Možje v pajkicah

V teh (pre)vročih poletnih mesecih jih kar naprej srečujem na cestah. Ko se vozim iz službe domov. Ali pa, ko hitim po opravkih. Pa še zjutraj, ne glede na to kako pozno ali zgodaj odhajam od doma, vedno jih je polno. Možje v pajkicah. Povsod so. Od prvih malo toplejših sončnih žarkov v pozni zimi, do tistih prvih hladnih vetrov konec jeseni.
Sicer zelo odobravam športno aktivnost, v vseh oblikah - od hoje do teka in vse kar je vmes. Razumem zasvojenost s športom in čudna oblačila in rekvizite, ki sodijo poleg. Ampak najbrž ne bom nikoli razumela kolesarjev. Mogoče zato, ker mi je od vseh športov ta eden tistih, v posebni kategoriji, ki mi niti malo ne dišijo. Kolo je zame prevozno sredstvo do trgovine, knjižnice, za tiste do 20 km dolge počasne vožnje, ko v nedeljo popoldan nimam kaj pametnejšega početi. Mogoče bi še razumela lomastenje s kolesom po gozdnih poteh, ker dobiš dober odmerek adrenalina, dobre spuste, poleg tega pa sodi zraven še cel kup (vsaj na videz) udobnih oblačil, ki so na pogled prav fina in pa čelada, ki bi jo še sama nosila. In tukaj se moje razumevanje kolesarjenja konča.
Sploh, ko opazujem vse te ljudi na cestah. Ob nemogočih urah, tudi takrat, ko je najbolj vroče. In potem se peljem včasih po stranskih cestah k mojim staršem. Nič hudega sluteč pripeljem okrog ovinka, kjer je priročno nastavljena ogromna koruza, zaradi katere ne vidim kaj me čaka za ovinkom, tam pa seveda prvi kolesar. In ker gre nasproti še drug, ki prav tako misli, da je kupil cesto, za njim pa s traktorjem najbrž lastnik tiste koruze, sem se prisiljena peljati prav po polžje za njim. Ker se pač ne želim razburjati preveč v avtu, izkoristim tistih nekaj trenutkov in si ogledam najprej kolo. Vredno sigurno kar nekaj tisočakov. Vsaj dva. Tako se sveti, kot da bi ga ravno pripeljali iz trgovine. Belo. In nekaj svetlih odtenkov modre sem tudi zasledila. Naslednja svetleča stvar so bile noge. Zagorele in popolnoma gladke. Če se niso svetile od potu, potem se je verjetno njihov lastnik z nečim svetlečim namazal, preden se je odpeljal od doma. Najbolj sem bila pa navdušena (in ja, če ste se spraševali, res mislim to sarkastično) nad celostno podobo. Paketek. Če ne bi videla več primerkov kolesarske srenje, bi najbrž mislila, da se omenjeni osebek odpravlja na neke vrste kolesarsko modno revijo. K belo-modremu kolesu seveda sodijo bela in modra oblačila. Modre oprijete hlače. Svetleče, kakopak. In ujemajoča majica. Z nekimi reklamami. Se sprašujem ali takšne majice dobiš zastonj ali ljudje dejansko plačujejo, da potem na sebi nosijo reklame. Ker potem je to še en segment tega športa, ki ga ne razumem čisto. Torej, lep. Ujemajoč. Svetleč. Za češnjico na torti, tudi čelada se kupi v barvah kolesa. In kar nekako si lahko predstavljam tega moškega, kako se pojavi v trgovini, kjer so na policah in obešalnikih po barvni lestvici zložena oblačila in čevlji (ups, na te pa res nisem bila pozorna), vzame iz žepa sliko kolesa in prične iskati barve. Ker, tudi čelado je že kupil in se s stem omejil na nek določen barvni spekter. Ja, težka je najbrž tale kolesarska.

Zvedam se, da gre za izredno naporen šport. Cenim vse tiste, ki brez dopinga zmagujejo na etapah Tour de France-a in drugih takšnih zaresnih tekmovanj. Tudi pred nekaterimi rekreativci bi se lahko priklonila. Ker je potrebnega veliko treninga in železne volje. Kot sicer pri vseh športih, če želiš kaj doseči. Pa vseeno, kakorkoli se trudim, teh gospodov ne razumem, ki jih takole srečujem in ki zapravijo celo premoženje najprej za kolo, pa potem še za dodatno opremo in vsa tista oblačila, potem pa veselo kolesarijo po vseh možnih in nemožnih asfaltiranih cestah, jim vsak hribček in griček postane izziv in motiv in se obnašajo, kot da so s kolesom kupili tudi ekskluzivno pravico za vožnjo po sredini ceste. Potem pa se srečajo z drugimi kolesarji v neki vaški gostilni, do katere so kolesarili celo večnost in si pipovedujejo zgodbe s poti, se hvalijo s številom prevoženih kilometrov in premaganih naklonov. In s hitrostjo. Od daleč pa so videti kot shod malo shujšanih telebajskov, vsak v svoji mavrični barvi.

In, čeprav je pogled na natrenirano moško telo kar všečen, me možje v pajkicah vsaj malo odvrnejo od tega mišljenja. Sploh pa od takrat, ko mi je eden izmed njih izdal skrivnost, da pod kolesarskimi hlačami nimajo spodnjega perila. Mogoče me je le malo hecal, ampak dosegel je, da me vedno, ko v daljavi zagledam svetleče kolesarske hlače, zaskeli v želodcu. Mine apetit.

In ker sem se tako zamislila in poglobila v iskanje vsaj ene všečne stvari na moških kolesarjih (brez rezultata), sem ugotovila, da sta tisti v roza-vijolični kombinaciji in ponosen John Deere že davnaj odbrzela mimo in da smrkcasto obarvano bitje pred mano že živčno pogleduje nazaj, zakaj se še kar vozim za njim.
Sem stopila na gas, naravnost proti domu in si zaželela, da bi prenašali iz Londona kakšen mnogoboj ali pa nogomet.

O nespremljanju "aktualnega" dogajanja in vsem kar sodi poleg

Po nekaj prostih dneh in z zelo zmanjšanim obiskom spleta, se ne počutim kaj dosti drugače, kot sem se v začetku prejšnjega tedna. Malo sem si odpočila. To drži. Nova ležalnika sta super. V neki zgodnjepopoldanski izvedbi sončnega prostega dne, sta nepogrešljiva. V kombinaciji s primerno temperaturo vode v bližini in sveže prirezano travo... hmmm, a sploh moram povedat.
In prav nič nisem pogrešala spleta. Enkrat na dan, prav na hitro. Pa še to je bilo vse skupaj same old, same old.
Zgodilo se ni prav veliko. Času primerno. Malo druženja z domačimi. En nakupovalni izlet s starši. Veliko poležavanja. Nekja ustvarjanja (tega mi v življenju RESNO manjka). Čudovito število novih idej v glavi. Poskus načrtovanja prihodnosti (in ugotovitev, da je to dolgočasno in neuporabno početje, ker se vse zgodi s tokom, takrat kot je treba). He, takole. Pa so šli prosti dnevi mimo.

In potem sem prišla danes nazaj v pisarno. Ob zelo primerni uri. Iz nabiralnika sem prinesla časopis in se vsaj pol ure ukvarjala s prepričevanjem mojega računalnika, da naj vendarle sodeluje, ker je ponedeljek zjutraj. Potem sem padla nazaj v rutino pregledovanja elektronskih sporočil, odgovarjanja, urejanja dokumentov in podobnih zadev. Potem pa sem izvedela, da bodo letos predsedniške volitve. Kdo bi si mislil... In čeprav se zavedam, da se zdi neverjetno, da pri vsem dogajanju tega do danes nisem vedela, naj razložim.
Verjetno kakšne tri mesece nazaj (ali pa nekaj takšnega, čas pač kar teče) sem se odločila, da ne bom več spremljala poročil. To sem že omenila, se mi zdi, verjetno večkrat, ker se pač ponavljam. In jih nisem. Ko so se drugi pritoževali nad politiki in njihovimi dejanji nisem imela pojma o čem govorijo. Da se je gorivo podražilo sem izvedela šele, ko sem res nujno morala napolniti tank mojega avta. Nekoliko čudno se mi je zdelo, ker sem do takrat vedno sodelovala v debatah in imela svoje mnenje, ki sem ga bila pripravljena strogo zagovarjati. Potem pa sem kar naenkrat nekaj časa le prazno poslušala o čem se pogovarjajo, dokler ni to pogovarjanje postalo le še neko neobremenjujoče brnenje v daljavi.
Kmalu za tem sem začela preskakovati tudi novice na spletu (ki jih tako ali tako že prej nisem prav redno spremljala) in v tiskanih medijih. Ko se navadiš na neke vrste ignoranco do določenih novic, slej ko prej ugotoviš, da so bile le nepotrebna motnja v mirnem poteku dneva. Tudi, če sem mislila, da me ne bo iztirilo, sem vedno slišala nekaj, kar me je vsaj malo potisnilo proti tistemu robu slabe volje. Tega pa res nisem potrebovala.
O volitvah se je verjetno govorilo že veliko prej. Moralo se je. Pa me najbrž ni zanimalo, saj je bilo vse skupaj še dovolj daleč v prihodnosti. Zato informacije nisem shranila na pomembno mesto. Potem pa se je zgodila moja odločitev o ignoriranju nepotrebnih informacij in je vse skupaj zbledelo nekam v predal pozabljenih in nepotrebnih stvari.

Seveda ne gre, da bi kar naenkrat zaprla vrata svojega balončka in se pretvarjala, da ne obstajajo novice in da se okoli mene ne dogaja prav nič. Sem vseeno radovedno bitje. Področja, ki me zanimajo še vedno prelistam. Preberem. Zagovarjam in komentiram. Določene medije, ki sem jih spremljala prej, še vedno spremljam. Preskočim vse tisto kar se barva vsaj malo na rumeno. Kvazi zvezdnike in njihove novorojene otroke, ločitve, poroke in podobne življenjske dogodke, ki se dogajajo vsem, pa se pri nekaterih preveč pogosto in veliko preveč na glas izpostavljajo. In politiko. Ker, resnici na ljubo, tudi brez spremljanja neumnih odločitev lahko živim.

Nekaterim se zdi, da že zaradi ne-vem-katerega-razloga pač moraš spremljati aktualna dogajanja. No, takole vam povem, vse tektonske premike slej kot prej zaznam, ker tako vodotesen pa moj balonček tudi ni. In tudi ljudje, katerih bloge redno spremljam, mimogrede omenijo katero od novic, ki je sicer ne bi prebrala. In potem pač vem. Zasledim. Ampak se ne poglabljam.

Letošnje volitve pa... so šle mimo mene. In danes sem izvedela nekaj, kar ostali vedo že dolgo. A ni to fino? Pa sem potem prekršila (zaradi državljanske obveznosti, ki me očitno čaka) svoj kodeks in na hitro pregledala kandidate. In tako kot je z vsem ostalim dogajanjem, je tudi tam scena podobna - same old, same old.
Ko bomo zamenjali celotno politično garnituro (skupaj s stoli, ki so jih grele ene in iste zadnje plati tako dolgo), me pa zbudite. Takrat bo pa vredno, da spet odprem zavihek Politika in preberem kakšno vrstico.

In, po nekaj prostih dneh in nekaj na novo napisanih vrsticah - super je, še enkrat se je potrdilo, da ignorance is bliss ni tako iz trte zvito...

Glasbena zgodba v Opatiji

Zadnje dni kot obsedena poslušam nabor nekih starih komadov Balaševića. Krasni. Globoki. Življenjski. V veliki večini se najdem. Ker so tako napisani. Ali pa, ker sem se mogoče našla v enakem položaju. Kdo bi vedel. Preprosto so... nenadmašljivi, če poenostavim.

Sprašujem se o zgodbah, ki so privedle do teh besedil. Če bi ena sama oseba doživela vse bolečine in srečo iz samo nekaj mojih najljubših, bi opravičeno lahko trdila, da življenje ni bilo maraton, ampak neznosno dolg tek čez najvišje vrhove in skozi najnižje doline. Nekatere zgodbe so verjetno domišljija, navdih morda črpajo iz drugih življenj, ne avtorjevega. Me pa vseeno zanima koliko trenutkov svojega lastnega je ujel v besedila. In koliko drugih se najde v njih.

Tolikokrat razmišljam o moškem, ki živi svoje življenje, brez da bi se preveč naprezal z razmišljanjem o jutri in tehtanjem včeraj, preprosto živi. Ne razmišlja o tem kaj mu manjka, ampak o tem kaj ima. In vsa tista nadležna namigovanja starejših, da je sedaj v pravem obodbju svojega življenja malo presliši. Tako kot jih jaz in odgovorim nazaj z vprašanjem. V pravem obdobju za kaj? Kako lahko sodite kdaj je moje pravo obdobje za nekaj? In tolikokrat bi prav temu moškemu povedala, naj svojega življenja ne primerja z drugimi in sodi po številu novih otroških obrazov na svoji ulici. Vsa moč in volja za kockarske partije z lastnim življenjem prihajajo iz nas samih in ne iz ljudi okoli nas in njihovih zgodb.
Mene zanese. Včasih preveč globoko v kakšna razmišljanja, ki na koncu koncev niti nimajo prave povezave s tistim, kar me je na razmišljanje samo napeljajo. Predvsem takšne zgodbe. O tem kako veliko je tistih nesrečnih V.L., ki so si vedno želeli čredo razigranih konj in zlate ure, pa so na koncu ugotovili, da hrepenijo le po eni stvari - pravi ljubezni; kvartopircev, ki jih je odneslo neznano kam in profesorjev, ki razmišljajo o nesrečnih ljubeznih, pa svojo pravo najdejo rojeno iz še ene nesrečnih. Koliko je tistih, ki še vedno čakajo svoje Bube Erdeljan...

Sobota zvečer je bila polna takšnih in drugačnih; srečnih in nesrečnih. Čudovito glasbeno obarvanih in mojstrsko prepletenih v eno samo obmorsko balado. Balašević nam je s svojo uglašeno mornarico napletel melodij in lepih misli za tri ure in še malo. Ne vem za ostale okoli mene, ampak jaz sem se zabavala. Imela lepo. In se že veselim še kakšnega naslednjega koncerta. V bistvu je to vse, kar sem v osnovi želela povedat. :)

Imejte se lepo. Prekratek in premajhen je tale naš maraton ali tek čez hribe in doline, da se ne bi imeli. Lepše se že ne da povedati, kot: otkaći šlepove, nanišani jutro i pusti tu ladju da klizi, pronašli su Ameri šifru za to, take it easy...

Petek po sivem tednu

Ja, tole prav gotovo ni bil moj teden. Ampak, ne bom nič jamrala, ker jamranje je za reve.
Kot sem že povedala enkrat, dvakrat, večkrat; sreča je v rokah vsakega posameznika. Niso zastonj skovali reka, da je vsak svoje sreče kovač. In zato ne bom za slab teden krivila nikogar. Niti lune, niti vremena, niti slabe energije, ampak popolnoma samo sebe. Če prej tega vztrajno nisem verjela, tudi, ko se mi je zadeva, kot mantra ponavljala kamor koli sem pogledala, sedaj verjamem bolj kot marsikaj drugega.
Ker deluje. In ne bom še enkrat korak za korakom razlagala zakaj. Preprosto zato. Ker deluje. Ko sem ugotovila, da problemi drugih niso moji problemi (kako egoistično se sliši, kajne? Pa je res) in da je potrebno ljudi, ki v vsem vidijo samo slabo in ki vse svoje obveznosti prelagajo na druge, enostavno odtujiti iz svojega življenja, ter prekiniti nekatere vzorce, ki jih skoraj nezavedno ponavljamo, sem prišla do spoznanja, da se tako lažje diha.
In prav zato, ker sem v tem tednu ponovila nekatere teh vzorcev, je šlo vse skupaj malo navzdol. Trudim se vzpostaviti stanje, kot je bilo.

V bistvu pa je umetnost vsega tudi v tem, da se nekoliko odmakneš. Ne, ne zbežiš od težav. Samo odmakneš, pogledaš z razdalje, ki se zdi udobna in se potem vrneš nazaj ter se z njimi spopadeš. V sredo sem se odmikala, včeraj sem ugotovila rešitev, danes rešujem. Trije povsem enostavni koraki.

In še ljudje... nekatere ljudi vlečemo s seboj; ko smo nesrečni na dno, ko smo srečni v prevelik zanos. Tudi od ljudi se je potrebno odmakniti. Vedeti kdaj. Pravi trenutek.
In zato se danes tudi odmikam. Z enim samim korakom. Tako, da rečem hvala za vse in nasvidenje.

Slab teden. Z dobrim koncem. Samo zato, ker sem se tako odločila. Ni lahko, ker se je najlažje smiliti samemu sebi in za vse slabo kriviti druge. Službo, prijatelje, napačne trenutke in kraje... To je eno navadno samopomilovalno sranje, ki ne pelje nikamor. Ker je občutek, da smo žrtev usode utopija. Dober izgovor za ne premaknit se naprej.

In dober konec bo nekoliko tudi zaradi jutrišnjega večera... se nadejam. :) Ker s takšnimi besedili (kot je spodaj prilepljeno) polepšan večer ne more biti drugačen. :)

Pa še tole... 10.8. - Vse najboljše, mama.

Če je to pritoževanje nad drugimi, potem pa naj kar bo

Napisala sem že celo zgodbo o tem, kako v ravno prav ohlajenem večeru sedim na terasi, poslušam preglasne čričke, uživam v občasnem vetru in hladnem pivu in opazujem luno, ki za sedaj samo sramežljivo kuka izza vrhov dreves. Popolnoma rumenooranžna in ogromna (pač, kolikor je je še ostalo za sedaj). Kako sem vesela, da sem eno leto in nekaj dni nazaj pospravila svoje stvari v škatle in kovčke in pustila prašno, prepoteno in sivo prestolnico približno 13 km za seboj. In si želim, da bi na takšni varni razdalji ostala večino mojega življenja. Z dokumenti, ki jih krasi nov naslov, se počutim tudi sama malo novo. Bolj svežo. Poleg prestolnice, sem vsaj malo pustila za seboj tudi neko obdobje. O tem sem pisala...

Potem pa sem se spomnila, da sem si, napisala opomnik v obliki statusa na socialnem omrežju (ne zanima me ali je pravilno tako ali drugače, res ne), opomnik o čem sem želela pisati. Ker se malo razjezim ali navdušim ali pač padem v enega od teh stanj, v katera zapadam pogosto :), pa se mi zdi, da bi bilo koristno (predvsem za moj ego, da ne bo pomote) napisati nekaj besed o tem. In onem. In vsem kar sodi poleg. 

V bistvu bom najbrž po tem pisanju pustila pri nekaterih malo slab priokus, ker bodo narobe razumeli. Nekako sem že navajena, da me ljudje razumejo narobe ali pa le na pol ali pa sploh ne... kaj naj rečem, težko je biti pameten. :)) Malo se šalim. To sem napisala z namenom - kot uvod v tisto, kar me žuli. 

"Men se zdi tko smešno, ko se imajo eni ljudje za boljše, bolj pozitivne in oh in sploh nadljudi. Bi jih rada vidla pol na koncu, a veste tam pred tunelom, verjetno ne bodo več tako nad vsemi", je bil moj komentar, ki sem ga objavila v nedeljo. Tisti, namesto opomnika. 

Okoli mene se v določenih obdobjih naberejo ljudje, ki so prepričani, da so zaradi nečesa boljši od drugih. Ker imajo boljšo izobrazbo. In se potem glasno pritožujejo, ko morajo izpolniti preprost formular, da niso zaradi tega hodili v šolo. In takrat bi jim najraje zabrusila nazaj, da naj premaknejo svojo zasedeno, sila študiozno rit in se naučijo funkcionalne pismenosti. Po drugi strani pa, ali se je tega sploh mogoče naučiti, ko si enkrat prepričan, da ti je to lahko le pod častjo, da z neko stopnjo izobrazbe izpolnjuješ formularje. Vem kdaj nekdo to reče, ker se šali in ker pač cel dan sedi za mizo in to počne in vem kdaj je nekomu res izpod časti, ker bi moral porabiti pet minut za neko birokratsko naravnano zadevo. Torej, sprijaznite se... tudi, če ste doktorji znanostikatereimenaneznamizgovoriti, so stvari, ki jih kot navadni smrtniki morate od časa do časa storiti. 

In potem tisti ohinsploh zdravo živeči ljudje, ki mi solijo pamet. Če se nekdo zavestno določi, da bo postal vegeterjanec, vegan, obremenjen športnik ali pač izbral katero drugo od teh modnih muh, potem bi moral nositi nekje v svoji zavesti tudi to, da se drugi za to nismo odločili in da nas ni potrebno prepričevati v svojo življenjsko filozofijo. Sploh pa, ko boste imeli dokaze večine raziskav na tem svetu, da je zdravo jesti samo tisto kar pade z drevesa, se veliko ukvarjati s športom,... potem vam bom pričela verjeti. Na žalost so moje izkušnje z ljudmi takšne, da so najbolj nasilni prav tisti spreobrnjeni posamezniki. Dva meseca nazaj se je na pikniku nekdo najedel mesa z žara, kot da bo naslednji dan konec sveta. Prejšnji teden me prepričuje kako zdravo je življenje brez mesa in kako se bolje počuti. Ja, če se ne bi prenažiral, bi se dobro počutil tudi s kakšnim obrokom mesa na teden. Zmernost. V tem je vsa modrost. 

Če ste kar naenkrat doživeli razsvetljenje kar se tiče zdravega življenja, prehrane in ostalega - to še ne pomeni, da ste zaradi tega nad ostalimi, ki še vedno radi vidimo kakšen masten zrezek na svojem krožniku. 

In potem so tukaj še razni tisti, ki imajo idejo kako rešiti svet (pa ne mislim raznih misic nevemčesavsegaže, o njih si tako ali tako mislim svoje, pa beseda oz. besedna zveza ni primerna za na tele strani). Dokler je ideja samo na papirju, vam ne verjamem. Pokažite mi rezultate in dejstva. Jaz potrebujem nekaj oprijemljivega. In tisti, ki so celo življenje sebični in razmišljajo samo o sebi in svojih težavah, potem pa jih nek trenutek spreobrne in so čisto preveč odprti in preveč ustrežljivi. Iščejo pomoči potrebne ljudi. Oziroma tiste, ki jih sami ocenijo kot takšne. In tisti, ki se zavedajo svojega inteligenčnega potenciala in mislijo, da je potrebno zato učiti in naprej potiskati druge. In jim dajati nasvete. Tudi, če si tega ne želijo. 

Pri meni vsi ti ljudje sodijo v skupino nadležnih. Povsod prisotnih. Tistih, ki se ne zavedajo najbolj, da izobrazba ni vse. Da si je treba privoščiti kakšno razvado. Da je vse minljivo. In da tisto kar se zdi njim fino, ni nujno fino vsem ostalim. Da ideje, ki so njim blizu, niso blizu vsem. In da nas ni potrebno reševati iz naših življenj, kot nasedlih kitov, tudi če stvari niso videti rožnate. 

Biti prizemljen. Pa vseeno malo izstopati iz povprečja. To je umetnost. :)

Samo pravim... pa ni niti potrebno, da se strinjate. Mislim, si želim, da imate svoje mišljenje o tem. Svojo hrbtenco, ki vas drži pokonci pri mnenjih in odločitvah. 

Sedaj pa bom, še vedno v prijetni temperaturi, spila ostanek še vedno hladnega piva in potem poslušala čričke iz postelje. Dokler ne ugasnem za danes...

Pa lepe sanje...

P.S.

Prva objava z novega prenosnika. Razvila sva neko posebno vez. Prav takoj. Kot bi eden na drugega že dolgo čakala. :)