Pica malo drugače

Sem si rekla, da ne bom objavljala hrane, ker s hrano nimam kakšnega posebej ljubečega odnosa. Od leta 2007, ko se prav zares nisva marali, do danes, ko je odnos postal popolnoma brezbrižen, v smislu, jem, ker pač moram. In, ker se mi v večini primerov zdi škoda časa, da bi si vzela vsaj pol ure za kosilo, pred računalnikom glodam čokolado, sendvič, solato, krekerje, jogurt ali pa suho sadje. Samo zdravje. Potem se pa sprašujem, kako se je moj, nekoč raven trebuh spremenil v današnjo obliko, za katero niti ne obstaja poimenovanje.

Torej, ker se to mora spremeniti (in se počasi spreminja), preizkušam nove recepte. Verjetno bi veliko bolj uživala v hrani, če bi si jo lahko vsak dan pripravila sama. Ker potem je celotna zadeva veliko bolj kontrolirana - vem katere sestavine sem uporabila, kako čista je moja kuhinja, okus pa lahko popolnoma prilagodim svojim željam. Res pa je, da bi potem najbrž vsak dan jedla precej začinjene, pikantne jedi. 

Torej, v preizkušanju novih zadev, sem naletela na recept, ki me je zanimal dovolj, da sem šla v trgovino, kupila sestavine in jed pripravila. Danes. In napisala objavo v zvezi s tem, ha. 

Ker sva bila v času kosila na obisku, sva jedla kar tam. Dve solati z domačega vrta - zelena in paradižnikova in rižota. Razen riža, seveda, so vse sestavine  zrastle na vrtu ob hiši. Torej, ker sva se že najedla popoldan, nisem bila pod pritiskom in tudi, če jed ne bi uspela, ne bi nihče stradal. :)

Originalni recept najdete tukaj. Jaz pa sem ga malenkost priredila.

Sestavine (za pekač s premerom 26 cm):

 

1 manjša cvetača

1 srednje veliko jajce

125-200 g mozzarelle (naj bi bila tista z manj maščobe, ampak jaz sem uporabila navadno, ker sem to pač imela)

sol in poper

paradižnikova mezga

1 manjša čebula

1 večji pekoč feferon

tuna (jaz sem uporabila tisto v lastnem olju iz konzerve, ker to pač imam navadno doma)

Priprava: 

Cvetačo sem naribala v posodo. Originalni recept sicer pravi, da naj bi jo postavili za 7-8 minut v mikrovalnovno pečico, da se zmehča. Ker sem sama proti uporabi mikrovalovne pečice, sem dolila čisto malo vode (cvetača sama je ob ribanju spustila kar nekaj vode) in postavila na štedilnik. V nekaj minutah je bila cvetača mehka in sem jo odstavila, ter pustila, da se nekoliko ohladi. 

Potem sem jo pretresla v primerno veliko cedilo in iz nje iztisnila vodo. Lahko pa uporabite tudi krpo in iztisnete vodo skozi krpo. 

Tako pripravljeni cvetači sem dodala jajce in malo več kot polovico mozzarelle (nasekljane na male koščke). Vse skupaj sem na hitro zmešala s paličnim mešalnikom. Potem sem dodala še začimbe - sol, poper, koriander in nekaj provansalskih začimb. Vse skupaj sem še enkrat dobro premešala. 

Pekač sem obložila s peki papirjem in nanj enakomerno razporedila pripravljeno maso. 

Potem pa - za 12 minut v pečico z njim. Naj bo predhodno ogreta na 210 stopinj (ne vem kako sicer, ampak moja ima neko nastavitev, kjer že piše pizza in mi več  kot 210 stopinj tako ne dovoli nastaviti). 

Po desetih minutah sem vzela maso iz pečice, jo premazala s paradižnikovo mezgo, enakomerno posula s preostankom mozzarelle, tuno, čebulo in feferoni. Še za 10 minut v pečico in voila - pica je pripravljena. 

Skorja je seveda veliko mehkejša, kot tista tradicionalna, ki smo je pri pici vajeni, zato priporočam, da ob serviranju uporabite tisto lopatico za torto ali nekaj podobnega, sicer na krožnik ne bo prispela pica, ampak nek skupek zelenjave in ostalih sestavin. 

Zadovoljna. Ker mi je uspelo kot sem si zamislila in ker je bil okus skoraj takšen, kot sem si ga zamislila.