V Ljubljani so se v soboto (27.2.) sončni žarki pošteno borili, da bi premagali meglo, ki je pokrivala skorajda celo kotlino. Po količine svetlobe je bilo vsekakor jasno, da bo čudovit sončen dan in da se nikakor ne zdi prav, da bi predlogo ležala v postelji. Hitreje kot navadno sem bila pripravljena za odhod. Vrhovi prečudovitih slovenskih hribov so se kopali v soncu in to mi je bilo povsem jasno. Ne bi si želela zamuditi takšnega dne. Tisti, ki me poznate si boste verjetno mislili, da sem nekoliko “premaknjena” saj takšnega navdušenja verjetno niste vajeni. Here’s the news; včasih tudi jaz dobim navdih v sončnih dneh. :)
Kakorkoli že, moj oče je zanesljiva oseba. In če on pravi, da so snežne razmere v redu in da bo lepo vreme, potem tako pač bo. In tako je bilo.
Torej, odpeljala sva se proti Poreznu; do koder je Nissan peljal, potem pa sva parkirala, nahrbtnik na rame in smučke na noge… Začetek ni bil videti preveč obetaven, saj je bil sneg že kar dobro načet. Najprej sva hodila po gozdni poti in videlo se je, da jo je prehodilo že veliko ljudi, sneg se je strdil in ostale so globoke stopinje, ki so kar precej ovirale drsenje smuči. Ampak, kmalu sva prispela do nekoliko manj obljudene poti, kjer se je dalo kar lepo drseti. Prvi spust je bil super, pobočje je bilo obrnjeno stran od sonca in zato, kljub čudovitemu dnevu, še vedno povsem trdno in nedotaknjeno. Krajši sprehod po dolinici, kjer se je kar konkretno udiralo. Prehod iz doline na travnik in naprej na naslednji vrh od koder sva smučala, pa je nudil zelo lep razgled.
Kar naenkrat se pod teboj odpre čudovit razgled na Cerkno, na desni strani se daleč zadaj ponosno razkazujejo Dolomiti, zasuk glave proti desni pa prinese panoramo; od Snežnika nekje spredaj, do Trdinovega vrha na levi. In če se spredaj odpira ta pogled, pa zasuk nazaj prinese pogled na našega očaka; Triglav.
Celo pot sem imela na obrazu nasmeh, kot da so mi usta zamrznila v nekem trenutku. Po mojih mislih, pa so se podili vsi možni pridevniki, ki bi bili vredni tega, da jih postavim ob bok tistemu, kar sem želela izraziti o naših gorah. In temu nasmehu je sledil še en večji in srečen, ko sem po naslednjem vzponu uzrla spodnji pogled.
Takole majhne fotografije težko prikažejo, kar sem videla jaz, pa vseeno…
Poleg tega, da sem preživela čudovit dan na snegu, v hribih, na soncu, sem preživela tudi nekaj ur s svojim očetom. Ne vem, če se zavedate, ampak to človeka izjemno osreči. Ko ve, da ima družino na katero se lahko zanese, s katero je lahko v povsem prijateljskih odnosih, se pogovarja z njimi karkoli želi, se z njimi spre, pa se zadeve hitro zgladijo… Predvsem pa sem ponosna na njegovo znanje o snežnih razmerah, poznavanje geografije, vremenskih razmer… Verjetno pa mi bo za vedno ostalo v spominu kako se imenuje kakšen vrh, ki se ga vidi z Blegoša, Porezna in od drugod. :)
Ja, ponosna sem nase, ker zmorem takšne vzpone (ja, pa vem, da niso ne vem kaj, ampak sem pač ponosna :)) in na svoja starša zaradi katerih uganjam take norčije, kot je turno smučanje. :)
Do naslednje srečno prehojene in presmučane ture pa; UŽIVAJTE! :)
