Od začetka oktobra tega leta moji dnevi potekajo, kot da jih je nekod spustil skozi slabo matrico. :) Čeprav sem navdušena nad svojim delom in nadaljevanjem študija, pa si vseeno želim, da imela nekoliko več časa še za kaj drugega. Že dolgo nisem bila nikjer na poti... :) No, če se vam pol leta zdi dolgo obdobje. :)
Če nama načrtov ne prekriža kakšna nadležna gripa ali kaj podobnega, se bova odpravila v Dubaj. Prav kmalu, če pogledam na koledar je do takrat še manj kot en mesec. Praznovanja novega leta si sicer ne predstavljam nekje na toplem, kjer cel dan v kopalkah poležavam na plaži, potem pa čez nekaj ur odštevam do polnoči... čeprav tega skoraj nikoli ne počnem. :) Praznovanje novega leta je pri meni nujno povezano z mrazom, snegom in rdečimi lici ter zmrznjenim nosom. Tako kot lansko leto... Mrzel Dunaj, kjer smo se za ogrevanje zibali v ritmih dunajskega valčka, angleškega valčka... :) No, ampak bom dala možnost tudi toplejšim krajem, da vidim, če me lahko prepričajo. Vsaj niso kakšni tropski otoki z belim peskom, zelenomodrim morjem in palmami ter nadležno nasmejanimi otočani, ki ti skušajo od povsod ustreči.
Ja, že kar nekaj časa nisva nikjer bila. In že čutim rahlo do pretežno vznemirjenost in neučakanost pred naslednjo potjo.
Zato pa urejam slike s prejšnjih potovanj. Ugotavljam, da je po vsakem potovanju potrebna neka časovna distanca, da se malo ohladimo in šele potem lahko objektivno sodimo o nekem kraju, državi. Tako šele danes vidim, da je zahodna obala ZDA nekaj drugega kot vzhodna obala in da bi se tja z veseljem vrnila. Da je ostalo še nekaj krajev, ki bi jih morala obiskati nekoč. Danes vem, da je Ekvador zares čudovit, ne glede na čudno arhitekturo v naseljih, ne glede na smeti, ki jih vse preveč leži ob cestah. Prava lepota vsakega kraja je najbrž tudi v ljudeh samih. Težko trdim kaj takšnega, saj sem na trenutke pravi ljudomrznež, v pravem pomenu besede. Vendar se z vsakim potovanjem bolj odprem ljudem. Vsak nasmeh domačina mi pomeni, da so me kot turista, ki pušča svoje odtise v njihovem okolju, prav lepo sprejeli. In v Ekvadorju si deležen veliko takšnih nasmehov. Tistih bleščečih, ki ti jih namenijo ljudje rdečih lic, ki ženejo čredo ovac nazaj domov, nekje na 3000m nad morjem, tistih, ki ti jih namenijo izobraženi ljudje, ki ob opoldanskem prigrizku hladijo svoje misli v mali kavarni na trgu... Počutiš se sprejetega in to je tisto, kar je dovolj za asocialnega čudaka kot sem sama, da se mu prične srce ogrevati.
Vedno znova me preseneti preprostost, ki ljudi po vsem svetu spravi v dobro voljo ali jim polepša dan. Tako kot med najinim potepanjem po Borneu, ko sva otrokom v enem od plemen, ki tam živijo, dala bombone. Ko na pol prestrašeno sežejo proti tebi, ker niso povsem prepričani ali boš roko umaknil. In potem se jim čez obraz razleze velik, nalezljiv nasmeh... ne potrebujejo velikih in bleščečih igralnih konzol, mobitelov in drugih dragih pozornosti. Zato, ker jim straši lahko nudijo naklonjenost, ker niso preveč zaposleni, zato ker njihove misli niso okužene s posiljevanjem oglaševalskih agencij...
Malo sem zašla, ampak pregledovanje starih fotografij me je odneslo v mislih nekam drugam. Na čudovite kraje, ki sem jih videla, na ljudi, s katerimi nisem imela stika, pa me vseeno učijo; da denar ni pogoj za srečo, da je iskren nasmeh najboljše orožje in da so ustanove tiste, ki nas bi morale učiti, pa vseeno ustvarjajo stereotipe.
Svet je lep, stopite skozi vrata in si ga oglejte; če boste posedali pred TV-jem, boste dobili lažen občutek, da je vse samo recesija (ki je menda že mimo), gripa, tajkuni in podobno. Pa ni potrebno daleč, vse skupaj se začne že pred vrati vašega stanovanja. :)
