In memoriam

Zdi se, da so bitja, ki jih vzljubimo nesmrtna. Da bodo z nami do konca našega življenja, le redko pomislimo, da se lahko zgodi, da bomo mi z njimi do konca njihovih. Ali pa vsaj ne želimo misliti na to.
Čeprav smo mi vsi počeli enako, je včeraj naša Gaja odšla.
Na svojo pot v večnost.
Na pot med zvezde.
Zasvetila je v vsem svojem sijaju, kot je to znala že tukaj, med nami.
Biti Zvezda.

Za vsako najdeno pogrešano osebo, je dobila dodatno življenje. To bi razložilo njeno borbo z vsemi zdravstvenimi težavami, ki jih je imela. Njeno vztrajnost in dokazovanje, da je močnejša kot bolečina. Vendar še tako vztrajni tekmovalci, potrebujejo kdaj počitek. In Gaja je včeraj naredila zadnje korake proti zasluženemu počitku. Vem, da ji ne bo hudega tam kjer je, ker je naredila veliko dobrega, ko je bila tukaj.

Pogrešali bomo njeno natančnost, ko je svoje kosilo pričakovala ob 15:30, tudi ko so jo poskušali zmesti z menjavo ure, vztrajnost, ko je ure in ure lahko čakala pred vrati, da se mama spomni na to, da je čas za njen piškot, njeno doslednost, kadar ji je kdo zasedel mesto na kavču, ki ga je imela najraje. Njeno navdušenje nad snegom, ko ga je, pozno spomladi, po srečnem naklučju našla kakšno zaplato v senčni legi in je ni želela deliti niti z Umo in Bell in navdušenje nad vodo in iskanjem težkih kamnov. Pripadnost in predanost.
Njo. Takšno, kot smo je bili vajeni. In jo imeli neskončno radi.

Nismo izgubili ljubljenčka, ampak najožjega družinskega člana.

Gaja, srečno, tam kjer čakaš na nas. ***

Pogrešam...

Pogrešam tiste sončne popoldneve,
ko sem te, kot ristanc na asfalt, risala na svojo razbeljeno kožo
in upala, da ne bo padal dež,
nikoli več,
da te ne izbriše.
Predstavljala sem si te drugače,
mogoče zaradi visokih temperatur ali poletja v meni,
tvoje oči drugačne barve,
tvoj nasmeh raztegnjen čez obraz
in lase si, bi si upala trditi, imel nekoliko daljše.
Naju sem si predstavljala drugače.
Skupaj sva tako glasno zvenela v rdeči in škrlatni
in ob večerih, ko si odhajal v druge sloje realnosti,
v samoti. Da ni barva, praviš. Jaz pa vem, da je.

Lepljive dneve je ohladil jesenski dež
in s površja te je spralo nekam v notranjost.
Izgubil si oblike in obrise norčavosti in postal gospod.
In naju je obarvalo v jesenske, umirjene barve,
da sva videti malo nesrečna, sivo izgubljena,
da nič več ne zveniva. Le še sva.
Bolj globoko. Bolj boleče. 

Pogrešam tiste sončne popoldneve. In naju, kot sva bila. 


Ja, čas gre naprej. Ljudje pa ustvarjamo zgodbe; eden z drugim, sami. Skrite in sladke. Nekatere nesrečne in druge večne.
Ustvarjajte svoje in ne pozabite, da lahko sanjate, včasih pa, če si le dovolite sanjati dovolj močno, se lahko tudi uresniči... ;)

Spomin

Človeški možgani so neverjeten in precizen organ, "hard disk organizma", z včasih že kar nekoliko strašljivimi karakteristikami. Nekateri se zavestno odločijo, da ne bodo izkoristili večjega dela uporabne vrednosti, ki jo naši možgani imajo, ampak to je že popolnoma druga zgodba.
Za razliko od računalniških trdih diskov, našim možganom ne zmanjka prostora kar tako, čeprav seveda obstaja neka fizična meja, koliko podatkov/spominov lahko shranimo. Če izvzamemo bolezni in poškodbe, se v celotnem obdobju človeškega življenja, ne glede na to kako dolgo je, nikoli ne zgodi, da ne bi več morali shraniti kakšnega podatka. Na žalost jih veliko shranimo kar tako, takšnih, cel kup nepotrebnih. In če upoštevamo, da so možgani sestavljeni iz približno ene miljarde nevronov, vsak nevron pa tvori več kot tisoč povezav z ostalimi, je to ogromno povezav. In čeprav bi imeli na voljo le nekaj gigabajtov prostora, ga vse te povezave in možnosoti razširijo do enormnih količin, ali nekje blizu 2.5 petabajtov.
Super. Včasih pa se kljub vsej kapaciteti, ki je na voljo, ne moremo spomniti podatka, ki ga takrat nujno potrebujemo. Tako pač je. Nevroni in vse povezave med njimi pač ne delujejo vedno kot bi morali in se včasih pot do shranjenega spomina ne vzpostavi. Ker, tudi tako čudovit in fascinanten organ, ne more delovati, če smo preveč utrujeni. Je tako?
Možgani delujejo včasih popolnoma po svoji lastni volji. Sploh na področju spomina. Velikokrat, kot sem omenila, se česa ne moremo spomniti, ko bi se najraje, nekatere slike pa nam prikazujejo sami od sebe, kar naprej. Naključne spomine. Določene trenutke našega življenja, ki nimajo popolnoma nobene veze s trenutnim dogajanjem, niti niso relevantni za nas, kot opozorilo pred neko preteklo izkušnjo, ki bi se ji takrat morali izogniti. Preprosto so.
Dolgo sem mislila, da se to dogaja samo meni in da živim neke trenutke skozi te spomine. Da mi pomagajo pobegniti v obdobje, trenutek, ko sem se počutila drugače kot se v tistem času, ko se spomin pojavi. In, prav pogosto sem se jezila sama nase, ker se mi je zdelo, da se kar prepuščam nekim dnevnim sanjarijam. Potem pa sem naletela na tale zapis. In sem potolažena, da vendarle nisem tako zasanjana, kot sem mislila, ampak se samo povezave med določenimi nevroni vzpostavljajao raje kot druge. Mogoče zaradi občutka udobja in sreče, ki ga potrebujem ravno takrat. Kdo bi vedel. Vem pa, da tista slika izpred kar nekaj časa prihaja in odhaja večkrat kot katerakoli druga. Tisti pogled in nasmeh. In svetloba, ki je pod ravno pravim kotom padala skozi okno. Shranil se je tudi spomin na vonjave in občutek. Prav neverjetno.
No, saj pravim - neverjetni so človeški možgani, četudi gledamo samo en mali del njihovega delovanja, kot recimo spomin.

Pazite nanje; dajte jim počitek, ki ga potrebujejo, hranite jih z vsem kar potrebujejo in... dajte vendar na glave tiste čelade, četudi niso lepe. ;)


(za pomoč: klik)

Nasmehni se

Že davno sem opustila prizadevanje, da bi razumela obnašanje in načine komuniciranja nekaterih ljudi. Ker si raje (in verjetno je tako veliko bolj prav) predstavljam, da imajo za vse dober razlog. Mogoče zaradi neke pretekle izkušnje ali pa odnosov v družini ali pa nečesa pač že, se obnašajo kot se. S svojim neprimernimi vedenjem škodijo v resnici samo sebi, razen občasnega stopanja na tiste najbolj občutljive živce posameznikov v njihovi okolici.
Ker je prepletanje časa, okolja in nuje naneslo, da sem jaz tista najbližja okolica osebe, ki ima svoji starosti neprimerne vedenjske motnje, sem kar nekaj časa iskala način, kako se izogniti vplivu slabe energije, ki jo takšno vedenje povzroča. Za prepiranje nazaj in pritoževanje je škoda moje dobre energije, pa tudi kaj veliko ne bi dosegla, ker se je težko spuščati pod svojo najnižjo točko. In se niti ne želim. Biti užaljen zaradi načina, kako takšna oseba ravna s teboj, je nepotrebno, ker ljudje s takšnimi dejanji pogosto kompenzirajo tisto, česar doma ne smejo ali si ne upajo početi. V bistvu si želim, da bi se lahko držala čim dlje in čim bolj ignorirala dejanja, ker pa zaradi poteka mojega vsakdanjika to ni mogoče, se le nasmehnem nazaj. Nasmeh je naboljše zdravilo in najboljša obramba. Ker se nisem bila vajena prav veliko nasmihati in biti že na prvi pogled prijazna, se tega še učim. Na vsako neposredno (včasih pa tudi posredno) žalitev se nasmehnem. Na vsako provokativno vprašanje. Na vsako obrekovanje. In pomaga. Vsekakor se odprejo neka nova vrata in sproži plaz vprašanj. Zakaj se smehlja, če je bil val negativne energije usmerjen vanjo? Zakaj se smehlja, če ve, da jo obrekujemo? Prijaznost in nasmeh lahko tudi malo bolita, kajne?
Jaz se počutim bolje. Veliko bolje.
Včasih se nasmehnem tudi takrat, ko je to skoraj nemogoče. Ko se tiste obrazne mišice kar nočejo potruditi in se premakniti toliko, da bi bila videti nasmejana. Včasih se je potrebno nasmehniti tudi v takšnih trenutkih, pa potem svet postane svetlejši. In, ko se sproži verižna reakcija in dobite v zameno en kup nasmehov nazaj... pa recite, da se ne počutite malo bolje, če lahko.

V zadnjih dneh sem se sploh veliko smehljala in smejala. Zaradi petka zvečer z mojima staršema. Zaradi dejstva, da lahko sedim z njima za mizo v neskončnost in nam ne zmanjka tem za pogovor. Zaradi kuhanja moje prve goveje juhe, z babičino pomočjo in dedkovih idej in komentarjev, ko smo se martinčkali na jesenskem soncu. Zaradi poznopopoldanskega sobotnega kosila, ki sem ga pripravila. Zaradi celega kupa dobrih in lepih tetovaž, ki sem jih videla in zaradi ljudi, ki mislijo o njih podobno kot jaz (ja, tudi zaradi tega). Pa tudi zaradi spominov na dni tam nekje, nekaj listov nazaj na koledarju, sporočila, Ume in nedeljskega poležavanja.
Ja, majhne stvari naredijo dan velik. In, če si sami ne boste našli nečesa, da vas bo nasmejalo in vam raztegnilo ustnice v nasmeh, nihče ne bo tega naredil za vas.

Ker si bom lahko v kratkem zaželela kaj novega (saj veste tisto, s pihanjem sveč :)), bi si želela le tega, da bi znala v vsakem dnevu, tudi tistem temnem in deževnem, najti razlog za nasmeh. In še... No, kakšno željo moram pa zadržati tudi zase. ;)

Puding iz Chia semen. Z nekaj dodatki.

Moj zajtrk. Čisto posrečen in poseben. In prav prijetnega okusa.

Chia semena najbrž že poznate. Če ne, pa tudi nič hudega. Jaz sem zanje slišala šele pred kratkim in se spraševala o uporabnosti. In o tem s čim jih zmešati, da bi bila čim bolj okusna in da bi dobila kar največ od njih. Navdušena sem bila nad naborom idej in receptov, ko sem malo pobrskala po medmrežju.

In, ker mi je bil moj današnji zajtrk res všeč (čeprav juhe z lososom in ene fine sladice za kosilo ne more prav nič premagati), delim recept tukaj, da ga bo mogoče še kdo preizkusil.

Torej, takole;

v posodi sem zmešala približno 50 g chia semen, malo več kot 1 dcl mandljevega mleka, dve žlički bio čokolade v prahu, dve žlički tekočega domačega medu, malo cimeta in malo kokosove moke. Potem pa sem posodico zaprla in jo postavila za približno 45 minut v hladilnik. Zadeva se je nekoliko strdila, okus pa je puding imel predvsem po cimetu. Všečno. 

Original, oz. različico recepta najdete tukaj. Načeloma nisem pristaš nekih veganskih in vegeterjanskih zadev, ker zame je pravi obrok še vedno iz mesa, ampak tole mi je bilo res všeč. 

(če bi tehnologija sodelovala, bi bila tukaj slika njami pudinga v skodelici, skupaj z mojim super kozarcem za vodo :))

Dober začetek dobrega dne. Kaj več si pa sploh še lahko želim? :)