Osvobojena

Pustim, da me trga neka neskončna praznina,
pa je v vsej prostornosti nimam kam umestiti.
Da me grize pogled, ki ne obstaja,
jaz ga imam pa kar naprej pred očmi,
kot počasi plesočo marioneto s polomljenimi udi.
Megleni spomini iz polpreteklosti,
ki jih pokopavam v cvetličnem lončku,
pod sadiko paradižnika.
Samo zato, ker je rdeče barve. Skoraj kot spomini.
Izdatno zalivam in gnojim tudi vse ostalo,
da raste kot ponorelo; nočne more, napake, hibe, bolečine.

Mentalno gredico prerašča toliko plevela,
da ne uspem več sproti uničevati njegovih korenin.
In, tudi kadar se zdi lepo in urejeno,
ko vsa tista rdeča žari navzven,
je vse le zatišje pred novim navalom plevela.

Samo na pravi dež čaka.


Letošnja. Poletna. Ko sem se (uspešno) pustila črnim mislim in bljak čustvom. Ko danes gledam na tisto obdobje, ugotavljam, da malo, vsaj malo pa sem napredovala (in se počutim malo neumno, zaradi trenutka, ko sem Senseiu zatrjevala, da sem zgrajena).
Nekateri občutki, čustva, nas lahko razjedajo navznoter, kot mali črvi gnilo jabolko. Potujejo s svetlobno hitrostjo skozi kanale in povezave, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. Sama sem se pustila tem čustvom. In občutkom. In potem padla v začaran krog; razmišljaš, da obstajaš v nekem čudnem času in da se je vse zarotilo proti tebi. Da so ti bili poslani ljudje, ki v tistem času, na tistem mestu nimajo kaj iskati. Dogodki, ki te vlečejo še bolj k dnu. Vse to poglablja negativna občutja. In postajamo vedno bolj nesrečni in zaradi tega sami sebe postavljamo v vlogo žrtve danih okoliščin. Namesto, da bi stvari vzeli v svoje roke, potujemo z negativnim tokom.
Vem, ker sem bila tam. Mogoče tega ne pokažem tako kot ostali in ne delam iz tega celega cirkusa. Zaprem vse to vase in razmišljam. O še malo bolj negativnih stvareh. Bila sem tam. S tistimi razjedajočimi občutki. In razmišljanji o danih okoliščinah. Želela sem nemogoče. Danes to vidim. Takrat nisem. Verjela sem nemogočemu. Danes ne verjamem več, ker vem, da ustaljenih smernic ni mogoče kar tako spreminjati.
Danes vem, da smo sami odgovorni za svojo srečo in uresničevanje svojih sanj. Zanašati se na druge je zadnje, kar nam je storiti. Ljudje razočarajo. Odidejo. Pozabijo. Izgubijo sami sebe. Nas zamenjajo za druge, tako kakor je njim drago. Na koncu ostanemo pa mi, s svojo bolečino in samimi seboj.


Vsi potrebujemo svoj čas.
Hvaležna sem, da sem ga imela.
Da sem lahko rekla, da je dovolj. Negativnosti. Nepravih čustev. Čakanja. Vloge žrtve.
In da lahko, ko kdo reče, da mi je lepo, prikimam.
Res je. Lepo mi je. Ker sama poskrbim za to, da mi je.

Pssst 1.: Glasbena podlaga je verjetno tudi pesem letošnjega leta. Stara. Dobra. Đoletova. In od letos naprej tudi malo moja. :) In vem, da sem jo že objavila. Vredna je tega.
Pssst 2.: Imam še nekaj dodatnih razlogov, da sem dobre volje in da je svet lep. Katere in zakaj... mogoče pa kdaj povem.

Prihodnost pred vrati

Prihodnost je videti svetla, ane? Če se vam ne zdi, je to mogoče zaradi trenutne pooblačitve, mogoče so krivi mediji in PR službe "pomembnih državnih organov", ki kuhajo same negativne novice. Okoli mene so (vsaj v mojem zasebnem življenju) ljudje, ki mi dajejo upanje, da nam bo uspelo nekaj lepega in velikega. Vsem, ki smo pripravljeni videti preko splošnega pesimističnega stanja in negativcev.

Ni vedno lepo, meni nikakor ne gre vedno vse tako kot bi moralo, ampak you can't always get what you want, kajne? In tako je prav, to nas pusti v pričakovanju in hrepenenju, ki sta dobri gonili za naprej. Za v tiste čase, ki v tem trenutku mogoče niso videti najbolj sončni. Ampak vseeno je potrebno vedno gledati naprej. Razen kadar je za nami kaj legendarnega. Kaj, česar se je vredno spomniti vsake toliko časa.
In letos 50 let praznuje družina, ki je gledala v prihodnost. Jetsonsovi. Mogoče jih ne poznate. Mogoče se jih ne spomnite. Jaz se jih. Simpatični. Njihova prihodnost se danes še ni zgodila, vsaj ne v obliki prevoznega sredstva, ki ga pospravimo v kovček in nesemo s seboj. Nobenih problemov s parkiranjem, ha. Tiste prenosne zadeve, v katere zijajo medtem, ko hodijo naokrog smo pa vseeno že doživeli.
Mogoče tudi ostale pogruntavščine :) niso tako daleč.

Vsi imamo neko idejo o prihodnosti in najboljše jo je zajemati z malimi, čajnimi žličkami. Fino je že, če se imamo česa veseliti. Sploh malih stvari. Pa malo večjih. In potem so naslednji dnevi videti tako privlačni in polni. Pa še daleč se da priti.
Sama vsak dan najdem nekaj, kar me bo veselilo do naslednjega. Vadba in druženje danes zvečer. Smrt, ki kadi moje cigare. Jutri. Bukowski je (bil) za moje pojme nekoliko preveč črnogled, ampak zato nič manj privlačen. Cel teden je tako razvlečen na neke male dogodke in srečanja, ki bodo moj, sicer malo osamljeni, preostanek tedna obarvali v eno pisano celoto. In preden bom vedela, se bodo obrnili listi na koledarjih, jaz pa bom že na poti novim dogodivščinam. Bližje temu, kar naj bi bila moja prihodnost. Nič kaj strašljiva ni videti tako.

Lepo je. Samo znati je potrebno pisati prave zgodbe. In se ne pustit. Tistim malim osebkom, ki nam mečejo pod noge polena. Kamne. Balvane. In vse ostalo, da jih le ne bi več ogrožali.
Glavo gor in gledati naprej. Male sreče nam pridejo nasproti včasih kar same od sebe.

Teden v slikah, povezavah in besedah

Je že znano, da čas hitro mine, ko se imamo fino. Pa tudi takrat, kadar nas preganjajo kakšni roki za oddajo ali dokončanje česa.
Ker sem se tedna, ki se je iztekel, veselila že nekaj časa, je večji del minil izjemno hitro.
Moji tedni se začnejo s soboto, ker je manj stresno, kot če bi štetje pričenjala s ponedeljkom. In tako, se danes pričenja nov teden - konec tedna je nov začetek tedna. Zakaj pa ne. Čas in prostor si lahko krojimo malo po svoje.

Prejšnjo soboto sem se potepala pri naših sosedih na severu, v družbi mami, brata, njegove nežnejše polovice in moje močnejše polovice. Za družinski izlet je manjkal samo oče, pa je nekdo moral zabavati tudi kosmatinski del družine, medtem, ko smo ostali nakupovali.
Vedno, ko se znajdem v kakšni trgovini v Italiji ali Avstriji, se sprašujem, če se le meni zdi ali je tam ponudba izdelkov res precej večja in bojša. Recimo, že samo pri sadju in zelenjavi je ponudba boljša, da o raznih vrstah pijač in sladkarij niti ne izgubljam besed. No ja, lahko se pa samo meni tako zdi. Vsekakor smo se domov vrnili s polnimi vrečkami dobrot in hladilnik je bil zvečer, ko sva ga napolnila, videti precej bolj srečen. Midva pa tudi.

Nedelja je zame pomenila počitek, poležavanje, branje knjige in gledanje televizije. Brez slabe vesti. Medtem, ko sem se jaz še premetavala v postelji, pa se je skupina mojih nekdanjih someščanov, v kateri sta bila tudi moj oče in brat, odpravljala na vrh Slovenije. Z lepim namenom, če mi ne verjamete lahko preverite tukaj.
Mogoče se zdi preprosto. Mogoče se zdi kot nekaj, kar bi zmogel vsakdo. Mogoče se zgodba ne zdi velika in vredna pozornosti. Ampak, potrebno je imeti voljo, ker še samega sebe ni lahko prinesti na vrh hriba. Potrebno je imeti nesebično srce, ker ljudje danes stremimo predvsem k temu, da delamo na sebi in se posvečamo sebi. Zaupanje. Eden v drugega, ker si na takšnem pohodu vsaj malo odvisen tudi od drugih. Zato, in ne zato ker nekatere poznam, drugi so del moje najožje družine, lahko rečem le, da jih spoštujem.

In potem je prišla sreda. Tista, ki sem jo že nekaj časa nestrpno čakala. Ker je bila posvečena nogometu. Času za naju dva in mojemu najljubšemu mestu.

In zakaj imam rada Muenchen? Veliko je razlogov in premalo prostora. Vsekakor pa zato, ker je mesto sproščeno, ravno prav pisano, arhitekturno čudovito in zanimivo, vedno se nekaj dogaja, ima fine pivnice, s hrano po moji meri. In trgovine, kjer vedno najdem kaj zase. In za druge. In Oktoberfest. Tempelj, ker še sama postanem vsaj malo religiozna. In nek pridih domačnosti. Nenazadnje pa imajo tudi moj najljubši nogometni klub - Bayern.

Sreda je Munchen namakala z dežjem in hladila z nekim čudnim vetrom, ki je prinesel ohladitev. Kljub temu, da sem vedela, da me na tribuni Arene dež ne bo motil, saj sva imela karto za sedeže v višjih vrstah, kar pa pomeni tudi, da imaš nad glavo streho, se je vreme vseeno odločilo, da bo počastilo prvo tekmo domačega kluba v tej sezoni Lige prvakov. Zvečer smo že šteli zvezde. In gole.

Vedno se je lepo vrniti tja. Predvsem takrat, ko vem, da bom videla tudi kakšno tekmo. Ker, čisto resno, takrat tudi porazi niso tako grozni, ker je vzdušje med tekmo neverjetno. Vedno me vsaj malo naježi.

Četrtek in petek sta se odvlekla do petkovega večera, malo počasneje, ampak sta se. In potem smo posedali in klepetali in zraven jedli stvari, ki bi morale biti prepovedane, zaradi kalorij in maščob, ampak so vseeno tako dobre.

In moj začetek tedna me je razveselil z zajtrkom na sončni terasi, prostim časom za gospodinjska opravila (kar ni ravno čisto veselje, ampak je toliko lepše potem, ko je vse končano) in časom, ki ga lahko preživljam z mojimi. Najljubšimi. Ljubimi. Tistimi, ko so tukaj, ko ne moreš več naprej sam...

Odštevam dneve. Do še enega leta v mojem življenju. Ki je bilo boljše kot prejšnja. In razmišljam o darilu sami sebi. Nov tattoo se zdi kot dobra ideja. :)

Znebit se strahu pa v akcijo :)

Kakšen dan se zbudim vsa prestrašena. Preganjajo me misli o tem, da ne vem kaj bo z mojo prihodnostjo in v kakšne zanke se bom ujela pri pletenju le te. Kje je tista, ki je za sedaj še ne vidim, pa me bo zadržala na mestu, od koder se ne bom več mogla premakniti. In preganja me (ja, še vedno) tista grozeča številka, ki jo bom obrnila čez dve leti. To me tako ali tako vsako leto pred rojstnim dnem. In včasih se mi zdi, da ne bom zmogla bremena računov in nepredvidenih stroškov, ki se sredi kakšnega lepega dne kar naenkrat pojavijo. Preganja me tista tleča želja v meni, da bi se preizkusila v čem novem, čisto neodkritem, v nečem, česar do sedaj še nisem počela. Ali bi se zmogla preživljati z nečim, kar bi ustvarjala sama? Se mi zdi, v takšnih prestrašenih trenutkih, da vem o čem je pisal Prešeren, ko se je spraševal Kam?

Včeraj sem prijatelju napisala elektronsko sporočilo z mojo dilemo, ki je sedaj ne bom izpostavljala, ampak je nekako podobna zgornjim vprašanjem in preganjavicam. In, kot vedno, je imel preprost odgovor - "Rešitve imaš že na dlani, le strah moraš dat stran in it v akcijo!" Preprosto, kajne?
In to me je napeljalo na novo razmišljanje, česa točno me je sploh strah? Zakaj se zbudim prestrašena pred samo seboj in svojim življenjem?
V tem trenutku so poti še vse odprte, z ničemer se nisem nikjer in nikomur zares zavezala. Imam podporo ljudi, ki me imajo radi in me razumejo, kar se mi zdi precej dobra izhodiščna točka. Imam ideje. Imam nekaj volje. Ostali del pride v paketu z začetkom tistega, kar človeka veseli. Česa me je torej lahko strah? Verjetno same sebe in tega, da nikoli ne bom naredila tistega, kar si želim, zaradi strahu. Ironično. Mogoče soljudi, ki so se vdali slovenceljskem vzdušju in ne stremijo k prihodnosti, ampak so do vratu v neki polpretekli in davno pretekli zgodovini. Ja, saj verjamem, da je tam udobno, o tem že vse vemo. Ni treba pretirano razmišljat.

Danes sem se zbudila z nasmehom. Polna volje in energije za znebiti se tega strahu in iti v akcijo. Kot sem že rekla nekoč in pravim tudi sedaj (in v to trdno verjamem, da ne bo pomote) in so rekli že pred menoj mnogi drugi -  prava moč izvira iz nas samih. Če smo prepričani v svoj uspeh, se ni potrebno bati ničesar in nikogar. Ja, pot do cilja ni lahka, ampak je neke vrste vzdržljivostna preizkušnja. Za orat ledine, stopati iz kroga udobja in misliti s svojo glavo velikopotezno, je treba imeti, khm, jajca. Ker, neke se pobede dobijaju na juriš, pravi nekdo. :)

Še vedno se smehljam (vsaj nekje v sebi), ker je do sedaj tale dan uspel ponuditi že nekaj čudovitih informacij. Vsaj takšnih, ki mi pomenijo, da je moj strah o prihodnosti odveč.
Predvidevam, da se energija zmagovalca, ki jo v sebi vzpostavimo, ko se odločimo, da bomo vzeli stvari v svoje roke, pretoči tudi na vse kar delamo in se potem stvari nekako postavljajo tako, kot bi se morale. Lahko se pa zelo motim. Bom videla.

Imejte se...zmagovalno.
Enjoy the ride. ;)

Moji vikendi. Z zajtrki in sprehodi.

Današnji dan sem pričela, kot se za moje sobote spodobi, malo bolj pozno. Ker rada spim. In če vem v petek večer, da bom morala čez vikend vstati zgodaj, utegnem postati slabe volje. Resno. Mojega spanca ne krade nič in nihče. Če ne, renčim in težim.
No, to ne pomeni, da spim do kosila ali pa še dlje, vstanem tako, da se zajtrk še vedno zdi kot dobra ideja. In med koncem tedna je zajtrk neko posebno doživetje, vsaj za mojega najdražjega, ki se sobotnega zajtrka veseli že v četrtek zvečer. Vse tiste male razvade, za katere nimava časa med tednom. Njegova so vsekakor vse možne nemesne tople stvari, ki jih ješ za zajtrk, moja pa zmešančki, smoothie-ji ali karkoli sadnega in zelenjavnega, zmešanega z vsem možnim. Nič posebnega, ne pretiravam z nekimi eksotičnimi kombinacijami, samo všeč mi je ideja, da mi sadja ni potrebno prežvekovati, ampak ga lahko lepo spijem. :)
Danes sem mešala naslednje:

Maline, banana, nektarina, borovnice...

... dodala sem nekaj listov špinače in malo svežega soka limete.

Vsej tej zmešnjavi sem dodala še veliko žlico medu in to je bilo to. Kljub moji začetni skrbi, da ne bo zmešanec niti približno okusen, se je izkazalo, da je po okusu prav prijeten. In, če dodam k temu jutranjemu prehranjevanju med koncem tedna še dejstvo, da je zunaj prijetna temperatura, lepo vreme in mirna terasa, je vse skupaj čista zmaga. V kakšnem drugem letnem času lepo vreme nadomesti topel kamin ali pa si izmisliva kaj drugega, kar najina jutra dela malo posebna in zelo drugačna od tistih kaotičnih med tednom, ki mi prav zares niso všeč. 

Malo kasneje sem, sicer nad sprehodi in pohodi ne preveč navdušeno boljšo polovico, prepričala v sprehod na bližnji hrib. Veliko bolj miren in prijeten kot tisti, kamor sva hodila včasih, ko sva živela v prestolnici. Srečala sva le malo ljudi, je pa res, da sva se vzpenjala ob dvanajstih, ko so drugi verjetno že razmišljali o kosilu. Najprej nisem bila prepričana, da imam dovolj volje za vzpon prav na vrh, pa se je trud poplačal, ker je bil Triglav kot na dlani, ostali vrhovi prav tako, prestolnica pa na varni razdalji na drugi strani, majhna in tiha od tam kjer sva stala. Čeprav sem si zares želela videti kaj ponuja Nostalgična sobota, sem bila v tistem trenutku, na vrhu hriba, prav vesela, da se mi ni pretirano ljubilo voziti do tja. 

Rada imam sobote in nedelje. Takrat sem noro zaljubljena v svoje življenje. Tudi sicer sem, le da sem med tednom nekje do pete ure malo manj. :) Med vikendom sem rada doma in v prijetni okolici doma, betona in sivine imam več kot dovolj med tednom. In dovolj sem ju imela pet let vsak dan. 

Fajn je, kaj naj rečem. Le nekatere stvari v svojem življenju moraš sprejeti takšne kot so ali pa jih spremeniti. In jaz sem se odločila, da je čas...

Moja mala zadovoljstva

Zopet so me pričeli prehitevati dnevi. Nabrala sem cel kup vtisov in idej in prebliskov, pa navdiha in želja o tem, kaj bi napisala. Nekaj sem na hitro čečkala v moj zvezdnati zapisovalnik, da mi ne bi kaj ušlo, med hitenjem za mojim življenjem. Marsikaj se je zgodilo, vsak dan pride z nekimi novimi dobrimi novicami, slabih zadnje čase niti ni bilo tako veliko (trkam na najtrši les). Vsak dan mimo prinese kakšnega človeka, za katerega se zdi, da se je tam pojavil ravno v pravem trenutku. Je že tako, da v nekem določenem obdobju v letu začnejo koščki sestavljanke padati skupaj. Vsak tja kamor mora. Takrat je pač najboljše, da se samo nasmehnemo in za hrbtom držimo fige, da bi trajalo kolikor le lahko dolgo.
In ker se vse odvija  z nekim približkom svetlobne hitrosti, sem se odločila, da bom zapisala vsak dan eno lepo stvar, ki se mi bo zgodila. Ker tako gredo tisti manj prijetni trenutki in nezgode še hitreje v pozabo. Če jih povozimo z nečim prijetnim. Ujela bom trenutke. V fotografije, stavke, risbe in ljudi. In jih pospravila v večnost mojega čečkalnika. Ja, večnost.

Prvi vpis sem sicer naredila že nekaj časa nazaj, v začetku junija. Ujela sem dva malo dlje trajajoča trenutka. In danes, ko se zdita tako zelo daleč nazaj in tako nedostopna, še vedno živita povsem svoje življenje v besedah, ki sem jih takrat napisala. Med branjem ju skoraj čutim.
Mnogo je tega, kar bi lahko napisali takole, pa preveč hitimo ali  gledamo v napačno smer, tisto kar je lepega pa se odpelje mimo. Čudni smo. Občasno. Nekateri pa kar vedno.

Ko bom izbirala trenutke za nazaj, za dneve, ko sem bila preveč lena, da bi se mi zdelo primerno prijeti za pisalo (shame on me), bom izbirala med mnogimi ljubimi pripetljaji, ljudmi, verzi... takimi, ki so vredni tega; kot recimo, ko po dolgem času srečaš prijatelja in ugotoviš kako zelo si ga pogrešal. Pa, ko si vzameš čas in poješ kosilo v miru, obdan z ljudmi, ki so prišli nekoč v preteklosti, vendar si neizmerno vesel, ker ostajajo tudi v sedanjosti. In tisti, ko ti več dni ne da miru vprašanje kaj si storil narobe, da se je kdo kar izgubil, pa potem dobiš sporočilo od te iste osebe. Tisto "pisamce na displeju", ki ga čakaš. Pesem, ki te spomni na prijetne stvari. Objeme. Poljube. Vonji, ki so naše "magdalenice". Deževen sobotni večer v družbi brata (in pripadajočih boljših polovic). Trenutek, ko nekomu podariš nekaj. Petek zvečer, ko je še cel vikend prazno platno in razmišljaš o motivu, barvah. Sveže jutro med tednom, ko pred službo opraviš krajši tek v prijetni družbi. Pogled. Klepet ob pijači, s pogledom na domači vrt, v družbi tistih najdražjih in najbližjih. Upanje, da se bo nekaj zgodilo, čeprav nisi prepričan, da se res sploh bo. Potrpežljivost, če veš, da te na koncu čaka nekaj lepega.
Mnogo je tega... med drugim tudi to, da se je današnji delovni dan počasi iztekel in da me čakajo le še tiste srčne in čarne stvari in moja mala zadovoljstva.

Na glasbeni podlagi dneva, me bo počasi odneslo med marsikaj od zgoraj naštetega, vam pa želim, da se imate radi. In da ne razmišljate preveč o tem kaj bo. Dovolj je to, kar je. Vse ostalo pride, ko bo na vrsti.