Na svetu je veliko različnih vrst ljudi. Vsak med nami razmišlja drugače, si želi drugačnih stvari, vsak se drugače odzove na stres, na vse ostale neprijetne trenutke, ki nam pridejo naproti. Interakcije z ljudmi, so ravno zaradi tega tako zelo zabavne, privlačne in zanimive.
Včeraj se je, čisto mimo grede, med štirimi popolnoma različnimi ljudmi, razvil pogovor o tem, kakšna vprašanja nas v življenju mučijo. Katera so tista, ki so ostala neodgovorjena. V moji glavi jih je na zalogi kar nekaj, kot očitno pa tudi v glavah drugih ljudi. Zašli smo na pogovor o paralelnem času in prostoru, prehodih skozi črvine, našemu obsotoju, zavednem in nezavednem delu naše osebnosti, telekinezi, naključjih in podobno. Vsak izmed nas je imel drugačen odgovor, drugo razlago in ideje, na koncu pa smo si bili enotni, da je stvari, na katere ne vemo odgovora in za katere je mogoče tako tudi bolje, veliko. Da pa je o njih vsekakor potrebno razmišljati, se pogovarjati in imeti svoje mnenje.
Po vsem kar mislim sama in kar so mi imeli povedati drugi, sem pričela (kot že tolikokrat prej) razmišljati o tem, kako majhni smo, kako nepomembni... in za čem vse se pehamo, za stvarmi, ki nam ne morejo prinesti sreče, pa se nam zdijo nujno potrebne. Zato še manj razumem ljudi, ki se odločijo, da se ne bodo več spuščali v odnose, da bodo raje, kot osamljeni jezdeci šli skozi življenje. Verjetno se niti dobro ne zavedajo, da nas spuščanje v odnose dela tisto kar smo, da nam daje življenje, ki ga imamo. Ne razumem tistih, ki jim nekaj ne gre tako kot bi moralo, pa obupajo in se osamijo... Bežijo pred odgovornostjo, ki si jo naložijo z odnosom; prijateljskim ali partnerskim. Ja, seveda je lažje biti sam, tako odgovarjaš samo zase. Lažje je biti sam, če si tak človek... Zavestna odločitev, da ti odnosi niso več pomembni pa je strahopetna. Odmik.
V tem primeru, pa lažje razumem vse prej navedene teme, kot takšne ljudi... Verjetno pa to spoznajo šele, ko se ozrejo nazaj in ugotovijo, da so sami, zagrenjeni in da je šlo življenje kljub temu mimo. V takšnem primeru, bi znanje o potovanju skozi črvino, v paralelni čas in svet bila rešitev. :)
Ugotavljam, da je moje življenje v trenutni realnosti (ali nerealnosti? :)) lepo. Z ljudmi, ki so ujeti na istih strunah...
Ni komentarjev:
Objavite komentar