Po glavi se mi podijo same pozitivno naravnane melodije, četudi nekoliko bolj počasne. In res, po nekaj tedenski popolni energijski krizi, sem danes nazaj na tirnicah (za sedaj). Vremenske napovedi za naslednje tri dni ne bom odpirala, naj bo kakršna hoče. Sneg? Naj pada, dnevi so mu šteti, saj prihajajo tisti, ko bom zjutraj na bose noge nataknila lahke čeveljce.
Prišlo pa je obdobje, ko se imam česa veseliti. Takšnih malih in malo večjih stvari.
Štirinožnega polletnika, ki je navdušen nad tem, da je sneg skopnel in lahko teče po travi in živi v prepričanju, da je tako hiter in prebrisan kot vse male živalice, ki se mu skrivajo pod zemljo.
Atove potice in prostega ponedeljka.
Pakiranja prvič in čisto kratkega, ampak še kako zelo zasluženega oddiha.
In pomladnih dni, sprehodov, bučk z žara (danes sem si jih prav zares zaželela), večernih posedanj na terasi.
Nadaljevanja Lige prvakov.
Večera glasne glasbe nekje vmes (čeprav sem še vedno malo v dvomih, da se bo zgodil, ampak... tako zelo upam).
Drugega pakiranja in športnega oddiha.
Preproste lepote hribov tam nekje v daljavi, ki mi na jasna jutra pomahajo v dober dan. In vsega tega.
Dolga je bila tale zima in ne glede na to kakšno vreme sledi, koledarska se je poslovila in naredila prostor pomladi. In čeprav moj najljubši letni čas še vedno ostaja jesen, se mi je v tem dolgem obdobju beline in sivine in neskončnih noči nekaj zgodilo in naenkrat sem si zaželela, da bi je bilo kar konec, dovolj je bilo vsega. Skoraj nič dobrega se ni zgodilo v tem obdobju. Zdi se mi, da je del mene odšel, tam nekje na začetku februarja in da se je odlomil prevelik kos, da bi se še kdaj sestavila nazaj v takšni obliki, kot sem bila pred tem. Je že moralo biti tako, da se sedaj postavljam nazaj nekoliko drugačna jaz. Malo manjkajoča jaz. Ljudje smo v bistvu neke take nedokončane mojstrovine; ko mislimo, da smo končali z delom, je potrebno pričeti popravila na nekem drugem področju, kjer se je kaj umazalo, odlomilo, skrhalo... Brez, da bi iskali pozornost ali počeli te stvari z namenom, da bi se kdo ukvarjal z nami; takšni smo, krhka bitja (o, Sting), ki padamo, ne glede na to kako pokončni smo za okolico.
In med vsemi katarzičnimi učinki pomladi, mi je najbolj všeč čiščenje. Ko temeljito pomiješ okna in očistiš svinjarijo, ki jo je pustila zima, pospraviš šaro, ki si jo kopičil, očistiš kamin in vanj namesto drv postaviš sveče, odmakneš težke tepihe in zavese, postaviš na mizo sveže tulipane in svetle barve. Odpreš okna in zadihaš. Danes imam navdih za vsa ta opravila, da lahko jutri odpremo sezono sobotnih sprehodov na trg, sveže zelenjave, lahkih obrokov... in tistega občutka, ko se ti nikamor ne mudi. Ker veš, da imaš pred seboj vsaj še nekaj ur dneva.
Diši, kot da bi prihajali boljši časi in upam, da bo temu res tako.
In kmalu...
