pa je v vsej prostornosti nimam kam umestiti.
Da me grize pogled, ki ne obstaja,
jaz ga imam pa kar naprej pred očmi,
kot počasi plesočo marioneto s polomljenimi udi.
Megleni spomini iz polpreteklosti,
ki jih pokopavam v cvetličnem lončku,
pod sadiko paradižnika.
Samo zato, ker je rdeče barve. Skoraj kot spomini.
Izdatno zalivam in gnojim tudi vse ostalo,
da raste kot ponorelo; nočne more, napake, hibe, bolečine.
Mentalno gredico prerašča toliko plevela,
da ne uspem več sproti uničevati njegovih korenin.
In, tudi kadar se zdi lepo in urejeno,
ko vsa tista rdeča žari navzven,
je vse le zatišje pred novim navalom plevela.
Samo na pravi dež čaka.
Letošnja. Poletna. Ko sem se (uspešno) pustila črnim mislim in bljak čustvom. Ko danes gledam na tisto obdobje, ugotavljam, da malo, vsaj malo pa sem napredovala (in se počutim malo neumno, zaradi trenutka, ko sem Senseiu zatrjevala, da sem zgrajena).
Nekateri občutki, čustva, nas lahko razjedajo navznoter, kot mali črvi gnilo jabolko. Potujejo s svetlobno hitrostjo skozi kanale in povezave, za katere sploh nismo vedeli, da obstajajo. Sama sem se pustila tem čustvom. In občutkom. In potem padla v začaran krog; razmišljaš, da obstajaš v nekem čudnem času in da se je vse zarotilo proti tebi. Da so ti bili poslani ljudje, ki v tistem času, na tistem mestu nimajo kaj iskati. Dogodki, ki te vlečejo še bolj k dnu. Vse to poglablja negativna občutja. In postajamo vedno bolj nesrečni in zaradi tega sami sebe postavljamo v vlogo žrtve danih okoliščin. Namesto, da bi stvari vzeli v svoje roke, potujemo z negativnim tokom.
Vem, ker sem bila tam. Mogoče tega ne pokažem tako kot ostali in ne delam iz tega celega cirkusa. Zaprem vse to vase in razmišljam. O še malo bolj negativnih stvareh. Bila sem tam. S tistimi razjedajočimi občutki. In razmišljanji o danih okoliščinah. Želela sem nemogoče. Danes to vidim. Takrat nisem. Verjela sem nemogočemu. Danes ne verjamem več, ker vem, da ustaljenih smernic ni mogoče kar tako spreminjati.
Danes vem, da smo sami odgovorni za svojo srečo in uresničevanje svojih sanj. Zanašati se na druge je zadnje, kar nam je storiti. Ljudje razočarajo. Odidejo. Pozabijo. Izgubijo sami sebe. Nas zamenjajo za druge, tako kakor je njim drago. Na koncu ostanemo pa mi, s svojo bolečino in samimi seboj.
Vsi potrebujemo svoj čas.
Hvaležna sem, da sem ga imela.
Da sem lahko rekla, da je dovolj. Negativnosti. Nepravih čustev. Čakanja. Vloge žrtve.
In da lahko, ko kdo reče, da mi je lepo, prikimam.
Res je. Lepo mi je. Ker sama poskrbim za to, da mi je.
Pssst 1.: Glasbena podlaga je verjetno tudi pesem letošnjega leta. Stara. Dobra. Đoletova. In od letos naprej tudi malo moja. :) In vem, da sem jo že objavila. Vredna je tega.
Pssst 2.: Imam še nekaj dodatnih razlogov, da sem dobre volje in da je svet lep. Katere in zakaj... mogoče pa kdaj povem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar