Pogovori, sporočila, teksti in vse tegobe, ki jih to prinese s seboj

V življenju napišem večino elektronskih sporočil v povezavi s službo. Velikokrat se zgodi, da ta sporočila pišem zelo jezna ali pa pod stresom in se trudim nekatere stvari malo olepšati, da ne bi poslala preveč grobega sporočila ali pa da ne bi oseba na drugi strani neposredno čutila moje slabe volje, še vedno pa razumela informacije, ki sem jih želela podati.
Ko pišem kratka sporočila na mobilnem telefonu, se izogibam resnim debatam, ker vem, da bo vse skupaj precej drugače zvenelo, kot bi moralo. Sploh še s kakšnim zatipkom.

Zadnje čase se mi kar pogosto dogaja, da ljudje zelo narobe, namerno ali nenamerno, razumejo napisano. Stvari vzamejo preveč osebno ali pa premalo resno. Me kasneje sprašujejo zakaj sem bila tako jezna, ko niti nisem bila ali pa menijo, da sem se šalila, ko se niti najmanj nisem. Krivda je moja, ker očitno se ne znam izražati tako, da bi ljudje to razumeli. Vsaj tako sem mislila.

Obrazni izraz, ton, višina glasu, položaj telesa,... vse to je pomembno, ko želimo dostaviti sporočilo do nekoga in predvsem, kadar želimo, da je dostavljeno na pravi način. Razen, če si dober manipulator.
Ugotavljam, da je, čeprav bolj dolgotrajno, prijetneje pisati sporočilo, kot se soočati osebno. Vsaj z nekaterimi, ker mi vzamejo čisto preveč energije in težko dobim kakšno informacijo nazaj. Nekateri nastopijo tako odločno, da blokirajo vsakršne poskuse pogovora in vztrajajo pri svojem. Nekateri ne najdejo besed, da bi sploh pogovor stekel kot bi moral. Z nekaterimi preprosto ni pravega pretoka energije, da bi se želela pogovarjati osebno. In tako, ko seštejem takšne interakcije preko celega dne, ugotavljam, da je dejansko veliko manj naporno napisati sporočilo.
Vendar, kot že rečeno; nisem ravno najbolje razumljena. Nekateri me namerno narobe razumejo, to mi je jasno, saj želijo doseči svoje; ali, da se lahko pritožujejo čez mene ali pa, da so lahko potem žrtve. Drugi so malo arogantni ali pa so bolj občutljivi in razumejo vsako bolj resno sporočilo kot osebni napad. In potem še tisti, ki v vsem iščejo neke globje pomene. V nekaterih zadevah jih pač ni. Tako to je. Kar je napisano je napisano. Ničesar nisem skrila med besede in vrstice.

Ker sem trenutno malo utrujena tudi tako na splošno, je za mano in pred mano eno malo bolj intenzivno obdobje, mi je vsak pogovor, ki ni res nujno potreben še toliko bolj naporen. No, pa tudi tisti, ki so nujno potrebni. Včasih pogrešam delo s stroji. Kakšen dan na teden bi mi prav prijalo, ker bi zopet poslušala brnenje stroja, pustila mislim prosto pot in se mi ne bi bilo potrebno zares pogovarjati z nikomer. Balzam, če se to zgodi občasno.

Toliko narobe interpetiranih in narobe razumljenih sporočil me je že kar potrlo. Ker, da, očitno je z menoj nekaj narobe, da dajem od sebe tekste, ki so očitno prezahtevni za razumevanje ali pa premalo jasno razdelani. Morda pišem na način, ki da ljudem misliti, da res v vsem napisanem skrivam nek drug pomen.
Potem sem se pa odločila, da je to moj način pisanja. Moj način izražanja. To sem jaz. Zakaj bi morala to spreminjati. Predvsem pa, zakaj bi morala biti jaz slabe volje, če nekdo drug ne razume. Škoda mojega časa in energije, da bi me grizlo nekaj, kar me vsaj malo ločuje od drugih. Način izražanja.
Od danes dalje to ni moja bitka. Včasih so teksti ravno stvar interpretacije in naj si vsak misli kar si hoče. Tisti, ki razumejo, bodo razumeli. Tisti, ki nočejo ne bodo, ne glede na to, kako jim serviram informacije. Tisti, ki bodo iskali pomene, ki jih ni, jih bodo vedno našli.
Tega se ne da zmagati.
Sploh ne v neuradni komunikaciji, kjer je vsak tekst tudi malo egoterapije.

Želim vam čudovit dan in prijetne pogovore, ki vas napolnijo z energijo.

Takšna, malo pomladna

Če ne bi tiste pomladi, na klopi ob morju,
na vse veje dreves obesila odtisov svojih spominov,
kot bi vedela, da jih bom neke druge pomladi,
starejša in izmučena potrebovala,
bi se verjetno lovila v vzporednih prostorih mehurčkastega vesolja.

Če ne bi tiste pomladi, ob še malo zimskem vetru,
v vse drobne kamenčke na katere sva stopila,
kot bi vedela, da bom nekoč stopinje ponavljala,
vtisnila naju, z atomsko energijo,
bi bila v tej drugi pomladi pot brez vsakega pomena.

Če te ne bi takrat tako pomladno prijela za roko,
da sem vskrala vso tvojo energijo, naravnost v srce,
bi se danes spraševala kaj sem tam počela,
ker si ti, tako spremenjen z neko drugo energijo,
zdaj videti prazen in drugačen.

Včasih se, kot tega pomladnega jutra, zbudim s tabo.
Diham te z vej tistih dreves,
srkam iz stopinj, ki sva ji vtisnila na kamenje.
In tvoj nasmeh se ni spremenil.
Tvoja koža še vedno tako pomladno, morsko diši. Kot takrat.

Nisi pozabljena obljuba.

Čas

Čas je gospodar tistih, ki se mu pustimo, da nas priganja. Vseh tistih, ki imamo pisarniške službe in smo ujeti v rutino posedanja v pisarni, čakanja in počasnega premikanja v prometnih konicah in lovljenja tistih nekaj trenutkov s svojimi dragimi. Redkih trenutkov, ki nam jih pusti dan in jih določajo letni časi.
Torej, večine nas.

Zaradi takšne rutine, ko postane počasi dan dnevu enak, sta mi ušla skoraj dva meseca. Mimo sta zdrvela kar tako; brezvezna, siva, malo ledena. S seboj sta prinesla zimsko utrujenost, prenatrpanost in popolno pomanjkanje volje, naveličanost. Posledično s tem je zimsko spanje spala tudi moja kreativnost. Želja po ustvarjanju se je zakopala nekam pod blato, z dvoživkami in spala do prvega, malo toplejšega sončnega žarka.
So pa ti zimski meseci primeren čas za razmišljanje. Veliko sem ga opravila že od zadnjega poletja do sedaj, večinoma med mračnimi dnevi, ko sem, popolnoma utrujena in brez energije, doma na kavču pila čaj in mi je v naročju počivala štirinožna zverinica.

Dejstvo je, da se človek spreminja pri nekaterih stvareh, ko odrašča, ko postaja modrejši. In vsaka izkušnja nam prinese neko novo spoznanje. Vendar, prav zares, tistega kar smo pa ne spremenimo nikoli, niti vsemogočni čas tega ne zmore.
Zase težko rečem, da sem svetnica, dober zgled. Nikakor. Daleč od tega. V mojem življenju so bili trenutki, ko nisem bila ponosna nase, ko sem podlegla skušnjavam, iskala bližnjice, ravnala povsem sebično. Tako je, tega se zavedam, to sprejemam kot del svoje poti do današnjega dne. Nimam obžalovanj za dejanja, ki jih ne morem popravljati, za trenutke, ki jih nikakor ne morem spremeniti. Bi ravnala kdaj drugače? Bi, seveda bi. Vendar energija, ki me je gnala do nekaterih stvari, oseb,... je bila takšna, da me je pripeljala na pot, na kateri sem. To kar sem v osnovi. Z jasno sliko kaj v mojem življenju je bila šola za naprej in kaj tisto česar ne gre ponavljati. Tiste stvari, ki jih lahko spremenim v zvezi s sabo.

Danes stojim z nogami na nekoliko bolj realnih tleh, kot sem nekaj let nazaj. Ker so me malo spotaknili, okofutali in mi pokazali kakšna je slika brez rožnatih očal. In šele danes vidim, kako neumna sem bila, da sem lovila odseve mavric. Kako naivno sem včasih verjela, da so vsi nekje v sebi vsaj malo dobri in da mi vsi hočejo le dobro. Človek je najbolj okrutna žival, pravijo. In tako prav imajo.
Letošnje leto je po malem katarzično zame do sedaj, ker sem dokončno prekinila z nekaterimi mentalnimi okovi, ki mi niso pustili, da bi šla s tokom in časom naprej. Danes je nebo jasno, zrak lahek in čist, rožnata očala odložena in noge na trdnih tleh. In edini, ki mi jih lahko spodnesejo vsake toliko časa so moji najdražji.

Kljub vsemu, hvaležna sem. Vsem, ki so do sedaj bili in so ob meni, kot pomoč, kot ovira, kot nesmisel, kot sreča, kot varno zavetje - HVALA. Vsak je pustil svoj delček energije, ki je bila smerokaz do danes.

(Hvala...

... tebi, ki verjameš, da zmorem več kot verjetno lahko
... tebi, za dragoceno izkušnjo, lepe trenutke in razum, kje je potrebno reči dovolj
... tebi, za dovolj ljubezni, da zmorem
... tebi, ki me priganjaš do skrajnosti, ki jih nisem poznala prej
... tebi, ki si ovira, ki sem jo preskočila
... tebi, za vse življenjske lekcije, ki jih zmore le nekdo, ki je prestal težke preizkušnje
... tebi, ki ti ni uspelo, pa vendar ti je
... tebi, ker sem danes nekoliko boljša oseba
... tebi, preprosto zato, ker si in boš.)

Čas je okruten gospodar. Pa vendar tudi zdravilec. Zaveznik. Sploh, kadar ga imamo toliko, da razmislimo, se odločimo, malo spremenimo, se česa naučimo, vztrajamo, upamo in delimo.

In moj čas? V tem trenutku hiti do tistega dne, ki se ga v zadnjem času najbolj veselim.
Vsakemu, ki bi mi utegnil pokvariti to čakanje in tiste trenutke ujete v en poseben dan, pa upam, da čas nikoli več ne bo prizanašal in da se mu energija nakopiči v črne gargamelske oblake. :) Sem rekla, da nisem dober zgled... :)