Pogrešam...

Pogrešam tiste sončne popoldneve,
ko sem te, kot ristanc na asfalt, risala na svojo razbeljeno kožo
in upala, da ne bo padal dež,
nikoli več,
da te ne izbriše.
Predstavljala sem si te drugače,
mogoče zaradi visokih temperatur ali poletja v meni,
tvoje oči drugačne barve,
tvoj nasmeh raztegnjen čez obraz
in lase si, bi si upala trditi, imel nekoliko daljše.
Naju sem si predstavljala drugače.
Skupaj sva tako glasno zvenela v rdeči in škrlatni
in ob večerih, ko si odhajal v druge sloje realnosti,
v samoti. Da ni barva, praviš. Jaz pa vem, da je.

Lepljive dneve je ohladil jesenski dež
in s površja te je spralo nekam v notranjost.
Izgubil si oblike in obrise norčavosti in postal gospod.
In naju je obarvalo v jesenske, umirjene barve,
da sva videti malo nesrečna, sivo izgubljena,
da nič več ne zveniva. Le še sva.
Bolj globoko. Bolj boleče. 

Pogrešam tiste sončne popoldneve. In naju, kot sva bila. 


Ja, čas gre naprej. Ljudje pa ustvarjamo zgodbe; eden z drugim, sami. Skrite in sladke. Nekatere nesrečne in druge večne.
Ustvarjajte svoje in ne pozabite, da lahko sanjate, včasih pa, če si le dovolite sanjati dovolj močno, se lahko tudi uresniči... ;)