Ljudje, odnosi, realnosti? Life is great!

Na svetu je veliko različnih vrst ljudi. Vsak med nami razmišlja drugače, si želi drugačnih stvari, vsak se drugače odzove na stres, na vse ostale neprijetne trenutke, ki nam pridejo naproti. Interakcije z ljudmi, so ravno zaradi tega tako zelo zabavne, privlačne in zanimive.
Včeraj se je, čisto mimo grede, med štirimi popolnoma različnimi ljudmi, razvil pogovor o tem, kakšna vprašanja nas v življenju mučijo. Katera so tista, ki so ostala neodgovorjena. V moji glavi jih je na zalogi kar nekaj, kot očitno pa tudi v glavah drugih ljudi. Zašli smo na pogovor o paralelnem času in prostoru, prehodih skozi črvine, našemu obsotoju, zavednem in nezavednem delu naše osebnosti, telekinezi, naključjih in podobno. Vsak izmed nas je imel drugačen odgovor, drugo razlago in ideje, na koncu pa smo si bili enotni, da je stvari, na katere ne vemo odgovora in za katere je mogoče tako tudi bolje, veliko. Da pa je o njih vsekakor potrebno razmišljati, se pogovarjati in imeti svoje mnenje.
Po vsem kar mislim sama in kar so mi imeli povedati drugi, sem pričela (kot že tolikokrat prej) razmišljati o tem, kako majhni smo, kako nepomembni... in za čem vse se pehamo, za stvarmi, ki nam ne morejo prinesti sreče, pa se nam zdijo nujno potrebne. Zato še manj razumem ljudi, ki se odločijo, da se ne bodo več spuščali v odnose, da bodo raje, kot osamljeni jezdeci šli skozi življenje. Verjetno se niti dobro ne zavedajo, da nas spuščanje v odnose dela tisto kar smo, da nam daje življenje, ki ga imamo. Ne razumem tistih, ki jim nekaj ne gre tako kot bi moralo, pa obupajo in se osamijo... Bežijo pred odgovornostjo, ki si jo naložijo z odnosom; prijateljskim ali partnerskim. Ja, seveda je lažje biti sam, tako odgovarjaš samo zase. Lažje je biti sam, če si tak človek... Zavestna odločitev, da ti odnosi niso več pomembni pa je strahopetna. Odmik.
V tem primeru, pa lažje razumem vse prej navedene teme, kot takšne ljudi... Verjetno pa to spoznajo šele, ko se ozrejo nazaj in ugotovijo, da so sami, zagrenjeni in da je šlo življenje kljub temu mimo. V takšnem primeru, bi znanje o potovanju skozi črvino, v paralelni čas in svet bila rešitev. :)

Ugotavljam, da je moje življenje v trenutni realnosti (ali nerealnosti? :)) lepo. Z ljudmi, ki so ujeti na istih strunah...

Večni Leonard

Bila sem brez navdiha za pisanje (kot vedno). Nisem si želela deliti dogajanja v mojem življenju s svetom, oziroma s tistimi redkimi, ki zaidejo sem. Ugotavljam pa, da je pisanje dobra "egoterapija", ki jo potrebujejo visokoleteče-nizkopadajoče duše kot sem jaz. :) Zato nadaljujem... :)

V moji že precej obrabljeni torbi, ki jo skoraj vedno in povsod nosim s seboj, se najde tudi že nekoliko obrabljena knjiga z naslovom Stranger Music Leonarda Cohena. Gre za zbirko njegovih "Poems and Songs", kar jaz malomarno pospravim v en košek z naslovom Poezija. :)
Že nekaj časa pišem, kljub temu, da sem prepričana, da so moje pesmi ostale na ravni pubertetniške poezije. Uživam v branju poezije in imam vedno željo po še. Preberem veliko odlične, razumljive in manj razumljive poezije. Na drugi strani pa Leonard... on pač ve kako se tem stvarem streže. :) Današnja najljubša je Paper-thin hotel

The walls of this hotel are paper-thin

Last night I heard you

   making love to him

The struggle mouth to mouth

   and limb to limb

The grunt of unity when he came in

I stood there with my ear

   against the wall

I was not seized by jealousy at all

In fact a burden lifted from my soul

I heard that love

   was out of my control

A heavy burden lifted from my soul

I learned that love

was out of my control

I listened to your kisses at the door

I never heard the world

so clear before

You ran your bath and you began to sing

I felt so good I couldn't feel a thing

I can't wait to tell you to your face

I can't wait for you to take my place

You are The Naked Woman

   In My Heart

You are The Angel

With Her Legs Apart

It's written on the walls of this hotel

You go to heaven once

you've been to hell

A heavy burden lifted from my soul

I heard that love

was out of my control

In potem sem v tem svetu, nekje, tudi jaz. In moje ustvarjanje. Nekje na dnu prehranjevalne verige Leonarda in njemu podobnih...

Kako je lepo,

ko mi zvečer,

nekam v mojo kožo zapleten

poveš, da me imaš rad.

In ko tišina

potem prede mrežo nad nama.

In lovi utrinke bitja mojega srca.

In tvojega.

In ju v klobčič zvije.

Ujeta na pol poti v sanje

se obrnem,

da ti vrnem en zelo zaspan:

"Tudi jaz imam rada tebe."

Potem te primem za roko,

da te na poti ne izgubim.

Kako je lepo...

Se tolažim, da je razlika v kilometrini. In izkušnjah. :) Pa vseeno pišem naprej. :)
Jutri se bom pa še v živo prepričala kaj je tisto kar naredi razliko, razen glasbene podlage. :)