Izgubljen kovček. Spopadanje z valovi. In Life's good.

Ko potujem sem rada v hotelih. V sobah, ki imajo lastno kopalnico. Zato pač ne prenočujem v hostlih in podobnih "luknjah". Pred odhodom na tole surfersko pustolovščino sem imela težave predvsem s tem, da bodo v hiši še ljudje, ki jih sploh ne poznam in z vsemi temi ljudmi bom morala deliti tudi kopalnico. In kuhinjo. In ostale prostore. Mogoče celo spalnico. Psihično pripravljanje je nekoliko pomagalo in pomirjena sem odšla na pot. Ki se je začela povsem sproščeno in počasi. Potem pa je naše letalo dve uri zamujalo. OK, vse v redu do tam, smo imeli pač čas za dodatni dve pivi in posedanje. Dve uri zamude je sicer pomenilo, da smo v Lizbono prispeli šele nekje sredi noči. In smo. In potem smo čakali na prtljago. Vsi so pobrali svoje kovčke, mojega pa ni bilo. In ni bilo. In, ko se je na ekranu nad trakom že izpisalo, da so vsi kovčki prišli, mojega še vedno ni bilo. Ker je, kot se je kasneje izkazalo, odpotoval v Lyon. Nekako so ga našli, danes pa je, dva dni za mano, prispel v tole surf hiško, ki bo naš dom v tem tednu. Torej, nekako mi je tole iskanje kovčka uničilo prvo noč in del prvega dne tukaj. Si ni težko predstavljati, saj sem ostala brez vsega. Kot se je izkazalo do danes, sem očitno lahko tudi zelo sproščena... ko smo prvi dan odšli na plažo in sem se spopadla s svojim strahom, sem se počutila super. Ko mi je prvič uspelo najti pravo ravnovesje na deski in sem uspela priti do obale, brez da bi me vrglo dol že takoj, sem se odločila, da mi ne bo nič ustavljalo. Danes nisem bila v vodi, ker smo naredili izlet v Lizbono; po kovček, avto in na sprehod. Potem se je ženski del zasedbe odpravil na suhi trening. :) Tek do obale, potem pa po mivki naprej, malo vaj, tek nazaj do hiše. Po raztegovanju sva bilo celo tako pogumni, da sva skočili v ledeno hladen bazen. Večer se pa odvija prav počasi; tarokiranje, glasba, počivanje. Jutri dopoldan se gremo pa zopet spopadat z valovi. Sem se odločila, da bom vstajala in odpeljala zadevo kot je treba. Se že veselim. In, resnici na ljubo, čeprav nisem poznala trenutnih sostanovalcev in moram z njimi deliti kopalnico, jedilnico, večji del dneva, je prav super. Mislim, da bi zmogla še kdaj. Samo sprostiti se je potrebno. Če ne gre drugače, pomaga tudi škotsko zdravilo. :) Surf's up! ;)

Pa spet zlagam v kovček in bežim :)

Včeraj pozno zvečer, ko sem v kovček na vsak način želela spraviti več kot pol omare (ker v enem tednu, bom prav verjetno vse oblekla), sem imela v mislih malo drugačno pot. Ne me narobe razumet, veselim se, da grem in nestrpno pričakujem kaj bo veter z Atlantika prinesel v prihodnjih nekaj dneh. In veselim se novih obrazov okoli sebe. Malo drugačnega okolja. Skrbi me edino, da bom večji del dneva na pol zmrznjena. :)
Ravno razmišljanje o zmrznjenosti in tem kako je včasih nujno malo potrpeti, stisniti zobe, da človek kaj vznemirljivega doživi, me je prestavilo v nek drug čas, drug kraj...

Nekam v objem hribov, na visoko trimestno ali pa štirimestno nadmorsko višino. Z razgledom. Kjer dežne kaplje trkajo po oknu in nevihta elektri ozračje. Jaz bi se pa potopila v tople mehurčke in zaprla oči. Da bi me božali in žgečkali. Malo bi se razvajala, s kakšno fino čokolado in ujemajočim vinom. Z dobro večerjo. Z masažo. Lahko sem si predstavljala vonj kopeli in hrane. In masažnega olja. In dotike.
Srčni utrip se mi je od vsega ugodja kar malo povečal (ampak verjetno je bilo za to bolj krivo dejstvo, da je bila večerna polfinalna tekma hudo napeta :)) in za trenutek se mi je zazdelo, da sem tam že bila. Pa verjetno nisem.
Sem se pa odločila, da najdem takšen kraj, ker prav gotovo mora obstajati. Kje v naši bližini. Za kakšen zgodnjepoletni vikend pobeg pred tistim vsakdanjim.

Kljub mojemu trudu, mi tudi med tavanjem po sanjarijah ni uspelo vseh stvari iz omare prestaviti v kovček in sem zapakirala samo tisto najbolj nujno. Malo sem dodala in prestavila še zjutraj.
Sedaj pa odštevam. Nič več ur, le še minute. In si želim srečne poti.

Vsem vam, ki ste se znašli v teh vrsticah, prav tako srečne poti in lepe trenutke, če vas tile posrečeno umeščeni prazniki odnesejo kam. Blizu ali daleč.

Do naslednjič, dragi moji...

(Na)risan

Narisala sem te.
V jutro, ko se iz gozda pred mojim oknom
dviga tista umazano bela meglica,
da ne bom sama za mizo
zajtrkovala lupine prejšnje noči.
In v popoldan te rišem,
ko na vrtu polagam prste med travo,
(pravijo, da je stik z zemljo zdravilen)
luščim sončne žarke iz objema hladnega aprila,
da ne bom sama gradila iz peska in slame gradov.
Prav tako v večer,
ko mečkam čas med prsti
in pletem iz njega šal, da me v decembru ne bo zeblo,
če bom posedala v njem brez tebe.

Narisala sem te.
Tudi v pesem.
Ker, če gre verjeti, so pesmi večne.
Jaz pa si ne želim, da bi večnosti preživljala sama.


Tako sem utrujena, da oči komaj držim odprte. Doma me čaka še kar nekaj dela, čeprav bi si želela le, da bi se lahko namestila v topel objem. In malo počivala.
Torek me je uničil. Vsa ta odsotnost me uničuje še malo bolj.

Draga moja, takole je...

Želela bi si držati odgovore na vsa možna vprašanja in rešitve za vse težave, v katerih se znajdemo. Vendar je tako težko biti pameten. Sploh, ko želiš svetovati nekomu, ki se znajde v podobni dilemi kot jo imaš sam. Takrat smo polni nasvetov, ki se jih sami ne držimo. Ampak jih pa vseeno predložimo drugim, po vsej verjetnosti misleč, da bi bilo čisto resno pametno, da vsaj nekdo preizkusi ali delujejo.

In, draga moja, ki ti tole namenjam, ne se preveč sekirat. Ne razmišljat preveč v naprej, ker s tem ponavadi naredimo več škode kot koristi. Predvsem sebi. In, če ti lahko podam kaj "pametnega", bi ti želela povedati naslednje;

- če se ne bomo hvalili sami, nas ne bo hvalil nihče. Ljudje, tako kot pri vseh drugih stvareh, tudi pri pohvali potrebujejo nekoga, ki jih malo porine naprej. Torej; začeti je potrebno zjutraj pred ogledalom... s preprosto pohvalo tistega, kar nam je na sebi všeč

- enkrat sem že napisala in še večkrat bom (ker s tem tudi sebe prepričujem), da smo tudi s kakšnim kilogramom več lepe. In ne, ni se potrebno odpovedati čokoladi. Kaj nam pa potem še ostane? :)

- ko se ti zdi, da ne zmoreš več, vdihni, počasi štej do trideset in vztrajaj. Vsaj do tam še zmoreš. 

- opravimo lahko samo določeno količino dela v enem dnevu. Če pridno delamo in se trudimo,  pa nam še vedno ne uspe vsega opraviti, to ni problem našega napačnega razporejanja časa in dela, ampak problem tistega, ki nam je naložil več kot je v človeških zmožnostih

- nasmeh je najboljše orodje; razoroži, nasmeji tudi ostale, sprosti, upočasni in predvsem pripravi ljudi do tega, da razmišljajo kaj nas dela tako srečne. Ko se bo naslednjič našel kdo, katerega orožje so žaljivke, nasmehnite se mu nazaj, pa naj si misli svoje

- moški... naj sploh začenjam? :) Bom rekla samo tole; najti, dvigniti in poljubiti je potrebno veliko žab, da se ena od njih spremeni v princa. In če se ta princ pojavi v napačnem času, na napačnem mestu ali pa se zdi vse, kot da bi moralo biti drugače... kjer je volja je pot, vztrajnost se pa (še 100tič povem) poplača. 

- ljudi, ki te vlečejo k dnu, je potrebno pustiti za sabo. Tiste, ki te delajo srečne, vleči s seboj. Dokler se seveda pustijo. :) 

- potrpežljivost je ključna. Pri vsem. Počas pa z andohtjo, pravijo. 

- spremembe pridejo, ko začnemo spreminjati sebe. Korak za korakom. Vsako malo stvar, ki nas moti. Najprej eno, potem drugo. Vedno bodo prišle nove stvari, ki bi jih spreminjali. In, če se zdi, da je potrebna sprememba, potem pač je. Če ne zaradi drugega, za boljše počutje predvsem. (dodajam; pa tudi, če je to nov tattoo :))

- kako je z vračanjem na čustveno dno sem že povedala (za tiste, ki ne veste moje teorije... vprašajte, če vas bo kdaj zanimalo). In takrat, ko si na robu solz in se zdi, da je trenutno stanje brez izhoda, poglej gor. Prav tja, kamor želiš. Najdi najsvetlejši trenutek do takrat in se ga oklepaj, kot da je zadnja bilka, ki te drži nad vodo. 

- ko pričneš razmišljati pozitivno in življenja ne jemlješ preveč resno (prav tako pa ne sebe in drugih), se pričnejo dogajati dobre stvari; samo s tokom je potrebno naprej

- ko vsi ostali slišijo grmenje, ti poslušaj glasbo. In pleši.

- in, na koncu dneva se bomo spomnili dobrih stvari in velikih ljubezni. Vse ostalo bo potlačeno v povprečje.

Če kaj pomaga, niti sama v vse od naštetega ne verjamem. Stremim k temu, da nekega sončnega dne bom. In tudi, če življenje ni karneval, to še ne pomeni, da se ne smemo zabavati. :)

Veš, je pa takrat, ko postane res grdo, veliko lažje, če imaš koga, ki posluša. 

Hvala ti, ker poslušaš. In verjemi meni, ker sem malo dlje na svetu kot ti - vse bo v redu. :)

Girl with a spider tattoo. Up close and personal.

Moja zgodba ni nič prav drugačna kot vse ostale povprečne življenjske zgodbe. Nima nekih presežkov, dosežkov ali vrhuncev na katere bi lahko bila hudo ponosna. Niti kakšnih pretiranih padcev. In če bi me umestili na časovnico z vsemi ljudmi tega sveta, bi bila tako zakrita v povprečje, da me ne bi bilo niti približno mogoče najti. Načeloma mi je všeč takšna anonimnost, ko vzameš ravno toliko kot lahko, da nisi opazen in pustiš ravno dovolj, da vračaš, hkrati pa ne izstopaš.
Nikoli si nisem bila pretirano všeč. Od nekdaj sovražim obliko svojega nosu. Vedno sem imela težave s svojo postavo. Lasmi. Načinom kako se premikam, ko se z nekom stoje pogovarjam. Na kratko, ko sem v osnovni šoli hodila po hodniku, sem večino časa razmišljala le o tem kako so vsa ostala dekleta lepša, bolj postavna in podobno. V srednji šoli ni bilo kaj dosti drugače. Verjetno zaradi energije, ki jo oddajaš, ko se tako počutiš, ne privabljaš pogledov ljudi, nihče se ne zmeni zate. Kar je nekako začaran krog - zaradi tega se počutiš samo še slabše.
Po končani srednji šoli se je vse spremenilo. Mogoče zaradi spremembe okolja, saj sem bila prej bolj kot ne obsojena na ljudi iz domačega kraja in, čeprav nekatere še danes rada srečam, to nikakor ni zdravo. Mogoče tudi zaradi tega, ker podzavestno pričneš več delati na sebi, ko odraščaš. Vsekakor je bilo nekaj, kar me je pomaknilo naprej, tudi kar se tiče moje samozavesti. Pričela sem si upati več, želeti več in ko sem šla mimo ogledala, sem si bila vsaj malo všeč. V zadnjih treh letih sem namenoma še nekoliko delala na tem in se je vse skupaj še izboljšalo. Drznem si postaviti se zase. Narediti stvari, ki si jih želim. Poskusiti nove stvari. Ujeti trenutke. Seveda mi nikoli ne bo všeč moja postava in število kilogramov, ko se postavim na tehtnico, pa saj sem vendar ženska, ne morem se preveč hitro sprijazniti s tem. :)

Zaradi spremembe počutja sem se pričela tudi vesti drugače, drugače sem se pričela odzivati na izzive, situacije v katerih se znajdem in podobno. In to me je pripeljalo do razmišljanja kako odločilno vpliva naša samopodoba na to kakšne ljudi bomo privabljali. Nenamerno.
Dokler smo tihi, mirni in bolj kot ne zaprti vase, se okoli nas nabirajo nam podobni ljudje. Za mirne pogovore v kakšnem mirnem kotičku, da le ne izstopamo preveč.
Ko postanemo bolj samozavestni in prepričani vase, se okoli nas zbirajo zelo različni ljudje. In zaradi nekaterih od njih postanemo tudi bolj opazni. Nekateri so tam, ker sami niso dovolj pozitivni in samozavestni... in potrebujejo poleg sebe nekoga, ki jih porine naprej. Nekateri zato, ker imajo zelo podobno energijo kot mi in so družabni, se želijo zabavati in jih ni strah zagrabiti priložnosti. Spet drugi zato, ker smo jim očitno, v nekem trenutku napačne odločitve, poslali napačen signal in so si o nas ustvarili napačno sliko. In potem so tu še nekateri, ki so tam, ker si mi tako želimo. Niso popolnoma prepričani ali si želijo ostati in ali nam lahko sledijo, ker nas je zanje preveč. Preveč povsod.
Meni je boljša samopodoba prinesla tudi neko novo idejo o življenju. Idejo svobodnega življenja, kjer si privoščiš stvari in izkoristiš trenutke. Kjer stopiš na prste in sežeš po zvezdah, če se ti tako zazdi.
Kljub temu, da sem se strogo držala pravila, da ne smem nikogar prizadeti in uživam v življenju veliko bolj kot sem kdaj prej, se ne opravičujem za svoje odločitve, ker se moram sama soočati z njimi in poslušam nasvete, ni pa nujno, da jih upoštevam, sem ugotovila, da sem vseeno pustila nekaj ran. Bolj kot ne nenamerno. Bolj kot ne zato, ker sem takšna kot sem, ker povem stvari, ki jih v nekem trenutku mislim. In, če že ne morem zavrteti časa nazaj in ne reči ali narediti tistega kar je koga, ki ga imam rada prizadelo, bi si želela vsaj, da bi ljudje razumeli. Da ne mislim slabo. Da ne želim slabo. In da nisem tako zelo "divja", kot mislijo. Ker se ne bom opravičevala za svoje "napake", ravno zato, ker mi to ne gre dobro od rok.
In, ko se zabavam, se zabavam resno. Ne želim zavajati ljudi. In ne igram. Ker nisem tako dober igralec, da bi lahko peljala zgodbo do konca, brez hude napake. Ne maram, ko me kdo potiska v nekaj, česar ne želim in se bom glasno uprla. Če česa ne razumem, si želim, da mi razložijo. In če se komu zdi, da sem se kje preveč ustavila, si želim, da me primejo za roko in mi pokažejo pot naprej.
Kljub vsemu; še vedno sem samo povprečje. In iz tega skušam izvleči najboljše. Se sprašujem zakaj ne bi, ker ne mislim čakati, da moje življenje odvije mimo, medtem, ko bi jaz čakala, da ga bom živela. Poleg tega bom pa imela svojim morebitnim vnukom vsaj kaj vznemirljivega povedati, poleg tega, da sem hodila v službo in skušala preživeti.

Pobegniva. Nekam daleč.

Daj, beži z mano. Pobegniva kam.
Nekam, kjer bova lahko lovila sončne žarke in si jih za spomin in zimo vpletala med lase. Nekam, kjer se bova sredi dneva odvila iz rjuh in gola stekla ven. Pobegniva, da bova ustavila čas, menjala kosilo za zajtrk in večerjo za opoldanski prigrizek. Nekam, kjer bova luči mesta od daleč opazovala, kot da so zvezde na nebu in štela zvezde, kot da sva med njimi.
Pojdiva se nekam skrivat, kot se skrivajo majhni otroci in pustiva, da naju iščejo. Da se bova lahko prepletla, čisto eden v drugega in sama vase. Da te bom lahko držala za roko, ko bova nad vsemi opazovala sonce, ko bo poljubljalo v oranžno tista hribovja v daljavi. Pojdi z menoj, da se bom lepila na tvojo kožo, ko boš sanjal poleg mene in bova podaljševala sanje v realnost, ko bo jutro preganjalo meglice.
Nekam, kjer nama bo bel pesek polzel med prsti. In kjer bova tresla nočno nebo, da se bo mesec sramežljivo umaknil na svojo drugo stran. Tja, kjer boš objel moj obraz z dlanmi in bom odsevala v neskončnost.
Bi šel z menoj zares, če ti obljubim, da bova le še potovala; do obal kamor drugi ne znajo, do vrhov, ki so drugim nedosegljivi, v vrtince in vrtove, kamor si drugi ne upajo...

Dajva, zbeživa malo. Ker te potrebujem, prav takšnega kot si med begom.

Takšen dan. Ko prijajo dotiki in tišina.

Napisan sem imela post o tem kako so dnevi simulirana resničnost in življenje arkadna igra, pa sem se odločila, da bom to prihranila za kakšen bolj temačen dan ali pa kakšen bolj nesrečen trenutek, ko bom lahko do konca izživela svojo teorijo. Danes sem preveč pozitivna. Očitno se je tehtnica zazibala malo v nebo in obstala. Čakam, da jo prevesi nazaj proti tlom. S svetlobno hitrostjo. Sicer pa, tudi padci naj bi bili koristni, če te ravno ne ubijejo.
Želela sem prilepiti na tole belo praznino odlomek ene od zgodb, pa nisem niti v takšnem razpoloženju. Danes me nosi luna. Skoraj zares, čeprav se z njo ne dogaja nič posebnega.
Počutim se tako... bom uporabila eno besedo, ki mi res ni všeč, ampak najboljše zaobjame to kako se počutim - kot ena velika maza.
Zdaj si z lahkoto predstavljam kako bi se se udobno namestila na svojem najljubšem kotičku in se pustila božat in razvajat.
Ko sem še živela pri starših, sem ob nedeljah zvečer (pa verjetno tudi med tednom) šla k starim staršem v spodnje nadstropje, skupaj smo si ogledali kakšen film ali oddajo, kar je pač bilo na sporedu. Spomnim se, da sem se vedno usedla tako, da sem babici nastavila hrbet in me je potem cel večer božala (čohala :)) po hrbtu. Saj vem, da se sliši čudno, ampak jaz pa občudujem njeno vztrajnost, ker meni se prav gotovo ne bi dalo.
To bi mi prijalo tudi danes. Ali pa kakšna masaža, ne preveč hudo resna. Mogoče malo meditacije, s kakšno lepo glasbeno podlago in eteričnimi olji v zraku. Počasen ples v temi. Predvsem bi si želela danes čim manj govorjenja. Samo tišino. Ali pa tiho glasbo. Zvoke narave.

Ko smo otroci smo kar naprej deležni ujčkanja, razvajanja, božanja in podobnih stvari, za katere je, ko odrastemo, potrebno skoraj prositi. Čeprav v sebi še vedno ostanemo nežna bitja, ki jim godi tovrstna pozornost, vendar le zato, ker imamo službe in račune in avte in skrbi, smo kar naenkrat prikrajšani za takšne nežnosti. Čeprav bi moralo biti ravno obratno; zaradi vseh skrbi in napornih dni na delovnem mestu in vseh ostalih tegob, ki nam visijo nad glavami, bi si tega zaslužili še več.

Odtavala sem.
Ničesar od želenega nisem napisala, razen cel kup jamranja. V moj zagovor pa; res se počutim tako in včasih je prav prijetno to tudi zapisati.

Mogoče bom pa s tem še koga spodbudila, da se bo danes pustil razvajati ali razvajal koga drugega. Ker sprošča. Ker je fino.
In ker včasih dotiki povedo veliko več kot besede.

Upočasnjen ponedeljek

Ko se dan preliva v vse odtenke sive, črne in na skrajnem robu neba v nekaj odtenkov modre, se vse kar je pod spodnjo črto obzorja umirja. Še tiste najbolj žive barve pomladi, ki so sedaj povsod, počasi plazeča se sivina barva v temnejše. Redke dežne kaplje ropotajo po strehi in šipah avtomobila, ko se umirjam, ob glasbi, tudi jaz. Na poti domov. Tudi na promet ima takšno popoldne vpliv in se premika veliko bolj počasi. Kot bi se vsi odločili, da se jim nikamor ne mudi.
Doma sem relativno blizu pisarne in mi vožnja ne vzame prav veliko časa, danes pa sem si želela, da bi se lahko vozila še malo dlje. Verjetno zaradi nove glasbene podlage (klik tukaj, pa se bo razkrilo katere). Ali pa premlevanja nekaterih mojih dejanj in besed. Mogoče tudi zaradi Kalifornije.
Čas, ki ga preživim v avtu je moj čas. Takrat poslušam glasbo in na ves glas prepevam. Ali pa je glasba samo podlaga za moje misli. Kadar sem res jezna, žalostna, zaskrbljena... se vozim z ugasnjenim radiom in premlevam dogodke.
Danes sem počela vse naenkrat. Glasba. Malo sem vmes prepevala, mojo najljubšo. In razmišljala zakaj se nisem odzvala drugače. Kako si ljudje mimogrede lahko o nas ustvarijo napačno sliko, zaradi trenutka slabosti, ko se na neko stvar odzovemo drugače kot so mislili, da se bomo. Veliko drugače kot bi si tudi sami želeli. Zakaj sem uporabila besede, ki sem jih? Z nekaterimi besedami lahko v trenutku uničimo odnose, ki jih gradimo z ljudmi dlje časa. In potem, čez nekaj časa, se sami sebi zdimo neumni. Kot, da nismo znali bolje v tistem trenutku, ko smo naredili ali rekli kaj neumnega. Ali se potem sploh ima smisel opravičevati in gladiti stvari, če smo se v nekem trenutku odločili, da bomo zavzeli določeno stališče, čeprav niti sami nismo prepričani več, zakaj smo se odločili "napasti" s tiste točke.
In potem sem predvsem razmišljala o dolgih vožnjah ob obali. Deževnih popoldnevih, ko tiho sediš v avtu in poslušaš glasbo, opazuješ valove, ki se lomijo na obali in veš, da ni važno kako dolgo bo trajalo, le da si z osebo, ki se vozi ob tebi. In sončnih zahodih. In poskušanju vin. O občutku svobode. O mojih sanjah o Kaliforniji. Seveda pa vsaj malo tudi o tem, kako nora sem v resnici. Koliko stvarem verjamem pa ne vem ali so resnica. Koliko stvari si želim, čeprav vem, da so nedosegljive.

Potem pa sem avto zapeljala v garažo, utišala glasbo, ugasnila motor, umirila svoje misli in se odpravila proti hiši. In umirjeno popoldne so rezali le zvoki ptičev, ki jim aprilsko vreme očitno prija.
Tako kot meni rosé ob ognju v kaminu...

O koncu življenja in dejstvih v zvezi s tem

Včeraj smo se poslovili še od enega človeka. Že četrtega sorodnika ali znanca v zadnje pol leta. In v trenutkih, ko stojim ob žalujočih, tistih, ki jih je izguba najbolj prizadela, ko opazujem njihov način spopadanja z izgubo drage osebe, se sprašujem ali bi sama zmogla. Pospremiti tiste meni najdražje na zadnji poti (kot tisti sprevod do odprtega groba imenuje večina), brez da bi se popolnoma zlomila.
S smrtjo se spopadam na nek čuden način. Zame to ne pomeni večnega konca. Načeloma ne verjamem, da se bom zaradi svojih grehov cvrla v peklu ali zaradi svojih dobrih del uživala mleko in med nad oblaki, čeprav so mi to pri urah verouka (kolikor sem jih pač uspela ujeti) vztrajno masirali v možgane. Ne, zame obstaja samo prehajanje energije človeka iz ene oblike v drugo. Danes je moja energija (ali pa duša ali kakorkoli to že imenujete) ujeta v mojem telesu, jutri bo lahko iz mene, ki bom ugasnila, prešla nekam drugam. V kakšen tulipan ali pa novorojeno bitje.
In to je moje spopadanje s smrtjo. Seveda pogrešaš, seveda boli, marsikdaj je potrebno bolečino izjokati, kričati na ves glas, če pomaga, vendar dejstvo je, da je lažje, če spregledamo naše sebične gene in ne razmišljamo kako bo nam hudo in grozno brez umrlega, ampak smo veseli, da je živel, bil del našega življenja, sedaj pa bo njegova energija prosto letela, našla novo domovanje, osrečevala nekje drugje. Ali pa v naši neposredni bližini. Nikoli se ne ve. V bistvu verjamem v neke vrste reinkarnacijo energije brez degradacije.
Če vas pot kdaj zanese na kakšen blog ali forum, kjer se zadržujejo goreči verniki, lahko preberete, da je moje mišljenje skoraj grešno in da me sam hudič napeljuje na takšno mišljenje, da se ne bi bala smrti. Kakorkoli že, z dobrim argumentom je vsako razmišljanje lahko pravilno.

In nazaj k temu kar sem želela napisati... ne vem kdaj bo prišel moj čas, da se poslovim. V tem je tudi del lepote življenja. Vsekakor pa upam, da bodo tisti, ki sem jim pri srcu vedeli kako se od mene posloviti. Da bodo vedeli za moje razmišljanje in ga upoštevali. Da ne bodo okoli moje "zadnje poti" delali celega cirkusa, ker si tega res ne želim. Da me ne bodo razstavljali v neke poslovilne prostore pokopališč, kamor se bodo potem hodili poslavljati ljudje, ki sem jih kdaj srečala. To mora iti hitreje in bolj zabavno. Z glasbo, ki jo imam rada. V strogem družinskem krogu. Brez cvetja. Brez plastike. Potem pa viski in dobra večerja. Ker bi si jaz tako želela zaključit svoj dan.

Poznam vsaj eno osebo, ki se takšnim temam raje izogne. Iz strahu. Ker misli, da s tem kličeš po tem, da se ti bo nekaj zgodilo. In razumem, ker ima naša kultura o smrti neko čudno idejo in večina ljudi tako razmišlja. Kot da je to hudo morbina tema. Vendar, dragi moji, nič manj pogosta ni kot rojstvo. Pa je o tem dovoljeno razpravljati. V vse najmanjše detajle. Prav tako je del življenja. In če smo s tem sprijazneni in nam je jasno kaj in kako, so tudi vsa žalovanja lažja in vse bolečine manjše in hitreje minejo.

No, ampak seveda, pred tem je pa potrebno predvsem živeti, da na tisti svoj zadnji dan nimamo obžalovanj zaradi stvari, ki smo jih zamudili in tistih, ki jih nismo naredili.
Ne pozabite ujeti trenutkov in priložnosti.
Pa lep vikend. :)

Praznični zapis

Prazniki so me malo upočasnili in prav fino bi bilo, če bi tudi jutri lahko bolj počasi odvijala dan tja do večera. No ja, pravijo, da je vsega lepega enkrat konec.

Prilepila sem eno... da ne bo videti, kot da res nimam nič povedati. Počasi jo še popravljam in predelujem. Brišem in na novo pišem. Spodnja je še od prej...preden sem jo pričela predelovati. :)


Premetavalo je morje pesek,
še danes ga, 
prav tam, na tistem kosu obale,
mogoče le malo višje 
ali kakšno stopinjo bolj v desno
in zvezde ob jasnih večerih
verjetno prav tako svetlo žarijo.
Trst v daljavi odmeva med valovi,
ob vetrovnih dnevih malo bolj glasno,
odmeval je tudi do naju, od naju,
ko sva štela zvezde in tekače in mokrišča
in trenutke, ki so še ostali,
takrat, ko sva bila.


Danes je vse enako.
Le, da na obali posedajo novi obrazi,
mlajši (verjetno), 
preštevajo vse drugo, le trenutkov ne,
ker so jim dani. Neskončni.

Spominska knjiga

Zadnjič sem med brskanjem po predalih našla svojo spominsko knjigo.
Zanima me, če danes ljudje še vedno nosijo s seboj te male zvezke in želijo, da jim kdo kaj nariše ali se je tudi to digitaliziralo. Spomnim se, ko sem jaz dobila svojo (tega je danes že, verjeli ali ne, 21 let) in komaj čakala, da mi bo prva oseba porisala in popisala tiste bele, prazne liste. To čast je dobila moja sestrična, ki pa naloge ni opravila tako, kot sem želela da jo. Saj ne pravim, potrudila se je že, vendar je različne simbole narisala po celi strani, brez prave postavitve, simetrije in podobno in dodala še sarkastičen komentar, ki ga je, vsaj to, napisala z barvico in mi s tem omogočila, da sem kasneje vse skupaj izbrisala.
Kasneje sem doživela še nekaj podobnih razočaranj, ko so si nekateri vzeli veliko preveč umetniške svobode ali pa bili veliko preveč izrazni. Kot, da ne bi razumeli, da je pri teh zadevah potrebno imeti zdravo mejo; tako pri velikosti slike, barvah, postavitvi... no, pa saj ni ravno znanost.
Ko danes listam strani, ki so jih popisale moje sošolke in nekaj sošolcev, prijateljice in prijatelji in tudi sorodniki, se mi zdi, da sem pretiravala, ko sem, kot mali diktator težila ljudem zakaj se niso bolj potrudili... še dobro, da je sploh kdo še želel kaj narisati. :) In, veliko mi pomeni, da so si vzeli čas in mi narisali/napisali nekaj, kar mi je danes drag spomin nanje.
Poleg tega sem pričela razmišljati tudi o tem, kam je življenje do sedaj pripeljalo avtorje risb. Na žalost vem, da dve od prijateljic počivata na pokopališču v mojem domačem mestu. Nekaterih sem se komaj spomnila po imenu in sem imela težave s tem, da sem povezala zraven tudi obraz. Se sprašujem kaj počnejo danes in kje so pristali. In potem je nekaj takšnih, ki so še danes v mojem življenju in komaj čakam, da jim pokažem kaj so mi, kot otroci v začetku osnovne šole, narisali v spominsko knjigo. Našla sem tudi risbe treh učiteljic. Ki so se, moram priznati, zelo potrudile.
Od vseh pa najbolj izstopata dve risbi; avtor ene je moj sošolec iz osnovne šole, oziroma njegov oče, ki je slikar. Avtor druge, moj dedek. Ki ni slikar, si je pa vzel veliko časa.

Mene je "najdba" prav razveselila. Me pa zanima kaj bodo današnji otroci čez dvajset let imeli kot spomin na ljudi, ki so nekoč bili v njihovem življenju. Tablice, telefoni in računalniki pač ne trajajo tako dolgo, kot lahko trajata papir in črnilo (no, barvice tudi seveda).

Love letter. Kot si ga predstavljam jaz.

Za tvojimi očmi se zame skriva povsem nov, neznan svet. Nekaj, česar nisem poznala, dokler se nista najina pogleda prvič srečala. Najprej povsem spontano in mimogrede, potem vse večkrat prav načrtno. Kot bi odkrivala nove svetove; čustva, ki so spala nekje v meni, bolečino, za katero sploh nisem vedela, da obstaja. In tvoji poljubi... kopno, po dolgi in samotni plovbi, oaza, po neskončnem teku skozi puščavo; način kako me poljubljaš mi jemlje tla pod nogami in maje temelje vsega kar sem prej verjela o poljubu. Najprej nežno in počasi prisloniš svoje ustnice na moje, kot bi želel, da le nekaj časa počivajo tam... in tam puščam razum. Prislonjen k vratom, jaz pa vstopam razgaljena, da se ti lahko predam.
Puščaš mi odtise na koži. Tam kjer drsiš s prsti, nežno, kot bi drsel po najbolj prefinjenem blagu ali kakšni slikarski mojstrovini. In tudi takrat, ko me v navalu strasti prijemaš močneje in gibi rok niso več tako prefinjeni, ampak posesivno oblastni, tudi takrat si želim še.
Čutiti te.
Vdahniti te.
Ljubiti te.
Imeti te, takšnega kot si v tistem trenutku.
Veš, da ne znam reči za vedno in tega tudi misliti. Vendar bi te imela, tako povezanega z mano, do takrat, ko se moja pot konča. In če to pomeni večnost, tudi prav.

Ti si zame moj svet. Moji kontinenti med katerimi plujem, včasih po zelo razburkanem morju. Moja pristanišča, ko potrebujem malo miru in oddiha od plovbe. Kadar mi dovoliš, da te diham, si moj svež gorski zrak, ko se mi zdi, da sem v tvojem objemu osvojila vrh sveta. Moja varna mesta. In občutek topline.Tako domače je ob tebi.

In čeprav ti morda nikoli ne bom stala nasproti, ti gledala v oči in ti obljubljala večne zvestobe, ker mogoče v to niti zares ne verjamem (saj veš, ljudje se izgubljajo na poti), te bom večno ljubila. To vem. In v dnevih, ko si bova, na povsem običajnih mestih, med popolnoma nepomembnimi ljudmi, stala z ramo ob rami, te bom pogledala v oči in ti to tudi povedala. Včasih z besedami. Včasih samo s pogledom. Vedno pa s tem, da bom zate tam, kadar me boš želel. In potreboval.
Ob tebi bi vse kraje na tem svetu, vedno, lahko klicala dom.

Čeprav tega ne znam tako klišejsko in romantično kot to počnejo drugi, četudi na trenutke vem, da delam marsikaj narobe in da si zaslužiš več vsega, kar bi lahko dala; čeprav ne vem kako... ti si moje vse. Brez tebe se lahko ta divja vožnja skozi življenje ustavi, ker bom izstopila. Ker brez tebe ne bi bila niti približno vredna moje prisotnosti.

In... saj veš... :)

Življenje je nogomet

Tudi, če niste prav navdušeni gledalci, igralci ali navijači in tudi, če vas nogometna tekma pusti povsem ravnodušne (pri čemer vas pač tako ali tako ne razumem :)), vam bom sedaj skušala razložiti, zakaj je življenje v bistvu tek za žogo po zeleni podlagi. To je sicer slišati Woodstock-like, ampak naj v zagovor povem, da me ne navdihuje kakšna prepovedana substanca. Le trenutni tekmi Lige prvakov.

Že kot otroke nas spustijo na igrišča, kjer si izberemo ekipo s katero bomo igrali. Odvisno kakšen karakter imamo; nekatere bi si želele prav vse ekipe, druge sprejme le tista najslabša. In potem se prične dokazovanje. Nekateri se dokazujejo, da bi jih opazila boljša ekipa in jim ponudila dovolj veliko nagrado - sprejem. Drugim je dovolj le to, da so kapetani svoje, ki jim nudi zavetje, preživetje in to je dovolj.
Kot vedno je na igrišču ena žoga, ki si jo želijo pod svojimi nogami vsi. V oblasti, vse od nasprotnikovega gola.
In ko se prebijemo skozi skupinski del v osmino finala, se počutimo kot nekakšni mali zmagovalci. Do tam uspe veliko igralcem, tako tistih, ki so raje "solerji" kot tistim zavzetim ekipnim igralcem, team-workerjem. Od tam dalje poteka vse nekako podobno kot v skupinskem delu, le da malo bolj pogosto dobimo žogo in moramo odigrati vsaj kakšen trenutek sami. Teči mimo vseh, proti zmagi. V večini primerov nas uspejo ustaviti nekje tam do prostora za izvajanje kazenskih strelov in poskušamo vedno znova in znova. Dokler nismo tako prepričani vase, da se skupaj s svojim uigranim moštvom prebijemo naprej. V četrtfinale. Od tam v polfinale. In tam postane resno. Vedno smo na potezi. Vedno moramo biti v preži. Žoga se sama od sebe kotali proti golu, mi jo moramo le nekako ujeti v svoje noge in prevzeti nadzor. Naenkrat je dovoljeno vse; tako mali prekrški, da pridemo do tam kamor si želimo, kot tisti malo večji, za rumeni karton. Opozorila in žvižgi. Kazenski streli. Ker takrat si postavljamo položaj in dokazujemo kako močni igralci smo in kako dobro podajamo. In sprejemamo. Kako močni so naši streli. In, če streljamo dovolj močno in dovolj vztrajno, nam slej ko prej uspe. Se zgodijo tudi trenutki, ko se odmaknemo od igre, malo počivamo ali pa zaigramo prekršek, da bi si pridobili malo časa. In takšni, ko pritečemo do tam kjer smo si želeli biti, pred gol in šele tam ugotovimo, da smo prispeli nekoliko prepozno. Pa zopet, vztrajnost se poplača.
Kot izkušeni igralci se prebijemo do finala. Takrat nam je dovoljeno veliko več. Tam smo zato, ker smo trdno delali in podajali žogo v prave smeri. Pravim igralcem. Ker smo igrali fair play. Zavedamo se trenutkov, ko nam je sodnik podaril kakšno minuto, pomagal zadeti. In za takšne smo (vsaj na skrivnem) hvaležni. Kakor tudi za vse male in malo večje zmage, ki so nas popeljale do finala. In, če bomo od tod izšli kot popolni prvaki ali ne je vseeno, veliko je tistih, ki jim do tukaj ni niti uspelo priti.

Na zeleni podlagi, asfaltu, dvoranskem parketu; kjerkoli že igrate, dragi moji, življenje je ena hudo napeta in tudi čudovita igra nogometa. In, ko boste utrujeni od hitrih štartov, podaj in tekanja, popolnoma upehani in naveličani igre, poglejte kam drvi žoga in se podajte za njo, z mislijo na tiste, ki jim niti ni uspelo priti tako daleč v tem tekmovanju.

Nazaj domov

Nazaj domov. K vsemu kar dobro poznam. K vsemu, kar mi na trenutke že štrli iz ušes. In me pošteno jezi. Prav k vsemu tistemu čemur se skušam vsak dan izogniti. Poleg tega pa tudi k tistemu kar me veseli. Česar nimam, ko nekam odidem, pa naj bo za daljši ali krajši čas. K tistemu brez česa ne morem.
Saj ne rečem, domov se je vedno lepo vrniti. In pričeti razmišljati o naslednji poti. In o tem, kako bi naslednjič odnesel s seboj vse kar si želiš. Mogoče se potem ne bi bilo potrebno več vračati. :)