Zadnjič sva z Ottom počasi hodila skozi pomladansko, sramežljivo zelen gozd, pa se sploh nisem mogla otresti misli. Stavkov. Že skoraj nadležno so mi odzvanjali z vsakim korakom v glavi. Sem jih pričela na glas ponavljati, pa so izzvenele in se pojavile nove.
Verjetno bo kriva pomlad. Iz zimskega spanja prebujeni možgani so vedno najbolj polni idej.
Danes sem vzela knjižico, v katero zapisujem takšne mimobežne misli, pa sem naletela na tole. Sodi v pomladno vzdušje nihanja med entuziastičnim navdihom in pomečkano melanholijo.
Še kdaj zamižiš in si predstavljaš kako Trst, v meglici zgodnjepomladnega večera, važno mežika v odsevu in kako veter od tam prinaša vonj po mestni gneči, zrak pa kakor neke čudne, galaktične gmote, visi v polsnu?
Spomnim se, da je tvoj poljub dišal po viskiju in da so bile tvoje roke čudovito tople, ko si z njimi zaobjel moj obraz.
Se še kdaj spomniš, kako sva potem v tišini strmela predse, ko si rekel, da se nekaterim stvarem v življenju ne moreš odpovedati?
Verjetno takrat nisi vedel kako prav imaš.
