Bilo je daljše obdobje, ko nisem imela povedati kaj pametnega. In sem bila raje tiho.
Poleg tega pa je bilo to tiho obdobje zapolnjeno z veliko drugimi stvarmi in tudi časa nisem imela preveč, da bi sploh razmišljala o pisanju. Prav tako kot na tej strani, niti v moji črni knjigi ni nobenega zapisa že zelo dolgo časa. Le seznami. In sedežni red.
Sedežni red. Za trenutno najlepši dan, ki se mi je zgodil. Pa ne zato, ker sem imela čudovito obleko in ker se je vse vrtelo okoli mene. Ne zato, ker je bilo vreme točno takšno kot sem ga želela. Zato, ker se je vsak trenutek odvil tako kot se je moral, oziroma veliko bolje od načrtovanega. In tudi zato, ker ni bil le en poseben dan, ampak trije čudoviti dnevi, polni čudovitih ljudi in dobre volje in dobre hrane, glasbe in plesa. Verjetno zato, ker sem pozabila v tistih treh dneh na vse, kar je slabega okrog mene in kar me teži in zaradi česa zjutraj težko vstajam iz postelje.
Če malo preskočim čas od teh treh aprilskih dni na včerajšnega majskega; dobila sem sporočilo, ki se je navezovalo na nekaj kar se šele bo zgodilo. V enem delu tega sporočila je bilo navedeno, da se mora človek odločiti kaj je pomembno v življenju in potem še nekaj stvari, ki smiselno ne gredo skupaj, ampak bistvo je, da sem si zapomnila ta stavek. Da, človek se mora odločiti kaj je v življenju pomembno. Večkrat sem razmišljala, če sem naredila kaj do sedaj, kar je bilo ali pa nekoč bo res pomembno. In ti trije aprilski dnevi (seveda vsi prej in potem tudi) so mi prinesli tako jasen odgovor na moje vprašanje. Nisem sicer vsega naredila sama, ampak naredila sem to, da sem vzdrževala dobre odnose z ljudmi, ki so bili takrat z mano. In to je tisto najpomembnejše; dobri odnosi. Tako z družino, kot tistimi, ki jim želiš v življenju reči prijatelji.
Ni nas bilo veliko, ampak bili so tisti, za katere vem, da bodo tam vedno - takrat, ko bomo skupaj praznovali, kot tudi takrat, ko ne bo tako zelo lepo in rožnato. V nekem trenutku večera sem sedela zunaj dvorane v kateri smo bili zbrani in poslušala zvoke smeha, petja, nazdravljanja, pogovorov. In v tistem enem trenutku sem se zavedla, da sem izjemno srečna. Ja, že res, da je denar plačal tisti dan, ampak brez vseh tistih ljudi, ki so bili tam z mano, z nama, ne bi pomenilo nič.
Ne vem, če kdo od vas zaide kdaj na tole stran, pa vseeno HVALA vam vsem.
Kot vsaka lepa stvar, so minili tudi ti trije dnevi in življenje je zopet padlo v zmajane tirnice. Saj ne pravim, da mu kaj manjka, takšnemu kot je, le več takšnih sončnih dni, tudi če ne sije zares sonce. In ostali so tisti seznami iz moje črne/zvezdne knjige.
Seznami. Za neskončna opravila. Za takšne življenjske stvari. Za knjige, ki jih moram prebrati. Filme, ki jih želim videti. Ostal je tudi seznam, ki mi v tem trenutku pomeni svetlo luč na koncu enega od tunelov, v katerem se trenutno nahajam. Sreča je, da greva proti luči na koncu tega tunela lahko skupaj z eno zabavno in super osebo. Ko bova zbrali dovolj poguma. Morda kmalu, morda malo pozneje, s pravo idejo in malo volje. In verjamem, da nama bo uspelo. Ker že tako dolgo ponotranjava idejo, da je postala tako domača, kot bi bila že skoraj resnična.
Življenje ti prinese ljudi, ki te naredijo močnejšega in ljudi, ki ti moč vzamejo. In v nekem evolucijskem smislu razvoja medčloveških odnosov, življenje tudi odnese slednje. Preživetje najmočnejših. Ali nekaj podobnega. :)
Med vsem tem kar se je zgodilo in kar se dogaja lovim ravnotežje na eni nogi. Za sedaj mi gre prav odlično in od vsega navdušenja, da mi je nekaj v življenju končno uspelo, se sploh ne dam motiti in bom v navalu trenutne energije in pred poravnanjem nekaj takšnih v pravo črto morda celo dokončala nekaj, kar mi že dolgo visi nad glavo. Ampak, brez pritiska.
