Čas

Čas je gospodar tistih, ki se mu pustimo, da nas priganja. Vseh tistih, ki imamo pisarniške službe in smo ujeti v rutino posedanja v pisarni, čakanja in počasnega premikanja v prometnih konicah in lovljenja tistih nekaj trenutkov s svojimi dragimi. Redkih trenutkov, ki nam jih pusti dan in jih določajo letni časi.
Torej, večine nas.

Zaradi takšne rutine, ko postane počasi dan dnevu enak, sta mi ušla skoraj dva meseca. Mimo sta zdrvela kar tako; brezvezna, siva, malo ledena. S seboj sta prinesla zimsko utrujenost, prenatrpanost in popolno pomanjkanje volje, naveličanost. Posledično s tem je zimsko spanje spala tudi moja kreativnost. Želja po ustvarjanju se je zakopala nekam pod blato, z dvoživkami in spala do prvega, malo toplejšega sončnega žarka.
So pa ti zimski meseci primeren čas za razmišljanje. Veliko sem ga opravila že od zadnjega poletja do sedaj, večinoma med mračnimi dnevi, ko sem, popolnoma utrujena in brez energije, doma na kavču pila čaj in mi je v naročju počivala štirinožna zverinica.

Dejstvo je, da se človek spreminja pri nekaterih stvareh, ko odrašča, ko postaja modrejši. In vsaka izkušnja nam prinese neko novo spoznanje. Vendar, prav zares, tistega kar smo pa ne spremenimo nikoli, niti vsemogočni čas tega ne zmore.
Zase težko rečem, da sem svetnica, dober zgled. Nikakor. Daleč od tega. V mojem življenju so bili trenutki, ko nisem bila ponosna nase, ko sem podlegla skušnjavam, iskala bližnjice, ravnala povsem sebično. Tako je, tega se zavedam, to sprejemam kot del svoje poti do današnjega dne. Nimam obžalovanj za dejanja, ki jih ne morem popravljati, za trenutke, ki jih nikakor ne morem spremeniti. Bi ravnala kdaj drugače? Bi, seveda bi. Vendar energija, ki me je gnala do nekaterih stvari, oseb,... je bila takšna, da me je pripeljala na pot, na kateri sem. To kar sem v osnovi. Z jasno sliko kaj v mojem življenju je bila šola za naprej in kaj tisto česar ne gre ponavljati. Tiste stvari, ki jih lahko spremenim v zvezi s sabo.

Danes stojim z nogami na nekoliko bolj realnih tleh, kot sem nekaj let nazaj. Ker so me malo spotaknili, okofutali in mi pokazali kakšna je slika brez rožnatih očal. In šele danes vidim, kako neumna sem bila, da sem lovila odseve mavric. Kako naivno sem včasih verjela, da so vsi nekje v sebi vsaj malo dobri in da mi vsi hočejo le dobro. Človek je najbolj okrutna žival, pravijo. In tako prav imajo.
Letošnje leto je po malem katarzično zame do sedaj, ker sem dokončno prekinila z nekaterimi mentalnimi okovi, ki mi niso pustili, da bi šla s tokom in časom naprej. Danes je nebo jasno, zrak lahek in čist, rožnata očala odložena in noge na trdnih tleh. In edini, ki mi jih lahko spodnesejo vsake toliko časa so moji najdražji.

Kljub vsemu, hvaležna sem. Vsem, ki so do sedaj bili in so ob meni, kot pomoč, kot ovira, kot nesmisel, kot sreča, kot varno zavetje - HVALA. Vsak je pustil svoj delček energije, ki je bila smerokaz do danes.

(Hvala...

... tebi, ki verjameš, da zmorem več kot verjetno lahko
... tebi, za dragoceno izkušnjo, lepe trenutke in razum, kje je potrebno reči dovolj
... tebi, za dovolj ljubezni, da zmorem
... tebi, ki me priganjaš do skrajnosti, ki jih nisem poznala prej
... tebi, ki si ovira, ki sem jo preskočila
... tebi, za vse življenjske lekcije, ki jih zmore le nekdo, ki je prestal težke preizkušnje
... tebi, ki ti ni uspelo, pa vendar ti je
... tebi, ker sem danes nekoliko boljša oseba
... tebi, preprosto zato, ker si in boš.)

Čas je okruten gospodar. Pa vendar tudi zdravilec. Zaveznik. Sploh, kadar ga imamo toliko, da razmislimo, se odločimo, malo spremenimo, se česa naučimo, vztrajamo, upamo in delimo.

In moj čas? V tem trenutku hiti do tistega dne, ki se ga v zadnjem času najbolj veselim.
Vsakemu, ki bi mi utegnil pokvariti to čakanje in tiste trenutke ujete v en poseben dan, pa upam, da čas nikoli več ne bo prizanašal in da se mu energija nakopiči v črne gargamelske oblake. :) Sem rekla, da nisem dober zgled... :)