak je moje prvo delo z žepi, ki me jih je bilo tako strah. :) Ker imam še kar nekaj kosov blaga, bom v tem tednu dokončala še eno krilo, bolj takšno za na plažo kot kam drugam. Pripravljeno imam tudi blago za en šal, pa sem od same jeze, ker se mi je zatikal sukanec, v soboto zvečer vse pospravila in nisem nadaljevala. Poleg tega pa se moram lotiti še enega projekta poletne majice, za katero sem našla kroj in nisem še povsem prepričana, če je moje znanje za izvedbo projekta zadostno.
Našla sem tudi nekaj časa, da sem šla pogleda šivalni stroj, ki si ga želim imeti doma. Menim, da se šivanja lahko naučim le tako, da se usedem in šivam. Tako kot pri vseh ostalih stvareh, je tudi tu potrebna vaja. Veliko vaje. Vendar pa je lažje tudi, če imaš dober stroj, ki ti ne povzroča težav, zaradi katerih izgibljaš dragoceni čas. Trenutno mi je mami posodila svoj stroj, ki je povsem preprost mehanski, sicer popolnoma dovolj za nekatere stvari, ki sem jih zašila do sedaj, za moje bodoče projekte pa ne bo več dovolj zmogljiv.
Prepričana sem bila, da mi bo dovolj elektronski stroj, ki ima nekaj več kot osnovne nastavitve in možnosti, pa so mi potem predstavili pravi mali računalnik med stroji. Po vsej verjetnosti nekaj od možnosti, ki jih nudi nikoli ne bi uporabila, pa vseeno. Bi pa nekatere, ki jih sedaj nimam. In še tako primerno znižana cena je bila, ravno v času, ko sem bila jaz v trgovini. Kot vedno. In, ko pridem naslednjič, je akcija že mimo, izdelek pa na stari, višji ceni. Ki jo na koncu, seveda, tudi plačam.
Toliko čudovitih in sproščenih trenutkov in dejavnosti se mi zgodi v dveh dneh, ko mi ni potrebno razmišljati o ničemer drugem, kot le o sebi. O nama. No, o nas treh, da ne bo štirinožec zapostavljen.
In tako težko vstanem v ponedeljek zjutraj in začnem nov teden.
Saj vem, nisem edina. Ampak vseeno, jaz potrebujem spremembo. Ne kakršnokoli. Takšno, ki bo dopuščala, da občutek konca tedna podaljšam še za kakšen dan.
Hiša je v petek navadno pospravljena, okna pomita, kavč diši po svežem, perilo je oprano in čaka, da me prime dobra volja in čezenj sprehodim likalnik, ploščice se svetijo in vse je tako mameče in dišeče, da je v tistem trenutku to najlepši kraj na svetu. Tudi sicer je, ampak takrat je še zgledno pospravljen.
Torej, po tistih petih dneh, ki bi jih zaradi mene lahko tudi preskočili (vsaj štiri od njih), pride petek, ko se zvečer udobno namestim na kavč. In pričnem uživat. Sploh najljubši čas šele prihaja, ko je dan dolg in zunaj toplo. Potem pa se čez vikend prestavljamo z ležalnika v visečo mrežo, od tam do hladilnika, pa malo na vrt, da se postori še kaj okrog hiše. Ker štirinožec komaj čaka vikend sprehode, ko gremo na daljši potep vsi trije skupaj, pač zmigam svojo veličastno zadnjo plat in se odpravim, skupaj z moškim delom družine, na bližnji hrib. Ali pa le na raziskovanje skozi bližnji gozd, kjer se zverinica okopa v potoku, sprehodi skozi cev (radost tega skrivanja pod zemljo je odkril v prejšnjem tednu) in počne cel kup neumnosti, ki mu jih med hitrimi sprehodi na delovne dni ne dovolimo.
Topli dnevi, ki prihajajo so super tudi zato, ker imamo odprta balkonska vrata in skoznja prinaša svež zrak in občasno tudi vonj kosila pri sosedih, piknika, sveže pokošene trave... Poletni vikendi so nasploh sestavljeni iz enega celega kupa vonjav; jutranje kave, ki so jo moj mož pripravlja in jo potem v miru spije na sončni terasi, občasnega toplega zajtrka, sveže opranega perila, kasneje v dnevu pa vonjev žara, doma pripravljenih kosil, sončne kreme, sprejev proti komarjem,... In, smešno, ampak resnično, ravno sprej proti komarjem je eden tistih vonjev, ki mi zbudijo veliko spominov.
Vikend večeri so sploh čudoviti kadar lahko posedava na terasi in se vlasih samo pogovarjava. Se mi zdi, da so vedno bolj redki takšni trenutki, ker nas kar naprej nekaj preganja, ampak to poletje jih bom obudila.
Ja, takšni vikendi, ko mi ni potrebno nikamor in ko me cirkus negativnih čustev preplavi šele v ponedeljek zjutraj in se šele takrat odločim, da bom vse skupaj ignorirala ter v mislih že vizualizirala naslednji vikend. Poleg tega pa se vedno znova skušam izogniti vsem morebitnim obveznostim v teh dveh kratkih dneh.
Poleg lenarjenja, ki je obvezni del, mi je prejšnji konec tedna uspelo prebrati knjigo (prvo po dolgem času), v tem pa sem bolj ali manj uspešno sešila krilo z žepi. Seveda krila ne bom nosila, ampak je moje prvo delo z žepi, ki me jih je bilo tako strah. :) Ker imam še kar nekaj kosov blaga, bom v tem tednu dokončala še eno krilo, bolj takšno za na plažo kot kam drugam. Pripravljeno imam tudi blago za en šal, pa sem od same jeze, ker se mi je zatikal sukanec, v soboto zvečer vse pospravila in nisem nadaljevala. Poleg tega pa se moram lotiti še enega projekta poletne majice, za katero sem našla kroj in nisem še povsem prepričana, če je moje znanje za izvedbo projekta zadostno.
Našla sem tudi nekaj časa, da sem šla pogleda šivalni stroj, ki si ga želim imeti doma. Menim, da se šivanja lahko naučim le tako, da se usedem in šivam. Tako kot pri vseh ostalih stvareh, je tudi tu potrebna vaja. Veliko vaje. Vendar pa je lažje tudi, če imaš dober stroj, ki ti ne povzroča težav, zaradi katerih izgibljaš dragoceni čas. Trenutno mi je mami posodila svoj stroj, ki je povsem preprost mehanski, sicer popolnoma dovolj za nekatere stvari, ki sem jih zašila do sedaj, za moje bodoče projekte pa ne bo več dovolj zmogljiv.
Prepričana sem bila, da mi bo dovolj elektronski stroj, ki ima nekaj več kot osnovne nastavitve in možnosti, pa so mi potem predstavili pravi mali računalnik med stroji. Po vsej verjetnosti nekaj od možnosti, ki jih nudi nikoli ne bi uporabila, pa vseeno. Bi pa nekatere, ki jih sedaj nimam. In še tako primerno znižana cena je bila, ravno v času, ko sem bila jaz v trgovini. Kot vedno. In, ko pridem naslednjič, je akcija že mimo, izdelek pa na stari, višji ceni. Ki jo na koncu, seveda, tudi plačam.
Toliko čudovitih in sproščenih trenutkov in dejavnosti se mi zgodi v dveh dneh, ko mi ni potrebno razmišljati o ničemer drugem, kot le o sebi. O nama. No, o nas treh, da ne bo štirinožec zapostavljen.
In tako težko vstanem v ponedeljek zjutraj in začnem nov teden.
Saj vem, nisem edina. Ampak vseeno, jaz potrebujem spremembo. Ne kakršnokoli. Takšno, ki bo dopuščala, da občutek konca tedna podaljšam še za kakšen dan.
Naročite se na:
Objave (Atom)