Potem pa sem se spomnila, da sem si, napisala opomnik v obliki statusa na socialnem omrežju (ne zanima me ali je pravilno tako ali drugače, res ne), opomnik o čem sem želela pisati. Ker se malo razjezim ali navdušim ali pač padem v enega od teh stanj, v katera zapadam pogosto :), pa se mi zdi, da bi bilo koristno (predvsem za moj ego, da ne bo pomote) napisati nekaj besed o tem. In onem. In vsem kar sodi poleg.
V bistvu bom najbrž po tem pisanju pustila pri nekaterih malo slab priokus, ker bodo narobe razumeli. Nekako sem že navajena, da me ljudje razumejo narobe ali pa le na pol ali pa sploh ne... kaj naj rečem, težko je biti pameten. :)) Malo se šalim. To sem napisala z namenom - kot uvod v tisto, kar me žuli.
"Men se zdi tko smešno, ko se imajo eni ljudje za boljše, bolj pozitivne in oh in sploh nadljudi. Bi jih rada vidla pol na koncu, a veste tam pred tunelom, verjetno ne bodo več tako nad vsemi", je bil moj komentar, ki sem ga objavila v nedeljo. Tisti, namesto opomnika.
Okoli mene se v določenih obdobjih naberejo ljudje, ki so prepričani, da so zaradi nečesa boljši od drugih. Ker imajo boljšo izobrazbo. In se potem glasno pritožujejo, ko morajo izpolniti preprost formular, da niso zaradi tega hodili v šolo. In takrat bi jim najraje zabrusila nazaj, da naj premaknejo svojo zasedeno, sila študiozno rit in se naučijo funkcionalne pismenosti. Po drugi strani pa, ali se je tega sploh mogoče naučiti, ko si enkrat prepričan, da ti je to lahko le pod častjo, da z neko stopnjo izobrazbe izpolnjuješ formularje. Vem kdaj nekdo to reče, ker se šali in ker pač cel dan sedi za mizo in to počne in vem kdaj je nekomu res izpod časti, ker bi moral porabiti pet minut za neko birokratsko naravnano zadevo. Torej, sprijaznite se... tudi, če ste doktorji znanostikatereimenaneznamizgovoriti, so stvari, ki jih kot navadni smrtniki morate od časa do časa storiti.
In potem tisti ohinsploh zdravo živeči ljudje, ki mi solijo pamet. Če se nekdo zavestno določi, da bo postal vegeterjanec, vegan, obremenjen športnik ali pač izbral katero drugo od teh modnih muh, potem bi moral nositi nekje v svoji zavesti tudi to, da se drugi za to nismo odločili in da nas ni potrebno prepričevati v svojo življenjsko filozofijo. Sploh pa, ko boste imeli dokaze večine raziskav na tem svetu, da je zdravo jesti samo tisto kar pade z drevesa, se veliko ukvarjati s športom,... potem vam bom pričela verjeti. Na žalost so moje izkušnje z ljudmi takšne, da so najbolj nasilni prav tisti spreobrnjeni posamezniki. Dva meseca nazaj se je na pikniku nekdo najedel mesa z žara, kot da bo naslednji dan konec sveta. Prejšnji teden me prepričuje kako zdravo je življenje brez mesa in kako se bolje počuti. Ja, če se ne bi prenažiral, bi se dobro počutil tudi s kakšnim obrokom mesa na teden. Zmernost. V tem je vsa modrost.
Če ste kar naenkrat doživeli razsvetljenje kar se tiče zdravega življenja, prehrane in ostalega - to še ne pomeni, da ste zaradi tega nad ostalimi, ki še vedno radi vidimo kakšen masten zrezek na svojem krožniku.
In potem so tukaj še razni tisti, ki imajo idejo kako rešiti svet (pa ne mislim raznih misic nevemčesavsegaže, o njih si tako ali tako mislim svoje, pa beseda oz. besedna zveza ni primerna za na tele strani). Dokler je ideja samo na papirju, vam ne verjamem. Pokažite mi rezultate in dejstva. Jaz potrebujem nekaj oprijemljivega. In tisti, ki so celo življenje sebični in razmišljajo samo o sebi in svojih težavah, potem pa jih nek trenutek spreobrne in so čisto preveč odprti in preveč ustrežljivi. Iščejo pomoči potrebne ljudi. Oziroma tiste, ki jih sami ocenijo kot takšne. In tisti, ki se zavedajo svojega inteligenčnega potenciala in mislijo, da je potrebno zato učiti in naprej potiskati druge. In jim dajati nasvete. Tudi, če si tega ne želijo.
Pri meni vsi ti ljudje sodijo v skupino nadležnih. Povsod prisotnih. Tistih, ki se ne zavedajo najbolj, da izobrazba ni vse. Da si je treba privoščiti kakšno razvado. Da je vse minljivo. In da tisto kar se zdi njim fino, ni nujno fino vsem ostalim. Da ideje, ki so njim blizu, niso blizu vsem. In da nas ni potrebno reševati iz naših življenj, kot nasedlih kitov, tudi če stvari niso videti rožnate.
Biti prizemljen. Pa vseeno malo izstopati iz povprečja. To je umetnost. :)
Samo pravim... pa ni niti potrebno, da se strinjate. Mislim, si želim, da imate svoje mišljenje o tem. Svojo hrbtenco, ki vas drži pokonci pri mnenjih in odločitvah.
Sedaj pa bom, še vedno v prijetni temperaturi, spila ostanek še vedno hladnega piva in potem poslušala čričke iz postelje. Dokler ne ugasnem za danes...
Pa lepe sanje...
P.S.
Prva objava z novega prenosnika. Razvila sva neko posebno vez. Prav takoj. Kot bi eden na drugega že dolgo čakala. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar