Človeški možgani so neverjeten in precizen organ, "hard disk organizma", z včasih že kar nekoliko strašljivimi karakteristikami. Nekateri se zavestno odločijo, da ne bodo izkoristili večjega dela uporabne vrednosti, ki jo naši možgani imajo, ampak to je že popolnoma druga zgodba.
Za razliko od računalniških trdih diskov, našim možganom ne zmanjka prostora kar tako, čeprav seveda obstaja neka fizična meja, koliko podatkov/spominov lahko shranimo. Če izvzamemo bolezni in poškodbe, se v celotnem obdobju človeškega življenja, ne glede na to kako dolgo je, nikoli ne zgodi, da ne bi več morali shraniti kakšnega podatka. Na žalost jih veliko shranimo kar tako, takšnih, cel kup nepotrebnih. In če upoštevamo, da so možgani sestavljeni iz približno ene miljarde nevronov, vsak nevron pa tvori več kot tisoč povezav z ostalimi, je to ogromno povezav. In čeprav bi imeli na voljo le nekaj gigabajtov prostora, ga vse te povezave in možnosoti razširijo do enormnih količin, ali nekje blizu 2.5 petabajtov.
Super. Včasih pa se kljub vsej kapaciteti, ki je na voljo, ne moremo spomniti podatka, ki ga takrat nujno potrebujemo. Tako pač je. Nevroni in vse povezave med njimi pač ne delujejo vedno kot bi morali in se včasih pot do shranjenega spomina ne vzpostavi. Ker, tudi tako čudovit in fascinanten organ, ne more delovati, če smo preveč utrujeni. Je tako?
Možgani delujejo včasih popolnoma po svoji lastni volji. Sploh na področju spomina. Velikokrat, kot sem omenila, se česa ne moremo spomniti, ko bi se najraje, nekatere slike pa nam prikazujejo sami od sebe, kar naprej. Naključne spomine. Določene trenutke našega življenja, ki nimajo popolnoma nobene veze s trenutnim dogajanjem, niti niso relevantni za nas, kot opozorilo pred neko preteklo izkušnjo, ki bi se ji takrat morali izogniti. Preprosto so.
Dolgo sem mislila, da se to dogaja samo meni in da živim neke trenutke skozi te spomine. Da mi pomagajo pobegniti v obdobje, trenutek, ko sem se počutila drugače kot se v tistem času, ko se spomin pojavi. In, prav pogosto sem se jezila sama nase, ker se mi je zdelo, da se kar prepuščam nekim dnevnim sanjarijam. Potem pa sem naletela na tale zapis. In sem potolažena, da vendarle nisem tako zasanjana, kot sem mislila, ampak se samo povezave med določenimi nevroni vzpostavljajao raje kot druge. Mogoče zaradi občutka udobja in sreče, ki ga potrebujem ravno takrat. Kdo bi vedel. Vem pa, da tista slika izpred kar nekaj časa prihaja in odhaja večkrat kot katerakoli druga. Tisti pogled in nasmeh. In svetloba, ki je pod ravno pravim kotom padala skozi okno. Shranil se je tudi spomin na vonjave in občutek. Prav neverjetno.
No, saj pravim - neverjetni so človeški možgani, četudi gledamo samo en mali del njihovega delovanja, kot recimo spomin.
Pazite nanje; dajte jim počitek, ki ga potrebujejo, hranite jih z vsem kar potrebujejo in... dajte vendar na glave tiste čelade, četudi niso lepe. ;)
(za pomoč: klik)
Ni komentarjev:
Objavite komentar