Pride čas, ko svet za trenutek obstane in utihne. Ko ostanemo sami s seboj in praznim občutkom, ki ga ne znamo ubesediti, niti predelati. Pride čas, ko odide kdo, ki smo ga vajeni v svojem življenju, ker je bil tam, ko smo mi prišli. In si nismo nikoli predstavljali, da se bo nekega dne svet vrtel naprej in bo naše življenje drvelo po enakih smernicah, pa čeprav brez te osebe. Ker o izgubah ne razmišljamo, dokler se ne zgodijo. Kot si ne bi upali pomisliti na to, da ne bi kar naenkrat prinesli, z eno samo mislijo, vse slabe energije tega sveta.
Ko se rodimo, nihče najprej ne pomisli na to, da bomo nekega dne odšli. Ampak, svet je pač eno veliko letovišče. Tako kot nekega dne veseli vstopimo in se na recepciji prijavimo, tako moramo nekega dne oditi. Nekateri prej, drugi malo kasneje. Nekateri lažje, drugi težje. Vendar, nihče ne bo ostal za vedno. Smrt je, kot rojstvo, popolnoma naraven del tega potovanja. Čeprav se tistim, ki ostanemo, ko nekdo odide, vsakdanji opravki in dolžnosti ne ustavijo, nam je vseeno hudo. Verjetno zaradi kulture v kakršni smo vzgojeni in zaradi vrednot, ki nam jih prodajajo na vsakem vogalu. Predvsem pa zato, ker smo nekoga imeli radi.
Ne glede na to kakšen pogled imamo na odhajanje, na smrt, je vsaka izguba družinskega člana težka...
~ Od trenutka, ko je odšla je minilo do danes že več kot dva tedna. Pa se mi še vedno zgodi, da pomislim kakšen dan, da bi jo morala poklicati. Ali pa razmišljam kaj počne. Kot sem, ko je bila še z nami. Težko se bom navadila na to, da je ni več v mojem življenju, ker je bila tukaj, ko sem se rodila. Ko sem hodila v šolo, sem se na poti domov na hitro ustavila v njeni kuhinji. Po kakšen piškot. Ona pa me je izprašala vse, kar jo je zanimalo. In vedno jo je zanimalo vse. Podobno sem nadaljevala v srednji šoli, če le nisem šla po drugi poti domov. Vedno je bila tam, v kuhinji. Če sem šla zgodaj domov, je stala za štedilnikom in si pripravljala kosilo. Če sem šla pozneje je ropotala s posodami v pomivalnem koritu ali pa počivala v sobi. Ob lepem vremenu je brala časopis na stopnicah.
Pogrešala sem mojo pot iz šole in te postanke, ko sem odšla študirat v Ljubljano in se potem kmalu tja tudi preselila. Vedno manjkrat sem se lahko ustavila pri njej. Vedno manj časa sem imela, da bi po telefonu odgovarjala na vprašanja. Seveda jo je sedaj zanimalo še več. Ker so se mi dogajale druge stvari, novo okolje, drugačni ljudje. Meni pa je, zaradi novega okolja, novih ljudi primanjkovala časa za pogovore.
Potem je zbolela. In zdi se mi, da je čas od dne, ko sem izvedela za to, do dne, ko sem ji zadnjič stisnila roko, minil nesramno hitro in odnesel še tistih nekaj dragocenih trenutkov, ki bi jih lahko imela z njo.
Vendar, takšna obžalovanja so sebična in, ko nekoga ni več, popolnoma brez pomena.
Zato sem se odločila, da se je bom za vedno spominjala le po tistem, kar mi je bilo pri njej najbolj všeč. Njen smeh, tisti pravi, neprisiljeni. Smisel za humor, ki ga je imela še takrat, ko se je borila za vsak vdih. Skrb za vse nas. Njeno veselje do odkrivanja sveta in potovanj, ki ga je želela prenesti na nas, za kar menim, da ji je odlično uspelo. To, da ne sebe, ne drugih ni jemala preveč resno.
V lepe spomine svojega otroštva in najstništva bom skrila tudi mali rdeči zvezek, v katerem je imela zapisane otroške pesmi, ki smo jih prepevali. Narobe obrnjene hlače, ki je niso ovirale pri tem, da ne bi priredila zabavnega večera za vse, ki smo bili okrog nje. Napihnjeno blazino, ki je pristala na glavi kopalca, namesto v mojih rokah. Obiske, kamor me je vzela s seboj. Kupe na vlaku v Zagreb, ki je bil premajhen za sedem ljudi in ravno prav velik za šest. Dubrovnik v času prvomajskih počitnic in Köln ujet v spomladanski veter, Amsterdam ponoči in zimski Rim. Bele natikače. In občutek topline, ki ga je brez vsakega truda oddajala ona.
Kupu lepih spominov, bom dodala tudi nekaj pomembnih misli, ki mi jih je mimogrede kdaj izrekla, pa sem morda takrat mislila, da naj kar govori. Danes, ko z nekaj več lastnimi izkušnjami gledam ta svet vem, da je imela še kako prav, ko mi je rekla, da je šola pomembna, vendar je pa ni šole na svetu, ki bi ti odprla obzorja in te naučila toliko kot potovanja. Da je včasih potrebno malo potrpeti, ker so stvari, ki pridejo lahko veliko boljše. Da je vedno potrebno imeti nekaj malega denarja na strani, ker nikoli ne veš kaj se bo zgodilo. In, ko mi je v nekem trenutku, ko sem imela vsega malo dovolj rekla, da naj se držim svojega moškega, ker je vreden zlata. Tako vesela sem, da sva se s tem istim mojim moškim odločila za poroko dovolj zgodaj, da je lahko bila tam, ko je postal moj mož. Nasmejana in zagorela. Urejena. Takšna, kot ostaja v mojem spominu za vedno.
Hvala ti. ~
Pa vendar svet nikoli ne obstane in ne utihne. Le zdi se tako, ko se energije tako postavijo, ko se nekdo naš, umrljiv, spremeni v neskončno neumrljivo prisotnost, ki bdi nad nami.
