Otto

Otto gre najraje na sprehod, kadar sva oba doma. Če ga na sprehod pelje samo eden od naju, drugi pa ostane v hiši, se Otto še dolgo obrača čez hrbet in se ustavlja, kot bi čakal, da pride še drugi.
Ko gremo vsi trije naenkrat, takrat veselo poskakuje in teče in počne vse možne vragolije, ki se jih v tistem trenutku domisli.
Zaradi rane najprej in sedaj zaradi šivov, sva ga morala prikrajšati za naše sprehode, za kopanje v potoku, ki ga ima zelo rad in igranje s pasjimi prijatelji. Ga pa zato, veliko bolj kot sicer, razvajava s crkljanjem in kakšnim priboljškom več.
Do začetka septembra bomo tako sprehode gledali le na slikah. In se veselili trenutka, ko bo Otto spet lahko skakal v potok, tekel po travniku in se igral z drugimi kužki. Nekateri ga že nestrpno pričakujejo.

Zverinica zahteva veliko pozornosti, naredi veliko packarije, ki jo mora nekdo pospraviti (torej, ta nekdo sem jaz, da ne bo pomote), ko ima svoje trmaste trenutke, ga je težko prepričati, da bi počel kar si zamisli kdo drug kot on, ampak je hiša brez njega tako prazna. Brez njegovega smrčanja na kavču, bi bilo čisto preveč tiho, brez odtisov smrčka na balkonskih vratih bi bil razgled veliko preveč čist.
In ne, ne znam si predstavljati, da ga ne bi bilo. Najine male zverine.