Quito, gondola in raj na zemlji :)

Po treh polnih dneh tukaj lahko rečem, da je Quito zakon. :) No, z izjemo malo na pol podrtih stavb, čudne električne napeljave in skrajno neznosnega vonja po izpuhih (ne, nisem se ga še navadila), je vse tako kot mora biti. Domačini se ne menijo kaj dosti zate in te pustijo lepo pri miru, natakarji in taksisti (večina) so prijazni ljudje z velikimi nasmehi. Je pa še nekaj drugih stvari, ki ti lahko polepšajo bivanje tukaj (če si turist seveda); vožnja s taksijem v cca 40 km oddaljeno mesto in nazaj, s tem, da te taksist tam čaka dve uri, stane nekje okoli 30 dolarjev. Pri nas te tako oberejo za vožnjo iz Ljubljane do letališča... Naslednja stvar so vstopnine v muzeje, cerkve in podobne ustanove, ki skoraj povsod znašajo 2 dolarja. Da o gorivu sploh ne govorim. Seveda je nekako pričakovano, da so cene naftnih derivatov tukaj cenejše, toda niso samo cenejše, ampak res poceni: 1 galona navadnega bencina stane 1,40 USD (kar je nekako 0,30 centa na liter), diesel je pa seveda še nekoliko cenejši. Kljub temu pa sva danes slišala pripombo; "if you think this is cheap, you should go to Venezuela." :) Tam je vse skupaj še nekoliko ceneje. Grozno pa je dejstvo, da so te cene za nekatere ljudi tukaj še vedno previsoke. :(



Včerajšnji dan je kar odbrzel mimo naju. Po zajtrku sva se s taksijem odpravila na hrib nad Quitom, ker se na najvišji točki povzpneš na približno 4100m. Teleferiqo je gondola, ki te v dvajsetih minutah pripelje na vrh, kjer se sprehodiš lahko še precej višje. Seveda mi po zadnjem dopustu niti slučajno ne pade na pamet, da bi se peš vzpenjala na kakšen hrib. :) Torej, načeloma se na vulkanih in samo navadnih vzpetinah okoli Quita nabirajo oblaki in meglice, zaradi katerih razgled ni vedno mogoč. Tokrat sva imela srečo, da sva se odpravila na vrh dovolj zgodaj in da je bil dan tudi sicer precej lep. Razgled je bil super, videla sva kar nekaj vulkanov in celotno mesto. Med vožnjo na vrh se je za trenutek sramežljivo izza oblakov pokazal celo Cotopaxi. Jan je takoj izkoristil priložnost in naredil fotografijo, medtem ko sem bila jaz prepričana, da bo z vrha še lepši razgled. :) No ja, mogoče sem pozabila, da v Andih lahko nekaj za oblaki izgine že naslednjo sekundo. :) Vsekakor imava precej lepo fotografijo tega mogočnega vulkana. Po sprehodu sva se spustila nazaj v dolino, kjer naju je že čakal taksist Hugo. V Quitu je potrebno biti precej pazljiv s taksiji, saj morajo biti označeni in registrirani, sicer vas lahko kdo odpelje kam, kamor niste želeli in vožnja vas bo stala vega kar imate v tistem trenutku pri sebi. Prepričana sem sicer, da je tako povsod po svetu. :) Torej; odpeljali smo se protu Mitad del Mundo (Središče sveta). Tu naj bi ekvator razdelil zemljo na severno in južno poloblo. Po nekaterih izračunih z novejšimi GPS napravami so se sicer ušteli za 200m, ampak hej, tako ali tako prehodiš teh 200m na sever in na jug slej ko prej. :) Tam sva napravila nekaj neumnih turističnih fotografij, z eno nogo na S in z drugo na J polobli, fotografijo mene, ko delam pohvale vredno lastovko na ekvatorju :)) in tako dalje. Ni nič kaj posebnega, sploh pa ni bilo nikogar, ki bi nama uspel dokazati, da jajce na ekvatorju stoji samo do sebe in da voda dela vrtinec v drugo smer na severu kot na jugu. Toda, če si tukaj na potovanju je tako ali tako nujen obisk Mitad del Munda.

Danes me je Jan vrgel iz postelje že ob šesti uri (kot, da nisem na dopustu :)). Sicer še zelo zaspana, pa vseeno v pričakovanju nečesa novega, sem se oblekla in na pol v spanju odracala na zajtrk. Potem sva se nekaj ulic stran od našega hotela (ki je zgodba zase) srečala z vodičem, ki naju je peljal na današnji izlet. Z avtom smo se najprej odpeljali v predmestje Quita, kjer živi lastnik agencije s katero sva se odpravila na izlet. Gospod je sicer z Nizozemske in že nekja časa živi v Ekvadorju. Ima lepo hišo in precej simpatičnega psa. :) Njegova agencija se imenuje Biking Dutchman. Medtem, ko sta najin vodič in gospod, ki skrbi za brezhibnost koles pripravljala vse potrebno, naju je Jan (lastnik) povabil na svoj čudovit vrt. Pripravil je tudi kosilo za s seboj. In potem smo šli... Po najbolj vijugastih in slabo vzdrževanih cestah. In potem po Pan-American Highway. In potem še malo po zelo slabih makadamskih cestah. In smo prispeli v narodni park Cotopaxi. Od vhoda v park smo se vozili še približno trideset kilometrov (po še slabših cestah), da smo prišli na cilj. Ta je bil na 4500m (in nekaj več), na snežni meji, na vulkanu Cotopaxi. Tam sva se oblekla v tri plasti, si nadela kape, čelade in rokavice ter dobila še nekaj napotkov za varen spust s kolesom. In že sva šla. :) Najprej samo po vulkanskem pesku, kmalu se je na tleh pojavil mah, še malo zatem cvetlice, za naslednjim ovinkom še veliki šopi trave in divji konji, ki so se pasli. Potem pa jezero in veliko zelenja. Pa najvišje živeči galebi. In veter v laseh (no ja, v čeladi). Na trenutke se mi je pošteno ježila koža in prepričan sem, da česa lepšega še nisem videla v življenju. Take spokojnosti, ki so jo izžarevali konji, takšne tišine (če se ni slučajno mimo peljal smrdeči avto)... Ko sem v pogovoru z vodičem Fernandom omenila, da sem verjetno najbližje raju na zemlji tukaj, je dejal, da ga pokrajina spominja na kakšno zgodbo Tolkiena. Ja... vendar ne na Mordor, ampak na zeleno, prelepo Šajersko (ne Štajersko!). Resno, ostaneš brez besed. :))
O ekologiji še vedno ni sledu... :( Škoda, najbrž se premalo zavedajo kako lepo imajo tukaj in kako hudo postopoma uničujejo naravo.

Jutri naju čaka še en izlet (ne povem kam...) in še kakšna nova dogodivščina. Moj obraz postaja, kljub kremi s faktorjem 50, podoben obrazu nekoga, ki je ravnokar preplezal Everest. :) To, da se jutri ne bom mogla niti premakniti, pa je tako ali tako samo po sebi umevno. :)

Čas za spanje, ker naju bodo jutri tako ali tako zelooooo zgodaj zbudli kuharji, s katerimi si deliva hodnik. Okno najine sobe je obrnjeno v nek zaprt atrije hiše, tam pa so tudi vrata kuhinje. Malo ekvadorski kuharji si seveda ob pripravljanju zajtrka, ob odprtih vratih glasno prepevajo in požvižgavajo ob spremljavi radia... Ima pa to dobro stran, saj me spominja na počitnice pri moji babici; ropot iz kuhinje in glasno žvižganje sta obvezna že ob šestih zjutraj. :)

No, pa lahko noč.

Iz Miamija v Quito

No, takole. Pa sem našla čas za eno objavo. V soboto sva priletela v Miami, FL in v treh dneh tam sem ugotovila, da je Miami pač Miami kakršnega vidiš na TV (CSI je že čisto preveč dodelana izvedba). Poleg kopice vtroglavo visokih stavb in tone peska ter morja načeloma pusti človeka (kot sem jaz, da ne bo pomote) popolnoma praznega. South Beach, ki je sicer opevan z vseh strani je pač velika plaža z veliko ljudmi in umazanim morjem. Takole; če ste bili kdaj na Jadranski obali (in ne, ne pojem hvale našim sosedom) ali pa v Grčiji, potem se vam bo tole zdela mlakuža. Kljub temu, da je seveda pač vredno obiskati Miami zaradi slovesa samega, pa kakšnega presežka v čem drugem ne pričakujte.
Obiskala sva Everglades kar pa je sigurno vredno. Shark Valley ponudi dve uri dolg izlet z neke vrste avtobusom, ki je odprt. Peljali so nas en malo večji krog, zelo zgovorna in zabavna gospa pa nam je povedala nekaj o živalih in rastlinah, ki jih najdemo tam. Glede na to, da lahko že na poti skozi Everglades vidiš ogromno (ampak res veliko) aligatojev, te v Shark Valley-u niti ne presenečajo več. Sploh, ker so zelo boječa bitja in se skrijejo ob vsakem šumu. Ob obisku pa ne pričakujte ogromnega močvirja, živega blata in podobno. Gre za precej izsušeno območje z nekaj večjimi lužami. Sicer pa vsekakor vredno ogleda.
Poleg izleta v Everglades je omembe vreden še izlet s "super čolnom" (kot sem ga poimenovala jaz). Imenuje se Thriller . Gre za zelo hiter čoln, poleg nore vožnje pa te peljejo še na kratek sightseeing, ki bi ga jaz naslovila "Glej česa vsega si ne moreš privoščiti". :) Pokazali so nam nekaj hiš slavnih ljudi, med drugim hišo Ricky Martina (yeah, well), hišo kjer so snemali The Adams Family, Miami Vice,... Kakorkoli že, precej bolj kot nad kupom betona sem bila navdušena nad vožnjo - tisti, ki vam je znano, da se zares bojim morja in vsega s čimer lahko po njem potuješ, boste vedeli kaj mislim. :))

Potem pa lažji kulturni šok... Včeraj sva prispela v Quito (za vse, ki mislite, da je Miami glavno mesto ZDA - Quito je glavno mesto Ekvadorja, FYI). V bistvu smo pristali v Quitu šele okoli devete ure zvečer in ker se tukaj sonce skrije za gore že okoli 18. ure, nisva vedela kaj naj pričakujeva danes zjutraj. Mogoče pretiravam z besedno zvezo kulturni šok, ker mogoče res ni bilo tako hudo, ampak glede na to, da je to moj prvi obisk južne Amerike sem bila rahlo presenečena nad arhitekturo (če lahko temu tako rečem), infrastrukturo in pa neverjetno okolju prijaznim avtomobilom. Resno ljudje, to je groza. Za vsakim avtom se še pol ure vali črn dim,da komaj narediš naslednji vdih. Da ne govorim o hupanju, ki je tako ali tako obvezno... Sicer pa moram priznati, da se veliko bolj brez skrbi gibam med ljudmi na ulici tukaj, kot pa sem se na South Beachu... Quito je sicer simpatično mesto, z norimi vozniki in zelo easy-going ljudmi. Nisem še uspela razvozlati povezave med tem, ampak imam še nekaj časa. :)
Po sprehodu skozi center mesta in poslušanju glasbe, ki jo je izvajala neka "godba na pihala", sva šla še na ogled gotske Basilica del Voto Nacional. Nepričakovano sva z ogledom dobila tudi pravi adrenalinski park. :) Za 2 dolarja (toliko so naju danes stale vse vstopnine), sva si lahko ogledala notranjost cerkve, ki ni ne vem kako zanimiva (recimo cerkev La Compania de Jesus je izredno zanimiva, saj je znotraj čudovita, skoraj vse je iz 23karatnega zlata), je pa zato toliko bolj zanimiva njena streha. Z dvigalom (ker je na skoraj 3000m nadmorske višine še 10 stopnic ogromno) sva se povzpela v tretje nadstropje, kjer je razgledna terasa. Skozi železna vrata pa pelje tudi lesena pot v strehi bazilike, do železnih stopnic/lestve, po katerih se povzpneš na še eno teraso na stolpu. S tega stolpa pa vodi še ena takšna železna lestev še malo višje. Vse lepo in prav, če lestev ne bi vodila po zunanji strani in če ne bi pod seboj videl celega mesta, vse skupaj pa se še nekoliko maje. Vsekakor je vredno malo stisniti zobe in se povzpeti na ta 115m (tam nekje) visok zvonik. Razgled je fenomenalen, občutek pa tudi. :) Pot navzdol je precej lažja.
Ogledala sva si še Museo del Banco Central, ki ima kar precej dobro arheološko zbirko in lepo predstavitev vseh ljudstev/plemen/narodov, ki so živeli in živijo na območju Ekvadorja.
Dan je bil zellloooo dolg in noge sva si odpočila ob kosilu in nogometni tekmi v prijetnem baru. Pripravila sva si še kratek načrt za naslednje dni, a o tem več v naslednjih dneh... Hasta luego!

Gripa, literatura in drugo kar še moram vedeti, preden grem...

Na koledarju sem pričela delati križce in se veseliti odhoda. In potem je prišla gripa; nova, prašičja,... kakršna koli že. Ne vem, kaj lahko verjamem medijem, ki si včasih dovolijo nekoliko preveč, ampak glede na to, kakšna panika je vladala, sem se pošteno ustrašila. Še danes je vsaka, prej srečna, misel o potovanju povezana z gripo. Zato je na mojem seznamu svtari za sabo pristala še kakšna steklenička razkužila več. :) Ker pa sem že konec januarja prebolela ne preveč prijetno gripo, ki je pustila posledice na srcu, se sprašujem, če mogoče ni bilo to to, v bolj okrnjeni obliki...
Kakorkli že, še vedno prebiram literaturo povezano z mojim potovanjem. V zadnjem Nedelu je krajši prispevek o Ekvadorju. Malo me je zmotil naslov, ker je nekoliko stereotipen; Vulkani, panamski klobuki in krompir. Se pa že veselim, da preverim, če je res tako. :)

Medtem, ko se jaz še vedno samo pripravljam in si predstavljam kako bo, če bo... so moji sošolci že na poti in se potepajo po Maroku. Srečno!