Ni neke velike logike za tem življenjem. Nihamo med obdobji, ko smo popolnoma odvisni od drugih in tistimi, ko se nam zdi, da stojimo na vrhu sveta in smo vsega sposobni. Med obdobji, ko bi se skrili v kakšno jamo in živeli samo od samopomilovanja in jeze, ki jo gojimo do sveta in tistimi, ko se nam zdi, da se moramo obdati z ljudmi, čim več ljudi, ker naše življenje ne bo imelo nobenega smisla, tudi če nas ne bodo slišali in videli. Vsi počnemo enako. Le z različno intenziteto. Meljemo premleto, odkrivamo odkrito in delamo po vzorcih, ki nas jih naučijo. Včasih kot z zavezanimi očmi tipamo za nečim večjim, močnejšim, pomembnejšim. In veste kaj? Tega ni. To je vse tisto, o čemer so že govorili. To je tisto "Življenje je tisto kar se zgodi, medtem ko smo zaposleni z drugimi stvarmi." Ko bomo iskali svoj višji pomen, same sebe, svoje boljše, lepše in neskončno pomembnejše polovice, ko bomo lovili službe za večji zaslužek in skušali z neskončnimi urami ugajati svojim nadrejenim, ko se bomo ukvarjali s tem ali je sploh smiselno na ta svet, kakršnega smo naredili, še rojevati nove otroke, ko bomo brskali po svoji duši zaradi lastne krize identitete in eksistenicalnih vprašanj. Takrat se bo za našim hrbtom odvijalo življenje. In ne, nihče od nas ne bo pustil trajnih stopinj, slej kot prej se bo neki generaciji naše delo, pa še tako pomembno v tem trenutku, zdelo povsem samoumevno. Če boste vedno samo dobri do vseh, se vam ne bo vrnilo v dvojni meri, ampak vas bo slej kot prej z letvijo udarilo po hrbtu.
Življenje so trenutki, takšni ki minejo preden se dobro zavemo, da so se zgodili. Tako.
Valovi. Ko jih enkrat vidiš na obzorju, je čas da se obrneš in pričneš veslati z njimi, se odpelješ in ko mine, počakaš na novega. Vedno bo prišel naslednji val. Če bomo čakali, da pride do nas, nas bo najprej prevrnil, zmlel in izpljunil, do naslednjega bomo pa porabili še več energije, še več časa.
Ni velike logike. In ni nekega večjega razodetja, živeti je potrebno tukaj in zdaj. Ne deset let v prihodnosti, ko sploh ne vemo kaj bo. In sploh ne desetletja v preteklosti, kjer ne moremo ničesar popraviti. Danes. Tukaj. Zdaj. Ko se bo jutri zdanilo, si bomo zopet izmislili način kako preživeti. Ne, ne preživeti, kako živeti.
Živeti tisto kar čutimo. Tisto česar si želimo. Tisto, kar smo takrat, ko ne razmišljamo preveč o tem kaj in kdo smo.
