V nedeljo, 14.6. sva se sredi noči že odpravila na letališče v Quitu, od koder sva poletela v Miami. Dan že tako ali tako ni bil posebej radosten, dopust se je sedaj zares iztekel, vračala sva se v vse do sedaj znano. Čeprav mi je vedno lepo, ko po dopustu pristajamo na Brniku in iz letala lahko opazim našo hišo sredi zelenja, pa vsa polja, planine,... Slovenija je lepa, vendar je lepo tudi drugje. V Ekvadorju je zelo lepo. Zato mi je bilo še toliko težje oditi.
Torej, čakal naju je cel dan posedanja in postavanja na letališču. Letališča so mi načeloma všeč in rada opazujem ljudi, ki prihajajo in odhajajo ali pa samo čakajo, poleg pa razmišljam kakšna je njihova zgodba. Zakaj zamujajo na letalo, zakaj so odšli, kam gredo z vso prtljago, ki jo potiskajo na vozičku pred seboj... Predvsem pa ali jih kdo veselo pričakuje ali gredo nekam, kjer bodo sami, ker obračajo nov list v svojem življenju. Kljub vsemu temu, kar mi zaposluje misli, ko tudi sama čakam, da se vrnem domov, k ljudem, ki me imajo radi, pa me čakanje vseeno jezi.
Ko sva se odločila, da si poiščeva kosilo, v eni od mnogih restavracij s hitro (in preveč mastno) hrano, pa sem uspela ugotoviti kaj je tisto kar me jezi pri prebivalcih ZDA. Dejstvo je, da pri takšni količini ljudi seveda vedno najdeš tudi bedake. Vendar sem jih na svojih potovanjih v Združenih državah naštela že vse preveč. Takšne, ki jim je v življenju dolgčas in svoje veselje najdejo v vtikanju v življenje nekoga drugega... Zgodilo se je tudi tokrat, da se je možak obregnil ob Janovo majico. Če dojameš bistvo napisa, je majica zabavna. Če ga ne, je samo še ena majica v vrsti vseh majic z napisi, ki ti ne pomenijo nič. Če pa imaš slabo vest zaradi zgodovine in svojih prednikov, pa se ti zdi majica neprimerna... kot se je zdela gospodu, ki je Jana napadel, da je res ne bi smel nositi. Želim si samo, da bi bila poleg v pravem trenutku, ker bi mu povedala svoje. Naj se ne bi spuščala na tako nizek nivo, ampak kar je preveč je pa preveč.
Kakorkoli že, dan so nama polepšali kasneje, ko sva zaradi preveč polnega letala lahko letela v business class-u. :)
Vrnitev domov ni bila preveč težka in mislim, da sem se že popolnoma aklimatizirala in sem pripravljena na nove izzive. :) No ja, o tem sednjem bi se vsekakor dalo razpravljati.
četrtek, 18. junij 2009
sobota, 13. junij 2009
Kavboja in izlet v Ibarro
Končno smo se spet zbudili v sončno jutro. Vsi vrhovi v okolici so bili obsijani s soncem in po nobenem pobočju se še ni vlekla megla. :) Najin izlet s konji torej ni odpadel, kot prejšnji dan. Čeprav je to pomenilo, da sem se na zajtrk odvlekla kot zombi, že ob osmi uri, sem se vseeno veselila. Konjev se nekoliko bojim in mi v njihovi bližini ni posebej prijetno, zato sem se zadrževala izven ograde vse dokler se je dalo. Vendar sem kmalu ugotovila, da konji v bistvu niso tisti, ki bi se jih morala bati, saj se je po dvorišču sprehajal ogromen puran (ali vsaj nekaj temu podobnega), ki si je na vsak način želel najine pozornosti. Kakor hitro je videl, da sva vstopila na dvorišče in vso pozornost posvečala nečemu zelo puhastemu in belemu :), že se je postavil v svojo najboljšo držo, nasršil perje in se premikal proti nama. Ker je poleg vsega še čudno sopel, sem bila prepričana, da se bo vsak trenutek zapodil pod najine noge. Ko naju je oskrbnik želel prepričati, da je puran popolnoma neškodljivo bitje in ga pobožal, se je gmota perja zadovoljno dobrikala in odkorakala dalje... še vedno proti nama. :) Jaz se ga vsekakor za na nič na svetu ne bi dotaknila in sem bila zelo vesela, ko so bili konji nared.
Zapustili smo območje haciende in se skozi vas napotili proti vznožju vulkana Imbabura. Konj, ki sem ga jahala jaz več kot očitno ni želel biti zadnji v vrsti. Ko se je ustavil, da opravi potrebo naju je dohitel Jan na svojem konju in naju seveda pričel prehitevati. Ko je moj konj (ne spomnim se negovega imena, ampak mislim, da je nekaj takšnega kot Chori) to videl, se je prav hitro pognal naprej in me skoraj stresel s hrbta. Ko je bil spet za konjem z vodičem, je zopet upočasnil tempo. :) Tako ali tako se je na koncu izkazalo, da mu ni bilo potrebno preveč hiteti, ker se Janov konj Jack ni premikal nikamor. :) Skoraj za vsakim ovinkom smo ga morali čakati, čeprav se je Chori odločil, da bo pojedel vse podrastje in grmičevje v gozdu skozi katerega smo šli. :) V bistvu pa sta bila konja zelo dobro vzgojeni živali, saj sta se sama od sebe ustavila na robu poti, ko je mimo glasno priropotal tovornjak, ki je dostavljal plin (in to trikrat), glasni in "pogumni" psi pa ju sploh niso motili. Mojemu konju se sicer na trenutke verjetno ni zdelo popolnoma varno stopiti čez kakšne skale in se je lepo ustavil ter čakal. Po nekaj trenutkih prigovarjanja pa se je vseeno odločil, da se bo spustil čez tisti dve skali. Z veliko vzdihovanja in rezgetanja sva tako vseeno uspela priti do konca poti, brez večjega napora. :) Jan je vseskozi ostajal na koncu skupinice in kljub njegovi "glasbeni" predstavi o tem, kako se jaha, je moral vseeno upočasniti ritem petja (ki naj bi po njegovem mnenju sodilo k jahanju) vsaj za trikrat. :))
Bilo je zabavno, čeprav imam popolnoma ožuljeno zadnjo plat in zelo boleče mišice v zgornjem delu nog. Glede na to, da me ne boli hrbet sem verjetno vsaj nekaj delala prav. :)
Po izletku sva imela še dovolj časa, da sva se odpravila proti Ibarri. Mesto samo je sicer simpatično, vendar je očitno danes dan za dostavo plina, ker so tudi v Ibarri povsod vozili tovornjaki z jeklenkami in nadležno glasbo. Zanimivo je, da se tovornjak s sladoledom pelje povsem tiho (res da na vasi), medtem ko dostavljalci plina povzročajo neverjeten hrup. Poleg tega pa po vsem mestu popravljajo asfalt in razkopavajo ulice ter urejajo ploščice, tako da je bilo precej hrupno in prašno. Odpeljala sva se še na neko razgledno točko nad mestom, kjer je tudi manjše jezero, ki se imenuje "Lake of blood" (v jeziku lokalnega prebivalstva, vendar sem zopet brez "plonk listka"). Tu naj bi se spopadlo neko lokalno pleme in Inki in se je jezero zaradi vse prelite krvi obarvalo skoraj povsem rdeče. No, sedaj ima seveda temo modro barvo, če nanj posije sonce pa nekoliko bolj svetlo modro.
Na poti nazaj proti San Pablu sva se ustavila še v malem kraju poleg Ibarre, ki je znano po rezbarjenju. V mestu je veliko malih trgovin, v katerih prodajajo izdelke iz lesa. Tako lahko tam kupiš skoraj vse; zelo moderno mizo in stole za v kuhinjo, postelje, razpela in tudi zelo starinsko pohištvo, skrinje ipd. Sprehodila sva se po nekaj trgovinah in naletela na marsikaj lepega, sploh pri enem od najbolj znanih izdelovalcev.
Jutri se bova vrnila nazaj v Quito. Čaka me skoraj neverjetna naloga; razporejanje prtljage tako, da bova lahko vse odnesla nazaj domov. Verjetno še zadnji sprehod po mestu in počitek. Nedeljo bova preživela na letališčih in letalih...
Še eden zadnjih pozdravov iz Ekvadorja. ;)
Zapustili smo območje haciende in se skozi vas napotili proti vznožju vulkana Imbabura. Konj, ki sem ga jahala jaz več kot očitno ni želel biti zadnji v vrsti. Ko se je ustavil, da opravi potrebo naju je dohitel Jan na svojem konju in naju seveda pričel prehitevati. Ko je moj konj (ne spomnim se negovega imena, ampak mislim, da je nekaj takšnega kot Chori) to videl, se je prav hitro pognal naprej in me skoraj stresel s hrbta. Ko je bil spet za konjem z vodičem, je zopet upočasnil tempo. :) Tako ali tako se je na koncu izkazalo, da mu ni bilo potrebno preveč hiteti, ker se Janov konj Jack ni premikal nikamor. :) Skoraj za vsakim ovinkom smo ga morali čakati, čeprav se je Chori odločil, da bo pojedel vse podrastje in grmičevje v gozdu skozi katerega smo šli. :) V bistvu pa sta bila konja zelo dobro vzgojeni živali, saj sta se sama od sebe ustavila na robu poti, ko je mimo glasno priropotal tovornjak, ki je dostavljal plin (in to trikrat), glasni in "pogumni" psi pa ju sploh niso motili. Mojemu konju se sicer na trenutke verjetno ni zdelo popolnoma varno stopiti čez kakšne skale in se je lepo ustavil ter čakal. Po nekaj trenutkih prigovarjanja pa se je vseeno odločil, da se bo spustil čez tisti dve skali. Z veliko vzdihovanja in rezgetanja sva tako vseeno uspela priti do konca poti, brez večjega napora. :) Jan je vseskozi ostajal na koncu skupinice in kljub njegovi "glasbeni" predstavi o tem, kako se jaha, je moral vseeno upočasniti ritem petja (ki naj bi po njegovem mnenju sodilo k jahanju) vsaj za trikrat. :))
Bilo je zabavno, čeprav imam popolnoma ožuljeno zadnjo plat in zelo boleče mišice v zgornjem delu nog. Glede na to, da me ne boli hrbet sem verjetno vsaj nekaj delala prav. :)
Po izletku sva imela še dovolj časa, da sva se odpravila proti Ibarri. Mesto samo je sicer simpatično, vendar je očitno danes dan za dostavo plina, ker so tudi v Ibarri povsod vozili tovornjaki z jeklenkami in nadležno glasbo. Zanimivo je, da se tovornjak s sladoledom pelje povsem tiho (res da na vasi), medtem ko dostavljalci plina povzročajo neverjeten hrup. Poleg tega pa po vsem mestu popravljajo asfalt in razkopavajo ulice ter urejajo ploščice, tako da je bilo precej hrupno in prašno. Odpeljala sva se še na neko razgledno točko nad mestom, kjer je tudi manjše jezero, ki se imenuje "Lake of blood" (v jeziku lokalnega prebivalstva, vendar sem zopet brez "plonk listka"). Tu naj bi se spopadlo neko lokalno pleme in Inki in se je jezero zaradi vse prelite krvi obarvalo skoraj povsem rdeče. No, sedaj ima seveda temo modro barvo, če nanj posije sonce pa nekoliko bolj svetlo modro.
Na poti nazaj proti San Pablu sva se ustavila še v malem kraju poleg Ibarre, ki je znano po rezbarjenju. V mestu je veliko malih trgovin, v katerih prodajajo izdelke iz lesa. Tako lahko tam kupiš skoraj vse; zelo moderno mizo in stole za v kuhinjo, postelje, razpela in tudi zelo starinsko pohištvo, skrinje ipd. Sprehodila sva se po nekaj trgovinah in naletela na marsikaj lepega, sploh pri enem od najbolj znanih izdelovalcev.
Jutri se bova vrnila nazaj v Quito. Čaka me skoraj neverjetna naloga; razporejanje prtljage tako, da bova lahko vse odnesla nazaj domov. Verjetno še zadnji sprehod po mestu in počitek. Nedeljo bova preživela na letališčih in letalih...
Še eden zadnjih pozdravov iz Ekvadorja. ;)
petek, 12. junij 2009
Ne vem, če bi šla domov... :)
Iz Minda sva sicer odšla, vendar bova spomin nanj nosila še kar nekaj časa. Komarji so si očitno privoščili pravo pojedino, nama pa pustili neprijetne, srbeče zaznamke, kje so se pasli. Menda naj ne bi imeli nikakršnih infekcij, ampak nikoli ne veš...
Na poti iz Minda sva se ustavila v Quitu, ker sem jaz svoje čtivo za na pot prebrala že zdavnaj. Kljub temu, da je nakupovalno središče ogromno, seveda ne premore knjige v angleškem jeziku. Ker je razprodana... me sploh ne čudi, prva dva dela sta res dobra. :) Torej, ostala sem brez knjige, sem pa imela velik nasmeh na obrazu, ker so imeli vsaj dobro ekvadorsko čokolado. :) Poleg tega pa se je obetalo še nogometno popoldne. Ravno zaradi tega, je bilo pametno prav hitro zbežati iz Quita.
Čeprav sva si ta del Ekvadorja že ogledala, sva se vseeno vrnila v San Pablo del Lago. Malo mestece poleg večjega Otavala. Še ena hacienda, ki pa je precej drugačna od tistih dveh, kjer sva bila prej. Hacienda Cusin ni toliko domača, kot recimo Hato Verde ali Manteles, ker je precej večja. Poleg nje je tudi samostan, med haciendo in samostanom pa so lepi vrtovi, prostor za piknik, igrišče za košarko,... Na haciendi si lahko privošćiš bivanje v mali hišici, ki je nekoliko skrita za drevesi in drugim zelenjem ali pa v lepih sobah, ki imajo vsaka svoj kamin (ki še kako prav pride zvečer). Torej; precej bolje kot Tarzanova hiška v Mindu. :)
Ko sva se nastanila in ko sem pregledala kako izgleda posteljnina in če je kopalnica vsaj približno dovolj čista (in ja, oboje si zasluži desetko), sva se malo razgledala po posestvu in si rezervirala krajši izlet s konji naslednje jutro. Potem sva se peljala malo naokrog in na koncu pristala v nekem parku, ki nosi ime po ekvadorskem državnem simolu - kondorju. Park sicer vodi nekdo z Nizozemske, tam pa poleg dveh kondorjev lahko obiskovalec vidi tudi več vrst orlov in sov. Nekatere ptice so prav zabavne... kako te opazujejo kaj boš storil ali se boš preveč približal in ali je njihova večerja v nevarnosti. Na poti na haciendo sem izpopolnjevala svoje znanje španskega jezika (neobstoječe, čeprav se zelo hitro učim), ko sva na radiu poslušala prenos nogometne tekme med Argentino in Ekvadorjem. Glede na to, da sem v Ekvadorju in da si Argentine ne želim na svetovnem prvenstvu 2010, je verjetno jasno za koga sem navijala. :) Ravno zaradi te tekme pa sem tudi ugotovila, da je življenje, z vidika nogometa, da ne bo pomote, v južni Ameriki kot nalašč zame. :)) Že dopoldne so ljudje naokrog hodili oblečeni v majice svoje reprezentance, na avtomobilih so imeli zastave in glavna tema na radijskih postajah je bil nogomet. Celo nič hudega sluteči kuža je imel na svojih ličkih narisani zastavi Ekvadorja. Resnično si nisem predstavljala, da je nogometna mrzlica tu tako prijetna. :) Me zanima kako bi me gledali v Ljubljani, ko bi v krilu in petkah, ter v majici nogometne reprezentance hitela po ulici... No, to je tu pač normalen dan, ko je kakšna pomembna tekma. :)
Kakorkoli že, prijazen Juan tukaj na haciendi naju je pospremil do TV sprejemnika, kjer sva lahko gledala vsaj drugi polčas tekme. In še dobro, da vsa ga. :) Utrujeni Argentinci so brez uspeha tekli za žogo in se trudili (no ja, vsaj Messi se je trudil). Medtem, pa so domači uspešno "zabili"dva gola... In večer je bil popoln. Sploh po nekaj partijah pikada in biljarda (o slednjem nimam pojma) in okusni večerji.
Jutro je bilo še bolj deževno kot večer in zato je najin izlet s konji prestavljen na jutri. Upamo lahko samo na lepo vreme in nekaj mi pravi, da tako tudi bo. :) Sva se pa zato še enkrat spreodila čez Otavalo, ki tokrat ni bil tako natlačen z ljudmi in je bilo precej bolj prijetno. Mesto je lepo, celo semaforji delujejo tako kot bi morali. Opravila sem še zadnje nakupe, ker nisem uspela najti vseh spominkov prej. Popodan pa sva si šla ogledat še Cotacachi (nisem prepričana, da je povsem prav napisano, ker nimam pri roki listka za plonkat :)). Tudi to mesto je lepo in predvsem čisto, ker naj bi imeli nek projekt v zvezi z ekologijo. Kar ne bi škodilo niti ostalim mestom v Ekvadorju. Cotacachi pa je sicer znan po usnjenih izdelkih. Takšnih, zelo poceni. Primerno velika torbica stane že od 20 dolarjev dalje. Lepo izdelana ženska jakna, kratka, z gumbi... pač takšna, ki jo lahko oblečes za "na lepše" stane nekje od 40 dolarjev dalje. Midva sva si ogledala muzej, kjer sva dobila tudi vodiča, ki pa je govoril samo špansko, zato sem zopet lahko preverjala svoje znanje. Zahvaljujoč francoščini in italijanščini sem celo precej veliko razumela. :) Usnjenih izdelkov nisva kupovala, ker so najini kovčki polni, poleg tega pa sva dobila namig, da imajo še cenejše in prav tako lepe usnjene izdelke v Quisapinchi (tudi za to nisem prepričana, če sem prav napisala), ki pa sva jo obiskala že teden dni nazaj. :))
Ker v nedeljo že odpotujeva nazaj proti naši mali državici, je nekako že čas za kratek povzetek... :)
Kar nama je všeč v zvezi z Ekvadorjem je:
No, tako. Sedaj pa je čas za še eno večerjo in še kakšno igro pikada. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti... Ibarra mogoče?
Pozdrav!
Na poti iz Minda sva se ustavila v Quitu, ker sem jaz svoje čtivo za na pot prebrala že zdavnaj. Kljub temu, da je nakupovalno središče ogromno, seveda ne premore knjige v angleškem jeziku. Ker je razprodana... me sploh ne čudi, prva dva dela sta res dobra. :) Torej, ostala sem brez knjige, sem pa imela velik nasmeh na obrazu, ker so imeli vsaj dobro ekvadorsko čokolado. :) Poleg tega pa se je obetalo še nogometno popoldne. Ravno zaradi tega, je bilo pametno prav hitro zbežati iz Quita.
Čeprav sva si ta del Ekvadorja že ogledala, sva se vseeno vrnila v San Pablo del Lago. Malo mestece poleg večjega Otavala. Še ena hacienda, ki pa je precej drugačna od tistih dveh, kjer sva bila prej. Hacienda Cusin ni toliko domača, kot recimo Hato Verde ali Manteles, ker je precej večja. Poleg nje je tudi samostan, med haciendo in samostanom pa so lepi vrtovi, prostor za piknik, igrišče za košarko,... Na haciendi si lahko privošćiš bivanje v mali hišici, ki je nekoliko skrita za drevesi in drugim zelenjem ali pa v lepih sobah, ki imajo vsaka svoj kamin (ki še kako prav pride zvečer). Torej; precej bolje kot Tarzanova hiška v Mindu. :)
Ko sva se nastanila in ko sem pregledala kako izgleda posteljnina in če je kopalnica vsaj približno dovolj čista (in ja, oboje si zasluži desetko), sva se malo razgledala po posestvu in si rezervirala krajši izlet s konji naslednje jutro. Potem sva se peljala malo naokrog in na koncu pristala v nekem parku, ki nosi ime po ekvadorskem državnem simolu - kondorju. Park sicer vodi nekdo z Nizozemske, tam pa poleg dveh kondorjev lahko obiskovalec vidi tudi več vrst orlov in sov. Nekatere ptice so prav zabavne... kako te opazujejo kaj boš storil ali se boš preveč približal in ali je njihova večerja v nevarnosti. Na poti na haciendo sem izpopolnjevala svoje znanje španskega jezika (neobstoječe, čeprav se zelo hitro učim), ko sva na radiu poslušala prenos nogometne tekme med Argentino in Ekvadorjem. Glede na to, da sem v Ekvadorju in da si Argentine ne želim na svetovnem prvenstvu 2010, je verjetno jasno za koga sem navijala. :) Ravno zaradi te tekme pa sem tudi ugotovila, da je življenje, z vidika nogometa, da ne bo pomote, v južni Ameriki kot nalašč zame. :)) Že dopoldne so ljudje naokrog hodili oblečeni v majice svoje reprezentance, na avtomobilih so imeli zastave in glavna tema na radijskih postajah je bil nogomet. Celo nič hudega sluteči kuža je imel na svojih ličkih narisani zastavi Ekvadorja. Resnično si nisem predstavljala, da je nogometna mrzlica tu tako prijetna. :) Me zanima kako bi me gledali v Ljubljani, ko bi v krilu in petkah, ter v majici nogometne reprezentance hitela po ulici... No, to je tu pač normalen dan, ko je kakšna pomembna tekma. :)
Kakorkoli že, prijazen Juan tukaj na haciendi naju je pospremil do TV sprejemnika, kjer sva lahko gledala vsaj drugi polčas tekme. In še dobro, da vsa ga. :) Utrujeni Argentinci so brez uspeha tekli za žogo in se trudili (no ja, vsaj Messi se je trudil). Medtem, pa so domači uspešno "zabili"dva gola... In večer je bil popoln. Sploh po nekaj partijah pikada in biljarda (o slednjem nimam pojma) in okusni večerji.
Jutro je bilo še bolj deževno kot večer in zato je najin izlet s konji prestavljen na jutri. Upamo lahko samo na lepo vreme in nekaj mi pravi, da tako tudi bo. :) Sva se pa zato še enkrat spreodila čez Otavalo, ki tokrat ni bil tako natlačen z ljudmi in je bilo precej bolj prijetno. Mesto je lepo, celo semaforji delujejo tako kot bi morali. Opravila sem še zadnje nakupe, ker nisem uspela najti vseh spominkov prej. Popodan pa sva si šla ogledat še Cotacachi (nisem prepričana, da je povsem prav napisano, ker nimam pri roki listka za plonkat :)). Tudi to mesto je lepo in predvsem čisto, ker naj bi imeli nek projekt v zvezi z ekologijo. Kar ne bi škodilo niti ostalim mestom v Ekvadorju. Cotacachi pa je sicer znan po usnjenih izdelkih. Takšnih, zelo poceni. Primerno velika torbica stane že od 20 dolarjev dalje. Lepo izdelana ženska jakna, kratka, z gumbi... pač takšna, ki jo lahko oblečes za "na lepše" stane nekje od 40 dolarjev dalje. Midva sva si ogledala muzej, kjer sva dobila tudi vodiča, ki pa je govoril samo špansko, zato sem zopet lahko preverjala svoje znanje. Zahvaljujoč francoščini in italijanščini sem celo precej veliko razumela. :) Usnjenih izdelkov nisva kupovala, ker so najini kovčki polni, poleg tega pa sva dobila namig, da imajo še cenejše in prav tako lepe usnjene izdelke v Quisapinchi (tudi za to nisem prepričana, če sem prav napisala), ki pa sva jo obiskala že teden dni nazaj. :))
Ker v nedeljo že odpotujeva nazaj proti naši mali državici, je nekako že čas za kratek povzetek... :)
Kar nama je všeč v zvezi z Ekvadorjem je:
- da ima veliko lepih gora
- da so ljudje zelo prijazni in da jih ne zanimaš preveč, če si tega ne želiš
- da imajo vsi (skoraj) radi nogomet
- da svet obstane zaradi nogometa
- da vse vstopnine stanejo od 1 do 2 dolarja
- da imajo veliko prisrčnih pujskov
- da je skoraj edina država na svetu kjer se krave pasejo na avtocesti :)
- da otroci nimajo sodobnih igrač, pa imajo kljub vsemu velike nasmehe
- da imajo zares dobro hrano (pa še nisem našla kraja, kjer bi poskusila morskega prašička)
- da imajo ogromno različnih vrst živali
- da se ni potrebno spraševati o avtentičnosti, ko vidiš ljudi oblečene v tradicionalna oblačila, ker veš, da niso tako oblečeni zaradi turistov, ampak zaradi načina življenja
- Galapagos (razen ogromnih valov)
No, tako. Sedaj pa je čas za še eno večerjo in še kakšno igro pikada. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti... Ibarra mogoče?
Pozdrav!
torek, 9. junij 2009
Mindo
Po prijetni haciendi, kjer vecere lahko prezivljas ob toplem kaminu s knjigo v narocju, je bil prihod v Mindo pravi mali sok. Pocutim se skoraj kot Tarzan, ker tu namrec spiva v leseni hisi sredi gozda. Kljub temu sem prezivela prvo noc in tudi danasnji dan ze skoraj. :) Ker sva vstala ze ob pol sedmih sva sla v gozd, kjer naj bi si ogledala razlicne ptice. :) Videli smo jih kar nekaj in v bistvu je bilo konec vsega prav prijetno. Po sprehodu sem koncno prisla do zajtrka. :)
Kasneje dopoldan smo, skupaj z vodicem, sli na canopy. Za 10 dolarjev na osebo ponujajo 2,5 km "zajle" (tisti, ki vas moti ta izraz si poiscite lepsega v SSKJ) in veliko adrenalina. :) Spustis se cez nekaj precej globokih dolin in to lahko pocnes sam ali pa skupaj z vodicem, kar pomeni, da lahko letis kot Superman ali pa obrnjen na glavo. :)) Oboje sem preizkusila, najboljse pa je, ko gres sam. :)) Za moj okus gre vse sicer nekoliko prepocasi, ampak je bilo zabavno.
Jutri greva naprej, ampak res se ne veva kam... v neznano. :)
Lep pozdrav iz Minda.
Kasneje dopoldan smo, skupaj z vodicem, sli na canopy. Za 10 dolarjev na osebo ponujajo 2,5 km "zajle" (tisti, ki vas moti ta izraz si poiscite lepsega v SSKJ) in veliko adrenalina. :) Spustis se cez nekaj precej globokih dolin in to lahko pocnes sam ali pa skupaj z vodicem, kar pomeni, da lahko letis kot Superman ali pa obrnjen na glavo. :)) Oboje sem preizkusila, najboljse pa je, ko gres sam. :)) Za moj okus gre vse sicer nekoliko prepocasi, ampak je bilo zabavno.
Jutri greva naprej, ampak res se ne veva kam... v neznano. :)
Lep pozdrav iz Minda.
ponedeljek, 8. junij 2009
Po dolgem času...še vedno na poti
Po nekaj dneh izven civilizacije (čeprav je bilo lepo) sem končno prišla do Interneta. In ker sem danes zjutraj ugotovila, da moje starše očitno skrbi kje se potikava, objavljam tale vpis... Ker je šlo mimo kar nekaj dni, sem vse skupaj natlačila v en zapis. Zapise o Galapagosu sem zelo skrajšala, ker bi sicer bilo vsega veeelikkkoooo preveč. :) Torej, takole...
30.5.2009
Po včerajšnjem napornem kolesarskem izletu, sva danes dan preživela malo bolj umirjeno. Čas za nakup spominkov… J Kljub temu, da vedno zapravim preveč, je zabavno. Tudi tokrat je bilo tako. Zjutraj naju je najin vodič počakal na recepciji hotela. Ni govoril posebej dobro angleško, ampak se je vsaj trudil. Sicer je delal v banki, ki je zaradi menjave valute šla rakom žvižgat in tako je ostal brez dela. Od takrat, sicer inženir elektrotehnike, dela kot vodič tri dni na teden, dva dni na teden pa v nekem podjetju, ki se ukvarja z elektriko. Torej; ko smo pobrali še starejšega gospoda iz Colorada, smo se odpravili dnevu naproti. Najprej smo se ustavili v še enem središču sveta. Ja, kot sem že omenila je tisti Mitad del Mundo vsaj za 200 m napačno izračunan. Torej, za tega trdijo, da naj bi bil pravi. Gre za precej manjšo zadevo, kot tista prejšnji dan in zato se tudi bolj trudijo. Čeprav sem sama mnenja, da gre za nekakšno »sekto« (glede na to, da jih ne podpira vlada), ki postavlja nove teorije o ekvatorju, središču sveta in podobno. Glede na to, da GPS ni uspel najti pravega satelita kamor bi se povezal in dokazal, da se res ne motijo, ne morem povsem verjeti njihovi reklami, na kateri je slika GPS-a, ki kaže, da naj bi dejansko stali na ekvatorju. J Po ogledu te zanimivosti, smo se odpeljali dalje, v mesto Cayambe. Kot nam je povedal vodič, naj bi bilo sprehajanje po tem kraju varno, saj ljudje niso revni, ker jih zaposlujejo velike farme, kjer gojijo vrtnice in druge cvetlice. Veliki rastlinjaki so prav povsod okoli mesta. Ustavili smo se v trgovini, kjer pripravljajo »bizcochos«, kar so neke vrste slani piškoti. So precej okusni in za vrečko (približno 8 precej velikih piškotov) smo plačali 1 dolar. Po kratkem postanku, smo nadaljevali vožnjo proti Otavalu, z vmesnim postankom na hribu nad San Pablo del Lago. Za manjšo trgovino je terasa, od tam pa čudovit razgled na jezero in mesto okoli. Na vrtu so imeli tudi lamo in tradicionalno oblečeno deklico, obe pa sta bili tam predvsem zaradi vseh turistov. Vseeno, pa sem lamo videla prvič v živo in ugotovila, da do sedaj nisem nič zamujala, saj je prav radovedno stegovala vrat za vsakim od nas…. Precej simpatična žival sicer. J Na tej isti terasi/vrtu je sedel tudi lokalni umetnik, ki riše tradicionalne motive na kozo, ki je napeta na okvir. Navadno so na sličicah vseh velikosti prikazane kakšne zgodbe, pastirji, Cotopaxi, ljudje na trgu,… Ena od malih sličic bo vsekakor krasila tudi eno od sten v stanovanju. J Po tem postanku smo se odpeljali v Otavalo, kjer vsako soboto poteka semenj. Kljub rahli nevarnosti, da te olajšajo za denar ali fotoaparat, če nisi pozoren (ne domačini, ampak Kolumbijci, ki se prav s tem namenom pripeljejo čez mejo, ki je slabih 100 km proč), pa je tržnica prava paša za oči. Od raznih vrst pisanega blaga, puloverjev, kap, rokavic, jopic in podobnega, lahko kupiš tam tudi začimbe, risbe, nakit,… V glavnem vse, kar si zaželiš. Prodajalci so zelo ustrežljivi in ti z veseljem pomagajo, čeprav kažeš očitne znake neznanja jezika. :) Če s premajhnim zanimanjem opazuješ stvari, ki jih ponujajo, pa te seveda takoj vprašajo koliko si pripravljen plačati. In tako lahko dobiš precej razumno ceno. J V Otavalu sem priskrbela nekaj spominkov tudi za druge. Za enega od njih še sama ne vem, čemu je namenjen, ampak mislim, da bomo doma uspeli ugotoviti. :) Po obisku tržnice in malo tanjši denarnici smo se odpeljali k jezeru, ki je v vulkanskem kraterju – jezero Cuicocha. Na jezeru sta dva otočka, ki sta sicer kupoli vulkana spodaj. Glede na to, da gre za aktiven vulkan, kupoli še vedno rasteta in ko je enkrat pritisk pod njima dovolj velik – buuuummm in pride do izbruha. Ker z dna skoraj 200 m globokega jezera vedno znova prihajajo mehurčki, v katerih je tudi žveplo, je jezero mrtvo. V njem ni rib, ob njem ni ptic, ki se sicer hranijo z ribami. Je pa jezero samo lepo, tudi pot okoli jezera je lepa. Po kosilu v restavraciji z razgledom (dve postrvi, riž in priloga ter eno pivo in steklenica navadne vode sta naju stala približno 10 dolarjev), smo si ogledali še slap, ki se nahaja nad San Pablo del Lago. In potem nazaj v hotel. Čakalo naju je še pakiranje in priprava na jutranji odhod. Naslednja destinacija…
31.5.2009
Galapagos. Z letalom smo s Quita prileteli na otok Baltra. Tam nas je v zalivu že čakal naša barka. Na njej so že bili trije ljudje, ki so bili na 8 dnevnem izletu. Po vkrcanju na barko, so nam dali malo časa, da smo se namestili v kabine. Najina kabina je bila na glavni palubi, čisto prva. V bistvu je bila precej lepša, kot marsikatera hotelska soba. Velika postelja, na eni strani globoka omara, na drugi nočna omarica, ki je bila precej prostorna. Pred posteljo je bil majhen kavč, pod oknom kabine pa pisalna miza in stol. Kopalnica je sicer majhna, ampak ima ogromno kabino za tuširanje. Razgled, pa se je tako ali tako menjal iz minute v minuto. J Med kosilom smo se premaknili na otok Santa Cruz. Tam smo se zasidrali in po kosilu izkrcali na plaži. Najprej smo si ogledali plažo, kjer so tudi ostanki stare ameriške vojaške ladje. Od nje sicer ni kaj dosti ostalo, ampak nam je vodič razložil za kaj gre. Krajši sprehod nas je pripeljal do jezera, v katerem je hrano iskalo pet flamingov. Res so elegantni… Ker mi jih še nikoli ni uspelo videti v živo, sem bila toliko bolj navdušena. Način njihovega premikanja je prav simpatičen. J Ob vrnitvi na plažo smo imeli uro časa za plavanje in snorkeling. Tu nismo naleteli na nič pretresljivega, le majhne, pisane ribice. Pred večerjo smo spoznali posadko in kapitana. Verjetno mi je mešanica malega koktajla in tableta proti slabosti pomagala, da sem noč prespala, kot bi me nekdo ubil… In tako se je spanje tudi končalo. :(
1.6.2009
Ponoči smo pluli proti otoku Bartolome. Ko smo se prebudili, smo lahko med zajtrkom občudovali Pinnacle Rock, ki je ogromna stena. Na njem so bile različne ptice. S čolnom smo se peljali na obalo, med potjo tja pa smo na sklali opazili pingvina Galapaški pingvin), ki je čakal na svoj obrok. Premagala ga je radovednost in je ob našem počasnem prihodu skočil s svoje skale, plaval mimo nas, kot da išče ribe, vendar nas je ves čas skrbno opazoval. Ko je ugotovil, da mu nismo nevarni in da niti nismo užitno kosilo, je odplaval proč. Je pa iz tega nastal simpatičen posnetek. Temu je sledilo izkrcanje in pa vzpon na najvišjo točko otoka. Med vzponom nam je vodič podal razlago o nastanku otokov, o rastlinju in živalih, ki so tu naseljene. Videli smo Blue-footed boobies (ptički z zelo lepimi modrimi nogicami), iguane in še druge ptice. Z vrha smo imeli lep razgled na zaliv, ki je v bistvu ogromen krater. Kljub temu, da nad morjem nisem pretirano navdušena in da je pač povsod na Galapagosu veliko lave, so me vsekakor navdušile živalske vrste in njihova prilagojenost na naravo, ki je lahko precej groba – huda vročina in pomanjkanje vode. Tudi tu smo dobili priložnost za snorkeling in bila sem prav vesela, da sem plavala nekoliko ven iz zaliva, saj smo videli morske leve. Ko se potopiš in zaplavaš pod vodo, potem plavajo s teboj. Če narediš preval, ga naredijo tudi oni. Če samo plavaš, plavajo s teboj. Pingvina, ki je plaval mimo nas sem zamudila, ker sem veliko prepočasna zanj. J Videla sem lahko le jato rib, ki so bežale pred njim. Po kosilu smo šli še na snorkeling v bolj globoko vodo (razlika je bila samo v tem, da smo skočili s čolna in nismo plavali z obale). Tam smo poleg morskih levov in ribic videli tudi morske pse (tiste bolj miroljubne vrste). Ker smo plavali za nekom iz posadke smo videli tudi ribe, ki so precej dobro skrite v pesek in jih ne opaziš, če se ne premaknejo. Premikajo pa se precej hitro… J Ko je naš kapitan videl delfine v daljavi, smo se takoj nekoliko premaknili in si jih šli ogledati malo bližje. Bilo jih je ogromno in plavali so okoli ladje, skakali iz vode in nam vsem polepšali dan. Šli smo si ogledat tudi pokrajino, ki zgleda kot bi bila na luni. Zaradi vse lave, ki se je nakopičila vse do morja, je pokrajina pusta, črna in precej vroča. Tam smo opazili le nekaj zelo majhnih rastlin, ki so videti posušene, pa je to vseeno le njihova prilagojenost na okolje. Poleg iguan, pa tam živijo samo še neke vrste kobilice, ki so ogromne in imajo krila. Po večerji smo izpluli in prvi del poti je bil čudovit. Mirno morje in veter sta bila ravno pravšnja, da sva lahko na vrhnji palubi sedela in opazovala otok, ki se je oddaljeval. Malo kasneje pa sva dobila obiskovalce. Tri radovedne ptice so kar nekaj časa jadrale nad nami in to precej nizko, tako da bi se lahko s stegnjeno roko dotaknila njihovih trebuhov. Jadrali so tako mirno in tako lepo… Ko smo se oddaljili od otokov, pa so nas zapustili in odjadrali v svoja gnezda. JOstali del noči ni bil nič kaj zabaven, saj je bilo morje precej valovito in nas je gugalo zdaj v eno zdaj v drugo smer. Samo kratek obisk kabine je povzročil, da mi je bilo hudo slabo. Ker že tako nisem pretiran ljubitelj plovil (na morju), me je to samo še bolj prepričalo, da pač te vrste potovanje ni zame… potem pa je šla v nič še moja večerja. In noč sem na pol prespala na zgornji palubi, na ležalniku. Vsaj osamljena nisem bila, saj se tudi Janov želodec ni imel nič kaj bolje. Ko smo se končno zasidrali ob otoku Isabela, sva se preselila v kabino in za nekaj ur zaspala.
2.6.2009
Prespala sem zajtrk in najraje bi prespala tudi cel dan. Pa smo se povzpeli na Sierra Negra vulkan, kjer naj bi si ogledali krater. Hja no, bilo je tako megleno, da nismo videli niti prsta pred seboj, kaj šele krater. Peljali smo se s kamionom, ki ima zadnji del predelan v neke vrste odprt avtobus. Vožnjo nazaj na obalo sem prespala, tako da se spomnim samo nekaj krav ob cesti in to je tudi vse. Vrnili smo se na ladjo, medtem ko so se drugi odpravili na snorkeling, pa sem jaz počivala na ležalniku na palubi. Kljub temu, da so videli velike želve in morske leve, sem zaradi svojega počutja hvaležna, da sem to zamudila in dobila uro in pol prijetnega spanca. J Ker je bil kapitan tako prijazen in je ladjo premaknil nekoliko naprej, kjer nas je gugalo precej manj. Popoldne smo se sprehodili še malo po lavi. Zopet smo videli iguane, ki so se zadrževale na skalah in lovile zadnje sončne žarke (iguane, so hladnokrvne živali) in male iguane, ki so se stiskale na enem kupu, upajoč, da bo plenilec iz zraka v svoje kremplje ali kljun ujel samo eno izmed njih in pustil ostale. V zalivu ne daleč stran smo zopet naleteli na morske leve, ki na kopnem še daleč niso tako zanimivi kot v morju. Naš cilj je bil v bistvu najti nekaj morskih psov, ki pridejo počivat v ozek kanal, ki se sicer imenuje Las Tintorretas (če sem narobe napisala; pomenilo naj bi morske pse). No, vsekakor smo vodiču predlagali naj kanal raje preimenujejo, saj nismo videli tu prav nobenega morskega psa. Preventivno sva ta dan večerjo izpustila in vzela tableti proti slabosti. Ko smo izpluli, sva zasedla svoji mesti na vrhnji palubi in zimsko oblečena kljubovala vetru ves čas plovbe (približno 9 ur). Tokrat sva se na trenutke celo zabavala, sploh ko smo padli čez kakšen resnično velik val. Takoj po tem, ko smo izpluli je bila pot zelo zanimiva, predvsem zato, ker smo videli ogromne mante, ki so plavale čisto pod površjem, želvo, ki se je počasi podala na svoj o pot in nekaj morskih levov. Noč je bila res dolga in med plovbo sva gledala zvezde, razmišljala, da so valovi tokrat še veliko hujši kot so bili prejšnjo noč (kar nama je naslednje jutro potrdil tudi vodič in vsi ostali neprespani potniki), malo prepevala pesmi iz Moje pesmi, moje sanje,… Ko smo prispeli v pristanišče na otoku Santa Cruz (tokrat na južni strani), pa smo doživeli malo presenečenje. Valovi v pristanišču so bili ogromni. Ker sva ugotovila, da se guganje ne bo kar tako ustavilo, sva šla vseeno spat.
3.6.2009
Jutro na Santa Cruzu je bilo vse prej kot prijetno. Ker smo bili vsi bolj kot ne neprespani, je bil izlet precej mučen. Kako grozno je v bistvu to, glede na to, da se nahajaš na Galapagosu in da je vse kar vidiš nekaj posebnega. Vseeno smo se vsi radovedni odpravili na pot, kjer smo si najprej ogledali neke vrste krater, ki to ni bil. :) V resnici je šlo za podzemni žep, poln plina, ki se je pod velikim pritiskom pogreznil vase. Tako je nastala velika luknja v tleh. Okrog »kraterja« smo naleteli na veliko različnih vrst ptic in rastlin. Ker tudi naš vodič ni spal pretirano dobro, je bil ogled malo krajši, kot vsi ostali. Verjetno tudi zaradi pomanjkanja navdušenja med nami. J Ko smo se končno usedli nazaj na avtobus, nas je večina komaj imela odprte oči. Meni se je zdelo, kot da smo se ustavili že čez nekaj sekund. :) Ker želve ne živijo samo ob morju, ampak tudi na višjih predelih, smo si šli ogledat tudi ta njihov življenjski prostor. Že po nekaj korakih smo naleteli na prvo ogromno želvo, ki je v senci drevesa in v dobri družbi še večje krave mirno prežvekovala svoj obrok. V resnici želve seveda ne žvečijo, saj nimajo zob (od tod najbrž tudi podobnost z babicami, ki so pozabile na protezo). Svoj obrok prestavlja iz enega dela ustne votline na drugega, dokler se ne zmehča dovolj, da ga lahko pogoltnejo. Potem pa se začne mesec dni dolgo prebavljanje. Torej, videli smo kakih 6 želv, ki se niso dale kaj dosti motiti. Nekatere so se pred vibracijami naših korakov in govorjenja umaknile malo bolj stran. Ker po sprehodu še vedno nismo kazali očitnih znakov prisebnosti, je bil vodič nekoliko bolj prizanesljiv kot druge dni. Kasneje smo si ogledali še »lava tunel«. Tunele je izdolbla lava, ko si je utirala pot proti morju. Ta je kar precej visok in zato smo se po njem tudi sprehodili. Popoldan so nekateri najbolj navdušeni (nekateri so me zaradi svojega silnega navdušenja skoraj spravili ob živce…) šli na obalo, kjer so opravili še zadnjo porcijo plavanja. Midva sva se, lepo upokojensko, ulegla na ležalnike in v miru počivala. Ker so bili kmalu tudi plavalci nazaj, smo si šli ogledat še Charles Darwin Research Station. V tem centru skrbijo za ogrožene vrste. Tako recimo se je tam znašel tudi Lonesome George, ki je še edini predstavnik svoje vrste. Gre za ogromno želvo moškega spola, ki nesrečno preživlja svoja sedemdeseta ali osemdeseta leta. V resnici lepo skrbijo zanj, njegov problem je v tem, da je edini svoje vrste. Ker so želeli, da bi se nekako vsaj del njegovih genov ohranil, so mu pripeljali dve samici, katerih vrsta je podobna tej, ki ji pripada George. To pa zanj vseeno ni bilo dovolj dobro. J Ker so bili mnenja, da se mogoče ni sposoben pariti so iskali način, kako ga pripraviti do tega. Najbolj neumna (po mojem mnenju) zamisel je bila, da bi mu na televiziji predvajali parjenje želv. Ja, tako bi se najbrž naučil, kako se spraviti nad damo druge vrste. Torej, pripeljali so še enega moškega predstavnike druge vrste, da bi mu pokazal kako se stvari lotiti. Vendar ga niti konkurenca v obliki krepkega želvaka ni zmotila. In vrli znanstveniki so prišli na idejo, da mu mogoče manjka spolnega nagona. Zato so ga pričeli hraniti s papajami, ki naj bi bile afrodiziak za nekatere živalske vrste. Ubogi George se je od vseh papaj samo zredil… In tako je namesto parjenja sledila shujševalna dieta. Ko je končno našel čas, za nekaj prijetnih trenutkov z damama in ko so vsi nestrpno pričakovali jajca… so bila sterilna. :( In tako Georgu zopet ni uspelo. Sicer pa je bil videti precej spokojno, ko je mirno spal v senci svojega doma. Po ogledu nam je ostalo še nekaj časa za ogled Puerto Ayore. Mesto je zelo simpatično, bilo je polno backpackerjev in mladih ljudi. Domačini so igrali različico odbojke, kjer uporabljajo precej višjo mrežo kot pri odbojki, ki jo poznamo mi. Zelo lepo. Če se bova še kdaj odločila za obisk Galapagosa (kar pa se skoraj gotovo bova), bi želela kakšen dan preživeti tudi v tem mestecu.
4.6.2009
Ker je tokrat noč minila povsem mirno, sva spala skoraj 10 ur. Ker manjšega guganja ladje sploh nismo več opazili, smo verjetno dobro spali vsi, vsaj po nasmehih najinih sopotnikov sodeč. J Zato je bil dan veliko bolj prijeten. Ker sem spanje podaljšala skoraj do zajtrka, sem zamudila ogromne skale sredi morja, ki naj bi spominjale na spečega leva. Tudi, ko sem jim uspela nameniti nekaj pogledov, nisem nikjer uspela najti kakšnega leva. Kakorkoli že… verjetno je veliko odvisno od domišljije. Ker sem že prejšnji dan pripravila svoj kovček in torbo, sem izkoristila nepozornost ljudi in si naložila precej sadja, ki ga prejšnja jutra nisem uspela dobiti. J Dan je bil seveda takoj lepši. Po zajtrku smo pristali na otoku San Cristobal. Ker je moral naš vodič na letališče po naše karte in po informacije, kdaj pride naslednje letalo, nas je avtobus odpeljal do centra, kjer sta predstavljena zgodovina in nastanek Galapagosa. Že pred tem so naše kovčke odpeljali na letališče, kjer so poskrbeli, da so pristali na istem letalu, kot mi. Po ogledu centra, smo imeli v mestu pol ure časa. Kako se je prileglo nekaj požirkov hladnega piva. J In tako smo pozno popoldne pristali v Quitu. Tam sva na letališču dobila avto (Grand Vitaro, ki jo sicer za tukajšnji trg izdeluje Chevrolet) in se odpeljala skozi mesto. Namenjena sva bila v Banos (prebere se Banjos, samo nimam ideje, kako napisati n s krivuljo nad njim J). No ja… nekaj kilometrov iz Banosa. Na hribu nasproti vulkana Tungurahua je hacienda Manteles. In to je bil cilj najinega potovanja. Priti do sem je bilo skoraj lahko, če ne bi bil zadnji del poti takšen, kot da se peljeva po polju s 70% naklonom. Torej, ker sva prispela precej pozno, so naju čakali z večerjo. Hrana je bila odlična, še bolj pa sem bila navdušena nad veliko posteljo, ki je stala pri miru in se ni majala v vse možne strani. :)
5.6.2009
Po zajtrku sva se odpeljala po precej ozki, razkopani cesti, ki naju je po kakšni uri vožnje pripeljala v Banos. Mestece je na prvi pogled videti precej podrto, vendar sprehod skozenj da povsem drugačen vtis. Je zelo pisano, polno različnih ljudi. V mestu je tudi lepa cerkev, ki je bila zgrajena v gotskem stilu, vendar je znotraj precej drugačna, kot ostale gotske cerkve, ki sem jih videla do sedaj. Ta je zelo pisana, lepo okrašena, z velikim Marijinim kipom, za glavnim oltarjem. Zanimivo je bilo videti tudi izdelovalce sladkorčkov iz sladkornega trsa. Sladkorni trs najprej skuhajo in raztopijo, da nastane zelo gosta tekočina. Ko se nekoliko strdi, ga ovijejo okoli nekakšne kljuke in ga z obema rokama vlečejo, da postaja vedno svetlejše barve. Potem pa ga pakirajo v različnih oblikah in barvah (ki mu jih dodajo).Po ogledu mesta, sva se odpeljala po dolini iz mesta. V dolini se nahaja kar nekaj slapov in razglednih točk. Slapovi niso nič posebnega (glede na to, da imamo pr nas kar nekaj zelo lepih slapov). Eden izmed njih pa mi je naravno vzel sapo. Imenuje se Paillon del Diablo. Moč vode ki pada čez previs je neverjetna, saj tako močno buči, da se sliši daleč naokoli. Poleg tega pa se male kapljice vode dvigajo visoko,tako da si, če tudi stojiš na najvišjem balkonu povsem moker že v nekaj minutah.
Ker si je Jan zelo želel, sva se čez kanjon peljala z gondolo. Videti je bila, kot da je tam že iz časa, ko so Španci prvič prišli na ta del sveta… Vseeno sva varno prispela v obe smeri. J Razgled pa je bil vsekakor vreden tveganja življenja. Kljub temu, da morda niti ne zvenim pretirano navdušena, je pokrajina v Ekvadorju (predvsem v višjih predelih) neverjetna. Razgledi, ki se odpirajo na nekaterih predelih so nebeški… Res škoda, ker v fotoaparat ni mogoče ujeti občutji in vseh trenutkov, ki jih doživiš na poti. Ker sva bila v teh dveh dneh na haciedni edina gosta,sva imela nekatere privilegije… Kot je recimo ta, da imaš celotno dnevno sobo s kaminom, v katerem prasketa ogenj, zase. :) In da je zvečer popolna tišina.
Danes sva zapustila čudovito haciendo in se dolgo vozila okoli. Zelo dolgo in cesta je bila zares obupna. Kot vedno do sedaj je bilo popolnoma vredno. :) Razgled, ki ga dobiš na koncu poplača vse. :) Quilotoa je mala vas, kjer je tudi zelo lepo jezero v kraterju vulkana. Jezero spreminja barvo glede na vreme in se tako lahko v trenutku spremeni od temno modre do zelo lepe zelene.
Po še eni odlični večerji se je prilegel še kozarec rdečega vina ob kaminu, na še eni lepi haciendi. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Najlepše pa je, da niti v tem trenutku še ne veva kam naju bo zanesla pot. :)
30.5.2009
Po včerajšnjem napornem kolesarskem izletu, sva danes dan preživela malo bolj umirjeno. Čas za nakup spominkov… J Kljub temu, da vedno zapravim preveč, je zabavno. Tudi tokrat je bilo tako. Zjutraj naju je najin vodič počakal na recepciji hotela. Ni govoril posebej dobro angleško, ampak se je vsaj trudil. Sicer je delal v banki, ki je zaradi menjave valute šla rakom žvižgat in tako je ostal brez dela. Od takrat, sicer inženir elektrotehnike, dela kot vodič tri dni na teden, dva dni na teden pa v nekem podjetju, ki se ukvarja z elektriko. Torej; ko smo pobrali še starejšega gospoda iz Colorada, smo se odpravili dnevu naproti. Najprej smo se ustavili v še enem središču sveta. Ja, kot sem že omenila je tisti Mitad del Mundo vsaj za 200 m napačno izračunan. Torej, za tega trdijo, da naj bi bil pravi. Gre za precej manjšo zadevo, kot tista prejšnji dan in zato se tudi bolj trudijo. Čeprav sem sama mnenja, da gre za nekakšno »sekto« (glede na to, da jih ne podpira vlada), ki postavlja nove teorije o ekvatorju, središču sveta in podobno. Glede na to, da GPS ni uspel najti pravega satelita kamor bi se povezal in dokazal, da se res ne motijo, ne morem povsem verjeti njihovi reklami, na kateri je slika GPS-a, ki kaže, da naj bi dejansko stali na ekvatorju. J Po ogledu te zanimivosti, smo se odpeljali dalje, v mesto Cayambe. Kot nam je povedal vodič, naj bi bilo sprehajanje po tem kraju varno, saj ljudje niso revni, ker jih zaposlujejo velike farme, kjer gojijo vrtnice in druge cvetlice. Veliki rastlinjaki so prav povsod okoli mesta. Ustavili smo se v trgovini, kjer pripravljajo »bizcochos«, kar so neke vrste slani piškoti. So precej okusni in za vrečko (približno 8 precej velikih piškotov) smo plačali 1 dolar. Po kratkem postanku, smo nadaljevali vožnjo proti Otavalu, z vmesnim postankom na hribu nad San Pablo del Lago. Za manjšo trgovino je terasa, od tam pa čudovit razgled na jezero in mesto okoli. Na vrtu so imeli tudi lamo in tradicionalno oblečeno deklico, obe pa sta bili tam predvsem zaradi vseh turistov. Vseeno, pa sem lamo videla prvič v živo in ugotovila, da do sedaj nisem nič zamujala, saj je prav radovedno stegovala vrat za vsakim od nas…. Precej simpatična žival sicer. J Na tej isti terasi/vrtu je sedel tudi lokalni umetnik, ki riše tradicionalne motive na kozo, ki je napeta na okvir. Navadno so na sličicah vseh velikosti prikazane kakšne zgodbe, pastirji, Cotopaxi, ljudje na trgu,… Ena od malih sličic bo vsekakor krasila tudi eno od sten v stanovanju. J Po tem postanku smo se odpeljali v Otavalo, kjer vsako soboto poteka semenj. Kljub rahli nevarnosti, da te olajšajo za denar ali fotoaparat, če nisi pozoren (ne domačini, ampak Kolumbijci, ki se prav s tem namenom pripeljejo čez mejo, ki je slabih 100 km proč), pa je tržnica prava paša za oči. Od raznih vrst pisanega blaga, puloverjev, kap, rokavic, jopic in podobnega, lahko kupiš tam tudi začimbe, risbe, nakit,… V glavnem vse, kar si zaželiš. Prodajalci so zelo ustrežljivi in ti z veseljem pomagajo, čeprav kažeš očitne znake neznanja jezika. :) Če s premajhnim zanimanjem opazuješ stvari, ki jih ponujajo, pa te seveda takoj vprašajo koliko si pripravljen plačati. In tako lahko dobiš precej razumno ceno. J V Otavalu sem priskrbela nekaj spominkov tudi za druge. Za enega od njih še sama ne vem, čemu je namenjen, ampak mislim, da bomo doma uspeli ugotoviti. :) Po obisku tržnice in malo tanjši denarnici smo se odpeljali k jezeru, ki je v vulkanskem kraterju – jezero Cuicocha. Na jezeru sta dva otočka, ki sta sicer kupoli vulkana spodaj. Glede na to, da gre za aktiven vulkan, kupoli še vedno rasteta in ko je enkrat pritisk pod njima dovolj velik – buuuummm in pride do izbruha. Ker z dna skoraj 200 m globokega jezera vedno znova prihajajo mehurčki, v katerih je tudi žveplo, je jezero mrtvo. V njem ni rib, ob njem ni ptic, ki se sicer hranijo z ribami. Je pa jezero samo lepo, tudi pot okoli jezera je lepa. Po kosilu v restavraciji z razgledom (dve postrvi, riž in priloga ter eno pivo in steklenica navadne vode sta naju stala približno 10 dolarjev), smo si ogledali še slap, ki se nahaja nad San Pablo del Lago. In potem nazaj v hotel. Čakalo naju je še pakiranje in priprava na jutranji odhod. Naslednja destinacija…
31.5.2009
Galapagos. Z letalom smo s Quita prileteli na otok Baltra. Tam nas je v zalivu že čakal naša barka. Na njej so že bili trije ljudje, ki so bili na 8 dnevnem izletu. Po vkrcanju na barko, so nam dali malo časa, da smo se namestili v kabine. Najina kabina je bila na glavni palubi, čisto prva. V bistvu je bila precej lepša, kot marsikatera hotelska soba. Velika postelja, na eni strani globoka omara, na drugi nočna omarica, ki je bila precej prostorna. Pred posteljo je bil majhen kavč, pod oknom kabine pa pisalna miza in stol. Kopalnica je sicer majhna, ampak ima ogromno kabino za tuširanje. Razgled, pa se je tako ali tako menjal iz minute v minuto. J Med kosilom smo se premaknili na otok Santa Cruz. Tam smo se zasidrali in po kosilu izkrcali na plaži. Najprej smo si ogledali plažo, kjer so tudi ostanki stare ameriške vojaške ladje. Od nje sicer ni kaj dosti ostalo, ampak nam je vodič razložil za kaj gre. Krajši sprehod nas je pripeljal do jezera, v katerem je hrano iskalo pet flamingov. Res so elegantni… Ker mi jih še nikoli ni uspelo videti v živo, sem bila toliko bolj navdušena. Način njihovega premikanja je prav simpatičen. J Ob vrnitvi na plažo smo imeli uro časa za plavanje in snorkeling. Tu nismo naleteli na nič pretresljivega, le majhne, pisane ribice. Pred večerjo smo spoznali posadko in kapitana. Verjetno mi je mešanica malega koktajla in tableta proti slabosti pomagala, da sem noč prespala, kot bi me nekdo ubil… In tako se je spanje tudi končalo. :(
1.6.2009
Ponoči smo pluli proti otoku Bartolome. Ko smo se prebudili, smo lahko med zajtrkom občudovali Pinnacle Rock, ki je ogromna stena. Na njem so bile različne ptice. S čolnom smo se peljali na obalo, med potjo tja pa smo na sklali opazili pingvina Galapaški pingvin), ki je čakal na svoj obrok. Premagala ga je radovednost in je ob našem počasnem prihodu skočil s svoje skale, plaval mimo nas, kot da išče ribe, vendar nas je ves čas skrbno opazoval. Ko je ugotovil, da mu nismo nevarni in da niti nismo užitno kosilo, je odplaval proč. Je pa iz tega nastal simpatičen posnetek. Temu je sledilo izkrcanje in pa vzpon na najvišjo točko otoka. Med vzponom nam je vodič podal razlago o nastanku otokov, o rastlinju in živalih, ki so tu naseljene. Videli smo Blue-footed boobies (ptički z zelo lepimi modrimi nogicami), iguane in še druge ptice. Z vrha smo imeli lep razgled na zaliv, ki je v bistvu ogromen krater. Kljub temu, da nad morjem nisem pretirano navdušena in da je pač povsod na Galapagosu veliko lave, so me vsekakor navdušile živalske vrste in njihova prilagojenost na naravo, ki je lahko precej groba – huda vročina in pomanjkanje vode. Tudi tu smo dobili priložnost za snorkeling in bila sem prav vesela, da sem plavala nekoliko ven iz zaliva, saj smo videli morske leve. Ko se potopiš in zaplavaš pod vodo, potem plavajo s teboj. Če narediš preval, ga naredijo tudi oni. Če samo plavaš, plavajo s teboj. Pingvina, ki je plaval mimo nas sem zamudila, ker sem veliko prepočasna zanj. J Videla sem lahko le jato rib, ki so bežale pred njim. Po kosilu smo šli še na snorkeling v bolj globoko vodo (razlika je bila samo v tem, da smo skočili s čolna in nismo plavali z obale). Tam smo poleg morskih levov in ribic videli tudi morske pse (tiste bolj miroljubne vrste). Ker smo plavali za nekom iz posadke smo videli tudi ribe, ki so precej dobro skrite v pesek in jih ne opaziš, če se ne premaknejo. Premikajo pa se precej hitro… J Ko je naš kapitan videl delfine v daljavi, smo se takoj nekoliko premaknili in si jih šli ogledati malo bližje. Bilo jih je ogromno in plavali so okoli ladje, skakali iz vode in nam vsem polepšali dan. Šli smo si ogledat tudi pokrajino, ki zgleda kot bi bila na luni. Zaradi vse lave, ki se je nakopičila vse do morja, je pokrajina pusta, črna in precej vroča. Tam smo opazili le nekaj zelo majhnih rastlin, ki so videti posušene, pa je to vseeno le njihova prilagojenost na okolje. Poleg iguan, pa tam živijo samo še neke vrste kobilice, ki so ogromne in imajo krila. Po večerji smo izpluli in prvi del poti je bil čudovit. Mirno morje in veter sta bila ravno pravšnja, da sva lahko na vrhnji palubi sedela in opazovala otok, ki se je oddaljeval. Malo kasneje pa sva dobila obiskovalce. Tri radovedne ptice so kar nekaj časa jadrale nad nami in to precej nizko, tako da bi se lahko s stegnjeno roko dotaknila njihovih trebuhov. Jadrali so tako mirno in tako lepo… Ko smo se oddaljili od otokov, pa so nas zapustili in odjadrali v svoja gnezda. JOstali del noči ni bil nič kaj zabaven, saj je bilo morje precej valovito in nas je gugalo zdaj v eno zdaj v drugo smer. Samo kratek obisk kabine je povzročil, da mi je bilo hudo slabo. Ker že tako nisem pretiran ljubitelj plovil (na morju), me je to samo še bolj prepričalo, da pač te vrste potovanje ni zame… potem pa je šla v nič še moja večerja. In noč sem na pol prespala na zgornji palubi, na ležalniku. Vsaj osamljena nisem bila, saj se tudi Janov želodec ni imel nič kaj bolje. Ko smo se končno zasidrali ob otoku Isabela, sva se preselila v kabino in za nekaj ur zaspala.
2.6.2009
Prespala sem zajtrk in najraje bi prespala tudi cel dan. Pa smo se povzpeli na Sierra Negra vulkan, kjer naj bi si ogledali krater. Hja no, bilo je tako megleno, da nismo videli niti prsta pred seboj, kaj šele krater. Peljali smo se s kamionom, ki ima zadnji del predelan v neke vrste odprt avtobus. Vožnjo nazaj na obalo sem prespala, tako da se spomnim samo nekaj krav ob cesti in to je tudi vse. Vrnili smo se na ladjo, medtem ko so se drugi odpravili na snorkeling, pa sem jaz počivala na ležalniku na palubi. Kljub temu, da so videli velike želve in morske leve, sem zaradi svojega počutja hvaležna, da sem to zamudila in dobila uro in pol prijetnega spanca. J Ker je bil kapitan tako prijazen in je ladjo premaknil nekoliko naprej, kjer nas je gugalo precej manj. Popoldne smo se sprehodili še malo po lavi. Zopet smo videli iguane, ki so se zadrževale na skalah in lovile zadnje sončne žarke (iguane, so hladnokrvne živali) in male iguane, ki so se stiskale na enem kupu, upajoč, da bo plenilec iz zraka v svoje kremplje ali kljun ujel samo eno izmed njih in pustil ostale. V zalivu ne daleč stran smo zopet naleteli na morske leve, ki na kopnem še daleč niso tako zanimivi kot v morju. Naš cilj je bil v bistvu najti nekaj morskih psov, ki pridejo počivat v ozek kanal, ki se sicer imenuje Las Tintorretas (če sem narobe napisala; pomenilo naj bi morske pse). No, vsekakor smo vodiču predlagali naj kanal raje preimenujejo, saj nismo videli tu prav nobenega morskega psa. Preventivno sva ta dan večerjo izpustila in vzela tableti proti slabosti. Ko smo izpluli, sva zasedla svoji mesti na vrhnji palubi in zimsko oblečena kljubovala vetru ves čas plovbe (približno 9 ur). Tokrat sva se na trenutke celo zabavala, sploh ko smo padli čez kakšen resnično velik val. Takoj po tem, ko smo izpluli je bila pot zelo zanimiva, predvsem zato, ker smo videli ogromne mante, ki so plavale čisto pod površjem, želvo, ki se je počasi podala na svoj o pot in nekaj morskih levov. Noč je bila res dolga in med plovbo sva gledala zvezde, razmišljala, da so valovi tokrat še veliko hujši kot so bili prejšnjo noč (kar nama je naslednje jutro potrdil tudi vodič in vsi ostali neprespani potniki), malo prepevala pesmi iz Moje pesmi, moje sanje,… Ko smo prispeli v pristanišče na otoku Santa Cruz (tokrat na južni strani), pa smo doživeli malo presenečenje. Valovi v pristanišču so bili ogromni. Ker sva ugotovila, da se guganje ne bo kar tako ustavilo, sva šla vseeno spat.
3.6.2009
Jutro na Santa Cruzu je bilo vse prej kot prijetno. Ker smo bili vsi bolj kot ne neprespani, je bil izlet precej mučen. Kako grozno je v bistvu to, glede na to, da se nahajaš na Galapagosu in da je vse kar vidiš nekaj posebnega. Vseeno smo se vsi radovedni odpravili na pot, kjer smo si najprej ogledali neke vrste krater, ki to ni bil. :) V resnici je šlo za podzemni žep, poln plina, ki se je pod velikim pritiskom pogreznil vase. Tako je nastala velika luknja v tleh. Okrog »kraterja« smo naleteli na veliko različnih vrst ptic in rastlin. Ker tudi naš vodič ni spal pretirano dobro, je bil ogled malo krajši, kot vsi ostali. Verjetno tudi zaradi pomanjkanja navdušenja med nami. J Ko smo se končno usedli nazaj na avtobus, nas je večina komaj imela odprte oči. Meni se je zdelo, kot da smo se ustavili že čez nekaj sekund. :) Ker želve ne živijo samo ob morju, ampak tudi na višjih predelih, smo si šli ogledat tudi ta njihov življenjski prostor. Že po nekaj korakih smo naleteli na prvo ogromno želvo, ki je v senci drevesa in v dobri družbi še večje krave mirno prežvekovala svoj obrok. V resnici želve seveda ne žvečijo, saj nimajo zob (od tod najbrž tudi podobnost z babicami, ki so pozabile na protezo). Svoj obrok prestavlja iz enega dela ustne votline na drugega, dokler se ne zmehča dovolj, da ga lahko pogoltnejo. Potem pa se začne mesec dni dolgo prebavljanje. Torej, videli smo kakih 6 želv, ki se niso dale kaj dosti motiti. Nekatere so se pred vibracijami naših korakov in govorjenja umaknile malo bolj stran. Ker po sprehodu še vedno nismo kazali očitnih znakov prisebnosti, je bil vodič nekoliko bolj prizanesljiv kot druge dni. Kasneje smo si ogledali še »lava tunel«. Tunele je izdolbla lava, ko si je utirala pot proti morju. Ta je kar precej visok in zato smo se po njem tudi sprehodili. Popoldan so nekateri najbolj navdušeni (nekateri so me zaradi svojega silnega navdušenja skoraj spravili ob živce…) šli na obalo, kjer so opravili še zadnjo porcijo plavanja. Midva sva se, lepo upokojensko, ulegla na ležalnike in v miru počivala. Ker so bili kmalu tudi plavalci nazaj, smo si šli ogledat še Charles Darwin Research Station. V tem centru skrbijo za ogrožene vrste. Tako recimo se je tam znašel tudi Lonesome George, ki je še edini predstavnik svoje vrste. Gre za ogromno želvo moškega spola, ki nesrečno preživlja svoja sedemdeseta ali osemdeseta leta. V resnici lepo skrbijo zanj, njegov problem je v tem, da je edini svoje vrste. Ker so želeli, da bi se nekako vsaj del njegovih genov ohranil, so mu pripeljali dve samici, katerih vrsta je podobna tej, ki ji pripada George. To pa zanj vseeno ni bilo dovolj dobro. J Ker so bili mnenja, da se mogoče ni sposoben pariti so iskali način, kako ga pripraviti do tega. Najbolj neumna (po mojem mnenju) zamisel je bila, da bi mu na televiziji predvajali parjenje želv. Ja, tako bi se najbrž naučil, kako se spraviti nad damo druge vrste. Torej, pripeljali so še enega moškega predstavnike druge vrste, da bi mu pokazal kako se stvari lotiti. Vendar ga niti konkurenca v obliki krepkega želvaka ni zmotila. In vrli znanstveniki so prišli na idejo, da mu mogoče manjka spolnega nagona. Zato so ga pričeli hraniti s papajami, ki naj bi bile afrodiziak za nekatere živalske vrste. Ubogi George se je od vseh papaj samo zredil… In tako je namesto parjenja sledila shujševalna dieta. Ko je končno našel čas, za nekaj prijetnih trenutkov z damama in ko so vsi nestrpno pričakovali jajca… so bila sterilna. :( In tako Georgu zopet ni uspelo. Sicer pa je bil videti precej spokojno, ko je mirno spal v senci svojega doma. Po ogledu nam je ostalo še nekaj časa za ogled Puerto Ayore. Mesto je zelo simpatično, bilo je polno backpackerjev in mladih ljudi. Domačini so igrali različico odbojke, kjer uporabljajo precej višjo mrežo kot pri odbojki, ki jo poznamo mi. Zelo lepo. Če se bova še kdaj odločila za obisk Galapagosa (kar pa se skoraj gotovo bova), bi želela kakšen dan preživeti tudi v tem mestecu.
4.6.2009
Ker je tokrat noč minila povsem mirno, sva spala skoraj 10 ur. Ker manjšega guganja ladje sploh nismo več opazili, smo verjetno dobro spali vsi, vsaj po nasmehih najinih sopotnikov sodeč. J Zato je bil dan veliko bolj prijeten. Ker sem spanje podaljšala skoraj do zajtrka, sem zamudila ogromne skale sredi morja, ki naj bi spominjale na spečega leva. Tudi, ko sem jim uspela nameniti nekaj pogledov, nisem nikjer uspela najti kakšnega leva. Kakorkoli že… verjetno je veliko odvisno od domišljije. Ker sem že prejšnji dan pripravila svoj kovček in torbo, sem izkoristila nepozornost ljudi in si naložila precej sadja, ki ga prejšnja jutra nisem uspela dobiti. J Dan je bil seveda takoj lepši. Po zajtrku smo pristali na otoku San Cristobal. Ker je moral naš vodič na letališče po naše karte in po informacije, kdaj pride naslednje letalo, nas je avtobus odpeljal do centra, kjer sta predstavljena zgodovina in nastanek Galapagosa. Že pred tem so naše kovčke odpeljali na letališče, kjer so poskrbeli, da so pristali na istem letalu, kot mi. Po ogledu centra, smo imeli v mestu pol ure časa. Kako se je prileglo nekaj požirkov hladnega piva. J In tako smo pozno popoldne pristali v Quitu. Tam sva na letališču dobila avto (Grand Vitaro, ki jo sicer za tukajšnji trg izdeluje Chevrolet) in se odpeljala skozi mesto. Namenjena sva bila v Banos (prebere se Banjos, samo nimam ideje, kako napisati n s krivuljo nad njim J). No ja… nekaj kilometrov iz Banosa. Na hribu nasproti vulkana Tungurahua je hacienda Manteles. In to je bil cilj najinega potovanja. Priti do sem je bilo skoraj lahko, če ne bi bil zadnji del poti takšen, kot da se peljeva po polju s 70% naklonom. Torej, ker sva prispela precej pozno, so naju čakali z večerjo. Hrana je bila odlična, še bolj pa sem bila navdušena nad veliko posteljo, ki je stala pri miru in se ni majala v vse možne strani. :)
5.6.2009
Po zajtrku sva se odpeljala po precej ozki, razkopani cesti, ki naju je po kakšni uri vožnje pripeljala v Banos. Mestece je na prvi pogled videti precej podrto, vendar sprehod skozenj da povsem drugačen vtis. Je zelo pisano, polno različnih ljudi. V mestu je tudi lepa cerkev, ki je bila zgrajena v gotskem stilu, vendar je znotraj precej drugačna, kot ostale gotske cerkve, ki sem jih videla do sedaj. Ta je zelo pisana, lepo okrašena, z velikim Marijinim kipom, za glavnim oltarjem. Zanimivo je bilo videti tudi izdelovalce sladkorčkov iz sladkornega trsa. Sladkorni trs najprej skuhajo in raztopijo, da nastane zelo gosta tekočina. Ko se nekoliko strdi, ga ovijejo okoli nekakšne kljuke in ga z obema rokama vlečejo, da postaja vedno svetlejše barve. Potem pa ga pakirajo v različnih oblikah in barvah (ki mu jih dodajo).Po ogledu mesta, sva se odpeljala po dolini iz mesta. V dolini se nahaja kar nekaj slapov in razglednih točk. Slapovi niso nič posebnega (glede na to, da imamo pr nas kar nekaj zelo lepih slapov). Eden izmed njih pa mi je naravno vzel sapo. Imenuje se Paillon del Diablo. Moč vode ki pada čez previs je neverjetna, saj tako močno buči, da se sliši daleč naokoli. Poleg tega pa se male kapljice vode dvigajo visoko,tako da si, če tudi stojiš na najvišjem balkonu povsem moker že v nekaj minutah.
Ker si je Jan zelo želel, sva se čez kanjon peljala z gondolo. Videti je bila, kot da je tam že iz časa, ko so Španci prvič prišli na ta del sveta… Vseeno sva varno prispela v obe smeri. J Razgled pa je bil vsekakor vreden tveganja življenja. Kljub temu, da morda niti ne zvenim pretirano navdušena, je pokrajina v Ekvadorju (predvsem v višjih predelih) neverjetna. Razgledi, ki se odpirajo na nekaterih predelih so nebeški… Res škoda, ker v fotoaparat ni mogoče ujeti občutji in vseh trenutkov, ki jih doživiš na poti. Ker sva bila v teh dveh dneh na haciedni edina gosta,sva imela nekatere privilegije… Kot je recimo ta, da imaš celotno dnevno sobo s kaminom, v katerem prasketa ogenj, zase. :) In da je zvečer popolna tišina.
Danes sva zapustila čudovito haciendo in se dolgo vozila okoli. Zelo dolgo in cesta je bila zares obupna. Kot vedno do sedaj je bilo popolnoma vredno. :) Razgled, ki ga dobiš na koncu poplača vse. :) Quilotoa je mala vas, kjer je tudi zelo lepo jezero v kraterju vulkana. Jezero spreminja barvo glede na vreme in se tako lahko v trenutku spremeni od temno modre do zelo lepe zelene.
Po še eni odlični večerji se je prilegel še kozarec rdečega vina ob kaminu, na še eni lepi haciendi. :) Jutri pa novim dogodivščinam naproti. Najlepše pa je, da niti v tem trenutku še ne veva kam naju bo zanesla pot. :)
Naročite se na:
Objave (Atom)