Avgust

Današnji dan ni bil takšen kot sem ga želela. Želela sem drugačen zajtrk, kot sem ga imela. Želela sem čim prej končati včeraj začeto pospravljanje, pa mi ni šlo kot sem si zamislila. Mislila sem, da bom šla na Bled, pa sem prišla le do Brda pri Kranju. Želela sem dolg sprehod, pa se Otto ni strinjal.
Nič od tistega, kar sem želela. Ampak vse tako, kot je moralo biti.

Takšen je bil cel avgust. In danes mu, z veseljem, ker je šlo vse drugače kot sem si želela in hkrati z žalostjo, ker se poslavlja, maham v slovo.

Bilo je pa tudi mnogo malih, posebnih, čudovitih, srečnih in srčnih trenutkov.



Otto se je pozdravil in zopet lahko teče in skače in je pač srečen pes

Z današnjega sprehoda

Zahajajoče sonce in travniki so najlepši v avgustu...

...sprehodi so zato zvečer še bolj prijetni

Megla, ki se dviga zjutraj je lahko včasih malo čarobna

V avgustu praznujeta moj oče in moja babica. Tako moja in čudovita...

Darila so najboljša, kadar so uporabna in užitna. Tudi kadar ne uspejo čisto tako kot bi morala. :)

Naslednjih mesecev se ne veselim preveč. Ker me bo zopet zeblo in bom s seboj nosila jakne in puloverje. Ker ne bo več dolgega dneva s čudovito svetlobo. Ker ne bo več čarobnih juter, ko se zbudiš ob odprtem oknu in vohaš sveže pokošeno travo.
Ampak bodo ostali čarobni in čudoviti ljudje. Za zbujanje. Za objemanje. Za pogovor po telefonu. Za sprehode. Saj veste kdo ste... Rada vas imam.

V mestu

Bolj malo, oziroma nič, smo v Ljubljani čez poletje. Od selitve na obrobje, na podeželje, nas v center mesta zanese bolj redko, ker pač tam nimamo opravkov. No, jaz in štirinožec pač, glava družine (wannabe :)) pa se tam mudi službeno.
Poletni sobotni sprehodi na tržnico so bili včasih pogosti, ko sva živela čisto malo korakov stran. Ampak moram priznati, da jih ne pogrešam kaj preveč. Sploh ne tiste gneče ljudi, ki se s svojimi vrečkami tako radi drgnejo in zaletavajo eden v drugega. Pa malih navdušencev na poganjalcih in kolesih, tetk s tistimi vozički... moji prsti na nogah so neizmerno hvaležni, da hodim sedaj na malo manj obljudene kraje.

Torej, štirinožec je tudi razlog, da se poleti izogibamo razgretemu betonu, ko ima pa doma travnik in potok in senco. Poleg tega se pa, ko imaš doma lep razgled in mir, popolnoma poleniš. V trgovino greš, ko je res nujno. Na hitro. Ne posedaš več v kavarnah, ampak prideš čim prej domov in zakuriš v žaru. Piješ kavo na terasi. Bereš na ležalniku.
Tako smo čakali, da je vročina minila, da se je gneča polegla in kdaj je bolj primeren dan za obisk mesta, kot v deževnem ponedeljkovem popoldnevu. Ja, brez gneče, še skozi garažo smo bili kot bi mignil in se nismo vozili v koloni ljudi, ki ne vedo kje parkirati. Peso je bil navdušen, je že na uvozu v garažo poskakoval po sprednjem sedežu, da bi videl kam se je pripeljal. In potem je tekel po stopnicah iz garaže in se navdušen zapodil po Kongresnem trgu. Seveda je dvignil nogo ob vsakem stebru, drevesu in... vodnjaku. Kar meni ni pretirano všeč, moški del družine pa zagovarja to, kot naravo psa in puščanje sporočil drugim štirinožcem. Ja, kakorkoli, bila sem srečna, ko sem ga videla, kako je bil pozoren na vse, kako je lepo hodil ob nama in se ni menil za druge pse, za ljudi in kolesa ter vozičke. Niti za avtomobile. Ker je imel toliko dela z vohanjem in označevanjem in spremljanjem vsega dogajanja. In začudenje nad ladjico, ki se je peljala mimo nas... Prav srečna sem, ko ga vidim kako je pač pes; radoveden, igriv in srečen.
Naredili smo obhod, se sprehodili in na koncu sem si zaželela nečesa zdravega za domov, kar bi lahko glodala ob filmu. Torej, ideja je bila, da naj bi bilo zdravo. Pa je bilo na koncu malo mešano.
K avtu smo se vračali po Wolfovi in sem težko obšla Zvezdo. Oziroma njihov deli. Kot se spodobi, gre glava družine v lov za nečim dobrim. Z zverinico pa sva sline cedila pred vrati. Dokler nisem videla, da je na vratih nalepka, da so štirinožci dobrodošli. Poleg tega, da tam vedno najdem kaj dobrega, so tokrat dobili ogromno dodatnih točk, ker dovolijo mojemu psu, da vstopi z menoj.
Čeprav je vstopil, seveda tam ni bilo nič zanj. Oziroma, nič kar bi mu jaz dovolila pojesti. Razen mogoče kakšnega piškotka. Brez čokolade. Bilo pa je zato toliko več za naju, dvonožca. Ne spomnim se kaj si je privoščil on, jaz sem se nekoliko kasneje, na kavču basala s kosom presne torte z brusnicami. Prepoznala sem okus datljev, kokosa in brusnic, kaj drugega je še bilo med sestavinami pa ne vem. Ampak bila je o.d.l.i.č.n.a.
Kupili smo pa tudi Pukkin ghee, ker sva že v nešteto receptih naletela nanj, pa ga nikoli nisva imela. Dobila sva sicer priporočila kako ga pripraviti doma, ampak ne maram eksperimentirati s takšnimi stvarmi. Sploh ne, kadar se jih da kupiti nekje blizu in se izogniti nevarnosti, da zasmradim celotno hišo.

Všeč so mi takšni ponedeljki. Z lahkotnimi popoldnevi in večeri. In sprehodi, ko zverinica vidno uživa in maha z repkom, ter se obnaša, kot da je ušel iz knjige z napotki za šolanje psa.
Ampak takšnih trenutkov je odločno premalo. Mogoče, mogoče mi bo uspelo to nekoč spremeniti.

Pica malo drugače

Sem si rekla, da ne bom objavljala hrane, ker s hrano nimam kakšnega posebej ljubečega odnosa. Od leta 2007, ko se prav zares nisva marali, do danes, ko je odnos postal popolnoma brezbrižen, v smislu, jem, ker pač moram. In, ker se mi v večini primerov zdi škoda časa, da bi si vzela vsaj pol ure za kosilo, pred računalnikom glodam čokolado, sendvič, solato, krekerje, jogurt ali pa suho sadje. Samo zdravje. Potem se pa sprašujem, kako se je moj, nekoč raven trebuh spremenil v današnjo obliko, za katero niti ne obstaja poimenovanje.

Torej, ker se to mora spremeniti (in se počasi spreminja), preizkušam nove recepte. Verjetno bi veliko bolj uživala v hrani, če bi si jo lahko vsak dan pripravila sama. Ker potem je celotna zadeva veliko bolj kontrolirana - vem katere sestavine sem uporabila, kako čista je moja kuhinja, okus pa lahko popolnoma prilagodim svojim željam. Res pa je, da bi potem najbrž vsak dan jedla precej začinjene, pikantne jedi. 

Torej, v preizkušanju novih zadev, sem naletela na recept, ki me je zanimal dovolj, da sem šla v trgovino, kupila sestavine in jed pripravila. Danes. In napisala objavo v zvezi s tem, ha. 

Ker sva bila v času kosila na obisku, sva jedla kar tam. Dve solati z domačega vrta - zelena in paradižnikova in rižota. Razen riža, seveda, so vse sestavine  zrastle na vrtu ob hiši. Torej, ker sva se že najedla popoldan, nisem bila pod pritiskom in tudi, če jed ne bi uspela, ne bi nihče stradal. :)

Originalni recept najdete tukaj. Jaz pa sem ga malenkost priredila.

Sestavine (za pekač s premerom 26 cm):

 

1 manjša cvetača

1 srednje veliko jajce

125-200 g mozzarelle (naj bi bila tista z manj maščobe, ampak jaz sem uporabila navadno, ker sem to pač imela)

sol in poper

paradižnikova mezga

1 manjša čebula

1 večji pekoč feferon

tuna (jaz sem uporabila tisto v lastnem olju iz konzerve, ker to pač imam navadno doma)

Priprava: 

Cvetačo sem naribala v posodo. Originalni recept sicer pravi, da naj bi jo postavili za 7-8 minut v mikrovalnovno pečico, da se zmehča. Ker sem sama proti uporabi mikrovalovne pečice, sem dolila čisto malo vode (cvetača sama je ob ribanju spustila kar nekaj vode) in postavila na štedilnik. V nekaj minutah je bila cvetača mehka in sem jo odstavila, ter pustila, da se nekoliko ohladi. 

Potem sem jo pretresla v primerno veliko cedilo in iz nje iztisnila vodo. Lahko pa uporabite tudi krpo in iztisnete vodo skozi krpo. 

Tako pripravljeni cvetači sem dodala jajce in malo več kot polovico mozzarelle (nasekljane na male koščke). Vse skupaj sem na hitro zmešala s paličnim mešalnikom. Potem sem dodala še začimbe - sol, poper, koriander in nekaj provansalskih začimb. Vse skupaj sem še enkrat dobro premešala. 

Pekač sem obložila s peki papirjem in nanj enakomerno razporedila pripravljeno maso. 

Potem pa - za 12 minut v pečico z njim. Naj bo predhodno ogreta na 210 stopinj (ne vem kako sicer, ampak moja ima neko nastavitev, kjer že piše pizza in mi več  kot 210 stopinj tako ne dovoli nastaviti). 

Po desetih minutah sem vzela maso iz pečice, jo premazala s paradižnikovo mezgo, enakomerno posula s preostankom mozzarelle, tuno, čebulo in feferoni. Še za 10 minut v pečico in voila - pica je pripravljena. 

Skorja je seveda veliko mehkejša, kot tista tradicionalna, ki smo je pri pici vajeni, zato priporočam, da ob serviranju uporabite tisto lopatico za torto ali nekaj podobnega, sicer na krožnik ne bo prispela pica, ampak nek skupek zelenjave in ostalih sestavin. 

Zadovoljna. Ker mi je uspelo kot sem si zamislila in ker je bil okus skoraj takšen, kot sem si ga zamislila.

Otto

Otto gre najraje na sprehod, kadar sva oba doma. Če ga na sprehod pelje samo eden od naju, drugi pa ostane v hiši, se Otto še dolgo obrača čez hrbet in se ustavlja, kot bi čakal, da pride še drugi.
Ko gremo vsi trije naenkrat, takrat veselo poskakuje in teče in počne vse možne vragolije, ki se jih v tistem trenutku domisli.
Zaradi rane najprej in sedaj zaradi šivov, sva ga morala prikrajšati za naše sprehode, za kopanje v potoku, ki ga ima zelo rad in igranje s pasjimi prijatelji. Ga pa zato, veliko bolj kot sicer, razvajava s crkljanjem in kakšnim priboljškom več.
Do začetka septembra bomo tako sprehode gledali le na slikah. In se veselili trenutka, ko bo Otto spet lahko skakal v potok, tekel po travniku in se igral z drugimi kužki. Nekateri ga že nestrpno pričakujejo.

Zverinica zahteva veliko pozornosti, naredi veliko packarije, ki jo mora nekdo pospraviti (torej, ta nekdo sem jaz, da ne bo pomote), ko ima svoje trmaste trenutke, ga je težko prepričati, da bi počel kar si zamisli kdo drug kot on, ampak je hiša brez njega tako prazna. Brez njegovega smrčanja na kavču, bi bilo čisto preveč tiho, brez odtisov smrčka na balkonskih vratih bi bil razgled veliko preveč čist.
In ne, ne znam si predstavljati, da ga ne bi bilo. Najine male zverine.

En raztresen avgust in instant poletja

Vsi pravijo, da je poletje bolj počasno, vsi razmišljajo o sebi in drugih, poležavajo v visečih mrežah in uživajo v dolgih večerih in vlečejo na plano neke retrospektive tega in onega in nostalgična sranja o svojih poletjih, ko so bili še šolarji in imeli tiste dolge, brezskrbne počitnice... No, moja poletja so pač očitno malo drugačna od teh, o katerih vsi govorijo. Moja poletja drvijo z nadzvočno hitrostjo mimo, ko imam enkrat končno čas za visečo mrežo, je pa to takrat, ko jo pred hladnimi jesenskimi vetrovi pospravim v predal. There you go.
Dva tedna poležavanja in surfanja in rumovih mešanic in dobrega piva in čudovitega morja in neverjetnih ljudi... gre mimo in potem je pač poletje tako kot jesen in zima in pomlad, le da malo bolj toplo. In da se po dnevu odpravljam v službo in nazaj domov. Pa čeprav včasih, ko se dela že naslednji dan. Vsi ljudje, ki jih srečujem so nestrpni, namrgodeni, vsak utaplja srečo v eni od svojih travm. In slej kot prej postaneš sam tak. In potem si v začaranem krogu. A vidite, zato mi je lepše, ko sem tam. Ker je vsaka težava samo korak od rešitve in je vse irie, mon.

Torej, da ne zaidem. Norišnica na vsakem koraku. Norišnica je bila pred dopustom, ker sem se utapljala v delu, tako svojem kot od drugih. In potem se je pričelo neko kotigrevsenarobe obdobje takoj prvi dan, ko sem bila spet na domačih tleh. 

Ottova noga. Pa se je pozdravila. Vmes pa smo previjali, hodili k zdravniku, ga čuvali, da se ne bi sam odločil odstraniti preveze.

Cela gora službenih opravkov. In še ena gora drugih vmes.

In še druga Ottova noga. Postala je ogromna in zatečena. Čez noč. Nikjer nobene vidne sledi, ki bi kazala kaj je razlog temu. In potem so ga zadržali na kliniki, nogo očistili, vzeli bris, saj je bila kri v redu, pustili odprto rano in ga poslali domov. In smo spet pazili in ga čuvali in bili neizmerno hvaležni, da je bil vmes praznik in podaljšan vikend in smo lahko službene obveznosti pustili na strani.

Pa spet ogromno daj-to-daj-ono zahtev.

Avto. Ker potrebuje servis in ker to traja celo večnost in stane celo premoženje, nisem preveč srečna v zvezi s tem. Ampak, se je potrebno pripeljat v službo in domov, v trgovino in nazaj, pa peljat zverino k zdravniku in nazaj. Ah ja, preveč je poti, da bi si lahko privoščila biti brez avta. In posledično brez teh stroškov.

In, ko misliš, da je šlo najhujše mimo, udari še malo. Tako ali drugače. Včasih v obliki zobarja.

Poletja so pač takšna.
Ko pridem domov, ujamem, če imam res srečo, še kakšen sončni žarek ali pa sprehod. Hudo pozitivna stran je ta, da je toplo in mi ni potrebno čez vse te opravke nositi še puloverja in jakne in težkih zimskih čevljev, to da je dan daljši pa tudi pomaga.
Ne da bi jamrala, tako pač je, če želiš preživeti. Samo želim si, da imela več časa za mirne trenutke doma, v viseči mreži, za daljše sprehode z mojima fantoma, za branje, ki ne bi potekalo v desetminutnih etapah celo poletje. Pa tudi tistih kratkih trenutkov miru, ko si sam s seboj, ker pač to preprosto potrebuješ.
Kako pa ljudem uspe vsak večer iti na kakšno pivo, se družiti, iti na izlet ali pa v miru počivati, medtem, ko niso kje na dopustu... tega pa res ne razumem. Sploh ne pri tistih, ki imajo še otroke za povrhu. In potem jih poslušam. Kako je grozno, kako je hudo, kako nimajo časa za nič, medtem se pa nastavljajo dopoldanskemu soncu v mestu, pijejo kavo in mi mimogrede še povedo, da je čudno po dveh tednih dopusta biti spet doma in da se veselijo naslednji dveh čez mesec dni. Resno? Jaz lahko samo kimam. In si mislim svoje.

Tolažim se, da lepo šele pride. Morda jutri. Morda čez en mesec. Če ne prej, spomladi sigurno. :)

No rest for the Wicked, kajne? :)