Po nekaj prostih dneh in z zelo zmanjšanim obiskom spleta, se ne počutim kaj dosti drugače, kot sem se v začetku prejšnjega tedna. Malo sem si odpočila. To drži. Nova ležalnika sta super. V neki zgodnjepopoldanski izvedbi sončnega prostega dne, sta nepogrešljiva. V kombinaciji s primerno temperaturo vode v bližini in sveže prirezano travo... hmmm, a sploh moram povedat.
In prav nič nisem pogrešala spleta. Enkrat na dan, prav na hitro. Pa še to je bilo vse skupaj same old, same old.
Zgodilo se ni prav veliko. Času primerno. Malo druženja z domačimi. En nakupovalni izlet s starši. Veliko poležavanja. Nekja ustvarjanja (tega mi v življenju RESNO manjka). Čudovito število novih idej v glavi. Poskus načrtovanja prihodnosti (in ugotovitev, da je to dolgočasno in neuporabno početje, ker se vse zgodi s tokom, takrat kot je treba). He, takole. Pa so šli prosti dnevi mimo.
In potem sem prišla danes nazaj v pisarno. Ob zelo primerni uri. Iz nabiralnika sem prinesla časopis in se vsaj pol ure ukvarjala s prepričevanjem mojega računalnika, da naj vendarle sodeluje, ker je ponedeljek zjutraj. Potem sem padla nazaj v rutino pregledovanja elektronskih sporočil, odgovarjanja, urejanja dokumentov in podobnih zadev. Potem pa sem izvedela, da bodo letos predsedniške volitve. Kdo bi si mislil... In čeprav se zavedam, da se zdi neverjetno, da pri vsem dogajanju tega do danes nisem vedela, naj razložim.
Verjetno kakšne tri mesece nazaj (ali pa nekaj takšnega, čas pač kar teče) sem se odločila, da ne bom več spremljala poročil. To sem že omenila, se mi zdi, verjetno večkrat, ker se pač ponavljam. In jih nisem. Ko so se drugi pritoževali nad politiki in njihovimi dejanji nisem imela pojma o čem govorijo. Da se je gorivo podražilo sem izvedela šele, ko sem res nujno morala napolniti tank mojega avta. Nekoliko čudno se mi je zdelo, ker sem do takrat vedno sodelovala v debatah in imela svoje mnenje, ki sem ga bila pripravljena strogo zagovarjati. Potem pa sem kar naenkrat nekaj časa le prazno poslušala o čem se pogovarjajo, dokler ni to pogovarjanje postalo le še neko neobremenjujoče brnenje v daljavi.
Kmalu za tem sem začela preskakovati tudi novice na spletu (ki jih tako ali tako že prej nisem prav redno spremljala) in v tiskanih medijih. Ko se navadiš na neke vrste ignoranco do določenih novic, slej ko prej ugotoviš, da so bile le nepotrebna motnja v mirnem poteku dneva. Tudi, če sem mislila, da me ne bo iztirilo, sem vedno slišala nekaj, kar me je vsaj malo potisnilo proti tistemu robu slabe volje. Tega pa res nisem potrebovala.
O volitvah se je verjetno govorilo že veliko prej. Moralo se je. Pa me najbrž ni zanimalo, saj je bilo vse skupaj še dovolj daleč v prihodnosti. Zato informacije nisem shranila na pomembno mesto. Potem pa se je zgodila moja odločitev o ignoriranju nepotrebnih informacij in je vse skupaj zbledelo nekam v predal pozabljenih in nepotrebnih stvari.
Seveda ne gre, da bi kar naenkrat zaprla vrata svojega balončka in se pretvarjala, da ne obstajajo novice in da se okoli mene ne dogaja prav nič. Sem vseeno radovedno bitje. Področja, ki me zanimajo še vedno prelistam. Preberem. Zagovarjam in komentiram. Določene medije, ki sem jih spremljala prej, še vedno spremljam. Preskočim vse tisto kar se barva vsaj malo na rumeno. Kvazi zvezdnike in njihove novorojene otroke, ločitve, poroke in podobne življenjske dogodke, ki se dogajajo vsem, pa se pri nekaterih preveč pogosto in veliko preveč na glas izpostavljajo. In politiko. Ker, resnici na ljubo, tudi brez spremljanja neumnih odločitev lahko živim.
Nekaterim se zdi, da že zaradi ne-vem-katerega-razloga pač moraš spremljati aktualna dogajanja. No, takole vam povem, vse tektonske premike slej kot prej zaznam, ker tako vodotesen pa moj balonček tudi ni. In tudi ljudje, katerih bloge redno spremljam, mimogrede omenijo katero od novic, ki je sicer ne bi prebrala. In potem pač vem. Zasledim. Ampak se ne poglabljam.
Letošnje volitve pa... so šle mimo mene. In danes sem izvedela nekaj, kar ostali vedo že dolgo. A ni to fino? Pa sem potem prekršila (zaradi državljanske obveznosti, ki me očitno čaka) svoj kodeks in na hitro pregledala kandidate. In tako kot je z vsem ostalim dogajanjem, je tudi tam scena podobna - same old, same old.
Ko bomo zamenjali celotno politično garnituro (skupaj s stoli, ki so jih grele ene in iste zadnje plati tako dolgo), me pa zbudite. Takrat bo pa vredno, da spet odprem zavihek Politika in preberem kakšno vrstico.
In, po nekaj prostih dneh in nekaj na novo napisanih vrsticah - super je, še enkrat se je potrdilo, da ignorance is bliss ni tako iz trte zvito...
Ni komentarjev:
Objavite komentar